Kapusnice

Besedilo pripravili: Lovro Sinkovič, Neja Marolt, Andrej Vončina, Robert Leskovšek

1. Uvod

Kapusnice so obsežna skupina zelenjadnic, katere predstavnike: zelje, ohrovt (glavnati, brstični, listnati), cvetačo, brokoli, kitajsko zelje in druge ljudje pridelujejo že od antike dalje, tako za prehrano kot za krmo živali. Kapusnice izvirajo iz Sredozemlja in z obale Atlantika, torej s krajev z blagim podnebjem. Po Evropi naj bi jih širili Kelti, poznali so jih že stari Grki in Rimljani. Že Rimljani so poznali kisanje kapusnic v kisu, šele stari Slovani pa so jih začeli kisati s soljo, na način kot še danes kisamo zelje.

V letu 1984 je Organizacija združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) uvrstila zelje med dvajset najpomembnejših pridelkov za svetovno prebivalstvo, zato se ga je veliko držav odločilo intenzivneje vključiti v pridelavo. Glede na vrsto in pomembnost v kmetijski pridelavi FAO deli kapusnice v dve osnovni skupini: zelje in ostale vrste iz rodu Brassica, ter cvetača in brokoli. Po podatkih FAO (2018) se na svetu letno pridela dobrih 71 milijonov ton zelja in ostalih vrst iz rodu Brassica ter 25 milijonov ton cvetače in brokolija, največji pridelovalki obeh skupin kapusnic pa sta Kitajska in Indija (Tabela 1). Povprečni svetovni hektarski pridelki zelja in ostalih vrst iz rodu Brassica so se v letu 2016 gibali okrog 29 t/ha ter cvetače in brokolija 19 t/ha, odvisno od regije oziroma države ter tehnologije pridelave. Države z razvitim in tehnološko naprednejšim kmetijstvom dosegajo bistveno višji hektarski pridelek v primerjavi z manj razvitimi državami. V tabeli so predstavljeni podatki največjih držav pridelovalk. Pri pridelavi zelja in ostalih vrst iz rodu Brassica imajo daleč najvišji hektarski pridelek Združene države Amerike (ZDA), 73 t/ha, medtem ko je v Indoneziji ta le okrog 21 t/ha. V skupini cvetača in brokoli je na prvem mestu po hektarskem pridelku Italija s skoraj 24 t/ha.

Kapusnice, zlasti zelje, cvetača in brokoli, so za prehrano ljudi vse bolj pomembne zaradi številnih prehranskih lastnosti (npr. vitamini, minerali, glukozinolati), zato se povečuje njihova poraba ter posledično pridelava, kar je prikazano v grafih na Sliki 1. Če je znašala svetovna pridelava zelja in ostalih vrst iz rodu Brassica še leta 1990 le okoli 40 milijonov ton, se je do danes povečala že na več kot 70 milijonov ton. Še bolj izrazito povečanje je v tem času opazno pri cvetači in brokoliju, in sicer z 10 milijonov ton na 25 milijonov ton. Svetovni hektarski pridelek se je pri obeh skupinah kapusnic v letih od 1962 do 2000 povečal za 30 %, po letu 2000 pa svetovni hektarski pridelek ostaja bolj ali manj na isti ravni. Pri tem je treba poudariti, da so razlike med posameznimi državami pridelovalkami zelo velike, saj dosegajo tiste s sodobnimi in najnovejšimi tehnologijami ob manjši porabi vhodnih virov neprimerno višji hektarski pridelek ter posledično konkurenčno prednost pri samem trženju in prodaji.

V Evropi smo leta 2016 pridelali približno 16 % vseh svetovih količin zelja in ostalih vrst iz rodu Brassica, ter 9 % cvetače in brokolija (Tabela 2). Po površinah in količinah pridelanega zelja ter ostalih vrst iz rodu Brassica sodijo med največje evropske pridelovalke Ukrajina (66.400 ha; 1,7 milijona tone), Poljska (24.091 ha; 1,1 milijona tone) in Romunija (46.395 ha; 1 milijon ton). Med državami, ki mejijo s Slovenijo, je največ zelja in ostalih vrst iz rodu Brassica v letu 2016 pridelala Italija (13.500 ha; 271.330 t), sledijo Madžarska (2.390 ha; 67.934 t), Avstrija (1.293 ha; 64.432 t) in Hrvaška (1236 ha; 37.722 t). Cvetače in brokolija v Evropi največ pridelajo v Španiji, preko 605.000 ton na skoraj 33.000 ha površin. Več kot 300.000 t letno ju pridelajo še Italija, Poljska in Francija, med našimi sosedami pa največ Italija (16.259 ha; 388.281 t) in Madžarska (1.215 ha; 19.203 t). Prav tako kot drugod po svetu, imajo tudi v Evropi pri obeh skupinah kapusnic države s sodobnimi tehnologijami bistveno višji hektarski pridelek.

Tabela 1. Pridelovanje kapusnic v svetu in največje države pridelovalke v letu 2016 (Vir: FAO STAT, 2018)

Kapusnice_Tabela_1

Slika 1. Rast svetovne pridelave (t) in hektarskega pridelka (t/ha) posameznih skupin kapusnic v letih 1962–2014 (Vir: FAO STAT, 2017)

Kapusnice_Slika_1

Tabela 2. Pridelovanje kapusnic v Evropi in posameznih državah v letu 2016 (Vir: FAO STAT, 2018)

