Čebulnice

Čebulnice spadajo med najpomembnejše zelenjadnice in hkrati med tiste rastline, ki jih ljudje pridelujejo in uporabljajo v prehrani že tisočletja. Zaradi svojstvene izrazite arome so čebulnice zelo priljubljene in nenadomestljive v vsaki kuhinji. Za prehrano uporabljamo mlade rastoče rastline (drobnjak, čebula, česen, por), samo liste, liste in steblo (mlada čebula) ali dozorele čebule (čebula, česen, šalotka). Čebulnice veljajo za naravni antibiotik in že star pregovor pravi, da v hiši, kjer pojedo veliko čebule, ne potrebujejo zdravnika

Glede na vrsto in pomembnost v kmetijski pridelavi FAO deli čebulnice v štiri osnovne skupine: čebula; šalotka in mlada čebula; česen; ter por, drobnjak in ostale vrste. Po podatkih Organizacije združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO, 2017) se na svetu letno pridela največ čebule (skoraj 90 milijonov ton) in česna (25 milijonov ton), največji pridelovalki obeh vrst pa sta Kitajska in Indija. Šalotke in mlade čebule ter pora, drobnjaka in ostalih vrst se količinsko pridela bistveno manj (skupno 6,4 milijona ton).

Povprečni svetovni hektarski pridelki čebulnic so se v letu 2014 gibali med 16 t/ha in 19 t/ha, odvisno od vrste čebulnic ter tehnologije pridelave (Tabela 1). Države z razvitim in tehnološko naprednejšim kmetijstvom dosegajo bistveno višji hektarski pridelek v primerjavi z manj razvitimi državami. V tabeli so predstavljeni podatki največjih držav pridelovalk. Pri pridelavi čebule imajo daleč najvišji hektarski pridelek Združene države Amerike (ZDA), skoraj 60 t/ha, medtem ko je v Indiji ta le okrog 16 t/ha. V skupini šalotke in mlade čebule je na prvem mestu po hektarskem pridelku Nova Zelandija z več kot 44 t/ha. Največje razlike so pri pridelavi česna, saj ima največja pridelovalka Kitajska hektarski pridelek več kot 25 t/ha, Indija, ki je druga največja država pridelovalka, pa le dobrih 5 t/ha. Prav tako so velike razlike v pridelavi pora, drobnjaka in ostalih vrst, saj ima Indonezija, ki je njihova največja pridelovalka, hektarski pridelek 10 t/ha, v primerjavi z Belgijo ali Južno Korejo, kjer dosegajo tudi več kot 40 t/ha.

Čebulnice, zlasti čebula in česen, so za prehrano ljudi vedno bolj pomembne zaradi številnih pozitivnih prehranskih lastnosti, zato se močno povečuje njihova poraba ter posledično pridelava, kar je prikazano v grafih na Sliki 1. Če je bila svetovna pridelava čebule še leta 1990 le okoli 30 milijonov ton, se je do danes povečala za kar trikrat, na več kot 90 milijonov ton. Še bolj izrazito povečanje je opazno pri česnu, ki se ga je leta 1990 pridelalo okoli 6 milijonov ton, danes pa že čez 25 milijonov ton, kar pomeni več kot štirikratno povečanje. Povečanje pridelave pri skupinah šalotka in mlada čebula ter por, drobnjak in ostale vrste je bilo v tem času manj izrazito, a se je kljub temu skoraj podvojilo. V obdobju od 2004 do 2014 se je svetovna pridelava čebule povečala za 42 %, šalotke in mlade čebule za 4 %, česna za kar 72 %, ter pora, drobnjaka in ostalih vrst za 19 %.

Svetovni hektarski pridelki so se pri vseh štirih skupinah čebulnic od leta 1961 do leta 2000 povečevali precej linearno. V zadnjih 15 letih so se svetovni hektarski pridelki bistveno povečali le še pri česnu (za skoraj 60 %) ter šalotki in mladi čebuli (za 10 %), pri čebuli ter poru, drobnjaku in ostalih vrstah pa so ostali bolj ali manj na isti ravni. Pri tem je potrebno poudariti, da so razlike med posameznimi državami pridelovalkami zelo velike, saj imajo tiste s sodobnimi in najnovejšimi tehnologijami (npr. hidroponika, pridelava v zavarovanih prostorih) ob manjši porabi vhodnih virov neprimerno višje hektarske pridelke ter posledično konkurenčno prednost pri samem trženju in prodaji.

V Evropi smo leta 2014 pridelali približno 11 % vseh svetovih količin čebule, 9 % šalotke in mlade čebule, le 3 % česna, ter 40 % pora, drobnjaka in ostalih vrst čebulnic (Tabela 2). Po površinah in količinah pridelane čebule sta daleč največji evropski pridelovalki Nizozemska in Španija, ki vsaka pridelata skoraj 1,4 milijona tone na skupno več kot 55.000 ha površin. Med državami, ki mejijo s Slovenijo, je največ čebule v letu 2014 pridelala Italija (418.607 t) na skoraj 12.500 ha, sledijo Avstrija (206.021 t) na približno 3.200 ha, Madžarska (61.810 t) na okrog 2.500 ha in Hrvaška (30.942 t) na skoraj 1100 ha pridelovalnih površin.

Po površinah in količinah pridelanega česna je v Evropi daleč največja pridelovalka Španija, ki na skoraj 21.000 ha površin pridela blizu 180.000 ton. Druga največja pridelovalka je Romunija, ki na dobrih 10.000 ha pridela več kot 62.000 ton česna. Med državami, ki mejijo s Slovenijo, največ česna pridelata Italija (29.248 t) in Madžarska (7.210 t). V skupini šalotka in mlada čebula je največja evropska pridelovalka Nemčija (89.245 t), sledijo Francija (57.892 t), Nizozemska (46.711 t) in Švica (42.018 t). Največje evropske pridelovalke pora, drobnjaka in ostalih vrst pa so Belgija (190.000 t), Francija (165.712 t), Poljska (114.016 t) in Nemčija (108.149 t). Prav tako kot drugod po svetu imajo tudi v Evropi pri vseh skupinah čebulnic države s sodobnimi tehnologijami bistveno višje hektarske pridelke.

Čebulnice so v Sloveniji zelo razširjena skupina zelenjadnic, ki jih pridelujemo skoraj v vsakem vrtu, vedno več pa tudi v tržni pridelavi. V Sloveniji imamo v pridelovanju čebulnic dolgoletno tradicijo, na kar kažejo stare avtohtone sorte in populacije s Ptujskega polja, Bele krajine in Dolenjske. Na Ptujskem polju se kraji v okolici Dornave ter vasi Stojnci in Bukovci skupno imenujejo Lükarija, ker so v preteklosti ime lük uporabljali tako za čebulo, česen in por. Ptujska rdeča[1] je ploščato okrogla avtohtona sorta čebule, ki je od leta 2011 zaščitena pod imenom Ptujski lük, in je prva slovenska zelenjadnica s certifikatom »zaščitena geografska označba« (ZGO). Čebula Tera prihaja iz istih krajev kot njena bolj znana »sestra« Ptujska rdeča, ki jo od nje loči samo temno rdeča barva luskolistov in temnejša rdeča barva mesa. V Gribljah v Beli krajini so podolgovato čebulo v preteklosti imenovali Gribeljska, konec 70. let prejšnjega stoletja pa so iz nje odbrali sorto Belokranjka. Na Dolenjskem na Raki in v njeni okolici se ponovno vrača v pridelavo velika, bolj ploščata in intenzivno obarvana rdeča Raška č’bula.

[1] Zahteve glede zapisa imena posamezne sorte so določene z evropskimi in slovenskimi predpisi, natančneje s 44. členom Zakona o semenskem materialu kmetijskih rastlin (ZSMKR) (Uradni list RS, št. 25/05 – uradno prečiščeno besedilo, 41/09, 32/12, 90/12 – ZdZPVHVVR in 22/18) in 12. ter 13. členom Pravilnika o postopku vpisa sorte v sortno listo in o vodenju sortne liste (Uradni list RS, št. 49/09, 96/09, 105/10, 88/11, 59/12, 16/13 in 63/16).

Šalotka, ki za razliko od navadne čebule, razvije več manjših čebulic, je cenjena predvsem zaradi višje vsebnosti suhe snovi (16–35 %, navadna čebula 7–15 %) in značilne arome. Pridelujemo jo predvsem na vrtovih in v višjih predelih, saj ima krajšo rastno dobo kot čebula, tržnemu pridelovanju pa je namenjenih zelo malo površin.

V zadnjih letih postajata, zlasti v spomladanskem in poletnem času, vedno bolj zanimiva za potrošnike tudi mlada čebula in mladi česen. Vsebnost suhe snovi v mladi čebuli je okrog 12 %, glavnino pa predstavljajo enostavni sladkorji (80–90 %). Tržne pridelave mlade čebule je trenutno v Sloveniji še zelo malo, vendar lahko postane z uvajanjem in investicijami v sodobne tehnologije v prihodnje dobra priložnost za tržne pridelovalce. Med avtohtonimi sortami česna sta najbolj razširjena in že dolgo poznana Ptujski spomladanski ter Ptujski jesenski česen. Por se zaradi ugodnejše klime prideluje večinoma na Primorskem in v subpanonskem delu države.

Glede na podnebne razmere in prehranske značilnosti različnih regij, se je v Sloveniji skozi desetletja oblikovalo večje število avtohtonih sort in populacij različnih čebulnic. V Slovenski sortni listi je bilo v letu 2016 (Tabela 3) vpisanih devet avtohtonih in vrtičkarskih sort čebulnic, od tega štiri sorte čebule (Belokranjka, Ptujska rdeča, Tera, Ivica rdeča – vrtičkarska sorta[2]), štiri sorte česna (Ptujski jesenski, Ptujski spomladanski ter vrtičkarski sorti Jesenski Anka in Štrigon) in ena sorta pora (Domači dolgi). V preteklosti so bile v sortni listi vpisane tudi nekatere sorte, ki se danes ne pridelujejo več, bodisi ker jim je preteklo dovoljenje za trženje semena, bodisi ker so postale preobčutljive na škodljivce in bolezni ter niso dosegale želenega hektarskega pridelka. Takšne sorte so npr. čebula Istrska rdeča in Istrska rumena, šalotka Kozjanka in Jersejska šalotka, česen Domači jari in Domači ozimni, drobnjak Welta, ter por Alaska, Karentan in Slon.

[2] Vrtičkarske sorte nimajo pomembne vrednosti za tržno pridelovanje, ampak so razvite za pridelavo v posebnih agrotehničnih, klimatskih ali talnih (pedoloških) razmerah, ter so dovolj razločljive, izenačene in nespremenljive. Vrtičkarske sorte so namenjene pridelovalcem, ki sami uporabijo pridelek in ga ne tržijo.

Prvi podatki o površinah in pridelkih čebule (Tabela 4) so se v Sloveniji začeli zbirati že leta 1939 (395 ha; pridelek 4,5 t/ha), za česen pa nekoliko pozneje in sicer leta 1955 (330 ha; pridelek 4,5 t/ha). Povprečne površine, posajene s čebulo, so se v letih 1939 – 1970 povečale na več kot 1000 ha, več kot podvojil pa se je v tem času tudi hektarski pridelek, na približno 10 t/ha. Po letu 1970 so se površine, namenjene pridelavi čebule začele zmanjševati, vendar je potrebno poudariti, da se je hektarski pridelek še naprej povečeval in v letu 1995 prvič presegel 20 t/ha. Površine posajene s česnom so se v letih 1955–1985 gibale med 350 in 400 ha, povprečen hektarski pridelek pa je bil v tem času okrog 5 t/ha. Po letu 1990 so se površine namenjene pridelavi česna začele zmanjševati, hektarski pridelek pa se je povečeval in se okrog leta 1998 približal 9 t/ha. Na področju tržne pridelave zelenjadnic so se v Sloveniji po letu 1990 zgodile precejšnje spremembe, zato se je moralo zelenjadarstvo specializirati in prilagoditi spremembam ob izgubi tradicionalnih trgov.

V letu 2016 smo v Sloveniji čebulnice pridelovali na skoraj 700 ha površin in se tako po dolgih letih upadanja pridelave spet približali površinam, ki so bile zasajene s čebulnicami v 90. letih prejšnjega stoletja. Največ teh površin je bilo namenjenih pridelavi čebule in sicer okoli 450 ha, česen je rastel na nekaj manj kot 200 ha in por na približno 50 ha površin (Tabela 5). Na vseh teh površinah smo pridelali več kot 10.000 ton čebule, okrog 1000 ton česna ter približno 900 ton pora. Od tega smo več kot polovico pridelali v tržni pridelavi, ostalo pa je predstavljala tradicionalna vrtičkarska pridelava. Te količine so spodbudne glede na pretekla leta, vendar skupaj še zdaleč ne pokrijejo potreb trga po čebulnicah v Sloveniji. Pridelovalne površine se v zadnjih letih sicer povečujejo pri vseh treh vrstah, še posebej pa pri čebuli in česnu, ki sta nenadoma postala velika tržna niša. Povprečni pridelek je še vedno precej odvisen od rastne sezone (vremenskih razmer) in tehnologije pridelave ter pri čebuli znaša v povprečju 20–30 t/ha, česnu 5 – 10 t/ha in poru okrog 20 t/ha. Z domačo pridelavo še zdaleč ne pokrijemo potreb trga po čebuli (npr. v letu 2013 < 30 %), zato je ta med svežo zelenjavo po deležu uvoza še vedno visok. Česen, katerega pridelava je po letu 1992 začela močno upadati, zadnja leta ponovno v večjem obsegu pridelujejo zelenjadarji po vsej Sloveniji, največ pa v Pomurju.

V Slovenski sortni listi je bilo v letu 2016 vpisanih devet avtohtonih sort čebulnic, od tega štiri sorte čebule (Belokranjka, Ptujska rdeča, Tera, Ivica rdeča – vrtičkarska sorta), štiri sorte česna (Ptujski jesenski, Ptujski spomladanski ter vrtičkarski sorti Jesenski Anka in Štrigon) in ena sorta pora (Domači dolgi).

Čebula Belokranjka

Je priljubljena sorta čebule, ki se prideluje samo v Sloveniji, v preteklosti pa je bila razširjena predvsem na področju Bele Krajine. Izvira iz okolice Gribelj v Beli krajini po kateri je dobila ime. Ima značilno za čebulo manj pogosto podolgovato obliko z izbočenim čebulnim krožcem in rumenkasto rjave ovojne luskoliste. Je srednje pozna sorta, pridelek je srednje visok, meso pa belo in ostrega okusa. Njena velika prednost je hitro in enostavno čiščenje ter odlične skladiščne lastnosti. Sorta ne prenaša pretiranega gnojenja, še posebej ne mara gnojenja z mineralnim dušikom in hlevskim gnojem ter organskimi gnojili.

Čebula Ptujska rdeča

Je najbolj znana slovenska avtohtona sorta čebule, ki je od leta 2011 zaščitena po imenom Ptujski lük in prva slovenska zelenjadnica s certifikatom »zaščitena geografska označba« (ZGO). Dolga desetletja so jo gojili na Ptujskem polju (izvira iz okolice Starš), ki je znano po suhem in vročem poletnem vremenu, zato dobro prenaša sušo. Sorta oblikuje srednje velike okrogle čebule, ki so precej ploščate in dobro ovite z rožnato rjavimi ovojnimi luskolisti. Meso je belo z rdečkastim pridihom. Pridelek je srednje visok, dobre kakovosti in se dobro skladišči. Sorta ima nekoliko ostrejši okus in je zlasti primerna za kuho. Pri kuhanju hitro razpade, zato je nepogrešljiva pri pripravi številnih čebulnih jedi.

Čebula Tera

Sorta Tera se goji samo v Sloveniji, v preteklosti pa je bila njena pridelava razširjena predvsem v vzhodni Sloveniji (območje Lükarije). Izvira iz istih krajev kot njena bolj znana »sestra« Ptujska rdeča. Pravzaprav se od nje loči po temno rdeči barvi luskolistov in temnejši rdeči barvi mesa. Sorta je odporna na sušo in oblikuje ploščato okrogle čebule z dobro zaprtim vratom. Listi so temno zeleni z močnim voščenim poprhom. Vsebnost suhe snovi je visoka, zato je primerna za daljše skladiščenje. Po okusu je ostra in primerna za svežo uporabo, zlasti pa za kuhanje.

