Oljka

Besedilo pripravili: Matjaž Jančar, Marko Devetak, Sara Hoblaj, Urška Klančar; januar 2023

Uvod

Osnovno načelo integriranega varstva oljk zajema ukrepe s katerimi v najmanjši možni meri negativno vplivamo na okolje. Prednost pri varstvu rastlin posvečamo predvsem preventivnim ukrepom s katerimi zmanjšamo porabo fitofarmacevtskih sredstev in na ta način zmanjšamo negativni vpliv na neciljne in koristne organizme.

Agrotehnični ukrepi

Izbira pridelovalnih površin

Za pripravo oljčnega nasada se izbira sončne (južne), zračne in  dvignjene lege, ki so manj izpostavljene pozebi. V nasadih, ki rastejo na nizkih, vlažnih legah so bolj pogosti pojavi nekaterih bolezni kot so pavje oko, siva oljkova pegavost ali oljčni rak. Za višje lege je značilno, da so manj izpostavljene napadom oljčne muhe. Pri rezi oljk je potrebno ohranjati dobro osvetlitev in zračnost krošnje, saj na ta način pripomoremo k boljšemu in bolj enakomernemu razvoju plodov. Zračna krošnja omogoča tudi bolj učinkovit nanos fitofarmacevtskih sredstev.

Obdelava tal in zatiranje plevelov

Podobno kot za ostale sadne vrste je tudi za oljčnike priporočljivo, da se vzdržuje sistem negovane ledine. Priporočljivo je, da se ozelenitev ustvari čimprej in se na ta način zmanjša erozijo. Ob pomanjkanju padavin zeleno maso pomulčimo in na ta način zmanjšamo izgubo vode. Na nagnjenih pridelovalnih površinah je zaradi možnosti nastanka erozije skrbeti za stalno negovano ledino. Pod drevesi konkurenčne rastline zatiramo mehanično ali s pokrivanjem pasov z organskimi materiali. V intenzivnih nasadih oljk lahko plevelne vrste odstranjujemo tudi z uporabo registriranih herbicidnih pripravkov (http://www.fito-info.si/), vendar širina herbicidnega pasu pod drevesi v nasadu povprečju ne sme preseči četrtine medvrstne razdalje.

Gnojenje

Usklajeno gnojenje zagotavlja kakovosten in reden pridelek. Pomembno vlogo ima zlasti delež organske snovi v tleh. Na slednjo lahko vplivamo z uporabo organskih gnojil, s podorinami in s trajno ozelenitvijo tal v nasadu. V biološko aktivnih tleh so rastline bolj vitalne in manj podvržene boleznim kar prispeva k manjši uporabi sredstev za varstvo rastlin. V primeru enostranskega gnojenja z dušičnimi gnojili obstaja večja nevarnost razvoja nekaterih bolezni kot je pavje oko ali pa pojava oljkovega kaparja.

Makrohranila

Dušik

V rastlini je dušik dobro mobilen. V primeru primanjkljaja se seli iz starejših v mlajše liste. Pomanjkanje dušika se izraža v slabi rasti rastline, kratkih in tankih poganjkih. Listi so rumeno-zeleni ter slabše razviti. Cvetni brsti so prav tako slabše razviti, slabši je tudi razvoj oplojenih plodov. Glavni vir dušika v tleh predstavlja organska snov.

Dušična gnojila dodajamo, ko je v tleh dovolj vode, ki je nujna za absorpcijo hranila. Praviloma se dušična gnojila dodaja v vsaj dveh obrokih in sicer konec obdobja mirovanja (druga polovica februarja), ko dodamo od polovice do dve tretjini dušika, ter drugi obrok mesec pred predvidenim cvetenjem. Prvi obrok je priporočljivo dodati v obliki organskih gnojil. Če je cvetnih nastavkov malo, lahko preskočimo ta obrok, kajti sicer spodbudimo rast močno rastočih poganjkov. V kolikor je nastavek velik  ali pa je pomanjkanje padavin v času predvidenega drugega obroka dušičnih gnojil, si lahko pomagamo s foliarnim gnojenjem. Gnojenje opravimo na podlagi odvzema in vizualne ocene in sicer z maksimalno 105 kg dušika na hektar. Gnojimo s KAN-om ali z amonsulfatom. Slednji se uporablja na bazičnih tleh (pH 7 do 7,2).