Kapusnice_Tabela_2

Kapusnice, predvsem zelje, ohrovt, cvetača in brokoli, v manjši meri pa tudi rdeče zelje, brstični ohrovt, kitajsko zelje in nadzemna kolerabica, so v Sloveniji najbolj razširjena skupina zelenjadnic. Najpomembnejše regije za pridelavo kapusnic so osrednjeslovenska, Gorenjska in Podravska. Na Primorskem je cvetača poleg zelja in ohrovta zastopana v pridelavi predvsem v spomladanskem in jesensko-zimskem času. Med kapusnicami je v Sloveniji najbolj poznano in razširjeno zelje, ki ima že stoletno tradicijo pridelovanja. V preteklosti so pridelovali predvsem avtohtone populacije zelja, ki so izvirale iz okolice Ljubljane (Ljubljansko[1] in Kašeljsko zelje), z Bloške planote (Bloško zelje), s Škofjeloškega hribovja (Zaloško zelje) in z meje s Hrvaško (različni tipi Varaždinskega zelja). Z introdukcijo tujih hibridov, ki so jih začeli uvajati v pridelavo po letu 1975, se je močno povečal izbor sort za različne namene uporabe. S tem pridelovanje zelja ni bilo več omejeno samo na jesensko-zimski čas, ampak je zelje za kisanje in presno rabo postalo dostopno praktično čez celo leto.

[1] Zahteve glede zapisa imena posamezne sorte so določene z evropskimi in slovenskimi predpisi, natančneje s 44. členom Zakona o semenskem materialu kmetijskih rastlin (ZSMKR) (Uradni list RS, št. 25/05 – uradno prečiščeno besedilo, 41/09, 32/12, 90/12 – ZdZPVHVVR in 22/18) in 12. ter 13. členom Pravilnika o postopku vpisa sorte v sortno listo in o vodenju sortne liste (Uradni list RS, št. 49/09, 96/09, 105/10, 88/11, 59/12, 16/13 in 63/16).

Hibridne sorte ali hibridi zelja izpodrivajo tradicionalne udomačene sorte, še zlasti v tržni pridelavi. Hibridi so znani po tem, da presegajo prosto oprašene sorte po pridelku, izenačenosti in hkratnem dozorevanju glav ter pridelovalnih lastnostih. V zadnjih letih je več zanimanja za žlahtnjenje novih hibridnih sort zelja, ki bi vključevale lastnosti domačih sort in obenem dosegale večji ter kakovostnejši pridelek. Hibridi so potomci dveh med seboj različnih čistih linij, ki jih označujemo z F1, in so med seboj izenačeni ter genetsko heterozigoti. Njihova prednost je ravno v tem, da so zaradi heterozigotnosti boljši od svojih staršev in imajo posledično dobre agronomske lastnosti: izenačene rastline glede velikosti, ki enakomerno dozorevajo. Pri pridobivanju hibridov je ključnega pomena pridobiti čiste linije, ki jih nato selekcioniramo, določimo kombinacijske sposobnosti in križamo.

Glede na podnebne razmere in prehranske značilnosti različnih regij, se je v Sloveniji skozi desetletja oblikovalo večje število avtohtonih sort križnic, predvsem zelja. V Slovenski sortni listi je bilo v letu 2018 (Tabela 3) vpisanih sedem avtohtonih in vrtičkarskih sort belega zelja: Emona, Futoško, Ljubljansko, Nanoško, Presnik F1, Varždinsko 2 in Varaždinsko 3. V preteklosti so bile v sortni listi vpisane tudi druge udomačene[2] (tradicionalne) sorte kapusnic, ki se jih danes ne prideluje več, bodisi ker jim je preteklo dovoljenje za trženje semena bodisi so postale preobčutljive na škodljivce in bolezni ter niso dosegale želenega pridelka. Takšne sorte so npr. belo zelje Ditmar, Kranjsko okroglo, Slava, Srbski melez, Langedijsko, Kopenhaško, Amager in Brunšviško; rdeče zelje Erfurtsko rano, Holandsko jesensko, Holandsko pozno in Holandsko zgodnje; ohrovt Advent, Kapucinski, Vertus, Verbote 3, Winterfürst 2 in Železna glava; kodrolistni ohrovt Kodrolistni; brstični ohrovt Herkules; nadzemna kolerabica Delikates bela, Delikates modra, Dunajska bela, Dunajska modra, Goliat bela in Trero; cvetača Snežna kepa, Erfurtska, Idol, Marchpast in Master; ter brokoli Calebrese.

[2] Udomačena (tradicionalna) sorta je starejša sorta tujega porekla, ki se v Republiki Sloveniji prideluje že več kot 15 let oziroma pri vinski trti in sadnih vrstah več kot 50 let, in je dobro prilagojena na slovenske pridelovalne razmere (Uradni list RS, št. 38/2003).

Tabela 3. Seznam sort belega zelja vpisanih v Slovensko sortno listo v obdobju 2005–2018 (Vir: FURS, MKGP 2018)

Kapusnice_Tabela_3

Prve podatke o površinah in pridelkih kapusnic, natančneje za skupino zelje in ohrovt, se je v Sloveniji začelo zbirati že leta 1939 (Tabela 4), za skupino cvetača in brokoli pa šele z letom 1991 (Tabela 5). Do leta 1990 se je statistične podatke za pridelovanje zelja in ohrovta zbiralo ločeno za glavni in strniščni posevek. Glavni posevek je tisti, ki zaseda pridelovalno površino vse leto, strniščni posevek pa se prideluje po spravilu zgodnjih posevkov in žit. Povprečne površine, posajene z zeljem in ohrovtom kot glavnim posevkom, so se v letih od 1939 do 1990 zmanjšale s 3.640 ha na 2.407 ha, pri strniščnem posevku pa se niso pomembno spremenile, pri čemer se je zaradi vedno večjega hektarskega pridelka skupni pridelek celo povečal.