Čebula Ivica rdeča (vrtičkarska sorta)

Rastlina oblikuje velike, pokončne in temne zelene liste. Čebulice so srednje do velike in precej podolgovate. Oblika vzdolžnega prereza je trikotno zaobljena, pri čemer je zgornji del okrogel in spodnji rahlo koničast. Osnovna barva luskolistov je srednje intenzivna rdeča, rahlo rdečkast je tudi epiderm mesnatih luskolistov. Tehnološka zrelost pri spomladanskem pridelovanju nastopi pozno.

Česen Ptujski jesenski

Je jesenska (ozimna) sorta česna, ki oblikuje precej velike glavice z manjšim številom (8 – 10) debelejših strokov z belimi ovojnimi luskolisti. Sorta izvira iz okolice Apač na Ptujskem polju. Stroke posadimo jeseni, najbolje v začetku novembra. V polni rasti rastline razvijejo precej listne mase, zrele glavice pa se razmeroma lahko pulijo, saj se listi ne trgajo. Rastline ne tvorijo cvetnih stebel, listi so širši in bolj zeleni kot pri sorti Ptujski spomladanski. Sorta je zelo zgodna, saj česen dozori že zadnji teden junija ali prvi teden julija, in namenjen za sprotno porabo. Skladišči se krajši čas, v primernih pogojih nekje do konca decembra, dolžina skladiščenja pa je močno odvisna od pravočasnega spravila.

Česen Ptujski spomladanski

Je spomladanska (jara) sorta česna, ki oblikuje srednje velike čebule z večjim številom (12 – 18) manjših strokov. Ob dozorevanju se stroki in luskolisti, odvisno od klimatskih razmer, obarvajo rahlo rdečkasto. Sadimo ga lahko jeseni (oktober – november) ali zgodaj spomladi (februar – marec). Čeprav se sorta imenuje spomladanski, ne pozebe. Veliko bolje ga je posaditi že jeseni, saj na ta način povečamo pridelek. Rastline ne tvorijo cvetnih stebel, listi pa so ožji in svetlejše zelene barve kot pri sorti Ptujski jesenski. Glavice dozorijo v sredini julija, stroki pa imajo zelo močan značilen vonj ter okus. Sorto Ptujski spomladanski odlikuje izredno dobra skladiščna sposobnost, saj jo v primernih pogojih lahko skladiščimo do spravila naslednjega pridelka.

Česen Jesenski Anka (vrtičkarska sorta)

Je ozimna sorta česna, ki naredi cvetna stebla. Odlikuje jo zelo visok pridelek z velikimi glavicami in debelimi stroki. Luskolisti so beli do rahlo rdečkasto obarvani. Sorta dozori konec julija ali v začetku avgusta. Vsaka glavica požene cvetni nastavek, ki dozori v bučko, polno semenskih čebulčkov. Iz njih lahko v naslednjem letu, tudi v slabših pridelovalnih razmerah, vzgojimo enoletne čebulice oziroma glavice z enim strokom ali pa glavice različnih velikosti s povprečno 10 stroki.

Česen Štrigon (vrtičkarska sorta)

Je zelo aromatična sorta istrskega rdečega tipa česna s katero lahko dosežemo dobre pridelke predvsem s sajenjem v jesenskem času. Pridelava v Sloveniji je razširjena predvsem na manjših površinah v zaledju obalnih občin.

Por Domači dolgi

Je pozna jesenska sorta pora, ki je občutljiva na mraz. Oblikuje zelo dolga (do 60 cm) bela stebla, ki so kakovostna in zelo okusna. Seme kali 20 – 25 dni, celoten čas vegetacije pa traja 210 – 230 dni. Dobro uspeva v globokih, rahlih, rodovitnih in pognojenih tleh. V primeru združene setve dobro raste v kombinaciji s korenčkom, saj se medsebojno varujeta pred škodljivci.

Čebulnice spadajo v družino lukovk (Alliaceae) in rod lukov (Allium). Poznamo zelo veliko različnih vrst, podvrst in varietet, med katerimi v Sloveniji največ pridelujemo in uporabljamo:

• čebulo in mlado čebulo (Allium cepa L. var. cepa),
• česen (Allium sativum L.),
• šalotko (Allium cepa L. var. aggregatum),
• por (Allium ampeloprasum L. var. porrum),
• zimski ali stoletni luk (Allium fistulosum L.),

• drobnjak (Allium choenoprasum).

Čebulnice glede na obliko listov delimo na tiste s cevasto votlimi listi (čebula, šalotka, zimski luk, drobnjak) in tiste s celimi podolgovatimi listi (česen, por). Vse čebulnice spadajo med enokaličnice (Monocotyledones) in v zemlji oblikujejo čebulico ali močno skrajšano odebeljeno podzemno steblo sestavljeno iz luskolistov. Čebulnice razvijejo nadomestne (adventivne) šopaste korenine, ki izraščajo neposredno iz stebla. Korenine ne tvorijo koreninskih laskov, se ne razvejajo in se ne obnavljajo. Za prehrano lahko uporabljamo liste (drobnjak), liste in stebla (por, mlada čebula, zimski luk) ali povsem dozorele čebulice (čebula, šalotka, česen).

Čebula

Čebulo gojimo zaradi čebulice, ki vsebuje okrog 7–15 % suhe snovi. Čebulico sestavljajo sočni (mesnati) notranji in suhi zunanji luskolisti (Slika 2). Luskolisti predstavljajo rezervno zalogo hrane, ki se v drugem letu rasti lahko porabi za rast listov in cvetnih stebel. Zunanji luskolisti so lahko bolj ali manj ožiljeni in različno obarvani, kar je sortna lastnost. Razvoj čebule delimo na dve fazi rasti: vegetativno in generativno. Vegetativna faza razvoja obsega rast listov in čebulice, kjer ta doseže svojo največjo težo. V generativni fazi se razvije eno ali več votlih cvetnih stebel, na koncu katerih se razvije socvetje imenovano kobul. V vsakem kobulu je več sto cvetov, ki cvetijo eden za drugim, cvetenje pa lahko traja nekaj tednov.

Glede na dolžino dneva potrebnega za razvoj čebulice, delimo čebulo na dva tipa: kratkodnevna čebula (12–13 ur) in dolgodnevna čebula (14–16 ur). Pri slednji se spodnji deli listov debelijo v dnevu dolgem 14–16 ur in je primernejša za skladiščenje. Čebulo moramo sejati ali saditi dovolj zgodaj spomladi, da se čebulice dovolj zadebelijo. Značilnost čebule je, da seme kali počasi in se mlade rastline v začetku rasti počasi razvijajo. Sprva rastejo le listi, čebulica pa se začne debeliti, ko nastopijo višje temperature in dolg dan. Za optimalen razvoj čebule so pomembne tako fizikalne in kemične lastnosti tal kot ustrezna temperatura in dolžina dneva. Čebula ima zelo nizek indeks listne površine – LAI[1] (3,5), s katerim prestreže okoli 55 % fotosintetsko aktivnega dela svetlobe.

[1] Indeks listne površine (LAI = skupna površina listov/površina tal) je celotna površina listov na enoto tal. Kmetijske rastline v optimalnih pridelovalnih razmerah hitro povečajo LAI do maksimuma, ki se ponavadi giblje od 3 do 7 (odvisno od vrste).

Česen

Česen (Allium sativum L.) delimo na dve podvrsti, Allium sativum sp. ophioscorodon in Allium sativum sp. sativum. Glavna razlika je v tem, da prva podvrsta tvori cvetna stebla, druga pa ne. Cvetno steblo pravzaprav ni pravo cvetno steblo, saj ne nosi cvetov, ampak skupek drobnih zračnih čebulic. Rastlina česna tvori cvetno steblo, ki je najprej mehko, nato se upogne navzdol ter zavije v okroglo zanko, kasneje pa se izravna in otrdi. Cvetna stebla lahko v fazi upogibanja navzdol porežemo in drobne zračne čebulice uporabimo kot semenski sadilni material.

Česen v glavnem pridelujemo vegetativno, to je s sajenjem posameznih strokov. Celi listi zrastejo do višine 50 cm, v njihovih pazduhah pa se oblikujejo posamezni novi stroki, ki sestavljajo glavico. V glavici česna (Slika 2), ki jo obdaja 3–6 posušenih ovojnih listov oziroma zunanjih luskolistov, je običajno 5–20 strokov, odvisno od sorte. Iz zunanjih strokov, ki so praviloma večji in bolj usločeni, pridelamo večje glavice kot iz notranjih, manjših in ravnih strokov. Ko rastline razvijejo 10–15 listov, se oblikujejo posamezni novi stroki, ki so oviti z luskolisti različnih barv. Barva luskolistov je sortna značilnost in je lahko bela, rjavkasta, rdečkasta ali rožnata. Česen razvije močnejše in daljše šopaste korenine kot čebula, zato lahko črpa hranilne snovi iz globljih plasti tal, tudi do 50 cm globoko.

Glede na način pridelave ločimo jesenski (ozimni) in spomladanski (jari) česen. Jesenski česen tradicionalno sadimo v oktobru ali novembru, spomladanski pa v februarju ali marcu. V ustreznih pogojih naj bi jesenski česen do začetka mraza razvil 10–12 korenin z dolžino okrog 10 cm. Jesenski česen praviloma dozori kakšen mesec prej kot spomladanski in ima manjše število debelejših strokov (5–15). Glavice spomladanskega česna so sestavljene iz večjega števila manjših strokov (15–20), ki so bolj aromatični (ostrejši okus) in primernejši za daljše skladiščenje. V Sloveniji prevladujejo pozne jesenske sorte česna, za katere je značilno, da ne razvijejo cvetnih stebel in imajo visok pridelek (> 8 t/ha). Jesenske sorte česna navadno skladiščimo do decembra, ob optimalnih pogojih (npr. kontrolirana atmosfera) pa bi skladiščno dobo lahko precej podaljšali.

Šalotka

Šalotka ima v primerjavi z navadno čebulo zelo visoko vsebnost suhe snovi (16–35 %). Za razliko od čebule se pri šalotki zaradi razraščanja čebulnega krožca (diska) razvije več manjših čebulic, ki skupaj tvorijo gnezdo. Vsaka posamezna čebulica je sestavljena iz notranjih in zunanjih luskolistov nanizanih na čebulnem krožcu. V razvoju šalotke ločimo tri fenofaze: rast listov in korenin; debelitev čebulic; ter mirovanje čebulic.

Po sajenju najprej začnejo rasti korenine, ki se razvijajo ves čas vegetativnega razvoja rastlin. Listi najhitreje rastejo pri temperaturah 15–25 °C. Vsak poganjek oziroma bodoča nova čebulica raste neodvisno od drugih, sama zadebelitev čebulic pa nastopi v razmerah dolgega dne in višjih temperatur. Dozorele čebulice preidejo v fazo mirovanja, katere dolžina je odvisna od sorte, pridelovalnih razmer in skladiščnih pogojev. Na končni pridelek šalotke vplivajo številni dejavniki, predvsem velikost semenske čebulice, gostota sajenja in sama tehnologija pridelovanja (npr. oskrba z vodo, gnojenje, …), vremenske razmere v času rasti, jakost in količina sončnega obsevanja, bolezni ter škodljivci.

Por

Med priljubljene zelenjadnice, ki jih gojimo v Sloveniji in so vedno bolj cenjene v kulinariki, zagotovo spada tudi por. Por se razlikuje od drugih čebulnic predvsem po širokih ravnih celih listih ter tesno stisnjenih mesnatih obeljenih in razpotegnjenih listnih nožnicah, ki so videti kot steblo. Nekatere sorte imajo pri koreninah lažno steblo nekoliko odebeljeno, vendar nikoli ne oblikujejo prave čebulice. Por v prvi vrsti gojimo zaradi obeljenega dela rastline (lažnega stebla), ki je dolgo 30–70 cm (Slika 3). Razvije močne šopaste korenine, ki izraščajo iz spodnje strani rizoma in gosto prepredejo zemljo. Največ korenin (65 %) se razvije do globine 25 cm. Por je tujeprašnica (opraševalci so čebele), cvetovi se razvijejo v drugem letu in oblikujejo enostaven kobul. V 1 g semena je od 300 do 400 drobnih črnih semen, ki ob primernem skladiščenju ohranijo dobro kaljivost do štiri leta.

Po obliki rasti in odpornosti na nizke temperature ločimo jesenski in zimski por. Jesenski por sejemo zgodaj spomladi in pobiramo v pozno-poletnem in jesenskem času, zimski por pa sejemo poleti, pobiramo pa ga čez zimo. V jeseni ne sejemo pora (razen za pridelavo v rastlinjakih), saj ima zelo dolgo rastno dobo in se ne bo odebelil do zime, spomladi pa gre rad v cvet. Od setve do pobiranja pora traja vsaj 6 mesecev.

Jesenske sorte pora so blažjega okusa in razvijejo daljša lažna stebla, ki so svetlejše barve ter manj odporna na nizke temperature, saj lahko pozebejo že pri temperaturi od –8 °C do –10 °C. Zimski por je temnozelen in bolj čvrst ter zelo odporen na nizke temperature. Jesenske sorte pora v februarju ali marcu sejemo v rastlinjake ali tople grede in jih v maju presajamo na prosto, medtem ko zimske sorte sejemo v juniju ali juliju in jih presajamo konec avgusta ali septembra.

S tehnološkimi ukrepi vplivamo na rast in razvoj oziroma kondicijo rastlin preprečujemo pa tudi širjenje rastlinskih bolezni, škodljivcev in plevelov. Različne čebulnice imajo različne pridelovalne zahteve. V nadaljevanju opisujemo zahteve za v Sloveniji najbolj zastopane vrste: čebula, česen in por.

Čebula dobro uspeva v prepustnih ilovnatih in srednje težkih tleh. Za pridelovanje so ugodnejše toplejše lege z nekoliko več padavinami v spomladanskem in zgodnje poletnem času. V vlažnih in težkih ter slabo prepustnih tleh se bodo intenzivneje razvijali listi, samo dozorevanje pa se lahko podaljša in tako poslabša kakovost čebule, več težav bo tudi z boleznimi. Čebula nekoliko slabše uspeva v peščenih tleh, saj ji lahko v začetku razvoja hitro primanjkuje vlage, zato je potrebno pogostejše namakanje. Čebula zahteva dobro odcedna in topla zemljišča, ki so srednje močno založena s stabilno organsko snovjo – humusom[1] (okoli 3 %). Za pridelovanje čebule so optimalna rahlo kisla tla s pH-vrednostjo od 6,0 do 7,0.

Za razliko od čebule, česen bolje uspeva v globokih, strukturnih in rodovitnih glinasto peščenih ter odcednih ilovnatih tleh. Najbolje uspeva na naplavinah in globoki srednje težki zemlji. Pomembno je, da so tla dobro založena s humusom (okrog 4 %). V plitkih lahkih tleh dobimo zadovoljive pridelke le ob rednem namakanju. V težkih tleh, ki zadržujejo veliko vlage, se priporoča sajenje na gredice, ker tako lažje zagotovimo odcednost tal. Za dobro rast in kvaliteten pridelek je potrebno zagotoviti ustrezen vodno zračni režim ter ustrezno vrednost pH tal. Česen je namreč občutljiv na nizek pH in že vrednost okoli 5,0 lahko povzroči slabši vznik, posledično slabšo prezimitev ter nižji pridelek. Optimalna pH-vrednost tal za pridelovanje česna je od 6,5 do 7,4.

Por dobro uspeva na rodovitnih strukturnih tleh, ki so dobro založena s hranili. Potrebuje obilo vlage in hranil ter dovolj zračna tla, v katerih se pozimi ne zadržuje vlaga. Najboljša so odcedna ilovnata ali srednje težka tla bogata s humusom (okoli 4 %), medtem ko zelo težka ali zelo lahka tla niso primerna. Za pridelovanje pora so primerna tla s pH-vrednostjo od 6,0 do 7,5.