Pri uporabi dušika je potrebno upoštevati priporočene odmerke in čas gnojenja, saj pretirano gnojenje podaljša vegetacijo, zaradi katere lahko pride do poškodb ob nastopu nizkih temperatur. Dodatno težavo lahko predstavljajo izgube dušika v tleh zaradi izpiranja.

Fosfor

Fosfor je v tleh manj mobilen, zato ga moramo dodati z založnim gnojenjem. Redno gnojenje v rodnih nasadih pa izvajamo na podlagi rezultatov analize tal, ki jo opravimo vsakih pet let. V primerjavi z dušikom in kalijem oljke porabijo manj fosforja. Hranilo pripomore k razvoju koreninskega sistema, cvetenju in razvoju plodov. Pomemben vpliv ima tudi na ostale procese v rastlini kot so oploditev, dozorevanje lesa in plodov. Pomanjkanje fosforja se povečini kaže v razvoju redkih socvetij. V rodnih nasadih gnojenje opravimo skupaj s prvim obrokom dušičnih gnojil glede na analizo tal in odvzem s pridelkom, porabo travne ruše, izpiranje in vezavo v tleh (od 0,4 kg do 0,6 kg fosforja na 100 kg pridelka).

Kalij

Kalij ima pomembno vlogo pri nastajanju olja. V tleh je tako kot fosfor slabo mobilen, v času poletnih suš se veže na glinene delce, kar še dodatno poslabša njegovo dostopnost. Tako kot pri fosforju tudi kalij dodajamo z založnim gnojenjem in na podlagi rezultatov analize tal, ki jo opravimo vsakih pet let. V rodnih nasadih gnojenje opravimo skupaj s prvim obrokom dušičnih gnojil glede na analizo tal in odvzem s pridelkom, porabe travne ruše, izpiranja in vezave v tleh (od 2 kg do 3 kg kalija na 100 kg pridelka).

Kalcij in magnezij

Kalcij zagotavlja dober razvoj koreninskega sistema, trdnost plodov in pripomore h kakovosti olja.  Večina tal oljčnikov v Sloveniji je dobro založena s kalcijem. Pri tleh z manj kalcija in  pri nižjih ph tal svetujemo apnenje ali   vnašanje omenjenega elementa preko listov v avgustu. Magnezij je v tleh povečini dobro zastopan, težavo pa predstavlja njegov antagonizem s kalijem. Pomanjkanje magnezija pri oljkah je redko, kaže se kot kloroza vrha ali robov, preostali del pa ostane zelen. Večji vpliv ima na plodove, ki so drobni, bledi ter imajo slabše izraženo aromo.

Mikrohranila

Med mikrohranili je za razvoj oljke zelo pomemben bor. Pomanjkanje bora pomembno vpliva na kakovost cvetenja, oploditev in rast. Pri majhnem pomanjkanju bora oljke še zmeraj cvetijo, vendar plodiči čezmerno odpadajo, pri večjem pomanjkanju pa rastline sploh ne zacvetijo. Večje pomanjkanje se kaže s klorozo vrha lista, v nadaljevanju pa z nekrozami tkiv in odpadanjem listja. Na plodovih se pomanjkanje kaže s porjavitvijo in sušenjem vrhnjega dela ploda.  V primeru pomanjkanja omenjenega elementa lahko gnojimo preko tal in/ali  preko listov. Foliarno gnojenje je potrebno opraviti pred cvetenjem in po oploditvi.

Uporaba organskih gnojil v oljčniku in zeleno gnojenje

Za vzdrževanje rodovitnosti tal organska snov zelo pomembna. Za to lahko uporabimo dobro uležan hlevski gnoj, ki ga dodamo v časovnih intervalih na tri oz. štiri leta na začetku vegetacije spomladi. Gnojimo lahko tudi s peletiranimi organskimi gnojili ali uporabljamo zeleno gnojenje.