Na področju tržne pridelave zelenjadnic so se v Sloveniji po letu 1990 zgodile precejšnje spremembe, zato se je moralo zelenjadarstvo specializirati in prilagoditi spremembam ob izgubi tradicionalnih trgov. Statistične podatke za pridelovanje kapusnic (pridelava skupaj, tržna pridelava) od takrat zbiramo ločeno za naslednje skupine: belo zelje, ohrovt, cvetačo in brokoli ter kitajsko zelje (Tabela 5). Podatki za kitajsko zelje niso posebej prikazani, saj so pridelovalne površine majhne (< 10 ha). Od leta 2000 v sklopu popisa tržnega vrtnarstva vsakih nekaj let izvajamo popis tudi za rdeče zelje, brstični ohrovt in nadzemno kolerabico, vendar so pridelovalne površine majhne – skupno v letu 2016 okrog 65 ha (podatki niso prikazani). Po letu 1991 so se skupne površine, namenjene pridelavi belega zelja, začele zmanjševati in v letu 2010 dosegle le še 578 ha, pri čemer so površine, namenjene tržni pridelavi po letu 2001, stabilne in znašajo od 350 do 400 ha (Tabela 5). Površine, posajene z ohrovtom, so se v letih od 1991 do 2017 zmanjšale skoraj za polovico, medtem ko so se pri cvetači in brokoliju v tem času podvojile.

V letu 2017 smo v Sloveniji pridelovali kapusnice na skoraj 750 ha površin, pri čemer je bilo največ površin namenjenih pridelavi belega zelja (613 ha), sledita cvetača in brokoli (90 ha) ter ohrovt (44 ha) (Tabela 5). Na vseh teh površinah smo pridelali 20.000 ton belega zelja, 1.300 ton cvetače in brokolija ter 900 ton ohrovta. Od tega smo tri četrtine pridelali v tržni pridelavi, ostalo je predstavljala tradicionalna vrtičkarska pridelava. Povprečni tržni pridelek je še vedno precej odvisen od rastne sezone, vremenskih razmer in tehnologije pridelave ter pri belem zelju znaša v povprečju od 35 do 45 t/ha, cvetači in brokoliju okrog 20 t/ha ter ohrovtu od 20 do 30 t/ha.

Tabela 4. Pridelava zelja in ohrovta v Sloveniji do leta 1990 (Vir: Arhiv Kmetijskega inštituta Slovenije, 2017)

Kapusnice_Tabela_4

Tabela 5. Pridelava kapusnic (belo zelje, ohrovt, cvetača in brokoli) v Sloveniji v obdobju 1991–2017 (Vir: STAT, 2018)

Kapusnice_Tabela_5

Prve podatke o površinah in pridelkih kapusnic, natančneje za skupino zelje in ohrovt, se je v Sloveniji začelo zbirati že leta 1939 (Tabela 4), za skupino cvetača in brokoli pa šele z letom 1991 (Tabela 5). Do leta 1990 se je statistične podatke za pridelovanje zelja in ohrovta zbiralo ločeno za glavni in strniščni posevek. Glavni posevek je tisti, ki zaseda pridelovalno površino vse leto, strniščni posevek pa se prideluje po spravilu zgodnjih posevkov in žit. Povprečne površine, posajene z zeljem in ohrovtom kot glavnim posevkom, so se v letih od 1939 do 1990 zmanjšale s 3.640 ha na 2.407 ha, pri strniščnem posevku pa se niso pomembno spremenile, pri čemer se je zaradi vedno večjega hektarskega pridelka skupni pridelek celo povečal.

Na področju tržne pridelave zelenjadnic so se v Sloveniji po letu 1990 zgodile precejšnje spremembe, zato se je moralo zelenjadarstvo specializirati in prilagoditi spremembam ob izgubi tradicionalnih trgov. Statistične podatke za pridelovanje kapusnic (pridelava skupaj, tržna pridelava) od takrat zbiramo ločeno za naslednje skupine: belo zelje, ohrovt, cvetačo in brokoli ter kitajsko zelje (Tabela 5). Podatki za kitajsko zelje niso posebej prikazani, saj so pridelovalne površine majhne (< 10 ha). Od leta 2000 v sklopu popisa tržnega vrtnarstva vsakih nekaj let izvajamo popis tudi za rdeče zelje, brstični ohrovt in nadzemno kolerabico, vendar so pridelovalne površine majhne – skupno v letu 2016 okrog 65 ha (podatki niso prikazani). Po letu 1991 so se skupne površine, namenjene pridelavi belega zelja, začele zmanjševati in v letu 2010 dosegle le še 578 ha, pri čemer so površine, namenjene tržni pridelavi po letu 2001, stabilne in znašajo od 350 do 400 ha (Tabela 5). Površine, posajene z ohrovtom, so se v letih od 1991 do 2017 zmanjšale skoraj za polovico, medtem ko so se pri cvetači in brokoliju v tem času podvojile.

V letu 2017 smo v Sloveniji pridelovali kapusnice na skoraj 750 ha površin, pri čemer je bilo največ površin namenjenih pridelavi belega zelja (613 ha), sledita cvetača in brokoli (90 ha) ter ohrovt (44 ha) (Tabela 5). Na vseh teh površinah smo pridelali 20.000 ton belega zelja, 1.300 ton cvetače in brokolija ter 900 ton ohrovta. Od tega smo tri četrtine pridelali v tržni pridelavi, ostalo je predstavljala tradicionalna vrtičkarska pridelava. Povprečni tržni pridelek je še vedno precej odvisen od rastne sezone, vremenskih razmer in tehnologije pridelave ter pri belem zelju znaša v povprečju od 35 do 45 t/ha, cvetači in brokoliju okrog 20 t/ha ter ohrovtu od 20 do 30 t/ha.