[1] Humus je stabilni del nežive organske snovi tal in predstavlja večinski del organske snovi. Nastaja po različnih poteh iz razgradnih produktov odmrle rastlinske biomase in mikrobnih izločkov. Humus je visokomolekularna organska snov tal, ki se je kemijsko ne da natančno identificirati.

Čebula je rastlina, ki je prilagojena suhemu poletju in mrzli zimi. Temperaturno ni občutljiva in najbolje uspeva pri temperaturah od 13 do 24 °C. Slabo prenaša visoke temperature (> 35 °C), saj se takrat njen razvoj popolnoma ustavi. Seme čebule začne kaliti pri 2–3 °C, optimalne temperature za vznik pa so 15–22 °C. Pri nizkih temperaturah seme dolgo (15–30 dni) in neenakomerno kali, ob ugodnih temperaturah pa vznikne že v 7–10 dneh. V začetku rasti, ko se razvija koreninski sistem, morajo biti tla primerne temperature (10–15 °C), saj temperature tal nad 20 °C ustavijo razvoj korenin in pospešijo razvoj listov. Rast korenin je odvisna od razlike med temperaturo tal in zraka; dokler so tla toplejša od zraka dobro rastejo korenine, listi pa slabše in obratno. Setev ali sajenje čebulčka je priporočljivo opraviti zgodaj spomladi, da se lahko koreninski sistem v celoti razvije. V času višjih temperatur in možnosti suše je potrebno redno namakanje, v vročih poletnih mesecih pa je priporočljivo tla pustiti nekoliko zapleveljena, saj tako ostanejo hladnejša. Oblikovanje čebule je odvisno od dolžine dneva in temperature. Čebula se začne debeliti pri temperaturah nad 15 °C, optimalen razvoj pa doseže pri 22 °C. Za intenzivno oblikovanje čebule namreč rastlina potrebuje razmere dolgega dne in visoke temperature. V razmerah kratkega dne in pri nizkih temperaturah rastejo samo korenine in listi, medtem ko se sama čebula še ne oblikuje. V Sloveniji večinoma pridelujemo dolgodnevne čebule, ki za razvoj potrebujejo dolg dan (14–16 ur).

Česen podobno kot čebula slabo prenaša visoke temperature in je obenem precej odporen na mraz, saj vsebuje veliko suhe snovi in ima čvrste zunanje ovojne luskoliste. Dobro ukoreninjen posevek česna lahko prenese do –25 °C in več, če je prekrit s snegom. Spomladi se rast česna prične pri temperaturah okrog 3 °C, optimalne temperature za rast so 15–20 °C, v času dozorevanja pa okrog 25 °C. Pri daljši izpostavljenosti temperaturam nad 30 °C lahko stroki postanejo rumenkasti in ovojni luskolisti porjavijo. Za optimalen razvoj koreninskega sistema so temperaturne zahteve podobne kot pri čebuli (10–15 °C). Tudi pri česnu je rast korenin odvisna od razlike med temperaturo tal in zraka, saj korenine bolje rastejo dokler so tla toplejša. Stroki se začnejo razvijati v času dolgega dne in višjih temperatur.

Por za optimalen razvoj zahteva zmerne temperature. Občutljiv je na visoke temperature in bolje uspeva v nekoliko hladnejših razmerah. Optimalne temperature za vznik so 15–18 °C, minimalne 5 °C, nekatere sorte pa ne kalijo pri temperaturah nad 24 °C. Pri optimalnih temperaturah por vznikne v 14 dneh po setvi. Rast pora je najbolj intenzivna pri temperaturah do 25 °C, popolnoma pa se ustavi pri temperaturah pod 5 °C in nad 33 °C. Optimalna temperatura za rast pora je okrog 16 °C, ponoči pa naj bi se temperature približale 12 °C. Por načeloma dobro prenaša mraz, vendar sorte, ki jih gojimo v Sloveniji, pomrznejo že pri temperaturah pod –10 °C. V Sloveniji je najugodnejša klima za pridelovanje pora na Primorskem in v subpanonskem delu države. Pri gojenju sadik v zavarovanih prostorih (npr. rastlinjaki) je optimalna temperatura zraka za kalitev 15–20 °C, temperatura substrata pa okrog 15 °C. Sadike pora, ki so vzgojene pri temperaturah nad 18 °C prvo leto ne bodo pognale cvetov.

Čebula potrebuje za hiter in enakomeren vznik ter optimalen začetni razvoj stalno vlažnost tal, kar je zlasti pomembno v spomladanskem in zgodnje poletnem času. V obdobju od 8 polno razvitih listov do 2/3 razvoja čebule je optimalna vlažnost ključnega pomena za visok pridelek. Vsako kratkotrajno pomanjkanje vlage v tem času lahko zmanjša pridelek, saj čebula kasneje zastoja v rasti ne more več nadoknaditi. V zadnji fazi razvoja (od konca junija naprej) čebula zahteva bolj suha tla, saj se le tako pospeši dozorevanje. Optimalna vlažnost tal je do začetka oblikovanja čebulice okrog 70–80 % poljske kapacitete tal[1], v obdobju oblikovanja čebule pa 50–60 %. Zaradi potreb po suhem obdobju se za slovenske pridelovalne razmere priporočajo sorte in hibridi čebule s krajšo rastno dobo, ki dozorevajo v času vročih ter suhih poletnih dni. Če je v času dozorevanja čebule veliko padavin in visoka vlažnost, le ta ne bo optimalno dozorela, začele se bodo razvijati plesni in pridelek ne bo primeren za skladiščenje. Tudi obdobja suše niso zaželena, saj lahko privedejo do propadanja samega tkiva čebule, posledica pa so vidni obroči na prerezu zrele čebule in posledično pridelek nižje kakovosti.

Podobno kot čebula tudi česen potrebuje za hiter in enakomeren vznik ter optimalen razvoj korenin, listov in strokov stalno vlažnost tal. Česen je precej občutljiv na pomanjkanje vode predvsem v obdobju do 2/3 razvoja, zato je priporočljivo posevke v primeru sušnih razmer namakati. V naših pridelovalnih razmerah je za zimske sorte to do sredine junija in za spomladanske sorte do konca junija. Optimalna vlažnost tal je do začetka oblikovanja strokov nad 70 % poljske kapacitete tal. Če v tem obdobju primanjkuje vlage, se bodo razvile majhne glavice z drobnejšimi stroki. V obdobju dozorevanja česna morajo biti tla čim bolj suha in relativna vlaga tal nižja, optimalna je od 60 do 65 % poljske kapacitete tal, sicer glavice ne bodo dozorele pravilno. Z namakanjem česna moramo prenehati vsaj 15 dni pred samim spravilom, prav tako je v poletnih mesecih priporočljivo pustiti tla nekoliko zapleveljena, saj plevel pomaga zastirati tla in ta ostajajo hladnejša.

Tudi por prištevamo med tiste zelenjadnice, ki potrebujejo veliko vlage in konstantno oskrbo z vodo. Od presajanja do pobiranja je optimalna preskrba s hranili in vodo nujna, zato brez namakanja in dognojevanja ne bomo dosegli želenih pridelkov. Optimalna količina vlage v tleh je okrog 60 – 70 % poljske kapacitete tal. Ne glede na veliko potrebo po vodi por ne prenaša stoječe vode, zato zimske prezimne sorte sadimo v dobro odcedna tla. Por razmeroma dolgo raste tudi pri nizkih temperaturah. Poletne sorte, ki jih pobiramo že jeseni, lahko gojimo tudi v tleh, kjer podtalnica pozimi sega višje (do 50 cm pod površino).

[1] Vodnozadrževalne lastnosti tal v območju rastlinskih korenin označujeta dve točki vsebnosti vode v tleh: poljska kapaciteta ali nasičenost tal z vodo in točka venenja ali vsebnost vode, pri kateri rastlina trajno ovene. Med točkama je območje rastlini dostopne vode.

Čebula nima velikih potreb po osvetlitvi, kljub temu pa več kakor korenovke in kapusnice. Pri setvi vmesnih posevkov, kar postaja vedno bolj zanimivo za vrtičkarje in ekološke pridelovalce, je potrebno upoštevati, da lahko zgodaj spomladi sejemo med čebulo le nizke zelenjadnice, šele od konca maja naprej pa tudi bujnejše in višje. To pomeni, da morajo biti vmesni posevki do konca maja nižji ali enako visoki kakor listi čebule (npr. korenček). Večina sort, ki jih pridelujemo v Sloveniji, oblikuje čebulo v razmerah dolgega dne (> 12 ur, pri nekaterih hibridih > 14 ur). Če takšne sorte sejemo ali sadimo prepozno, se ne razvije dovolj listov in korenin, zato je lahko pridelek nižji. Težave nastanejo, če se dnevi začnejo krajšati, ko čebula še ni popolnoma oblikovana. V tem primeru pričnejo ponovno poganjati listi in korenine, posledično se čebulni vrat ne tanjša oziroma zapira, kar vpliva na količino suhe snovi in slabšo skladiščno sposobnost čebule.

Česen je glede osvetlitve precej zahtevna zelenjadnica, ki se na zasenčenih površinah ali kot vmesni posevek med višjimi rastlinami izredno slabo razvija. V razmerah kratkega dne z 10–12 urno osvetlitvijo se razvijejo samo listi, v dolgem dnevu in pri višjih temperaturah pa se začne razvijati glavica. Iz pozno posajenih strokov se bodo razvile majhne glavice z drobnimi stroki. Največje potrebe po osvetlitvi ima česen v spomladanskem času v fazi razvoja listov, zato ga ne smemo saditi pregosto. Pri setvi vmesnih posevkov je potrebno upoštevati, podobno kot pri čebuli, da zgodaj spomladi med česen sejemo le nizke zelenjadnice, šele od konca maja naprej pa tudi bujnejše. Česen oblikuje stroke v razmerah dolgega dne, zato je nujno, da ga sadimo dovolj zgodaj, da se do takrat razvije dovolj listov in korenin. Tudi pri česnu lahko pričnejo v času, ko se začne dan krajšati ponovno poganjati listi in korenine. V takšnem česnu se količina suhe snovi zmanjša in posledično ni primeren za skladiščenje. Predvsem so neugodna tudi obdobja po krajši ali daljši suši, saj je takrat po večjih nalivih velika možnost za ponovno poganjanje listov in korenin.

Por zahteva celodnevno dobro osvetlitev, zato ga sadimo na sončne in osvetljene lege z veliko svetlobe. Zelo slabo prenaša zasenčenje, zato ni primeren za mešane setve z višjimi zelenjadnicami, ampak le v kombinaciji z nižjimi (npr. solata). Por se najbolje razvija v razmerah dolgega dne in začne cveteti, ko je dan daljši od 14 ur.

Čebulnice, kamor spadajo čebula, šalotka, česen, por, drobnjak, stoletna čebula in druge vrste, zahtevajo zelo širok kolobar. Priporočljiv presledek med pridelovanjem posameznih čebulnic na istem mestu je vsaj 5 let, najkrajši še sprejemljiv pa 4 leta (odvisno od vrste), vendar le v primeru, da so tla kakovostna. V Tehnoloških navodilih MKGP za integrirano pridelavo zelenjave za leto 2017 se sicer priporoča pri pridelavi na prostem za čebulo in česen vsaj petletni, pri poru pa vsaj triletni kolobar.

Čebulo običajno sejemo v strukturno in humozno zemljo očiščeno plevelov, zato so najboljši predhodni posevek različna žita ali okopavine, ki smo jih gnojili s hlevskim gnojem. Dobri predhodni posevki za gojenje čebule so ječmen, rž in ajda, lahko pa tudi koruza, če smo uporabljali za čebulo neškodljive herbicide. Manj primerni predhodni posevki so pesa, zelje, repa in krompir, zaradi možnega napada ogorčic; prav tako se kot predhodni posevek odsvetujejo metuljnice. Čebulo lahko na istem mestu pridelujemo po najmanj 4 letih, še boljši pa je šestletni kolobar, ožji kolobar lahko uporabimo le pri pridelavi mlade čebule. Po spravilu čebule navadno ostane zemljišče z dobro strukturo tal, na katerem bodo dobro uspevale zelenjadnice, z izjemo stročnic. Priporočljive zelenjadnice za združene setve s čebulo so korenček, pastinak, rdeča pesa in solata.

Gojenje česna zahteva širok kolobar, saj ga je na isto mesto priporočljivo saditi šele vsakih 8 do 10 let. V vrtovih in na manjših njivah je pogosto težko široko kolobariti, vendar česna kljub temu ne sadimo na isto mesto vsaj 3 leta, še bolje pa na 4 do 5 let. Česen pridelujemo na drugi poljini, po krompirju, žitih, plodovkah, solatnicah, kapusnicah, korenovkah ali jagodah, te namreč tla manj zaplevelijo. Kot predhodni posevek se odsvetuje metuljnice. Po česnu dobro uspevajo praktično vse zelenjadnice, z izjemo stročnic, še posebej endivija, repa, motovilec in solata. Priporočljive zelenjadnice za združene setve s česnom so korenček, pastinak, rdeča pesa, jagode in solata.

Por lahko gojimo na prvi poljini na površini, ki smo jo dobro pognojili s hlevskim gnojem, saj potrebuje veliko humusa. Za pridelovanje pora je priporočljiv od 4 do 6 letni kolobar. Dobri predhodni posevki za gojenje pora so solatnice (npr. endivija, motovilec, solata, radič), korenovke (npr. kolerabica, korenček, zelena, redkvica, peteršilj), plodovke (npr. paradižnik, kumare), krompir ali jagode. Pora ni priporočljivo sejati na mesto, kjer smo predhodno gojili druge vrste čebulnic, kapusnice ali stročnice. V primeru vzgoje sadik por presajamo na zemljišča, kjer so rastle zelenjadnice, ki hitro zapustijo pridelovalno površino, npr. zgodnji krompir, ozimni ječmen, inkarnatka ali krmne mešanice. Po poru uspevajo praktično vse zelenjadnice, razen čebulnice. Por raste zelo počasi, zato ga lahko uspešno gojimo v združenih setvah, zlasti v kombinaciji s solato, kumarami, korenjem, redkvico ali zgodnjo kolerabico.

V splošnem je med pridelovalci čebule in česna do pred nekaj leti veljalo prepričanje, da ti zelenjadnici ne potrebujeta načrtnega namakanja, vendar je le to ob spreminjajočih se podnebnih razmerah postala nuja za doseganje visokih in kakovostnih pridelkov.

Čebula ima plitek in občutljiv koreninski sistem, zato je pomembno prilagoditi namakanje na način, da čim manj zbijemo zemljo (npr. kapljično namakanje, namakanje z oroševanjem). Pri čebuli je optimalna vlažnost tal do začetka oblikovanja čebulice od 70 do 80 % poljske kapacitete, v obdobju oblikovanja čebule pa potreba pade na 50 do 60 %. Redno namakanje je nujno zlasti v času do konca junija, kasneje pa le, če se količina vlage v tleh spusti pod točko venenja. Čebulo je priporočljivo namakati večkrat in z nižjimi odmerki vode, saj ima plitek koreninski sistem. V obdobju dozorevanja čebule so zaželena bolj suha tla, zato z namakanjem prenehamo najkasneje tri tedne pred spravilom.

Česen ima v primerjavi s čebulo globlji koreninski sistem, vendar moramo kljub temu zagotoviti redno preskrbo z vodo na način, da čim manj zbijemo zemljo. V zbitih tleh je namreč sprejem hranil otežen, kar lahko posledično zniža pridelek in poslabša skladiščne sposobnosti. Vsako kratkotrajno pomanjkanje vlage pri pridelavi česna vpliva na nižji pridelek, saj rastline kasneje zastoja v rasti ne morejo povsem nadomestiti. Česen potrebuje zlasti v času debeljenja in polnjenja čebule enakomerno preskrbo z vodo. Optimalna vlažnost tal je do začetka oblikovanja strokov nad 70 % poljske kapacitete tal, v obdobju dozorevanja česna pa je nižja, in sicer od 60 do 65 %. Redno namakamo vse do sredine (jesenske sorte) oziroma konca junija (spomladanske sorte), česen s cvetnimi stebli pa do sredine julija. Za razliko od čebule lahko česen namakamo redkeje in z višjimi odmerki vode, saj mu globlje korenine omogočajo črpanje vode tudi iz globljih plasti tal. Z namakanjem prenehamo najkasneje dva tedna pred spravilom.

