Oljka

Besedilo: Matjaž Jančar, Marko Devetak

1. Uvod

Integrirano varstvo oljk vključuje ukrepe, s katerimi v najmanjši možni meri vplivamo na okolje hkrati pa nam omogoča, da pridelamo kakovostno in zdravo hrano. Prednost pri varstvu rastlin posvečamo preventivnim ukrepom, s katerimi omejimo vpliv škodljivih organizmov na pridelek in hkrati zmanjšamo porabo fitofarmacevtskih sredstev.

V Sloveniji se oljko prideluje na Primorskem. Glavna pridelovalna območja so Obala, Goriška in Vipavska dolina ter Goriška Brda. Po podatkih Statističnega urada RS iz leta 2016 je bilo z oljkami posajenih 1173 ha intenzivnih površin. V istem letu pa se je na ha oljčnega nasada pridelalo do 1,4 tone plodov, skupno je pridelek oljk znašal 1662 ton.

Slika 1: Glavna pridelovalna območja oljk v Sloveniji (vir: arhiv KIS).

Slika 1_Karta SI pridelovalna obmocja oljke

Oljka (Olea europea) je zimzelena, vetrocvetna rastlinska vrsta, ki je značilna za Sredozemlje. Plod z istim imenom – oljka, se povečini uporablja za pridelavo olja ter za vlaganje. Rastlina je prilagojena na sušne razmere in ima dobro zmožnost obnavljanja. Zaradi tega oljka doseže visoko starost. Povečini se oljke prideluje iz potaknjencev ali iz cepljenih sadik. Za drevesa vzgojena iz potaknjencev je značilno, da imajo plitev koreninski sistem, medtem ko tvorijo drevesa cepljena na podlago centralno korenino, ki je globlja.

Listi oljke so podolgovati, jajčaste oblike in imajo kratek pecelj. Spodnja stran lista je siva, medtem ko je vrhnja stran izrazite zelene do temnozelene barve.

Glede na habitus je krošnja lahko pokončna ali povešena, kar je značilnost posameznih sort (Pendolino). Za oljko so značilna socvetja, ki se razvijejo iz listnih poganjkov prejšnjega leta. Posamezno socvetje je sestavljeno iz desetih do petinštiridesetih cvetov. Cvetovi so dvospolni. Ker so nekatere sorte avtosterilne je potrebno v nasadu posaditi tudi sorto, ki ima vlogo opraševalca.

Čas spravila pridelka je odvisen od več dejavnikov. Največji vpliv ima sorta in vremenske razmere. Na obarvanje plodov pa vplivajo še agrotehnični ukrepi katerih se poslužujemo tekom sezone in obloženost drevesa.

2. Tehnološki ukrepi in prehrana rastlin

V Sloveniji so najugodnejši pogoji za pridelavo oljke v ožjem obalnem pasu do nadmorske višine 250 m. Za pripravo oljčnega nasada se izbira sončne (južne ali jugozahodne), zračne lege, ki so manj izpostavljene pozebi. Rodne veje oljke lahko pozebejo že pri temperaturah do – 5 °C, glavne veje in deblo pa pri – 15 °C. Oljka dobro prenaša visoke poletne temperature tudi do 40 °C ali celo 50 °C. Vzhodne lege so zaradi burje manj ugodne. V nasadih, ki rastejo na nizkih, vlažnih legah se pogosteje pojavljajo nekatere bolezni kot so pavje oko, siva oljkova pegavost ali oljčni rak. Na nizkih legah je tudi večja verjetnost, da bo prišlo do pozebe. Za višje lege pa je značilno, da so manj izpostavljene napadom oljčne muhe.

Oljka je manj zahtevna rastlinska vrsta, saj dobro uspeva tudi v skeletnih, kamnitih tleh. Ustrezajo ji zračna, dobro odcedna tla nevtralne do rahlo kiselkaste reakcije. V zbitih tleh, kjer zastaja voda oljke slabo rodijo.