Emona (vrtičkarska sorta)

Emona je vrtičkarska sorta poznega belega zelja, ki jo je konec 70. let prejšnjega stoletja iz avtohtone populacije ljubljanskega zelja odbrala dr. Mihaela Černe. Listi so veliki, tanki in elastični. Glave so ploščato-okrogle oblike, srednje velike in srednje trde; barva veh in glav je na prerezu svetlo zelena do rumeno zelena. Glave so težke od 3 do 7 kg in primerne za svežo uporabo ter kisanje. V notranjosti so glave rumenkaste, zato je kislo zelje iz te sorte rahlo obarvano rumeno.

Zelje Emona (Fotografija: Mojca Škof, KIS)

Slika_Emona

Futoško

Futoško je srednje pozna sorta zelja (čas vegetacije 105–115 dni), ki izvira iz okolice Futoga v Vojvodini. Dobro se obnese v bolj sušnih razmerah in je namenjena predvsem za jesensko pridelavo. Oblikuje sploščeno-okrogle, zbite in svetlo zelene glave, težke od 2 do 3 kg. Glave s finimi tankimi listi so primerne za svežo porabo ali za kisanje.

Zelje Futoško (Fotografija: Mojca Škof, KIS)

Slika_Futosko

Ljubljansko (vrtičkarska sorta)

Ljubljansko je srednje pozna vrtičkarska sorta zelja (čas vegetacije 150 dni), odbrana iz avtohtone populacije zelja iz okolice Ljubljane (Kašelj). Glave so ploščato-okrogle oblike in ne preveč zbite, svetlo zelene barve, dosegajo težo od 3 do 5 kg. Listi so fini, tanki, nežni in odličnega okusa. Sorta je primerna za svežo porabo in kisanje, pa tudi za skladiščenje. Cenjena je zaradi okusnih listov in velikega pridelka, ki se giblje od 45 do 55 t/ha.

Zelje Ljubljansko (Fotografija: Mojca Škof, KIS)

Slika_Ljubljansko

Nanoško (vrtičkarska sorta)

Nanoško je pozna vrtičkarska sorta belega zelja odlične kakovosti za kisanje. V preteklosti je bila zelo razširjena v pridelavi na nanoški planoti, po kateri je tudi dobila ime.

Zelje Nanoško (Fotografija: Mojca Škof, KIS)

Slika_Nanosko

Presnik F1 (vrtičkarska sorta)

Presnik F1 je nova vrtičkarska hibridna sorta belega zelja, ki izhaja iz križanj med različnimi genotipi. Genski material vključuje dednino udomačene sorte Varaždinsko in dveh tujih hibridov: Hawke F1 in Matsumo F1.

Varždinsko 2

Varždinsko 2 je srednje pozna udomačena sorta belega zelja (čas vegetacije 105–115 dni). Odlikujejo jo dobre lastnosti za kisanje in skladiščenje. Oblikuje srednje velike ploščate in dobro zbite glave, težke od 2 do 3 kg. Listi so tanki in obarvani rumeno-zeleno.

Zelje Varaždinsko 2 (Fotografija: Mojca Škof, KIS)

Slika_Varazdinsko_2

Varaždinsko 3

Varždinsko 3 je srednje pozna sorta belega zelja (čas vegetacije 110–115 dni). Je rodna in za pridelovanje nezahtevna sorta, ki oblikuje težke ter čvrste glave. Te so okroglo-ploščate, s tankimi in okusnimi listi. Primerna je za svežo rabo in za kisanje.

Kapusnice sodijo v družino križnic (Brassicaceae), rod Brassica. Križnice so zelo velika družina, ki vključuje preko 300 rodov in več kot 3000 vrst. Najpomembnejši je rod Brassica, ki vključuje približno 40 vrst, od katerih je najbolj razširjeno zelje. Poznamo veliko različnih vrst, podvrst in varietet kapusnic, med katerimi so v Sloveniji najbolj poznane in uveljavljene v pridelavi:

  • belo zelje (Brassica oleracea L. var. capitata L. forma alba DC.),
  • rdeče zelje (Brassica oleracea L. var. capitata L. forma rubra DC.),
  • cvetača (Brassica oleracea L. var. botrytis L.),
  • brokoli (Brassica oleracea L. var. italica L.),
  • ohrovt (Brassica oleracea L. var. sabauda L.),
  • brstični ohrovt (Brassica oleracea L. var. gemmifera DC.),
  • listnati ohrovt (Brassica oleracea L. var. acephala DC. forma sabellica),
  • nadzemna kolerabica (Brassica oleracea L. var. gongylodes L.),
  • kitajsko zelje (Brassica rapa L. ssp. pekinensis),
  • kitajsko listnato zelje (Brassica rapa L. ssp. chinensis).

Kapusnice so se razvile iz samorasle divje kapusnice Brassica oleracea var. sylvestris L., ki izvira iz Sredozemlja in z obale Atlantika. Po različnih teorijah so pri razvoju posameznih vrst sodelovali različni deli rastlin. Iz odebeljenega spodnjega dela stebla se je razvil gomolj nadzemne kolerabice, na steblu so se oblikovali listi kodrolistnega ohrovta in v pazduhah listov brsti brstičnega ohrovta. Iz ovršnega lista so nastale glave belega in rdečega zelja ter ohrovta, iz omesenelega socvetja ter stebla pa roža cvetače in brokolija (Slika 2). Kapusnice so tujeprašne rastline, samoopraševanje povzroča degeneracijo. Na to moramo paziti pri pridelovanju semen, ker se kapusnice lahko oprašijo med seboj.

Kapusnice pridelujemo zaradi užitnih listov (zelje, glavnati ohrovt, kitajsko zelje, listnati ohrovt), omesenelega socvetja (cvetača, brokoli), odebeljenega in mesnatega stebla (nadzemna kolerabica) ter brstov (brstični ohrovt). Med glavnate kapusnice prištevamo zelje, ohrovt in kitajsko zelje.