Por prištevamo med tiste zelenjadnice, ki od presajanja do pobiranja potrebujejo redno oskrbo s hranili in vodo. Najbolje uspeva na zemljiščih, kjer je vlažnost od 60 do 70 % poljske kapacitete tal. Ne glede na veliko potrebo po vodi por ne prenaša stoječe vode, zato poskrbimo, da predvsem prezimne sorte sadimo v dobro odcedna tla. Količina same porabe vode je odvisna od časa sajenja, dolžine rasti posamezne sorte in od količine dnevne evapotranspiracije[1]. Rastline potrebujejo največ vode v poletnih pridelovalnih terminih, ko je evapotranspiracija največja. Za namakanje se uporabljajo različni načini in tehnike, najbolj pogosto se uporablja kapljični način ali namakanje z razpršilci (oroševanje). Priporoča se kapljično namakanje, ki je bolj enakomerno in ekonomično, saj je poraba vode najmanjša, poleg tega je tudi težav z različnimi glivičnimi boleznimi na listih manj. Na ta način lahko prek kapljičnega sistema opravimo tudi dognojevanje z vodotopnimi hranili. To sicer lahko naredimo tudi pri namakanju z oroševanjem, vendar je večja možnost napak zaradi prevelikih koncentracij gnojila ali neenakomerne razporeditve hranil. Namakanje prekinemo v zimskem obdobju in v obdobju padavin. V času padavin rastlinam dodajamo hranila foliarno in ne dognojujemo preko namakalnega sistema, saj je v tleh v tem primeru že tako dovolj vlage. V primeru pridelave pora v zavarovanih prostorih (npr. nizki tuneli, plastenjaki, rastlinjaki) je potreba po namakanju večja, saj padavin ne moremo upoštevati kot vir vode za rastline.

[1] Evapotranspiracija (ET) je prehajanje vode v obliki vodne pare z zemeljske površine in skozi listne reže rastlin v ozračje.

Za pričakovane pridelke čebule, česna in pora so okvirne potrebe posevkov pri normalno založenih tleh pri gojenju na prostem opredeljene v Tehnoloških navodilih za integrirano pridelavo za leto 2017 (Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano). Pri tem je potrebno upoštevati še nekatere omejitve, ki jih prinaša Uredba o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov (Uradni list RS, št: 113/09, 5/13, 22/15), ki omejuje skupni vnos dušika za čebulnice v konvencionalni pridelavi na 120 kg/ha, za vse površine, ki so v ukrepih Slovenskega okoljskega programa (KOP) pa le na 80 kg/ha. Ostale vire dušika je potrebno zagotoviti s predhodnimi posevki, kjer pa metuljnice pri pridelavi čebulnic žal niso zaželene. Količino rastlinam dostopnega dušika v tleh lahko povečamo z večkratnim okopavanjem, rahljanjem medvrstnega prostora in foliarnim dognojevanjem.

Pri gnojenju čebulnic moramo upoštevati, da je to skupina zelenjadnic, ki je zelo občutljiva na klor, zato pazimo, da uporabljamo mineralna gnojila brez klora. Klor namreč škoduje razvoju rastlin, če njegova koncentracija v suhi snovi preseže 1,5 %. V tem primeru se hitro pojavijo znamenja škodljivega delovanja klora, kot so prezgodnji začetek rasti, nepopoln razvoj listov, zvijanje listov po robovih, deformacija listov in kloroza, ki povzroča sušenje rastlin. Da se izognemo omenjenim škodljivim vplivom, gnojimo z NPK gnojili, v katerih je kalij v sulfatni obliki, torej vsebuje žveplo namesto klora.

Čebula

Tako kot vse zelenjadnice moramo tudi čebulo gnojiti v skladu s priporočili in normativi, da bomo dosegli pričakovani in kakovostni pridelek. Koreninski sistem čebule je plitek in ne more črpati hranil iz globljih plasti tal, zato se v splošnem priporoča večkratno dognojevanje z dušikovimi (N) ter s kalijevimi (K₂O) mineralnimi gnojili. Čebula slabo prenaša gnojenje z organskimi gnojili, zato lahko vsako gnojenje s svežim hlevskim gnojem, gnojnico ali gnojevko hitro povzroči škodo. Le v primeru zelo nizke vsebnosti humusa v peščenih tleh lahko gnojimo s kompostom (20–30 m³/ha) ali organskimi gnojili.

Ob pripravi in obdelavi tal za setev, sajenje ali presajanje čebule ta v celoti pognojimo s fosforjevimi gnojili (P₂O₅), dodamo 50 % kalijevih gnojil (K₂O) in 30 % dušičnih gnojil (N) glede na celotne potrebe po gnojenju. Za pričakovani pridelek 50 t/ha so okvirne potrebe posevka čebule pri normalno založenih tleh: 170 kg/ha N, 75 kg/ha P₂O₅, 180 kg/ha K₂0, 25 kg/ha MgO in 35 kg/ha CaO (Tehnološka navodila za integrirano pridelavo za leto 2017, MKGP).

Pri pridelovanju čebule iz čebulčka lahko odmerke gnojil zmanjšamo za 20 %, ker rastlina sprva črpa hrano iz čebulčka, prav tako dušika ni potrebno dodati pred samim sajenjem. Manj gnojimo tudi mlado čebulo, saj ima manjše potrebe po hranilih, kot npr. hibridi čebule z izredno visokimi pridelki. Pred setvijo ali presajanjem v tla zadelamo največ 1/3 celotnega odmerka dušika, ostalo dodamo v dveh ali treh dognojevanjih, pri čemer se priporoča merjenje rastlinam dostopnega nitratnega dušika v tleh (N_min ali hitri talni nitratni test[1]). Prepozno gnojenje z dušikom poslabša skladiščne lastnosti čebule. Za dognojevanje čebule z dušikom uporabljamo nitratno obliko dušika, saj je amonijka oblika toksična za mlade rastline čebule.

[1] N_min analizo tal (hitri talni nitratni test) na vsebnost mineralnega dušika (N) tal se opravlja pri pridelavi kmetijskih rastlin na njivah z namenom določiti potrebni odmerek dušičnih gnojil za dognojevanje in gnojenje.

Odmerek dušika najlažje določimo na podlagi količine N_min in ciljne vrednosti v kg N/ha po enačbi:

ciljna vrednost kg N/ha = kg N_min/ha + z mineralnimi gnojili dodan N

• Prvo dognojevanje izvedemo konec aprila, ko so polno razviti 2–4 listi,
• Drugo dognojevanje izvedemo konec maja ali v začetku junija, ko listi dosežejo višino 10–15 cm oziroma 3–4 tedne po prvem dognojevanju,
• Tretje dognojevanje (po potrebi) izvedemo najkasneje do sredine junija, saj lahko kasnejše gnojenje zakasni pravilno dozorevanje čebule.

Dognojevanje s kalijem se priporoča v času od sredine do konca junija, tik pred pričetkom intenzivnega razvoja čebule, pri čemer upoštevamo, da polovico odmerka dodamo v drugi polovici faze debeljenja čebule. Najbolje je, da uporabimo hitro dostopno obliko kalija. Pri gnojenju s kalijem je namreč zelo pomembna njegova kemijska oblika, saj čebula slabo prenaša gnojenje s kalijem v kloridni obliki (npr. kalijeva sol). Na lažjih tleh in tam, kjer je založenost tal s kalijem nizka, se priporoča gnojenje s kalijevim sulfatom v dveh enakovrednih obrokih. Pri čebuli za skladiščenje se pred samim spravilom priporoča dva ali trikratno foliarno gnojenje, saj tako povečamo skladiščno sposobnost čebule. Pri obilici dušika in pomanjkanju kalija se razvije preveč listov, čebula se slabo razvija, pozneje oblikuje in prepozno dozoreva, manj je odporna in bolj dovzetna za različne glivične bolezni, posledično imamo nižji pridelek. Čebula ima precejšnje potrebe tudi po žveplu, ki ga v zadnjih letih zaradi vse čistejšega zraka velikokrat primanjkuje, zato se priporoča dva do trikratno foliarno dognojevanje v času debeljenja čebule.

Čebula potrebuje za optimalen razvoj poleg makro- tudi mikrohranila, kot so bor, mangan, cink, baker in magnezij, vendar je običajno teh hranil v tleh dovolj. Pomanjkanje mangana se pozna predvsem v kislih tleh in povzroča rumenjenje, zvijanje ter lomljenje listov. Pomanjkanje bora vpliva na krhkost in lomljenje listov. Ob pomanjkanju cinka se pogosto razvijejo ploski in rumeni listi. Pri pomanjkanju bakra se razvijejo tanki in slabo obarvani listi, pridelek pa ima slabe skladiščne sposobnosti. Pomanjkanje magnezija se pojavi le v tleh s previsoko pH vrednostjo ali pri preobilnem apnenju tal.

Česen

Gnojenje in dognojevanje česna morata biti prilagojena priporočilom in normativom, da bomo dosegli pričakovani in kakovostni pridelek. Zgodnje sorte česna z nižjimi pridelki in mladi česen gnojimo manj kot pozne sorte z visokimi pridelki. Trenutno v Sloveniji pri pridelavi česna dosegamo pridelke okrog 6–8 t/ha ali tudi več, za kar pa moramo količino posameznih hranil vedno odmerjati glede na pričakovan pridelek. Česen podobno kot čebula ne prenaša gnojenja z organskimi gnojili, zato lahko vsako gnojenje s svežim hlevskim gnojem, gnojnico ali gnojevko hitro povzroči škodo. Le v primeru zelo nizke vsebnosti humusa v peščenih tleh lahko gnojimo s kompostom (20–30 m³/ha) ali organskimi gnojili. Če je bilo zemljišče prejšnje leto dobro pognojeno s hlevskim gnojem ali smo gnojili predhodni posevek, potem pred samim sajenjem, ne dodamo hlevskega gnoja. Manj rodovitna zemljišča z malo humusa lahko pognojimo s preperelim in uležanim hlevskim gnojem.

Za pričakovani pridelek 4,5 t/ha so okvirne potrebe posevka česna za skladiščenje ali svežo uporabo pri normalno založenih tleh: 115 kg/ha N, 90 kg/ha P₂O₅, 150 kg/ha K₂0, 15 kg/ha MgO in 25 kg/ha CaO (Tehnološka navodila za integrirano pridelavo za leto 2017, MKGP). Potrebno je upoštevati, da jesenski česen dušika v začetku rastne dobe praktično ne potrebuje, zato ga v tem času ni potrebno dodajati. V spomladanskem času predsetveno v tla dodamo največ 1/3 celotnega dušika (Slika 5), ostalo dodamo v dveh ali treh dognojevanjih, pri čemer se priporoča merjenje rastlinam dostopnega nitratnega dušika v tleh (N_min ali hitri talni nitratni test). Ves potreben fosfor in polovico celotnega odmerka kalija dodamo že pred samim sajenjem.

Prvo dognojevanje izvedemo, ko imajo rastline česna 2–4 polno razvite liste,

• Drugo dognojevanje izvedemo 2–3 tedne po prvem dognojevanju,
• Tretje dognojevanje (po potrebi) izvedemo najkasneje do konca maja, saj lahko kasnejše gnojenje zakasni pravilno dozorevanje česna.

Prvo dognojevanje s kalijem se priporoča ob začetku oblikovanja strokov in drugo v drugi polovici debeljenja strokov (konec maja). Pri tem upoštevamo, da podobno kot ostale čebulnice tudi česen ne mara gnojenja s kalijem v kloridni obliki (npr. kalijeva sol). Tudi v ekološki pridelavi so dovoljena nekatera gnojila, kjer je kalij v sulfatni obliki. Pred spravilom česna se priporoča dva- ali trikratno foliarno gnojenje s kalijevimi gnojili, saj s tem povečamo skladiščno sposobnost česna. Pri obilici dušika in pomanjkanju kalija se razvije preveč listov, česen se slabo razvija, pozneje oblikuje stroke in prepozno dozori ter je manj odporen oz. bolj dovzeten za različne glivične bolezni. Če dodamo kalij prehitro, ustavimo razvoj listov in prav tako dobimo nižji pridelek. Česen ima tudi precejšnje potrebe po žveplu, ki ga zaradi vse čistejšega zraka pogosto primanjkuje, zato se priporoča dva do trikratno foliarno dognojevanje med debeljenjem strokov. Optimalna preskrba z žveplom je nujna za kakovosten in aromatičen pridelek.

Česen potrebuje za optimalen razvoj poleg makro- tudi mikrohranila, kot so bor, mangan, cink, baker in magnezij. Pomanjkanje mangana se pozna predvsem v kislih tleh, kar povzroča rumenenje, zvijanje in lomljenje listov. Pomanjkanje bora vpliva na krhkost in lomljenje listov. Ob pomanjkanju cinka se lahko razvijejo rumeni listi. Pri pomanjkanju bakra se razvijejo tanki in slabo obarvani listi, pridelek pa ima slabše skladiščne sposobnosti. Pomanjkanje magnezija se pojavi le v tleh s previsoko pH vrednostjo ali pri premočnem apnenju tal.

Por

Por potrebuje za optimalno rast obilo organske mase, zato pred presajanjem tla pognojimo s hlevskim gnojem (30–50 t/ha). Za visok in kakovostni pridelek je ključna tudi redna oskrba s hranili in vodo skozi celo rastno dobo. Količino mineralnih gnojil prilagodimo rezultatom analize tal. Pri pridelavi na prostem so pri normalno založenih tleh in pričakovanem pridelku 50 t/ha okvirne potrebe po hranilih sledeče: 220 kg/ha N, 63 kg/ha P₂O₅, 193 kg/ha K₂0, 17 kg/ha MgO in 86 kg/ha CaO (Tehnološka navodila za integrirano pridelavo za leto 2017, MKGP).

• Prvo dognojevanje izvedemo v 3–4 tednih po presajanju,
• Drugo dognojevanje izvedemo 4 tedne po prvem dognojevanju oziroma v fazi intenzivne rasti listov,
• Tretje dognojevanje (po potrebi) izvedemo 4 tedne po drugem dognojevanju.

Dognojevanje pora lahko pri uporabi kapljičnega namakalnega sistema v celoti opravimo skupaj z namakanjem. Foliarno dognojevanje uporabimo le v primeru padavin ali oskrbi rastlin s kalcijem in mikroelementi. Prek namakalnega sistema lahko dodamo le vodotopna gnojila primernih formulacij, brez netopnih ostankov in z razmerjem N/K od 1:1 do 1:2.

Pri pomanjkanju dušika so rastline pora majhne, starejši listi pa se sušijo in zvijajo. Prav tako so rastline majhne ob pomanjkanju fosforja, če pa primanjkuje kalija rastline rade odmirajo. Por potrebuje za optimalen razvoj poleg makro- tudi mikrohranila. Pri pomanjkanju žvepla bodo listi postali klorotični. Ob pomanjkanju magnezija začnejo starejši listi rumeneti, če pa primanjkuje bora bodo listi pričeli pokati.

V Sloveniji je v 70. letih prejšnjega stoletja pomembno izboljšanje tehnologije pridelovanja čebule pomenila neposredna setev na njive. Ob koncu 20. stoletja se je začelo uveljavljati gojenje čebule iz sadik, prekrivanje tal s črno polietilensko (PE) folijo pri presajanju čebule in pora, pa tudi pridelovanje mlade čebule in drobnjaka v zavarovanih prostorih (npr. pokriti tuneli, plastenjaki, rastlinjaki). Danes so nadaljnje intenziviranje, modernizacija in uvajanje sodobnih tehnologij pridelave ter optimalno gnojenje in dognojevanje, uporaba novih pridelovalnih pristopov (npr. namakanje) in podaljševanje pridelovalne sezone skozi celo leto (npr. pridelovanje v zavarovanih prostorih) ključnega pomena, da bodo lahko pridelovalci v prihodnje še povečali delež samooskrbe slovenskega trga s čebulnicami.