Pri izbiri pridelovalne površine je zelo pomembno, da je oljčnik čim bolj osvetljen. Oljka je izrazito heliofilna rastlina – potrebuje veliko svetlobe. Nasadi na zaprtih, severnih legah, ob gozdovih so slabše rodni.

Tla primerna za oljko:

  • Optimalna kislost tal je pri pH med 6,5 in 8,5.
  • V tleh naj bi bilo vsaj 4 % humusa.

Pred pripravo nasada je potrebno upoštevati dejstvo, da ima oljka dolgo življenjsko dobo in morajo biti zato zemeljska dela kakovostno in dosledno izvedena. Tla morajo biti prerahljana preko celotne površine od 100 do 120 cm globoko. Pred tem je potrebno izvesti tudi založno gnojenje na podlagi rezultatov analize tal.

V primeru, da je nagib manjši od 10 % je površino potrebno globoko prekopati, vrste pa sadimo po plastnicah. Na večjih pridelovalnih površinah, ki imajo enakomeren nagib med 10 in 20 % se prva leta po sajenju oblikuje terase z obdelavo po plastnicah (naoravanje in obdelava po plastnicah).

Pri pridelavi na terasah je potrebno upoštevati padec po dolžini terase, ki naj bo od 0,5 do 6 %. Na ta način odvečna voda odteka po dolžini terase in se prepreči podiranje brežin. Padec je lahko usmerjen proti koncu ene terase ali v obe smeri. Običajno se kot posledica sesedanja terena pojavljajo depresije. Mesta, kjer se pojavljajo depresije je potrebno nasuti z ustreznim materialom.

Pri zasnovi oljčnika na terasah je pred sajenjem potrebno upoštevati obliko terase, medvrstne razdalje glede na gojitveno obliko dreves in prostor, namenjen delu ter obiranju plodov. Tako je pri kotlasti gojitveni obliki za obdelavo s traktorjem potrebno upoštevati 3 do 4 m pas do roba brežine terase. Če je terasa ožja moramo upoštevati vsaj 2 m pas do roba brežine, ki služi za postavitev mreže za obiranje. Na ozkih terasah je priporočljiva Y vzgojna oblika ali vretenast grm (monokono). Pri terasah nižjih od 1,2 m lahko sadimo na rob terase in obiramo iz spodnje terase.

Če so obstoječe terase neprimerne jih uredimo na novo. Glavno vlogo pri ureditvi teras narekuje nagib terena. V spodnji tabeli so prikazana razmerja med nagibom, višino in dolžino brežine.

Tabela 1: Vpliv nagiba in širine terase (a) na dolžino (d) in višino brežin (v) (vir: dokumentacija projekta Zoob – » Zmanjšanje onesnaževanja in ohranjanje biotske pestrosti v kmetijstvu s poudarkom na oljkarstvu«). G – število dreves na hektar.

Nagib

Enovrstna terasa

a = 5 m

Enovrstna terasa

a = 6 m

Dvovrstna terasa

a = 10 m

Dvovrstna terasa

a = 12 m

20 %

v = 1,25 m

d = 1,77 m

G = 314 d/ha

v = 1,5 m

d = 2,12 m

G = 261 d/ha

v = 2,5 m

d = 3,54 m

G = 320 d/ha

v = 3 m

d = 4,24 m

G = 266 d/ha

30 %

v = 2,14 m

d = 3,03 m

G = 268 d/ha

v = 2,57 m

d = 3,64 m

G = 223 d/ha

v = 4,28 m

d = 6,06 m

G = 280 d/ha

v = 5,05 m

d = 7,28 m

G = 235 d/ha

40 %

v = 3,33 m

d = 4,71 m

G = 223 d/ha

v = 4,0 m

d = 5,66 m

G = 185 d/ha

v = 6,66 m

d = 9,42 m

G = 240 d/ha

v = 8,0 m

d = 11,32 m

G = 200 d/ha

Poti, obračališča in odvajanje vode

Varne poti naj bi imele padec do 15 % in bi bile široke od 3 do 4 m. Večji nakloni, zlasti nad 25 %, so v primeru padavin nevarni. Ovinki naj bodo speljani čim bolj položno. Na strmih terenih zmanjšamo padec tako, da pot speljemo poševno, pri tem prečimo terase. Zaradi večje varnosti morajo biti obračališča izpeljana čim bolj vodoravno. Običajna širina obračališča znaša 5 m. Pri ozkih in strmih parcelah je potrebno sodelovanje sosedov, če hočemo izpeljati položno in predvsem varno pot.