Slika 2. Razvoj različnih kapusnic iz različnih delov samorasle divje kapusnice

Kapusnice_Slika_2

Belo in rdeče zelje

Zelje je najbolj razširjena vrsta med kapusnicami, pri kateri ločimo belo in rdečo podvrsto. Pridelujemo ga zaradi glav, katerih velikost je odvisna od sorte, tehnologije pridelovanja in rastnih razmer. Rdeče zelje vsebuje rastlinska barvila imenovana antociani, zato so listi rdečih in vijoličnih odtenkov. Zelje je dvoletna rastlina. V prvem letu je pridelek uporaben za prehrano, v drugem pa za pridelavo semena. Rastlina ob kalitvi tvori nekaj centimetrov dolg hipokotil, klična lista in glavno korenino s stranskimi koreninami. Večina korenin se oblikuje v globini od 30 do 40 cm, pri direktni setvi in ob suši pa segajo korenine tudi od 1,5 do 2 m globoko. V prvem letu ostane steblo kratko, del od zemlje do glave imenujemo kocen oziroma štor, podaljšek kocena, ki sega v terminalni popek oziroma glavo, je vreteno oziroma srce, zunanje liste zelja pa imenujemo vehe (Slika 3). Glave zelja se začnejo oblikovati, ko ima rastlina razvitih od 15 do 20 listov. Največkrat so okrogle ali ploščate oblike, manj pogoste so podolgovate ali koničaste, lahko so bolj ali manj vraščene med vehe. Oblika, položaj, pokrovnost in barva glave ter vraščenost vretena so sortne lastnosti. Sorte s krajšo rastno dobo imajo navadno krajši, tiste z daljšo rastno dobo pa daljši kocen.

Slika 3. Morfološka zgradba zeljne rastline

Kapusnice_Slika_3

Glede na trajanje rastne dobe od presajanja do tehnološke zrelosti oziroma spravila pridelka ločimo: zgodnje sorte belega zelja (50–70 dni); zgodnje sorte rdečega zelja (80–100 dni); srednje zgodnje sorte belega zelja (71–100 dni); srednje pozne sorte belega in rdečega zelja (101–130 dni) ter pozne sorte belega in rdečega zelja (> 131 dni). Zgodnje sorte navadno oblikujejo drobnejše glave iz manjšega števila listov, ki so primerne za sprotno rabo. Glede na namen uporabe delimo sorte zelja na takšne za neposredno prodajo na trgu, za skladiščenje in za kisanje. Rdeče zelje se razlikuje od belega po tem, da raste počasneje in kasneje dozoreva.

Predvsem zaradi tradicionalnega kisanja zelja je tržno pridelovanje zelja v Sloveniji poznano že desetletja. Pri zelju za kisanje, torej za predelavo, so zaželene naslednje lastnosti: velike glave z nizko stopnjo vraščenosti vretena, tanki listi, slabo izražene listne žile in nizka stopnja sposobnosti obeljenja. Slovenski potrošniki tradicionalno še vedno želijo rahlo ploščato zelje, ker jih spominja na sorto Varaždinsko, ki se dobro senzorično odraža pri kisanju oziroma fermentaciji. Poleg tega je zaželeno, da ima zelje za kisanje neizrazit vonj, majhno vreteno in se med kisanjem obarva rahlo rumenkasto.

Cvetača

Rastlina cvetače razvije le eno, terminalno rožo, ki je zbita, posamezni deli pa so omeseneli. Roža cvetače je navadno različnih odtenkov bele barve, lahko je tudi obarvana (rumena ali vijolična), kar je sortna lastnost. Glede na rastno dobo pri cvetači razlikujemo poletne, jesenske in zimske sorte. Med vsemi kapusnicami je cvetača najzahtevnejša za pridelovanje.

Brokoli

Brokoli z mnogo zaprtimi cvetnimi popki tvori rožo, ki pa ni tako močno zbita in omesenela kot pri cvetači. Rožo brokolija obkrožajo listi, vendar je ne prekrivajo tako izrazito, zato se cvetovi obarvajo zeleno. Steblo brokolija je navadno precej debelo. Najbolj razširjena sorta brokolija ima zelene cvetove, redkejše pa so sorte z vijoličnimi, belimi ali rumenimi cvetovi. Brokoli vsebuje v primerjavi s cvetačo več vitaminov in mineralov ter glukozinolate. Dobro prenaša zimski mraz in poletne visoke temperature. Pobiramo ga, ko so cvetovi še zelo majhni, sicer prerastejo in začno cveteti.

Ohrovt

Morfološko je rastlina ohrovta podobna zelju, z značilnimi razlikami, predvsem v strukturi listov. Listi so močno nagubani, ker listne ploskve rastejo veliko hitreje od listnih žil. V primerjavi z zeljem je okus bolj blag, brez pekoče arome. Glave ohrovta so za razliko od zeljnih bolj razrahljane, listi pa so bolj ali manj rebrasti, nagubani in temnejše barve. Glave ohrovta niso tako zelo zbite in težke kot pri zelju. Glede na rastno dobo pri ohrovtu razlikujemo: zgodnje sorte (60–90 dni), srednje pozne sorte (91–130 dni) in pozne sorte (> 131 dni). Ohrovt je v primerjavi z zeljem odpornejši proti mrazu, poletni vročini in suši.

Brstični ohrovt

Brstični ohrovt pridelujemo zaradi brstov ali popkov, zato so ga v preteklosti imenovali tudi brstičnik ali popčar. Značilnost brstičnega ohrovta so od 2 do 3 cm veliki, okroglasti, majhnim zeljnatim ali ohrovtovim glavicam podobni brsti. Ti se kot stranski poganjki razvijejo v pazduhah večine listov in so razporejeni po celotnem steblu v spiralnem zaporedju. Razporeditev, število in čvrstost posameznih brstov so sortne značilnosti. V času doraščanja rastline listi postopoma odmirajo po steblu od spodaj navzgor. Tehnološko zrele rastline imajo šop listov le na vrhu stebla, pod šopom pa je steblo obloženo z brsti. Ločimo pritlikave, polvisoke in visoke sorte, ki zrastejo od 50 do 100 cm. Zgodnje sorte se hitreje razvijajo in so bolj občutljive na mraz, medtem ko so pozne sorte zelo odporne proti nizkim temperaturam, saj prenesejo do –12 °C.