Trenutno je pridelava čebulnic v Sloveniji še vedno precej razdrobljena, sami pridelovalci so slabo povezani, prav tako pa je precej neorganiziran tudi odkupni trg. Zagotavljanje zdravega in odpornega sadilnega oziroma semenskega materiala je ključnega pomena za visoke in kakovostne pridelke, zato je usmerjeno žlahtnjenje in uvajanje novih odpornejših sort (ali hibridov) nujno tako za pridelovalce kot potrošnike. Pomembno popestritev ponudbe čebulnic bi lahko v bodoče predstavljale do sedaj v tržni pridelavi manj gojene vrste, kot so šalotka, mlada čebula, zimski luk in drobnjak.

Pridelovanje čebule lahko zasnujemo na več načinov, in sicer z direktno setvijo, prek vzgoje sadik ali iz čebulčka. Vsak način pridelave ima svoje prednosti in slabosti. Posamezne fenofaze pri razvoju čebule so prikazane na sliki 6. Šalotko se najpogosteje prideluje vegetativno iz čebulčka in le redko s semenom. Česen se najpogosteje prideluje vegetativno s stroki, lahko tudi iz zračnih čebulic in le redko s semenom. Pridelovanje pora lahko poteka z neposredno setvijo na prosto ali s presajanjem sadik, primeren pa je tudi za pridelovanje v zavarovanih prostorih.

Tehnologije pridelovanja čebule

Pridelava mlade čebule

Rastna doba mlade čebule je kratka, temperaturne in osvetlitvene zahteve skromne, zato je mlada čebula zlasti primerna za jesensko-zimsko in zgodnje spomladansko pridelavo. Uspešno jo lahko pridelujemo v rastlinjakih iz čebulčka ali preko vzgoje sadik (Tabela 10). Za pridelovanje mlade čebule opravimo setev v avgustu ali septembru, sadike pa presajamo v rastlinjak v obdobju med oktobrom in februarjem. Za pridelavo mlade čebule naj bo direktna setev gostejša kot pri navadni (10–12 kg semena/ha), če pa želimo debelejšo mlado čebulo posejemo manj semena (4–5 kg semena/ha). Mlada čebula dobre kakovosti ima 6–9 zdravih listov in dolgo belo lažno (psevdo) steblo. Dozori v 20–45 dneh po presajanju, odvisno od sorte, načina proizvodnje in zasnove posevka (npr. medvrstna razdalja, razdalja med rastlinami) ter termina pobiranja. V optimalnih pridelovalnih razmerah je pričakovan pridelek mlade čebule 1,5–5,5 kg/m² oziroma 15–55 ton/ha.

Pridelava čebule iz semena

Pridelava čebule iz semena z direktno setvijo na prosto je najbolj razširjena tehnologija tako po svetu kot v Sloveniji. Z direktno setvijo največkrat pridelujemo hibride čebule, mlado čebulo in prezimno čebulo. Za uspešno pridelovanje čebule se priporoča pridelava na gredicah, saj tako zagotovimo boljšo odcednost tal. Gostota setve je odvisna od namena uporabe in strojne opreme, ki jo imamo na razpolago. Gostejša setev pomeni hitrejši razvoj čebule, vendar na ta način pridelamo manjše čebule, medtem ko redkejša setev pomeni daljšo vegetacijo v kateri pridelamo čebule z večjim premerom.

Med gredicami navadno pustimo 30–40 cm praznega prostora, priporočljiva razdalja med vrstami na gredicah pa je 20–27 cm, odvisno od strojne opreme, ki jo imamo na voljo. V vrsti sejemo semena čebule na razdaljo 1–2 cm ali približno 50–70 semen/m², pri čemer za omenjeno gostoto potrebujemo 4–8 kg semena/ha. Čebulo lahko sejemo tudi na ravnih njivah brez oblikovanih gredic, le da v tem primeru povečamo razdaljo med vrstami na 30–45 cm. Sejemo lahko tudi v dvojne vrste z medvrstno razdaljo 5–7 cm in razdaljo v vrsti 2 cm. Setev čebule opravimo z natančnimi pnevmatskimi sejalnicami (lahko tudi z žitnimi), ki jih je potrebno pred setvijo optimalno nastaviti. Za setev s tovrstnimi sejalnicami porabimo okrog 2–3 kg semena/ha. Setev čebule moramo opraviti na enakomerni globini 1–2 cm, zato je priporočljivo zemljišče nekaj dni pred setvijo povaljati. Čebula je ob kalitvi izredno zahtevna zelenjadnica, zato navadno posejemo okrog 35 % več semena kot potrebujemo rastlin čebule/m². Za optimalne pridelke je najbolje, da imamo okrog 100–150 rastlin čebule/m². Za setev prezimne čebule v ugodnih razmerah uporabimo 4–6 kg semena čebule/ha, na območjih s suhimi in mrzlimi zimami pa do 8 kg semena čebule/ha.

Pridelava čebule iz čebulčka

Pridelava čebule iz čebulčka je precej bolj zanesljiva, čeprav je strošek pridelave višji. Na ta način lahko pridelujemo čebulo tudi v manj ugodnih vremenskih razmerah in na manj primernih zemljiščih, vendar precejšnjo omejitev predstavlja dostopnost sadilnega materiala čebulčka in njegova cena, ki je v primerjavi s semenom precej višja. V začetni fazi razvoja rastline črpajo vsa potrebna hranila iz samega čebulčka, zato je začetni razvoj hitrejši. Dobra stran  pridelave iz čebulčka je tudi močnejše in hitrejše ukoreninjanje, pa tudi hitrejši celoten razvoj čebule v primeru, da je bila pomlad mrzla in neugodna. Slaba stran tovrstne pridelave je, da se s čebulčkom bolezni hitreje prenašajo. Odkar je v veljavi EU zakonodaja, ki ne zahteva preventivnega zdravstvenega pregleda semenskega materiala čebule v Sloveniji, smo se že večkrat srečali s težavami prav zaradi že okuženega sadilnega materiala čebulčka.

Sadilni čebulček je v primerjavi s semenom čebule precej težji, rokovanje z njim je bolj zahtevno in strošek neprimerno višji. Za sajenje čebulčka je značilno, da čebulček večjega premera ne zagotavlja nujno višjega pridelka. Nemalokrat se lahko zgodi, da čebula iz debelejših čebulčkov zacveti, če je bil semenski material skladiščen pri zelo nizkih temperaturah ali pa so le te nastopile po samem sajenju. Podobno kot seme čebule moramo tudi čebulček saditi čim bolj zgodaj spomladi, čeprav imamo zaradi hitrejšega začetnega razvoja tolerance nekoliko več. Pri strojnem sajenju čebulčka še posebej pazimo, da je ta posajen čim bolj navpično, saj poševno posajeni čebulčki (kot 45°) ne kalijo enakomerno. Količina sadilnega materiala čebulčka je močno odvisna od debeline čebulčka in namena pridelave (npr. mlada čebula, čebula za skladiščenje). Medvrstna sadilna razdalja je enaka kot pri pridelavi čebule iz semena, razdalje v vrstah pa naj bodo nekoliko večje (8–10 cm). Potrebna količina sadilnega materiala čebulčka je od 350 kg čebulčka/ha (premer čebulčka 0,8–1 cm) do 1400 kg čebulčka/ha (premer čebulčka > 2 cm) pri pridelavi mlade čebule. Za zasnovo pridelave čebule iz čebulčka se navadno odločimo tam, kjer razmere za zgodnjo setev niso najbolj primerne.

Pridelava čebule iz sadik

Pri pridelavi čebule iz semena smo omejeni s primerno toplimi površinami, pri pridelavi čebule iz čebulčka pa predvsem z dostopnostjo sadilnega materiala. V zadnjem času je vse bolj razširjeno pridelovanje čebule prek predhodno vzgojenih sadik, ki pa ima prav tako svoje omejitve. Prednost tovrstne pridelave čebule je v tem, da lahko seme za vzgojo sadik v primernih ogrevanih zavarovanih prostorih (npr. rastlinjakih) sejemo že v januarju in s tem zagotovimo optimalne termine presajanja v primeru neugodnih vremenskih razmerah, zlasti na zemljiščih z manj ugodno strukturo tal. Hiter in enakomeren začetni razvoj pri vzgoji sadik čebule zagotavlja boljšo odpornost rastlin na bolezni v kasnejšem razvoju. S pridelavo čebule iz sadik lahko zlasti pri prezimni čebuli preprečimo, da le-ta ne bo prehitro pognala cvetnih stebel, ki pomenijo izpad pridelka.

Pridelava čebule iz sadik je stroškovno najdražji način v spomladanskem času, saj se vzgoja sadik v rastlinjaku začne že v zimskih mesecih, ko je potrebno zagotoviti ogrevanje. To seveda ne velja za pridelovanje prezimne ter mlade čebule v času poletne in jesenske setve. Dodatno težavo predstavlja presajanje sadik, saj je sodobne strojne opreme za presajanje čebule v Sloveniji razmeroma malo.

Čebula razmeroma dobro prenaša tudi presajanje sadik brez koreninske grude, zato so v preteklosti kmetje sejali seme čebule v t.i. setvenice in presajali sadike s 3–4 razvitimi listi. V današnjem času je v glavnem razširjena pridelava sadik v gojitvenih platojih ali ploščah z različnim številom celic (največkrat 160 ali 228). Da se sadike do marca, ko jih presajamo na prosto, dovolj razvijejo, seme sejemo že v času od začetka januarja do začetka februarja. Najbolje je, da imajo sadike polno razvite vsaj 3 liste, ki jih pred presajanjem ne smemo rezati ali krajšati, tudi v primeru, če smo s presajanjem nekoliko zamudili. Ob in po setvi skrbimo za ustrezen temperaturni režim in vlago v setvenih platojih. Do vznika je optimalna temperatura 20°C, saj bo na ta način vznik hiter in enakomeren. Takoj, ko se klični list poravna, pa temperaturo za 1–3 dni znižamo na 5°C, kasneje pa vzdržujemo temperaturo okrog 15°C (največ 18°C). Sadike čebule niso občutljive na zmrzal, zato jih lahko, če nam primanjkuje prostora v rastlinjaku, razmeroma hitro prestavimo na prosto pod improviziran tunel ali v neogrevan rastlinjak. Čas od setve do polno vzgojene sadike se v tem primeru seveda podaljša, nikakor pa ne smemo vzgajati sadik čebule pri istih temperaturah, kot npr. sadike plodovk, saj bodo sadike nekvalitetne in posledično pridelek nižji.

Sadike čebule običajno presajamo na prosto konec marca ali v začetku aprila. Pred presajanjem na prosto pazimo, da so dobro utrjene, kar pomeni, da so navajene na nizke nočne temperature, ki so običajne za ta letni čas. To najlažje dosežemo tako, da rastlinjak vsaj en teden pustimo celo noč odprt ne glede na nočne temperature ali prestavimo platoje s sadikami teden dni pred presajanjem na prosto. V nasprotnem primeru se lahko zgodi, da bodo sadike v primeru pomladanskih nizkih temperatur pozeble. Presajamo sadike z vsaj tremi dobro razvitimi pravimi listi in čvrstim ter razvejanim koreninskim sistemom. Za 1 m² površine potrebujemo okrog 20–50 sadik oziroma 200.000–500.000 sadik/ha. Presajamo plitvo na globino, kot so sadike rasle do presajanja, pri čemer ne krajšamo listov ali korenin, lahko pa raztrgamo sadike, če sta v eni celici zrasli dve rastlini. Globoko presajanje vpliva na nižji pridelek, slabši in nepravilen razvoj čebule, ki se kasneje tudi slabše skladišči.

Oskrba posevkov čebule ob napadu bolezni

Od konca aprila do konca maja, odvisno od spomladanskih temperatur in hitrosti razvoja škodljivcev, je največja nevarnost naleta prve generacije čebulne muhe in porove zavrtalke, ki nam lahko povsem uničita posevek. V tem času je priporočljivo bodisi mehansko (prekrivke) ali kemično (z insekticidi) zaščititi posevek. Za ta namen so že nekaj let precej v uporabi vlaknate prekrivke (npr. koprena, lutrasil, kovertan) za neposredno prekrivanje. Konec maja in v juniju se lahko pojavijo in razvijejo tripsi, ki jih lahko zatiramo le z insekticidi. V drugi polovici maja se lahko pojavijo različne plesni in rje, zaradi katerih je potrebno posevek redno spremljati in pravočasno ukrepati z uporabo fungicidov.

Tehnologije pridelovanja česna

Česen pridelujemo vegetativno, kar pomeni, da sadimo stroke, iz katerih se razvijejo nove glavice česna. Le izjemoma česen pridelujemo iz zračnih čebulic, ki jih razvijejo nekatere sorte česna na cvetnih steblih. Iz zračnih čebulic lahko uspešno pridelamo mladi česen, ki se v poletnih mesecih v Sloveniji dobro prodaja.

Izbira semenskega materiala

V zadnjih letih, ko se je pridelava česna v Sloveniji zopet razširila, se je pokazalo, da je izbira ustreznega in zdravega semenskega materiala bistvena za kakovosten ter visok pridelek. Razmnoževanje česna poteka vegetativno, zato se s stroki prenašajo tudi vse pomembne bolezni, pri čemer največji izpad pridelka prinesejo okužbe z različnimi virusi. V EU je na voljo semenski material česna brez prisotnih virusov, ki se na polju zelo hitro ponovno okuži, največja pomanjkljivost pa je še vedno njegova zelo visoka cena.

Ponudba avtohtonih sort česna v Sloveniji ne zadostuje povpraševanju, še posebej pereča pa je nezadostna oskrba s kakovostnim semenskim materialom slovenskih sort. Zaradi vegetativnega razmnoževanja in neustrezne vzdrževalne selekcije so namreč vse slovenske sorte česna bolj ali manj okužene z različnimi virusi in drugimi škodljivimi organizmi, ki zmanjšujejo njihovo kakovost. Česen je lahko okužen s številnimi virusi, najpogostejši pa so virusi iz rodov Potyvirus ((Onion yellow dwarf virus (OYDV) in Leek yellow stripe virus (LYSV)), Carlavirus (Garlic common latent virus (GarCLV) in Shallot latent virus (SLV)) in Allexivirus (Garlic virus A (GarV-A), Garlic virus B (GarV-B), Garlic virus C (GarV-C) in Shallot virus X (ShVX)). Potiviruse in karlaviruse večinoma prenašajo listne uši, medtem ko aleksiviruse prenašajo pršice šiškarice. Rastline česna so navadno okužene s kompleksom različnih virusov. Rezultati večkratnega testiranja semenskega materiala česna sorte Ptujski jesenski in nekaterih tujih sort (Garpek, Garcua, Gardacho, Gardos) na Kmetijskem inštitutu Slovenije so pokazali večji obseg okuženosti z različnimi virusi pri domači sorti. Takšno stanje je posledica nezadostnega vlaganja v vzgojo zdravega semenskega materiala, zato je v prihodnje nujno zagotoviti vzpostavitev sistema vzdrževalne selekcije in pridelave zdravega semenskega materiala za avtohtone sorte česna.

Priprava in razkuževanje semenskega materiala česna

Glavice semenskega česna najprej razdrobimo na posamezne stroke oziroma razstrokamo, kar storimo največ dan ali dva pred predvidenim sajenjem. Prehitro razstrokanje semenskega česna in hranjenje takih strokov v vlažnem prostoru ali prostoru z višjo zračno vlago, lahko povzroči poganjanje listov namesto korenin ter posledično vpliva na nižji pridelek. Med pridelovalci česna velja, da se sadijo le zunanji stroki, ki so praviloma večji in debelejši. Tovrstna odbira je seveda smiselna, saj dajo večji stroki praviloma višji pridelek. V primeru strojnega sajenja z natančnimi ročnimi ali avtomatskimi sadilniki je priporočljivo kalibriranje oziroma ločevanje semenskega česna po debelini, saj na ta način dobimo bolj izenačen posevek. Tovrsten ukrep je nujen za natančno nastavitev sadilnika za enakomerno sajenje. Pri strojni saditvi pazimo na položaj strokov, saj lahko bočni položaj pridelek zmanjša za 10–15 %, obrnjen položaj pa tudi do 20 %. Drobnejše stroke česna posadimo ločeno bolj na gosto in pridelek pobiramo še nedozorel ter ga prodamo kot mladi česen. Prav tako lahko kot mladi česen prodamo tiste rastline, ki kot dozorel česen nimajo možnosti za visok pridelek.