S poševnimi plitvimi jarki v smeri padca odvajamo odvečno vodo iz pridelovalne površine. Jarki zahtevajo redno vzdrževanje, postavljeni morajo biti pod ostrim kotom, kar omogoča, da jih čisti voda sama. Če vode ni mogoče speljati v jarek ob nasadu je potrebno urediti ob poti cevi z jaški, katere se pokrije z rešetkami. Neurejeno odvodnjavanje povzroči erozijo.

Usklajeno gnojenje zagotavlja kakovosten in reden pridelek. Pomembno vlogo ima zlasti delež organske snovi v tleh. Na slednjo lahko vplivamo z uporabo organskih gnojil, s podorinami in s trajno ozelenitvijo tal v nasadu. V biološko aktivnih tleh so rastline bolj vitalne in manj podvržene boleznim kar prispeva k manjši uporabi sredstev za varstvo rastlin. V primeru enostranskega gnojenja z dušičnimi gnojili obstaja večja nevarnost razvoja nekaterih bolezni kot je pavje oko ali pa pojava oljkovega kaparja.

Makrohranila

Dušik

V rastlini je dušik dobro gibljiv element. V primeru primanjkljaja se seli iz starejših v mlajše liste. Pomanjkanje dušika se izraža v slabi rasti rastline, kratkih in tankih poganjkih. Listi so rumeno-zeleni ter slabše razviti. Cvetni brsti so prav tako slabše razviti, slabši je tudi razvoj oplojenih plodov. Glavni vir dušika v tleh predstavlja organska snov. Gnojenje oljk lahko poteka preko tal ali foliarno.

Dušična gnojila se praviloma uporablja v dveh obrokih, in sicer konec obdobja mirovanja (konec februarja, marec) ter v začetku aprila. Prvi obrok je priporočljivo dodati v obliki organskih gnojil. Pri gnojenju preko tal znaša ciljni odmerek na oljčno drevo 0,5 do 1 kg N ali 50 do 100 kg N/ha. Naslednje gnojenje se izvede le na slabših tleh in če so drevesa v slabši kondiciji z mineralnimi gnojili v aprilu. Gnojimo s KAN-om ali z amonsulfatom. Slednji se uporablja na bazičnih tleh (pH 7 do 7,2).

Pri uporabi dušika je potrebno upoštevati priporočene odmerke, saj pretirano gnojenje podaljša vegetacijo zaradi katere lahko pride do poškodb ob nastopu nizkih temperatur. Dodatno težavo lahko predstavljajo izgube dušika v tleh zaradi izpiranja.

Fosfor

V tleh je slabo gibljiv element, zato je priporočljivo založno gnojenje oljčnikov. Gnojenje se izvede na podlagi rezultatov analize tal. V primerjavi z dušikom in kalijem oljke porabijo manj fosforja. Hranilo pripomore k razvoju koreninskega sistema, cvetenju in razvoju plodov. Pomemben vpliv ima tudi na ostale procese v rastlini kot so oploditev, dozorevanje lesa in plodov. Pomanjkanje fosforja se povečini kaže v razvoju redkih cvetnih grozdov. V rodnih nasadih se podobno kot s kalijem gnojenje opravlja v času mirovanja. Odvzem fosforja s povprečnim pridelkom od 4 do 5 ton plodov na hektar znaša med 10 in 20 kg.