Listnati ohrovt

Listnati ohrovt je zelo nezahtevna kapusnica s kratko rastno dobo, ki jo pridelujemo zaradi listov oziroma listne rozete. Listi razvijejo najboljši okus po prvi jesenski slani, ko se škrob spremeni v sladkor. Stari listi lahko hitro postanejo grenki. Obrezujemo lahko le zunanje liste ali pa režemo cele rozete. Poznamo več tipov, in sicer kodrolistni, gladkolistni, strženasti in okrasni listnati ohrovt. Odpornost na nizke temperature je odvisna od sorte, nižje so navadno odpornejše kot visoke.

Nadzemna kolerabica

Kolerabico pridelujemo zaradi odebeljenega stebla, oblikovanega v gomolje različnih oblik (npr. sploščena, okrogla, ovalna). Koreninski sistem je vretenaste oblike s slabo razvitimi stranskimi koreninami in v veliki meri razvit v zgornjih plasteh tal. Gomolji se začnejo formirati, ko ima rastlina kolerabice polno razvitih od 5 do 7 listov. Od vseh kapusnic je kolerabica najbolj odporna na sušo. Pobiramo jo, ko razvije tehnološko zrele gomolje, takrat je rastlina visoka od 40 do 50 cm in ima okrog 20 listov. Gomolji premera od 5 do 7 cm so namenjeni za svežo porabo, večji, s premerom od 10 do 15 cm pa za predelovalno industrijo. Sorte kolerabice se po dolžini rastne dobe delijo na zgodnje, srednje pozne in pozne, glede na obliko in barvo listov ter gomoljev pa kolerabice delimo na bele in vijolično-modre tipe.

Kitajsko zelje

V preteklosti je bilo bolj uveljavljeno ime kitajski kapus, danes pa pogosteje uporabljamo izraz kitajsko zelje. Gre za staro kitajsko zelenjadnico, ki je sicer sorodna zelju, vendar potrebuje drugačne razmere za rast in razvoj. Ima slabo razvit koreninski sistem in nakodrane svetlo zelene liste, ki se zvijajo v podolgovate glave. Ločimo dve podvrsti, in sicer kitajsko listnato zelje – pak choi, ki razvije listno rozeto z močno odebeljenimi listnimi rebri, ter kitajsko zelje, ki je križanec med kitajskim listnatim zeljem in repo ter oblikuje podolgovate glave.

2. Rastne razmere, tehnološki ukrepi in prehrana rastlin

S tehnološkimi ukrepi vplivamo na rast in razvoj oziroma kondicijo rastlin, preprečujemo pa tudi širjenje rastlinskih bolezni, škodljivcev in plevelov. Različne kapusnice imajo zelo različne pridelovalne zahteve. V nadaljevanju opisujemo zahteve za v Sloveniji najbolj zastopane vrste: belo in rdeče zelje, cvetačo in brokoli, ohrovt, brstični ohrovt, nadzemno kolerabico ter kitajsko zelje.

Belo in rdeče zelje dobro uspevata v globokih, strukturnih, glinasto-peščenih in srednje težkih tleh, bogatih z organsko snovjo – humusom[1] (> 4 %). Za pridelovanje zgodnjega zelja so primerna lažja tla, ki se spomladi hitreje segrejejo in so dovolj odcedna, da v njih ne zastaja voda po spomladanskih padavinah. Srednje pozno in pozno zelje gojimo v težjih tleh, ki bolje zadržujejo vlago. V težkih, slabo prepustnih tleh lahko sadikam zelja odmirajo korenine, zato tam slabše uspevajo. Optimalna tla za pridelovanje zelja so rahlo kisla ali nevtralna, s pH-vrednostjo od 6,5 do 7,5. Prekisla tla je treba apniti in po potrebi dodajati mikrohranila za pravilno rast (npr. bor, molibden). V tleh s pH-vrednostjo pod 6,5 se lahko razvije koreninska bolezen golšavost kapusnic, ki lahko povsem uniči posevek. Izbor ustreznih tal je ključni ukrep pri zasnovi pridelave zelja.

[1] Humus je stabilni del nežive organske snovi tal in predstavlja večinski del organske snovi. Nastaja po različnih poteh iz razgradnih produktov odmrle rastlinske biomase in mikrobnih izločkov. Humus je visokomolekularna organska snov tal, ki je kemijsko ni mogoče natančno identificirati.

Cvetača in brokoli najbolje uspevata v zelo rodovitnih, humusnih (okoli 4 %) in z vodo ter hranili dobro preskrbljenih tleh. Najboljša so srednje težka tla, ki so obenem odcedna in dobro zadržujejo vlago. Za spomladansko pridelavo lahko izberemo lažja tla, ki se hitreje segrejejo, vendar moramo poskrbeti za namakanje. Poleti pridelujemo cvetačo in brokoli na težjih tleh, kjer je rast počasnejša. V takšnih pogojih rastline razvijejo lepše rože, ki so bolj čvrste in primernejše za prodajo ali skladiščenje. Za pridelavo cvetače, ki je najzahtevnejša zelenjadnica glede kakovosti zemljišča, je optimalna pH-vrednost tal od 6,5 do 7,0; za brokoli pa je lahko nekoliko višja, od 6,5 do 8,0.