Peletirana gnojila so povečini pridobljena iz perutninskega gnoja v kombinaciji z govejim ali konjskim gnojem. Glede na obliko je takšno gnojilo enostavnejše raztrositi, saj lahko uporabljamo trosilnike. Priporočene količine peletiranih gnojil so navedene v navodilih za uporabo. Uporaba nekaterih peletiranih gnojil je dovoljena tudi v ekološki pridelavi oljk.

Rodovitnost tal v oljčniku se lahko ohranja tudi z zatravitvijo ali negovano ledino. Uporablja se mešanice, ki so prilagojene tipu tal.  Prvo mulčenje opravimo spomladi (april), naslednje pa pred sušnim obdobjem, ko lahko travo pokosimo, pomulčimo ali povaljamo. Stara  posušena organska masa pozitivno vpliva na povečanje trajnega humusa v tleh. Pred obiranjem (cca 15 do 20 dni) medvrstni prostor ponovno pomulčimo za lažje delo ob obiranju.

Sortni izbor

Sorte oljk so v sadnem izboru za Slovenijo razvrščene v seznama A in B. V seznam A so uvrščene sorte, ki se priporočajo za širjenje v večjem obsegu in jih opazujemo že več let. V seznam B so uvrščene sorte, ki so perspektivne, vendar z njimi nimamo dovolj izkušenj ali so izrazito lokalnega značaja.

Sorte za predelavo v olje:

Seznam A: Istrska Belica, Leccino, Leccio del Corno, Maurino,

Seznam B: Arbequina, Buga, Cipressino, Coratina, Črnica, Drobnica, Frantoio, Grignan, Leccione, Moraiolo, Oblica, Pendolino

Sorte za  predelavo v olje in za vlaganje:

Seznam B: Picholine, Itrana

Sorte za vlaganje:

Seznam B: Ascolana tenera, Santa Caterina, Štorta, Mata

Istrska Belica ima srednje dobro in delno izmenično rodnost (indeks alternance – srednji), zelo visoko oljevitost, olje pa je pikantno in grenko. Primerna je tudi za vetrovne lege, zelo občutljiva na oljčno muho, občutljiva na oljčnega molja in glivično bolezen pavje oko.

Leccino ima dobro in redno rodnost (indeks alternance – nizek), zarodi hitro, oljevitost pa je srednja. Sorta je avtosterilna, malo občutljiva na oljčno muho in oljčnega molja, srednje občutljiva na oljkovo sivo pegavost in odporna na pavje oko.

Črnica je zelo bujne rasti in pozno vstopi v rodnost. Za sorto je značilna srednje dobra in izmenična rodnost  (indeks alternance – visok) in plodovi z nizko oljevitostjo.  Na oljčno muho in oljčnega molja je malo občutljiva, srednje občutljiva na oljkovo sivo pegavost in odporna na pavje oko.

Buga ima v polni rodnosti dobro in malo izmenično rodnost (indeks alternance – nizek). Oljevitost te sorte je nizka. Sorta je občutljiva na oljčno muho in oljčnega molja, malo občutljiva na glivično bolezen pavje oko in srednje občutljiva na oljkovo sivo pegavost.

Štorta je sorta s srednje dobro in izmenično rodnostjo in srednjo oljevitostjo. Primerna je za vlaganje. Sorta je občutljiva na oljčno muho, malo občutljiva na oljčnega molja, pavje oko in oljkovo sivo pegavost.

V preteklosti, ko se je oljka povečini pridelovala le v ekstenzivnih oljčnikih je veljala za razmeroma zdravo in nezahtevno sadno vrsto. S širitvijo nasadov in intenzivnejšo proizvodnjo pa se tudi pri pridelavi oljk pogosto pojavljajo nekatere glivične bolezni kot so pavje oko, oljkova siva pegavost in bakterijska okužba oljkov rak. Med škodljivimi žuželkami pa največ škode, zlasti v deževnih letih povzroča oljčna muha. Poleg oljčne muhe se občasno pojavljajo še drugi škodljivci. Plodove in liste oljk prizadene oljčni molj, predvsem v mladih oljčnikih pa izjede na listih oljk povzroča še oljčni jajčasti rilčkar.

Zatiranje bolezni in škodljivcev

Bolezni oljk

Preglednica: Varstvo oljk pred boleznimi

Škodljivci oljk

Preglednica: Varstvo oljk pred škodljivci

Registrirana FFS