Kalij

Kalij ima pomembno vlogo pri nastajanju olja. V tleh je slabo mobilen, v času poletnih suš se veže na glinene delce kar še dodatno poslabša njegovo dostopnost. Odvzem kalija s povprečnim pridelkom od 4 do 5 ton plodov na hektar znaša od 60 do 100 kg. Podobno kot pri fosforju se gnojenje s kalijem izvede na podlagi rezultatov kemijske analize tal po AL-metodi.

Kalcij in magnezij

Kalcij zagotavlja trdnost plodov in pripomore h kakovosti olja. Večina tal oljčnikov v Sloveniji je dobro založena s kalcijem. Pri tleh z manj kalcija in pri nižjih ph tal svetujemo apnenje ali vnašanje omenjenega elementa preko listov v avgustu. Magnezij je v tleh povečini dobro zastopan, težavo pa predstavlja njegov antagonizem s kalijem. Pomanjkanje magnezija pri oljkah je redko, kaže se kot bledenje prostora med listnimi žilami. Večji vpliv ima na plodove, ki so drobni, bledi ter imajo slabše izraženo aromo.

Mikrohranila

Med mikrohranili je za razvoj oljke zelo pomemben bor. Pomanjkanje bora se kaže v golih vrhovih vej in nekrotiziranih konicah listov. Težave zaradi pomanjkanja bora so najbolj izrazite v karbonatnih tleh, kjer je pH 7,3 ali več. V primeru pomanjkanja omenjenega elementa lahko gnojimo preko tal v obliki borove soli ali borove kisline v odmerku med 25 do 40 g B/drevo ali 1 do 4 kg B/ha. Odmerek zadošča za več let. Bor lahko dodajamo tudi preko listov v času pred cvetenjem. Vendar se v takšni obliki izkoristi v tekočem letu. Foliarno gnojenje je potrebno opraviti dva tedna pred cvetenjem. V tleh, kjer omenjenega elementa primanjkuje pa se borova gnojila škropi še v času razvoja plodov.

Uporaba organskih gnojil v oljčniku in zeleno gnojenje

Za vzdrževanje rodovitnosti tal je potreben vnos organske snovi. To se lahko izvede z uporabo dobro uležanega hlevskega gnoja, katerega se dodaja v časovnih intervalih na tri oz. štiri leta na začetku vegetacije spomladi. Gnojimo lahko tudi s peletiranimi organskimi gnojili ali uporabljamo zeleno gnojenje.

Peletirana gnojila so povečini pridobljena iz perutninskega gnoja v kombinaciji z govejim ali konjskim gnojem. Glede na obliko je takšno gnojilo enostavnejše raztrositi, saj lahko uporabljamo trosilnike. Priporočene količine peletiranih gnojil so navedene v navodilih za uporabo. Uporaba nekaterih peletiranih gnojil je za razliko od mineralnih dovoljena tudi v ekološki pridelavi oljk.

Rodovitnost tal v oljčniku se lahko ohranja tudi z zatravitvijo. Uporablja se mešanice, ki so prilagojene tipu tal. V mladih oljčnikih imajo prednost travno deteljne mešanice, katero se pred sušnim obdobjem podorje. Na ta način se izvaja zeleno gnojenje. Odrasle oljčnike pa se zatravi in opravlja mulčenje nizke trave spomladi (april), nato pa se pusti do sušnega obdobja travo rasti in se jo pokosi, pomulči ali povalja pred sušo. Stara trava pozitivno vpliva na povečanje trajnega humusa v tleh. Pred obiranjem (cca 15 do 20 dni) se ponovno travo pomulči za lažje delo ob obiranju.

Gojitvena oblika

Poznanih je več različnih gojitvenih oblik, ki so primerne za oljko. Med bolj uporabljenimi so kotlasta, grmasta, ipsilon vretenasta (monokono), okrogla in »svobodna«. V naših razmerah je najbolj razširjena kotlasta gojitvena oblika, saj zagotavlja dobro osvetlitev krošnje. Na legah z močnimi vetrovi in po pozebi se jo najlažje obnovi. Kotlasta oblika ima tri do štiri primarne ogrodne veje katere so enakomerno razporejene v prostoru in so pod kotom 30 ° glede na navpično os. Vsaka primarna veja ima obliko stožca, ki se oži proti vrhu. Sredina krošnje je prosta kar omogoča dobro osvetlitev notranjosti. Omenjena gojitvena oblika omogoča lažjo rez in obiranje, rodno drevo pa meri v višino od tri do štiri metre.