Ohrovt zelo dobro uspeva v srednje težkih, humusnih (okoli 4 %), peščeno ilovnatih tleh, ki dobro zadržujejo vodo in hranila. Za prezimovanje so primernejša nekoliko težja tla, v katerih raste počasneje, vendar ga moramo obilneje gnojiti s kalijem. Za zgodnje pridelovanje spomladi izberemo lažja tla, ki se hitreje segrejejo. Zemljišče, na katerega bomo sadili ohrovt, naj bo globoko obdelano, brez neprepustnih plasti, ki bi zadrževale vodo v območju korenin. Optimalna pH-vrednost tal za pridelovanje ohrovta je od 6,5 do 7,0, zato moramo bolj kisla tla predhodno apniti.

Brstični ohrovt dobro uspeva na zemljiščih na katerih lahko pridelujemo zelje. Glede kakovosti tal je manj zahteven kot nekatere ostale kapusnice, npr. cvetača. Pridelujemo ga na srednje težkih tleh, ki dobro zadržujejo vlago, vendar so dovolj odcedna, da prepuščajo vodo. Tla ne smejo biti preveč humusna (okoli 2 %), sicer se razvijejo predvsem listi, brsti pa so rahli in se pozno oblikujejo, kar zakasni obiranje. Optimalna pH-vrednost tal je od 6,5 do 7,5.

Nadzemno kolerabico lahko pridelujemo od marca do pozne jeseni. Za zgodnjo pridelavo izberemo lažja, bolj zračna in topla tla, kjer lahko pričakujemo zgodnejši pridelek kot na težkih tleh. Za poletno pridelovanje so primernejša srednje težka humusna tla (okoli 3,5 %), ki dobro zadržujejo vlago, vendar so dovolj odcedna, da prepuščajo vodo. Optimalna pH vrednost tal je od 6,5 do 7,5; pri bolj kislih tleh lahko pride do težav zaradi golšavosti kapusnic.

Kitajsko zelje je zelo občutljivo na zbita tla in stoječo vodo. Najboljši pridelek dobimo v humusnih, strukturnih, srednje težkih tleh, ki dobro zadržujejo vlago. Optimalna pH-vrednost tal je od 6,5 do 7,5; pri nižji je treba tla apniti. V kislih tleh se pogosteje pojavlja rjavenje listnih robov.

Tabela 6. Tehnološke lastnosti tal oziroma zemljišč pri pridelovanju kapusnic na prostem

Kapusnice_Tabela_6

Belo in rdeče zelje dobro uspevata v zmernem in toplem podnebju. Seme zelja začne kaliti pri 1–5 °C, optimalne temperature za vznik pa so od 18 do 22 °C, ko zelje vzkali že v nekaj dneh. Pri temperaturah nad 30 °C pride do napak v rasti in nepravilnega razvoja sadik. Ustrezno razvite in utrjene sadike zelja prenesejo do –5 °C. Optimalne temperature za razvoj in nemoteno rast zelja so od 15 do 20 °C, v fazi razvoja glav pa od 15 do 18 °C. Že pri temperaturi okrog 25 °C se rast povsem ustavi. Visoke temperature, ki so v Sloveniji pogoste hkrati z nizko relativno vlago, poslabšajo rastne razmere in zakasnijo razvojno fazo zavijanja glav. Dozorele glave lahko poškoduje mraz in temperature pod –5 °C, poškodbe pa so večje pri nihanju temperatur. Prezimne sorte zelja brez večje škode prenesejo tudi –10 °C in rastejo še pri 0 °C.

Cvetača in brokoli uspevata v zmerno toplem in vlažnem podnebju s toplim spomladanskim vremenom. Seme cvetače in brokolija začne kaliti pri 5 °C, optimalne temperature za vznik so od 20 do 25 °C, pri temperaturi nad 30 °C pa se sposobnost kalitve močno zmanjša. Visoke temperature in suša negativno vplivajo na razvoj rože pri cvetači, medtem ko je brokoli manj občutljiv na višje temperature. Za razvoj rastline cvetače so optimalne temperature od 15 do 20 °C, pri katerih se najprej razvije od 20 do 40 listov in nato roža. Za pričetek razvoja rože cvetače je pomembno kratko obdobje nižjih temperatur (okoli 15 °C), vsaj v jutranjih urah. Pri temperaturi nad 20 °C lahko rastlina razvije več kot 50 listov in začne pozneje oblikovati rožo, pri temperaturi pod 15 °C pa prekmalu razvije rožo, saj nima zadosti listne mase za hiter razvoj in prekrivanje rože pred sončno svetlobo. Razvoj rože cvetače zakasni, če so temperature v času rasti nad 25 °C. Za razvoj rastline brokolija so optimalne temperature od 16 do 20 °C, najvišje pa okoli 25 °C. V toplem vremenu, pri temperaturi nad 20 °C, se roža brokolija razvija prehitro, zato ni tako čvrsta. Prav tako se v takšnem primeru poveča masa listov, ki preraščajo rožo. Mlade rastline cvetače in brokolija brez večjih poškodb prenesejo temperature do –10 °C. Jeseni roža brokolija prenese temperature do –7 °C, roža cvetače pa do –5 °C. Zaradi zahtev cvetače in brokolija po nižjih temperaturah v poletni pridelavi izberemo hladnejša rastišča na severnih legah, težja zemljišča ali zasnujemo pridelavo na višji nadmorski višini.

Ohrovt dobro uspeva v vlažnem in zmerno toplem podnebju. Seme začne kaliti pri 0–5 °C, optimalna temperatura vznika je 20 °C, maksimalna pa 30 °C. Optimalne temperature za rast in razvoj ohrovta so od 15 do 20 °C, medtem ko se že pri 25 °C rast povsem ustavi. Ohrovt, zlasti zimske sorte, je zelo odporen na nizke temperature in raste že pri temperaturi malo nad lediščem. Brez večjih težav prenaša običajne zime v osrednji Sloveniji, pri čemer mraz poškoduje le vehe in zgornje liste glave.