Zaradi pogostega slabega zdravstvenega stanja semenskega česna je priporočljivo njegovo razkuževanje tik pred sajenjem. V Sloveniji je registriran kontaktni fungicid Rovral Aquaflo, ki ga uporabljamo za zatiranje bele gnilobe (Sclerotinia sclerotiorum) za razkuževanje semenskega česna s potapljanjem. Za ekološke pridelovalce so lahko alternativa za razkuževanje različni rastlinski pripravki oziroma čaji kot sta kamilični ali žajbljev čaj, vendar pozitiven učinek delovanja ni znanstveno potrjen. V Rusiji uporabljajo za razkuževanje semenskega česna žveplene pripravke, ki jih navadno uporabljamo v vinarstvu. V strokovni literaturi se pogosto omenja tudi postopek razkuževanja s toplo vodo pri 40–50°C za 90 min, nato ohlajanje v hladni vodi in po potrebi sušenje. Vsekakor se tako v konvencionalni kot ekološki pridelavi česna priporoča namakanje semenskega česna v pripravke na osnovi izvlečkov morskih alg, ki vplivajo na hitrejše in močnejše ukoreninjanje rastlin v začetni rasti. Namakanje semenskega česna v kemičnih pripravkih naj traja vsaj 10 min, v rastlinskih pripravkih ali čajih pa vsaj pol ure. Semenski česen je potrebno po namakanju takoj posušiti ali še bolje takoj posaditi.

Sajenje semenskega česna

Čas sajenja česna je odvisen predvsem od sorte in vremenskih razmer, ker pa je v naših klimatskih razmerah zgodnje spomladansko sajenje pogosto oteženo, se zlasti na težjih tleh priporoča jesensko sajenje. Jesenske tipe česnov sadimo v terminu od druge polovice oktobra do začetka novembra, v toplejših krajih (npr. na Primorskem) tudi še decembra. Spomladanske tipe česnov tradicionalno sadimo februarja in marca, lahko pa jih sadimo v istem času kot jesenske tipe. Česen v primernih pogojih vznikne v 10–15 dneh po sajenju. Za dobro ukoreninjanje pred zimo česen potrebuje vsaj 30–50 dni s temperaturo tal > 0°C, zato v primeru napovedi daljšega obdobja mraza s sajenjem pohitimo. Obratno v primeru tople jeseni sadimo nekoliko kasneje. Najbolje je, če česen pred zimo sploh ne požene nadzemnega dela ali pa so listi na površini komaj vidni. Semenski česen za spomladansko sajenje je priporočljivo hraniti pri temperaturah okoli 10°C in zračni vlagi od 50 do 60 % vsaj 30 dni pred sajenjem, saj tako pospešimo začetni razvoj.

Česen, če je le možno, sadimo tako, da je del, iz katerega izrašča korenina pritisnjen v zemljo. Priporočena globina sajenja za jesenske tipe česna je od 8 do 10 cm, za spomladanske pa nekoliko manj od 5 do 7 cm, pri tem upoštevamo medvrstno razdaljo sajenja 25–30 cm. Posajene stroke zasujemo s približno 3–5 cm zemlje. Pri preplitvem sajenju se lahko stroki obarvajo zeleno, ker v njih zaradi svetlobe nastane klorofil. Priporočene razdalje v vrsti so od 8 do 15 cm, med samimi vrstami pa prilagojene strojni opremi za kasnejše okopavanje. Poraba semenskega česna je odvisna od debeline strokov, razdalje v vrsti in medvrstne razdalje sajenja, zato so količine lahko zelo različne, od nekaj sto pa do več tisoč kg strokov/ha (Tabela 11). Velike pridelke česna lahko pričakujemo pri gostoti vsaj 350.000 rastlin/ha, še večje pa pri gostoti 500.000–600.000 rastlin/ha.

Če rastline česna razvijejo cvetna stebla v maju in ne želimo imeti na njih stročkov, jih odrežemo 5–7 dni potem, ko so se pojavila. Glavice, vzgojene iz rastlin, ki jim odstranimo cvetna stebla so večje, pridelek se lahko poveča celo za 25 %.

Pridelava česna iz zračnih čebulic

Nekatere sorte zimskega česna poženejo cvetna stebla in namesto semena oblikujejo drobne zračne čebulice (Slika 7). Če želimo pridelati več zračnih čebulic, odstranimo cvetna stebla 5–7 dni po pojavu. Odstranjevanje cvetnih stebel naj poteka v suhem vremenu. Zrele zračne čebulice poberemo, očistimo, potrgamo ostanke cvetov, vse skupaj posušimo in s tem pridobimo semenski material česna, ki ga lahko v jeseni posadimo. Sadimo precej na gosto (< 5 cm v vrsti), saj iz njih zrastejo glavice česna z majhnim številom strokov (1–3). Tak pridelek česna lahko prodamo kot mladi česen ali ga posušimo in v jeseni uporabimo kot semenski material, saj bodo iz njega zrasle normalne glavice česna, kot pri pridelavi iz strokov.

Tehnologije pridelovanja pora

Pridelava česna iz sadik

Tovrsten način gojenja česna je priljubljen predvsem pri vrtičkarjih, zlasti v letih, ko se v spomladanskem času zima zavleče. Vzgoja sadik iz strokov poteka v gojitvenih platojih v neogrevanem rastlinjaku, ki ga je potrebno tudi podnevi dobro zračiti, da bodo sadike dovolj na hladnem, saj drugače česen kasneje ne bo oblikoval strokov. Sadike česna presajamo, ko korenine povsem prerasejo zemeljsko grudo, posevek nadalje oskrbujemo kot pri pridelavi iz strokov.

Česen, če je le možno, sadimo tako, da je del, iz katerega izrašča korenina pritisnjen v zemljo. Priporočena globina sajenja za jesenske tipe česna je od 8 do 10 cm, za spomladanske pa nekoliko manj od 5 do 7 cm, pri tem upoštevamo medvrstno razdaljo sajenja 25–30 cm. Posajene stroke zasujemo s približno 3–5 cm zemlje. Pri preplitvem sajenju se lahko stroki obarvajo zeleno, ker v njih zaradi svetlobe nastane klorofil. Priporočene razdalje v vrsti so od 8 do 15 cm, med samimi vrstami pa prilagojene strojni opremi za kasnejše okopavanje. Poraba semenskega česna je odvisna od debeline strokov, razdalje v vrsti in medvrstne razdalje sajenja, zato so količine lahko zelo različne, od nekaj sto pa do več tisoč kg strokov/ha (Tabela 11). Velike pridelke česna lahko pričakujemo pri gostoti vsaj 350.000 rastlin/ha, še večje pa pri gostoti 500.000–600.000 rastlin/ha.

Če rastline česna razvijejo cvetna stebla v maju in ne želimo imeti na njih stročkov, jih odrežemo 5–7 dni potem, ko so se pojavila. Glavice, vzgojene iz rastlin, ki jim odstranimo cvetna stebla so večje, pridelek se lahko poveča celo za 25 %.

Por lahko pridelujemo tako z neposredno setvijo na prosto kot s presajanjem sadik. Pridelava pora iz sadik je najbolj razširjen način pridelave po svetu in v Sloveniji, saj so pridelki navadno večji, bolj izenačeni in bolj kakovostni kot pri neposredni setvi.

Neposredna setev

Z neposredno setvijo, v primerjavi z gojenjem sadik in njihovim presajanjem, prihranimo precej časa, vendar lahko visok pridelek pričakujemo le ob ugodnih vremenskih razmerah, v katerih rastline nemoteno zaključijo rast. Poleg dolgega zasedanja njivske površine je glavna pomanjkljivost neposredne setve še, da težje dosežemo dolga odebeljena stebla. Za neposredno setev so bolj primerne sorte jesenskega tipa, saj je pri zimskih sortah s kratkim steblom še težje doseči dolga odebeljena stebla. Priporočena medvrstna razdalja je 30 cm, razdalja med rastlinam pa do 10 cm. Pri manjšem razmiku v vrsti bodo stebla in obeljeni deli daljši, vendar s tem pridelamo tanjša stebla. Količina posajenega semena je odvisna od časa setve in znaša 2–4 g/m² pri zgodnjih ter 4–5 g/m² pri poznejših setvah.

Gojenje sadik

Za zgoden pridelek pora je nujno zasnovati pridelavo preko sadik, katere rastejo skoraj 3 mesece v za vzgojo sadik manj ugodnem delu leta (pozimi, zgodaj spomladi). Por lahko sejemo v gojitvene plošče že decembra, navadno pa od sredine januarja do začetka februarja v ogrevane rastlinjake, kasneje pa v neogrevane, tople grede ali tunele pokrite s folijo. Čas pridelave sadik lahko precej skrajšamo s 24 urnim namakanjem semen v vodi, ki jih nato razprostremo med vlažno tkanino pri temperaturi 20–25°C dokler niso vidni vrhovi koreninic. Seme pora je priporočljivo posejati približno 1 cm globoko ali pa do kalitve gojitvene plošče prekriti s črno folijo, saj je kalitev boljša v temi. Sadike pora v primernih razmerah zrastejo prej kot v 8 tednih, če pa rastejo dlje, je velika verjetnost pojava rumenih konic na listih in rjavih korenin.

Presajanje in oskrba posevka

Običajno sadike pora presajamo na prosto ob koncu aprila ali v začetku maja. Optimalno razvite sadike imajo vsaj tri polno razvite prave liste, čvrst in razvejan koreninski sistem ter lažno steblo s premerom 5–6 mm. Pri strojnem sajenju smemo liste na sadikah pora nekoliko prikrajšati, če so le-te razvile predolge liste, ki bi lahko nagajali pri presajanju. Pridelek pora predstavljajo odebeljena lažna stebla, ki morajo biti za čim večji hektarski pridelek debela in dolga.

Por presajamo na medvrstne razdalje 25–40 cm (največkrat 30–35 cm), razdalje med rastlinami v vrstah pa so lahko različne, od 5 do 20 cm (največkrat okrog 15 cm) in jih prilagodimo strojni opremi za kasnejšo obdelavo tal. Sadimo najmanj 6–8 cm globoko, lahko tudi na globino 10–20 cm, odvisno od priprave tal in velikosti sadik. Priporočljiva gostota posevka zgodnjega pora je 25–40 rastlin/m², pri poznejšem presajanju pa 15–25 rastlin/m², kar pomeni od 150.000 do 400.000 rastlin/ha. Zimske sorte pora praviloma sadimo na nekoliko večje razdalje, saj so rastline nižje in debelejše kot pri jesenskih sortah. Pri gojenju pora na folijah za zastiranje tal je nujna zasnova posevka preko sadik, saj bi z neposredno setvijo dobili malo obeljenega dela rastline. Sadike namreč lahko posadimo globlje v tla, tudi do globine > 10 cm. V primeru gojenja pora na folijah se priporoča črno, razen pri presajanju v poletnih terminih, ko je bolje uporabiti črno-belo, saj lahko zaradi previsokih temperatur folije hitro pride do poškodb in ožiga rastlin. Gojenje na foliji se bolj priporoča za prezimne sorte pora, saj na ta način zagotovimo boljšo higieno pridelka. Pridelovanje pora za poletno oziroma jesensko pobiranje poteka navadno brez folije, saj por v času rasti večkrat osipamo.

Pri zgodnem presajanju pora rastline pokrijemo z vlaknastimi folijami oziroma tkaninastimi prekrivkami za neposredno prekrivanje (npr. koprena, lutrasil, kovertan), pod katerimi je temperatura okoli 5°C višja kot na prostem. Prekrivke, ki so na voljo v različnih debelinah, namreč dobro prepuščajo vodo in zrak, zato z njimi pospešimo rast in razvoj rastlin. S pokrivanjem posevkov pora z omenjenimi prekrivkami lahko pridelek pobiramo do 15 dni prej in obenem preprečimo napad porove zavrtalke. V času rasti rastline pora osipamo, saj s tem ukrepom dobimo daljše obeljene dele. Osipamo lahko enkrat ali večkrat, vendar le takrat, ko ne uporabljamo folije za zastiranje tal. Pri osipanju rastlin še posebej pazimo, da med liste ne pride zemlja, sicer bo pridelek umazan in posledično netržen. Za visok in kakovosten pridelek moramo skozi celotno rastno dobo primerno poskrbeti za rastline pora tudi z naslednjimi ukrepi: prikrajševanjem vrhov listov, da pospešimo odebelitev lažnih stebel; z osipavanjem, da vzgojimo čim daljša obeljena lažna stebla, ter z beljenjem pora, na način, da okoli spodnjega dela stebla ovijemo papir ali polietilensko folijo in osujemo rastline dokler slednje ne prenehajo z rastjo.

Osnovna zahteva za uspešno shranjevanje čebulnic je, da ima izbrana sorta (ali kultivar) prave značilnosti oziroma karakteristike za dolgoročno skladiščenje. Glavne značilnosti takšnih sort so:

• dolgo obdobje mirovanja;
• odpornost na bolezni in škodljivce;
• tvorba močnih zunanjih ovojnih luskolistov, ki so popolnoma zdravi, pri čebuli so v tem pogledu boljše rjave in rdeče sorte, pri česnu pa jesenske (ozimne) sorte.

Čebula

Optimalen čas spravila zrele čebule je odvisen od tipa (mlada čebula, čebula za skladiščenje) in lastnosti sorte ter vremenskih razmer v posamezni pridelovalni sezoni. Za strojno spravilo čebule za skladiščenje s kombajnom se pogosto počaka, da se listi čebule povsem posušijo. Ročnega spravila se lahko lotimo takoj, ko poleže približno 65 % listov in se čebulni vrat zapre. Čebulni vrat je zaprt, ko pri stisku čebule pri prehodu v liste ne čutimo upora; stisk mora biti mehak. V tem primeru se je pretok hranil iz listov v čebulo že zaključil in je ta primerna za spravilo. V številnih državah se pred pobiranjem čebule še vedno uporablja hidrazid maleinske kisline (angl. maleic hidrazid), ki je učinkovit pri zaviranju »odganjanja« čebule in rasti korenin pri dolgoročnem shranjevanju, vendar je ta v Sloveniji prepovedan že od leta 2001, zato je potrebno poiskati druge možnosti za podaljšanje skladiščne obstojnosti čebule.

V praksi velja, da je čebula tehnološko zrela za pobiranje, ko se posuši 65–75 % listov ali na celotnem posevku poleže 70–80 % vseh rastlin. Posebej previdni moramo biti v sušnih in vročih poletjih, ko se lahko prične čebula ponovno ukoreninjati, če s spravilom čakamo predolgo in medtem pade večja količina padavin. V tem primeru bo kakovost čebule slabša, predvsem pa se bodo poslabšale njene skladiščne sposobnosti. Pri pridelavi mlade čebule velja, da je dobre kakovosti, ko ima razvitih 6–9 zdravih listov in dolgo belo lažno (psevdo) steblo.

Pri spravilu čebule je potrebno previdno ravnanje, saj vsaka najmanjša poškodba skrajša čas skladiščenja. Že padec čebule z višine 20 cm lahko povzroči poškodbe, ki vplivajo na slabše skladiščne sposobnosti. Takoj po izkopu oziroma puljenju, v primeru lepega vremena, čebulo sušimo na soncu približno 7 – 10 dni, kasneje pa jo očistimo in uskladiščimo v dobro zračnem, suhem ter temnem prostoru. V primeru vlažnega vremena čebulo sušimo pod streho, najbolje v zračnem in suhem prostoru v tankih plasteh ali plitvih zabojčkih oziroma platojih. Bolj kot zaprti prostori so za nadaljnje skladiščenje primerni nadstreški. Na sodoben način poteka sušenje čebule v sušilnicah z vpihavanjem zraka, vendar je teh v Sloveniji na voljo razmeroma malo. V takšnih sušilnicah položimo čebule na žičnate mreže in jih mehansko sušimo v dobro prezračenih pogojih pri temperaturi 30°C, relativni vlažnosti od 60 do 75 % ter vpihavanjem zraka 150 m³/h. Čebula s sušenjem, odvisno od sorte in načina sušenja, izgubi okrog 3–10 % celotne teže. V sodobnih sušilnicah čebule v rinfuzi oziroma razsutem stanju poteka sušenje na različne načine, npr. sušenje s kanali ali v zabojih s sušenjem na steni.