Vzgojna rez

Rez se med posameznimi sortami precej razlikuje, zlasti pri vzgoji mladih dreves. Pri povešajočih sortah kot so Pendolino, Maurino in druge, za ogrodne veje izbiramo pokončne poganjke ter v vrhu zredčimo konkurenčne veje. Sorte za katere so značilne odprte krošnje se lažje oblikuje (Arbequina, Leccino, Leccio del Corno). Ker omenjene sorte dokaj hitro zarodijo se mladih dreves ne sme preobremeniti s pridelkom.

Sorte, ki imajo pokončno rast kot so Istrska Belica, Cipressino v mladostnem obdobju manj režemo. Sredinsko ali notranje veje pustimo rasti do pet let, in v tem obdobju izvajamo le minimalno rez. Izrezujemo le hrbtne poganjke na ogrodnih vejah ter skrbimo, da vrhovi niso preveč obraščeni. Pri rezi moramo puščati povešene veje, da ohranjamo rodni les.

Kadar notranje veje dosežejo debelino 5 cm jih konec februarja ali v začetku marca prsteničimo. Po omenjenem ukrepu, kjer olupimo prstan lubja s kambijem pri osnovi veje, spodbudimo rodnost poganjka. Poleg tega s prsteničenjem tudi umirimo rast kar dodatno olajša oblikovanje krošnje. V naslednjem letu prsteničeno vejo odstranimo in s tem osvetlimo notranjost krošnje. Ker je v krošnji na razpolago več vej kot jih dejansko potrebujemo le-te v naslednjih dveh do treh letih prsteničimo in postopoma izločimo. Izbrane, dovolj debele ogrodne veje, ki izraščajo pod primernim kotom kasneje znižamo na želeno višino. Z omenjenim ukrepom pri oblikovanju krošnje pospešimo prehod v rodnost.

Med pogoste napake pri vzgoji mladih dreves sodi premočna rez in pretirano krajšanje vej. Močnejša kot je rez izrazitejša je rast, posledično se podaljša čas vstopa v rodnost. Bujno rast dreves omejimo z minimalno rezjo ter eno ali nekaj vej prsteničimo. Bujno rastočih dreves se ne krajša.

Rez v rodnem obdobju

V rodnem obdobju vzdržujemo razmerje med rodnostjo in rastjo. Oljka rodi na enoletnih poganjkih, včasih tudi še na dvoletnih vejah. Najbolj rodne so povešene ali položne veje, medtem ko bujno rastoči poganjki ne rodijo. Poleg bujno rastočih poganjkov tudi bohotivke ne rodijo, pri rezi pa jih pri osnovi odstranimo. Pustimo jih le v primeru, da obnavljamo krošnjo. Pri rezi moramo skrbeti, da spodrezujemo stare, izrojene veje. Poganjki daljši od 60 cm in veliko število bohotivk so znak premočne rasti. Sorte se med seboj razlikujejo tudi po jakosti rezi. Zmerno rez opravimo pri Istrski Belici in Leccinu, medtem ko močno porežemo krošnje sort Arbequino, Leccio del Corno, Maurino in Pendolino.

Rez izvajamo do sredine aprila, ko so temperature nad 6 °C. izjemoma se reže do cvetenja, vendar je v tem obdobju izguba hranil velika in je zato rast dreves šibkejša.