Obstojnost in dolžina skladiščenja čebule sta poleg tehnoloških ukrepov v veliki meri odvisna od skladiščnih pogojev ter sorte. Čebulo vedno skladiščimo povsem suho in očiščeno v mrežastih vrečah, lesenih zabojih, boks paletah ali na tradicionalen način s pletenjem v kite. Prostori za skladiščenje čebule morajo biti dobro zračni, temni in suhi. V primeru, da čebula med skladiščenjem pomrzne, je ne smemo premikati dokler se sama ne odtali. Večkratno zmrzovanje in tajanje v neprimernih skladiščnih prostorih lahko hitro povzroči poganjanje novih poganjkov.

Trenutno je na voljo več tehnoloških možnosti za shranjevanje čebule v razsutem stanju, in sicer skladiščenje pri nizkih temperaturah (angl. low-temperature storage), skladiščenje pri visokih temperaturah (angl. high-temperature storage), skladiščenje »neposredno po pobiraju« (angl. »direct harvest« storage) in skladiščenje v kontrolirani atmosferi (angl. the use of controlled atmosphere stores). Skladiščenje pri visokih temperaturah je primerno v tropskih podnebnih razmerah in poteka pri temperaturah > 25°C ter visoki relativni vlažnosti (75–85 %). Skladiščenje »neposredno po pobiranju« je sistem, ki je bil razvit v 80. letih prejšnjega stoletja predvsem za pridelovalce v Združenem kraljestvu, ki imajo izzive z nepredvidljivim vremenom v času pobiranja čebule. Skladiščenje pri nizkih temperaturah in skladiščenje v kontrolirani atmosferi sta najbolj primerna in širše uporabna, vendar je skladiščnih kapacitet s kontrolirano atmosfero v Sloveniji trenutno še vedno razmeroma malo.

Skladiščenje čebule pri nizkih temperaturah

Za uspešno skladiščenje pri nizkih temperaturah je bistvenega pomena dobro prezračevanje in nizka relativna vlažnost. Obdobje oziroma čas skladiščenja čebule je različen, vendar lahko v primernih pogojih traja do 200 dni, pri čemer še vedno ohranimo kakovosten pridelek. Za maksimalno obdobje skladiščenja in najmanjše izgube mora biti čebula ob spravilu popolnoma zrela ter dovolj posušena, kar pomeni, da je vrat čebule povsem tesen. V velikih komercialnih skladiščih se čebula običajno shrani v hladilnicah pri temperaturi 0°C in relativni vlažnosti od 70 do 75 %. Redno prezračevanje ter nadzor temperature in relativne vlažnosti v samem skladišču so nujni ukrepi, da se izognemo vplivu nihanja okoljskih dejavnikov. V prvih dneh skladiščenja morajo ventilatorji zagotoviti ustrezen pretok zraka, da odstranijo vodo v zunanjih plasteh čebule in posušijo morebitne poškodbe od udarcev. Prekomerna vlažnost v skladišču lahko vodi k razvoju korenin in spodbudi gnitje, medtem ko lahko višje temperature povzročijo »odganjanje« čebule in spodbudijo razvoj nekaterih bolezni (npr. botritis). Čebula zmrzne pri temperaturah pod –3°C, zato se priporoča določene temperaturno-vlažnostne režime za skladiščenje (Tabela 12). Mlada čebula se najbolje skladišči pri temperaturi 0°C in zelo visoki relativni vlažnosti 95 %. Dolžina skladiščenja v takšnih razmerah je od nekaj dni pa do 3 tedne. Prezračevanje znotraj skladišča moramo skrbno namestiti, da dosežemo predvideno temperaturo in relativno vlažnost brez kondenzacije vode na površinah.

Skladiščenje čebule v kontrolirani atmosferi

Kontrolirana atmosfera se uporablja v kombinaciji s shranjevanjem na hladnem, da podaljšamo rok trajanja čebule. Priporočena sestava zraka in temperaturni režimi so podani v Tabeli 13. Mlada čebula v splošnem prenaša višje vrednosti CO₂ in O₂ kot čebula, samo razmerje CO₂ in O₂ pa se prilagaja glede na izbrano temperaturo skladiščenja. Visoka raven CO₂ (0–5 %) in nizka raven O₂ (1–3 %) v kombinaciji s shranjevanjem pri nizki temperaturi, zavira rast poganjkov in korenin. Odziv čebule na skladiščenje v kontrolirani atmosferi se razlikuje med kultivarji oziroma sortami, zato je potrebno predhodno preveriti ustrezne ravni sestave plinov, ki je primerna za optimalno skladiščenje posamezne sorte. Kontrolirana atmosfera je v primerjavi s shranjevanjem pri nizkih temperaturah relativno draga, vendar pridelkom doda vrednost s podaljšanjem tržnega obdobja. V zadnjih letih postaja širše uporabljena in ekonomsko upravičena investicija predvsem pri sortah s kratkim trajanjem skladiščenja (npr. mlada čebula).

Česen

Optimalen čas za spravilo česna je odvisen od sorte in vremenskih razmer v posamezni pridelovalni sezoni. Najzgodnejše sorte, med njimi je tudi sorta Ptujski jesenski, so primerne za spravilo že v zadnjem tednu junija, vsekakor pa v prvem tednu julija. Spomladanske (jare) sorte česna pobiramo približno 10–14 dni kasneje. Sorte, ki naredijo cvetna stebla, so zrele za pobiranje šele v začetku avgusta.

Rumenenje zgornjih listov in poleganje posameznih rastlin ne smeta biti glavno vodilo za pobiranje, saj v primeru deževnega poletja listi pogosto ne spremenijo barve, čeprav je česen že dozorel. Glavno vodilo naj bo oblika glavice. Ko glavica ni več enakomerno okrogla in stroki izstopajo od površine oziroma so izbočeni, je česen že primeren za izkop. Pri sortah brez stebla lahko s palcem in kazalcem rahlo stisnemo mesto tik nad glavico, če ni odpora in je vrat mehek, potem je česen že primeren za pobiranje. Česen je potrebno pobrati najkasneje 5–7 dni po tehnološki zrelosti, v nasprotnem primeru se kakovost hitro slabša. Podobno kot pri čebuli, moramo biti pri spravilu česna v sušnem in vročem poletju previdni. Če čakamo predolgo in pade večja količina padavin, bo česen začel hitro pokati, spremenil barvo in postal rjavkasto rumen. V zelo vročem vremenu je priporočljivo česen pobirati le zjutraj, ko je še hladno in ga takoj pospraviti z direktnega sonca, saj drugače zunanji ovojni luskolisti porumenijo, rumeno pa lahko postane tudi meso strokov.

Česen, če je le možno, pulimo oziroma pobiramo z listi vred. Značilnost nekaterih sort je, da se listi med pobiranjem ne trgajo, pri ostalih sortah pa je potrebna uporaba primernega orodja. Pri spravilu previdno ravnamo z rastlinami, saj lahko že padec z višine 20 cm povzroči poškodbe in tako skrajša čas skladiščenja. Pri ročnem pobiranju se priporoča uporaba vil za prekopavanje, saj bo veliko manj poškodb kot pri uporabi motike. Za strojno pobiranje česna se uporabljajo eno ali več redni kombajni, ki so že na voljo tudi v Sloveniji. Kvaliteta česna bo boljša in dolžina skladiščenja daljša, če rastline pulimo in kasneje sušimo z listi vred, vendar je zato potreben ustrezno velik prostor. V primeru, da smo prostorsko omejeni, lahko liste porežemo in pustimo okrog 10 cm dolge peclje. Takoj po izkopu porežemo tudi korenine, saj bodo kasneje zelo trde in jih bo težje rezati. Po izkopu lahko v lepem in ne pretirano vročem vremenu česen sušimo na soncu 2–3 dni, kasneje pa v senčnem ter zračnem prostoru. V primeru vlažnega vremena česen sušimo v zračnem in suhem prostoru, najprimernejši so nadstreški in ne zaprti prostori. Pazimo, da česen sprva sušimo v tankih plasteh ali plitvih zabojih. Večji pridelovalci pogosto česen sušijo v sušilnicah z vpihavanjem zraka. Položijo ga na žičnate mreže in sušijo pri temperaturi 30°C, relativni vlažnosti od 60 do 75 % in z vpihavanjem zraka 150 m³/h. Česen s sušenjem izgubi 2–8 % celotne teže in se v primerjavi s čebulo suši dlje časa.

Obstojnost in dolžina skladiščenja sta v veliki meri odvisni od tipa (jesenski, spomladanski) in sorte, vendar nanju močno vpliva tudi čas sajenja, gnojenje, vlažnost v rastni dobi, zdravstveno stanje in ravnanje ob spravilu. Jesenske sorte se skladiščijo krajši čas, nekje do novega leta ali najkasneje do konca januarja. Spomladanske sorte pa se lahko v optimalnih razmerah skladiščijo celo do spravila pridelka česna v naslednjem letu. Česen vedno skladiščimo povsem suh in očiščen v mrežastih vrečah, lesenih zabojih, boks paletah ali na tradicionalen način s pletenjem v kite. Prostori za skladiščenje česna morajo biti dobro zračni, temni in suhi s temperaturo blizu ledišča ter visoko zračno vlago. Dolžina skladiščenja suhega česna je pri temperaturi 0–1°C in relativni zračni vlagi od 60 do 75 % okrog 6–7 mesecev. Glavice česna zmrznejo pri temperaturi –10°C. V primeru da med skladiščenjem zmrzne Česna ne premikamo, dokler se ne odtali sam. Večkratno zmrzovanje in tajanje v neprimernih skladiščnih prostorih lahko hitro povzroči poganjanje novih poganjkov.

Por

Por pobiramo v fazi tehnološke zrelosti, kar pomeni v času 5–6 mesecev od presajanja, odvisno od sorte in termina pridelovanja. Za vse sorte pora velja, da lahko traja čas pobiranja 2–3 tedne, kasneje pa začno rastline izgubljati na kakovosti. Za celoletno oskrbo trga s porom je nujno postopno sajenje oziroma zasnova pridelave z različnimi sortami, ki ne dozorevajo istočasno. Za uspešno prodajo je zato pomembno poznavanje dolžine rastne dobe, ki je pri vsaki sorti različna.

V Sloveniji por pobiramo predvsem ročno, saj je sodobnih kombajnov za strojno pobiranje še zelo malo, čeprav je v tujini strojno spravilo že dolgo uveljavljena praksa. Ročno pobiramo por na način, da rastlino izpulimo ali izkopljemo in očistimo zemlje. Odstranimo suhe in polomljene liste ter prikrajšamo koreninski sistem na 2–3 cm, liste pa na 20 cm. V splošni praksi velja pravilo, da so listi dolgi toliko kot je dolg obeljen del. Poletne sorte pora začnemo pobirati nekje v juliju in jih pobiramo vse do zmrzali v jesenskem času. Prezimne sorte pora pobiramo od konca zime pa do konca maja, izjemoma še v začetku junija, saj kasneje poženejo cvetna stebla. Pozne sorte pora lahko uspešno skladiščimo in s tem omogočimo ponudbo zunaj sezone.

Po pobiranju moramo por čim prej ohladiti na skladiščno temperaturo, saj s tem vplivamo na daljšo obstojnost. Mlajše rastline pora so zaradi hitrejše respiracije zahtevnejše za skladiščenje kot starejše zrele rastline, kjer je ta proces že naravno upočasnjen. Na skladiščenje vpliva tudi količina rezervnih snovi v celicah in debelina voska na površju listov. Optimalna temperatura za daljše skladiščenje pora je od –1 do 0°C pri relativni vlažnosti > 95 %. V takšnih razmerah lahko por skladiščimo 2–4 mesece. Poškodbe tkiva zaradi zmrzovanja se lahko pojavijo že pri temperaturi –2°C. Pri naraščajoči temperaturi skladiščenja pa se izguba mase zaradi izgube vlage, naglo povečuje. V skladiščnem režimu s temperaturo 1°C in relativno vlago od 90 do 95 % lahko por skladiščimo približno 1 mesec. V kontrolirani atmosferi z visoko ravnjo CO₂ (5–10 %) in nizko ravnjo O₂ (1–2 %) lahko dolžino skladiščenja pora skoraj podvojimo, saj se v takšnih razmerah klorofil v zelenih listih bolje ohrani. Na žalost je tovrstnih skladišč v Sloveniji zelo malo, zato so v prihodnje nujne investicije v sodobne hladilne sisteme komercialnih velikosti.

V pridelavi čebulnic se srečujemo s številnimi glivičnimi boleznimi. Na podzemnem delu je pogosta fuzarijska gniloba, ki v vlažnem in toplem vremenu prizadene posevke čebule in česna. V hladnih letih in na hladnejših, vlažnih rastiščih ter kislih tleh je pogosta bela gniloba čebulnic. Povzročiteljice teh bolezni so talne glive, ki se v zemlji dolgo ohranijo (sklerociji povzročiteljice bele gnilobe tudi do 15 let), zato moramo upoštevati dovolj širok kolobar, odstranjevati bolne rastline in po spravilu odstraniti ostanke rastlin z njiv. Med številnimi boleznimi nadzemnega dela so pri nas pogoste siva plesen in siva plesen čebulnih listov ter čebulna plesen, ki velja za gospodarsko najpomembnejšo bolezen čebule, okuži pa tudi druge čebulnice. Povzročiteljice teh in številnih drugih bolezni listov del svojega razvojnega cikla prežive na rastlinskih ostankih v tleh, zato sta temelja varstva dovolj širok kolobar in skrbni higienski ukrepi, s katerimi zagotovimo, da je infekcijski potencial škodljivih organizmov v tleh čim manjši. Z izbiro zemljišča, ustrezno obdelavo tal in uravnoteženim gnojenjem, primerno gostoto rastlin ter zatiranjem plevela skrbimo za dobre rastne razmere. Pomembna je izbira odpornih sort, pravočasno spravilo in primerna dodelava pridelka.

Poleg parazitskih gliv povzročajo težave tudi številni virusi, ki so problematični zlasti pri pridelavi česna. Vse pogosteje se srečujemo z bakterijskimi boleznimi (mehke gnilobe čebule in druge bolezni), ki jih povzročajo različne bakterije večinoma ob toplem vremenu in obilnih padavinah. Tudi pri teh boleznih so temeljni ukrepi varstva dovolj širok kolobar, izbira ustreznega rastišča ter pravočasno spravilo in ustrezno skladiščenje.

Pridelavo čebulnic otežujejo tudi razni škodljivci. Največ težav povzročajo »muhe«. Gre za več vrst žuželk, ki so na videz med seboj precej podobne. Vsem je skupno tudi to, da so škodljive njihove ličinke, nekaj mm velike žerke brez glave in nog, ki vrtajo rove v čebulice in/ali liste čebulnic.

V zadnjih letih se pri nas najpogosteje pojavlja porova zavrtalka, ki kljub svojemu imenu ne napada le pora, ampak vse vrste čebulnic. V praksi se jo pogosto zamenjuje s čebulno muho ali česnovo muho. Vse namreč povzročajo podobne poškodbe – vrtajo rove v gostiteljske rastline in povzročajo deformacije, slabšo rast in celo propadanje rastlin. Rane, ki ob tem nastanejo, so tudi vstopna mesta za različne patogene, povzročitelje naknadnih okužb in poznejšega gnitja. Vendar se poškodbe med seboj nekoliko ločijo. Pri porovi zavrtalki so napadeni predvsem zunanji listi, ki se zvijajo in polegajo, vendar si lahko napadene rastline pozneje opomorejo. Žerke namreč ostanejo pretežno v zunanjih luskolistih in ne prodirajo v notranjost rastlin, zato ostajajo deli, ki se oblikujejo pozneje, nepoškodovani. Pri napadu čebulne muhe pa je najprej poškodovan bazalni del rastlin in/ali korenine, od koder se žerke zavrtajo v notranjost in jo objedajo. Na eno rastlino običajno pride večje število žerk, zato lahko hitro propadejo. To še posebej velja za mlade rastlinice spomladi. Pri česnovi muhi se žerke zavrtajo v bazo centralnih listov, ki se zaradi tega spiralasto zvijajo.