Podobno kot za ostale sadne vrste je tudi za oljčnike priporočljivo, da se vzdržuje sistem negovane ledine. Priporočljivo je, da se zastirko ustvari čimprej in se na ta način zmanjša erozijo tal ter zmanjša izhlapevanje vode. Slednje je zelo pomembno zlasti v letih z manj padavinami. Ob pomanjkanju vlage se priporoča mulčenje zastirke, saj na ta način zmanjšamo izgubo vode. Na nagnjenih pridelovalnih površinah je zaradi erozije tal negovana ledina še toliko bolj pomembna. V mladih nasadih ali v plitvih tleh obdelava poteka spomladi, kasneje pustimo, da površina ozeleni. Pred obiranjem oljk pa površino pokosimo ali ponovno pomulčimo. Prednost takšnega načina obdelave se odraža v zmanjšanem vplivu jesenskih padavin, lažjem obiranju in ohranjanju organske mase v tleh.

3. Zatiranje bolezni in škodljivcev

V preteklosti, ko se je oljka povečini pridelovala le v ekstenzivnih oljčnikih je veljala za razmeroma zdravo in nezahtevno sadno vrsto. S širitvijo nasadov in intenzivnejšo proizvodnjo pa se tudi pri pridelavi oljk pogosto pojavljajo nekatere glivične bolezni kot so pavje oko, oljkova siva pegavost in bakterijska okužba oljkov rak. Med škodljivimi žuželkami pa največ škode, zlasti v deževnih letih povzroča oljčna muha. Poleg oljčne muhe se občasno pojavljajo še drugi škodljivci. Plodove in liste oljk prizadene oljčni molj, predvsem v mladih oljčnikih pa izjede na listih oljk povzroča še oljčni jajčasti rilčkar.

Tabela 2: Pomembnejše bolezni oljk

Tabela 2_Pomembnejse bolezni oljk

Tabela 3: Pomembnejši škodljivci oljk

Tabela 3_Pomembnejsi skodljivci oljk

6. Opisi sort oljk

Sorte oljk so v sadnem izboru za Slovenijo razvrščene v seznama A in B. V seznam A so uvrščene sorte, ki se priporočajo za širjenje v večjem obsegu in jih opazujemo že več let. V seznam B so uvrščene sorte, ki so perspektivne, vendar z njimi nimamo dovolj izkušenj ali so izrazito lokalnega značaja.

Istrska Belica ima zelo dobro in redno rodnost, odlično oljevitost, olje je pikantno in grenko, primerna tudi za vetrovne lege, zelo občutljiva na oljčno muho, oljčnega molja in glivično bolezen pavje oko.

Leccino: zelo dobra in malo izmenična rodnost, zarodi hitro, oljevitost srednja, dobro olje sladkega okusa, avtosterilna, malo občutljiva na oljčno muho in oljčnega molja, srednje občutljiva na oljkovo sivo pegavost in odporna na pavje oko.

Pendolino: dobra izmenična rodnost, zelo povešena rast, srednja oljevitost, malo občutljiva na oljčno muho in oljčnega molja, zelo občutljiva na oljkovo sivo pegavost, občutljiva na oljčnega raka in odporna na pavje oko

Črnica: dobra izmenična rodnost, zelo bujna rast in pozno vstopi v rodnost, srednja oljevitost, malo občutljiva na oljčno muho, srednje občutljiva na oljkovo sivo pegavost in odporna na pavje oko.

Buga: rodnost dobra in malo izmenična, srednja oljevitost, olje aromatično in kakovostno, zelo občutljiva na oljčno muho in občutljiva na glivično bolezen pavje oko in srednje občutljiva na oljkovo sivo pegavost.

Štorta: rodnost dobra in izmenična, oljevitost nizka, sorta primerna za vlaganje, okusna, zelo občutljiva na oljčno muho, malo občutljiva na oljkovo sivo pegavost in odporna na pavje oko.

Seznam A: Istrska Belica, Leccino

Seznam B: Frantoio, Maurino, Pendolino, Črnica, Leccione, Oblica, Cipressino, Buga, Leccio del Corno, Arbequina, Coratina, Grignan, Moraliolo

Seznam B: Picholine, Itrana

Seznam B: Ascolana tenera, Santa Caterina, Štorta, Mata

Bolezni oljk

Škodljivci oljk