Muhe so najbolj nevarne v začetnem obdobju rasti čebulnic. Varstvene ukrepe je trebe kombinirati z nekaterimi tehnološko-gojitvenimi ukrepi. Kolobar je učinkovit v primeru, če so njive med seboj dovolj oddaljene, da muhe ne preletavajo na nove lokacije. Priporoča se prekrivanje rastlin s prekrivkami ali mrežami, da se jih zavaruje pred naletom muh. Ukrep prekrivanja je uspešen, če je izveden pravočasno, to je prej, preden so muhe odložile jajčeca, in na njivah, kjer muhe ne prezimujejo. Do tega lahko prihaja, če pridelujemo čebulnice v preozkem kolobarju. Rastlinska higiena (odstranjevanje in uničevanje rastlinskih ostankov z bubami) je prav tako pomemben preventivni ukrep, ki prispeva k manjšemu potencialu škodljivcev.

Pri direktnem zatiranju z insekticidi je pomembna pravočasna aplikacija, to je takrat, ko se iz jajčec začenjajo izlegati ličinke. Porovo zavrtalko spremljamo s pregledovanjem rastlin. Ko opazimo značilna znamenja v obliki drobnih belih točk na listih vemo, da se je let muhe začel. Po približno enem tednu začnejo samice odlagati jajčeca iz katerih se ponovno čez približno en teden začnejo izlegati ličinke. Čebulno muho spremljamo bodisi z rumenimi lepljivimi ploščami ali s pregledovanjem rastlin. Pregledujemo predel tik nad tlemi in tla okoli rastlinic, da čim prej opazimo odložena jajčeca oz. prve izležene ličinke.

V toplem obdobju leta se na čebulnicah pojavljajo tudi resarji, predvsem tobakov resar, ki v povprečnih letih ne povzroča pretirane škode. V sušnih in vročih letih pa se lahko populacije škodljivcev namnožijo do te mere, da občutno zmanjšajo asimilacijsko površino rastlin, če jih ne zatiramo. Resarje začnemo zatirati zgodaj. Škodljivce najlaže opazimo s pregledovanjem rastlin s pomočjo povečevalne lupe. Za uspešno zatiranje je pomemben dober nanos škropiva, ki doseže tudi skrite predele v pazduhah listov.

Nevarne so tudi stebelne ogorčice. Za to vrsto škodljivca velja, da jo izjemno težko izkoreninimo, ko je zemljišče enkrat okuženo z njimi, in lahko se pričakuje napade na gostiteljskih rastlinah vsa nadaljnja leta. Zato je pridelava in sajenje zdravega sadilnega materiala najučinkovitejši ukrep za preprečevanje škod.

Občasna škodljivca čebulnic sta še čebulni molj in rdečenoga lilijevka. Njune ličinke objedajo liste čebulnic, a le izjemoma povzročijo večjo škodo. Poleg navedenih lahko v posevkih občasno najdemo še druge, večinoma polifagne vrste škodljivcev, kot so strune, gosenice sovk, pršice in še nekatere.

Uravnavanje plevelne vegetacije v čebulnicah je precej zahtevno, saj imajo le-te  relativno majhno listno površino in posledično proti plevelom zelo slabo tekmovalno sposobnost. Poleg konkurenčnosti za hranila v tleh in življenjski prostor lahko velika količina plevelov vpliva na mikroklimatske razmere, ki vodijo v porast glivičnih okužb in škodljivcev, ob spravilu čebulnic pa je oteženo njihovo zorenje, kar posledično vpliva na razvoj bolezni v času skladiščenja. Poleg neposredne škode zaradi izgube pridelka lahko pleveli povzročijo tudi posredno škodo, saj so gostitelji različnih bolezni in škodljivcev, ki lahko prav tako zmanjšajo pridelek.

Ustrezna izbira površine za gojenje čebulnic je izhodišče za uspešno pridelavo čebulnic. Upoštevati moramo, da zaradi relativno nizke listne površine čebulnic, ukrepe za zmanjševanje zapleveljenosti izvajamo praktično skozi njihovo celotno rastno dobo. Dobro poznavanje stanja in razvoja plevelne vegetacije na manjših pridelovalnih površinah v preteklih letih ter spremljanje vznika in številčnosti plevelnih vrst na večjih površinah, kjer gojimo čebulnice, naj bi bile osnove za ustrezne odločitve o ukrepih zatiranja plevelne vegetacije. Prav tako pomemben del integriranega pristopa pri uravnavanju plevelne vegetacije je opazovanje stanja oz. učinkovitosti  po izvedenih ukrepih zatiranja plevela. Na ta način lahko na podlagi rezultatov ali izkušenj s posameznimi ukrepi le-te v naslednji sezoni ustrezno spremenimo ali prilagodimo in tudi dolgoročno uspešno obvladujemo plevelno populacijo. Pri gojenju čebulnic imamo na izbiro precej različnih načinov in terminov pridelave, ki močno vplivajo na to kakšna populacija plevelov se bo v njih razvila, saj jih  lahko pridelujemo iz semena, čebulčka ali pa sadik in strokov. Pri jesenskem terminu pridelavo imamo tako prisotnih več žitnih plevelov, medtem, ko se bo pri spomladanski pridelavi v posevkih razvilo več okopavinskih plevelov.

Pri uravnavanju plevelne vegetacije v pridelavi čebulnic je v primerjavi s pridelavo drugih kulturnih rastlin še toliko bolj pomembno preventivno ukrepanje. S tem v veliki meri preprečimo, da  bi se znašli v položaju, ko stanje zapleveljenosti ni več obvladljivo ali pa je zaradi velikega pritiska plevelne populacije že nastala precejšnja gospodarska škoda. Z uporabo učinkovitih preventivnih strategij lahko uspešno zmanjšamo osnovno plevelno populacijo še pred setvijo našega posevka in tudi v primeru, da zaradi zunanjih dejavnikov (vremenske razmere, tla ) naši ukrepi zatiranja plevela niso med najbolj učinkovitimi, ne prihaja do izgube pridelka. Uporaba  preventivnih strategij nam omogoča večjo prilagodljivost pri izbiri samih ukrepov zatiranja plevela. Tako lahko v primeru zelo nizke zapleveljenosti uporabimo tudi mehanske metode zatiranja, ki so praviloma manj učinkovite, vendar z njimi še vedno dovolj uspešno uravnavamo plevelno populacijo, da ne prihaja do izgub pridelka ali semenenja plevelnih vrst. Učinkoviti preventivni ukrepi so pomembni tudi v primeru kadar uporabljamo samo herbicide, saj na ta način zmanjšujemo pritisk na posamezne zelo učinkovite pripravke iste aktivne snovi, ki jih večkrat zapored uporabljamo na isti površini. Tako se z nižjo osnovno populacijo in širšim izborom ustreznih pripravkov različnih aktivnih snovi znižuje tudi verjetnost, da bi prišlo do pojava odpornosti posameznih plevelnih vrst na določene skupine aktivnih snovi. Med preventivnimi ukrepi je v prvi vrsti potrebno izpostaviti ustrezno zasnovan kolobar. Pravilno menjavanje in vrstenje skupin poljščin, pri katerih zaradi različnega termina in načina rasti prevladujejo različne plevelne vrste, vpliva tudi na precejšnjo zmanjšanje populacije posameznih trdovratnih plevelnih vrst. Tudi v primeru, da pri zatiranju plevela nismo najbolj učinkoviti, z ustreznim kolobarjem poleg razvoja vplivamo na propad semena določenih plevelnih vrst.  Čeprav so plevelna semena v tleh vitalna precej časa, je sam padec kalivosti semena in propad najvišji v prvih nekaj letih po semenenju, sam kolobar pa to obdobje podaljša oz. onemogoči razvoj določenih plevelnih vrst z ustrezno menjavo kultur v kolobarju.

V primerjavi s pridelavo drugih kultur je pri čebulnicah še večji poudarek na preventivnem ukrepu uporabe čistega, zdravega in kvalitetnega sadilnega materiala, saj se čebulnice po setvi zelo počasi razvijajo. Kljub temu, da spadajo med kulture z nizko tekmovalno sposobnostjo, je zato še toliko bolj pomembna optimalna oskrba posevka, od priprava zemljišča kakor tudi vseh drugih izvedenih tehnoloških postopkov (setev, gnojenje, varstvo pred boleznimi, škodljivci). Pomembni so tudi drugi sanitarni ukrepi kot je uporaba gnoja in gnojevke brez plevelnega semena, čista kmetijska tehnika ter oskrbovani robovi njiv. Tudi gnojenje z dušičnimi gnojili (npr. amonijev nitrat, amonijev tiosulfat,…), ko so rastline v fazi prvega pravega lista (posebej pri čebuli), pospeši rast čebulnic, hkrati pa poveča njihovo tekmovalno sposobnost proti širokolistnim plevelom, katerih rast je zaradi velike koncentracije gnojila zavrta.

Za zmanjšanje zapleveljenosti je pri pridelavi čebulnic na manjših površinah mogoča tudi uporaba zastirk (tako plastičnih kot naravnih), vendar je za tako gojenje potrebno ustrezno prilagoditi celotno tehnologijo  gojenja (pri foliji urejeno namakanje, gnojenje…). Podobno si lahko na manjših površinah pomagamo s solarizacijo, s katero lahko povzročimo odmrtje vzniklega semena plevelov s pomočjo pokritja tal s prozorno folijo. Da bi dosegli visoke temperature pod folijo, je to najbolje storiti v vročih mesecih leta, za obdobje od 4 do 6 tednov. Ta ukrep je zato primeren predvsem za posevke, ki jih sejemo v jeseni.

Pri pridelavi čebulnic je način za hitrejšo in povečano konkurenčnostjo rastlin lahko uporaba sadik (predvsem por). Na ta način imamo dovolj časa, da ustrezno pripravimo zemljišče, presajene rastline pa hitreje zasedejo razpoložljiv rastni prostor ter na ta način zmanjšajo razvoj plevelnih vrst.

Mehanske ukrepe, s katerimi zmanjšamo kasnejši vznik in razvoj plevelov v samem posevku,  lahko uporabimo že pred setvijo ali sajenjem čebulnic. Najbolj pogosto se poslužujemo t.i. slepe setve. Pri tem ukrepu površino predsetveno pripravimo do ustrezne drobno grudičaste strukture približno 10 do 20 dni pred sajenjem in s tem spodbudimo kalitev plevela. Po 7-10 dneh vznikle plevele mehansko uničimo s plitvo obdelavo tal (2-5 cm), pri čemer uporabimo brano ali česalo. Paziti moramo, da tal ne obdelamo pregloboko, saj lahko s tem na površino ponovno dvignemo nova semena plevelov, ki iz globljih plasti tal sicer ne bi vzklila. Na ta način zmanjšamo predvsem populacijo enoletnih plevelov, medtem ko ta ukrep ni dovolj učinkovit ob preveliki prisotnosti nekaterih večletnih plevelov.

Mehanska obdelava tal po vzniku (okopavanje) je v intenzivni pridelavi čebulnic vse bolj razširjen ukrep, predvsem zaradi hitrega napredka inovativne in visoko storilne mehanizacije. Kljub temu je potrebno upoštevati, da so čebulnice zelo občutljive na mehanske poškodbe tako koreninskega sistema, kakor tudi listja. Čebulnice slabo prenašajo spodrezovanje korenin in trganje listov, zato je potrebno način setve, medvrstne razdalje in razdalje v vrstah prilagoditi orodjem, ki jih uporabljamo za mehansko zatiranje plevelov.

Na trgu so na voljo tudi različna orodja za zatiranje s pomočjo ognja ali vodne pare, kjer pa moramo biti prav tako previdni zaradi občutljivosti čebulnic na visoke temperature.

Kemično zatiranje plevelov, skupaj z drugimi ustrezno izvedenimi  tehnološkimi ukrepi, predstavlja osnovni ukrep za uravnavanje plevelne vegetacije v pridelavi čebulnic. Pri tem moramo upoštevati, da je uporaba herbicidov v zaščitenih prostorih prepovedana. Pri aplikaciji herbicidov moramo biti pozorni na obdobje, v katerem izvajamo ukrep, na vrsto čebulnice in njeno kasnejšo uporabo, saj se karence pripravkov precej razlikujejo, če čebulnice gojimo za presno uporabo, za skladiščenje ali pa semenski material. Prav tako moramo biti previdni pri uporabi herbicidov po daljšem obdobju slabšega, deževnega vremena. Takrat se namreč iz listov delno odstrani voščen poprh, zato je nevarnost za poškodbe rastlin večja.

V skladu s smernicami IVP se ukrep uporabe herbicidov pri uravnavanju plevelne populacije v čebulnicah načeloma nagiba k ciljni uporabi po njihovem vzniku in vzniku plevelov. Talne herbicide uporabimo le tam, kjer na podlagi opazovanja zapleveljenosti v prejšnjih kulturnih rastlinah ocenimo, da z ostalimi ukrepi ne bomo dosegli želenega učinka. Trajne plevele, ki so problematični pri gojenju čebulnic, lahko zatiramo že v prejšnji poljščini ali v strnišču, kjer so na voljo tudi druga učinkovita sredstva.

Zaradi različnih tehnik in terminov pridelave v pridelavi čebulnic se tudi samo kemično varstvo precej razlikuje. Pri jesenskem česnu običajno s pleveli nimamo večjih težav, zato kemično zatiranje običajno sploh ni potrebno, sploh če smo tla pred sajenjem večkrat obdelali z brano. Spomladanski česen je priporočljivo saditi bolj zgodaj, še preden se razvijejo toploljubni pleveli pleveli, ki jih je v čebulnicah težje zatreti. V kolikor na podlagi opazovanj iz prejšnjih let ocenimo, da z zatiranjem po vzniku ne bomo dosegli želenega učinka, lahko uporabimo herbicide že pred vznikom.

Tudi pri čebuli poznamo različne tipe, jesenske in spomladanske. V pridelavi jesenskega tipa čebule (npr. srebrnjak) plevele običajno zatiramo le jeseni, saj je karenca za aplikacijo herbicidov spomladi navadno predolga. Če pridelujemo čebulo iz semena, moramo biti pozorni na odmerek herbicida, običajno plevele zatiramo v deljenih odmerkih. Pred uporabo herbicida je potrebno preveriti ali je ta dovoljen v pridelavi čebule iz semena. V primeru velike zapleveljenosti lahko tudi v pridelavi čebule uporabimo herbicid pred vznikom. V kolikor imamo na voljo ustrezno mehanizacijo, čebulo v sezoni večkrat okopljemo in tako zmanjšamo pritisk plevelov na njeno rast. Z okopavanjem pričnemo tri tedne po uporabi talnega herbicida. Kasneje lahko po potrebi uporabimo herbicide po vzniku, za ukrepe se odločamo po spremljanju plevelne populacije na njivski površini.

V naših razmerah se por večinoma prideluje s sajenjem sadik. Pred sajenjem lahko po potrebi uporabimo talni herbicid, kasneje pa ko se sadike ukoreninijo, pa v kolikor je to potrebno uporabimo tudi herbicide po vzniku. Tudi por lahko v rastni dobi večkrat okopavamo, pazljivi moramo biti le v poznejšem obdobju, saj ima por široko razrasle korenine. Da preprečimo morebitne poškodbe rastlin moramo več pozornosti nameniti nastavitvam okopalnika.

Registriranih kemičnih sredstev za zatiranje plevelov v šalotki pri nas ni veliko. Ker šalotko uživamo sproti, moramo biti pri aplikaciji herbicida posebej pozorni na karenco.