Brstični ohrovt (podobno kot glavnati) dobro uspeva v vlažnem in zmerno toplem podnebju. Če želimo brste pobirati tudi pozimi, izberemo območja z milimi zimami. Seme brstičnega ohrovta kali pri temperaturah od 11 do 35°C, optimalna temperatura je od 20 do 25 °C. Po vzniku se rastline najbolje razvijajo pri temperaturi od 15 do 18 °C. Rastlina raste že pri temperaturi 2°C, najvišje pa naj ne presegajo 35 °C. Za čvrste in lepo oblikovane brste je optimalna temperatura rasti okrog 12 °C. V pretopli jeseni se razvijejo rahli, manj kompaktni brsti, ki niso primerni za prodajo. Brstični ohrovt zelo dobro prenaša nizke temperature, saj brez večjih poškodb zdrži do –12 °C. Stalne temperature pod lediščem so celo primernejše od nihanja negativnih in pozitivnih temperatur, ki kvarno delujejo na že oblikovane brste.

Nadzemna kolerabica zahteva zmerno toplo podnebje z dovolj zračne in talne vlage. Seme kali pri temperaturi nad 10 °C pa vse do 35 °C. Optimalna temperatura vznika je 16 do 18 °C. Rastlina kolerabice uspeva že pri 4 °C, optimalne temperature rasti so 16 do 20 °C, najvišje pa okrog 25 °C. Sodobne sorte so odporne na uhajanje v cvet pri nizkih temperaturah, tako, da rastline brez resnih poškodb prenesejo tudi temperature pod lediščem.

Kitajsko zelje je zelenjadnica jesenskega časa in kratkega dne, saj potrebuje daljše noči in hladnejše dni. Seme kali pri temperaturi nad 1 °C pa vse do 35 °C. Optimalna temperatura za vznik je od 18 do 22 °C. Minimalna temperatura za rast je okrog 7 °C, maksimalna okrog 24 °C in optimalna od 15 do 18 °C. Rastlina pospešeno dozoreva pri temperaturi od 10 do 13 °C. Nedozorele glave lahko prenesejo precej nizke temperature, in sicer do –8 °C, dozorele glave pa samo do –5 °C. Za kakovostno in čvrsto glavo mora rastlina razviti okrog 50–60 listov.

Tabela 7. Temperatura in toplotne zahteve pri pridelovanju nekaterih kapusnic na prostem

Kapusnice_Tabela_7

Belo in rdeče zelje razvijeta veliko nadzemno listno maso, koreninski sistem pa je šibek s slabo sesalno močjo. V globini od 30 do 50 cm najdemo večino (okrog 90 %) koreninske mase, čeprav same korenine lahko sežejo veliko globlje. Zelje potrebuje v rastni dobi veliko vlage, zato pridelavo zasnujemo po možnosti na površinah, ki jih lahko namakamo. V Sloveniji sadimo največ belega zelja v poznem junijskem terminu, ki je pogosto sušen, zato je namakanje nujno. Ob pomanjkanju vlage se razvijejo majhne glave z močno voščeno prevleko. Zelje za kisanje, ki raste pri premajhni količini vlage v sušnem obdobju, vsebuje manj mangana, kar otežuje razvoj mlečnokislinskih bakterij in posledično kisanje. V času oblikovanja glav zelja je optimalna vlažnost od 70 do 85 % poljske kapacitete[1] tal, pri sortah s krajšo rastno dobo pa od 60 do 70 %. Zaradi potrebe po visoki zračni vlagi (od 80 do 90 %) je priporočljivo namakanje z razpršilci, s katerimi omočimo tudi liste. Ob nepravilni oskrbi z vodo rjavijo listni robovi, kar lahko opazimo ob prerezu glave. Pogosta težava je tudi pokanje glav, kar je posledica močnega deževja po daljšem obdobju pomanjkanja vode.

[1] Vodnozadrževalne lastnosti tal v območju rastlinskih korenin označujeta dve točki vsebnosti vode v tleh: poljska kapaciteta ali nasičenost tal z vodo in točka venenja ali vsebnost vode, pri kateri rastlina trajno ovene. Med točkama je območje rastlini dostopne vode.

Cvetača in brokoli zahtevata za rast in oblikovanje rože konstantno oskrbo z vodo in visoko zračno vlago. Dobro se razvijata, če znaša vlažnost v tleh vsaj od 70 do 85 % poljske kapacitete in relativna zračna vlaga od 80 do 90 %. Priporočljivo je namakanje z razpršilci, s čimer povečamo zračno vlago, kar pozitivno vpliva na rast rastlin.

Ohrovt zahteva veliko vlage v zraku in v tleh. V primeru, da ga presajamo poleti (pridelovanje zimskega ohrovta), ga moramo dobro zaliti in namakati ves čas rasti. Ohrovt se dobro razvija, če znaša vlažnost vsaj od 70 do 85 % poljske kapacitete tal in relativna zračna vlaga od 80 do 90 %.

Brstični ohrovt zahteva konstantno oskrbo z vodo. V primeru suše se rast upočasni, brsti pa se začno ponovno razvijati šele, ko se ustvarijo primerne vremenske razmere. Optimalna vlažnost tal za rast je okrog 80 % poljske kapacitete.

Nadzemna kolerabica zahteva enakomerno oskrbo z vodo ves čas rasti. Posebno občutljiva je na pomanjkanje vlage v tleh v času razvoja gomoljev. Ob pomanjkanju vlage, močnem deževju ali namakanju po sušnem obdobju pričnejo gomolji hitro pokati. Nihanja v količini vlage lahko povzročijo olesenelost oziroma nitkavost gomolja, kar zmanjša uporabno vrednost. Optimalna vlažnost tal za razvoj gomoljev je okrog 65 % poljske kapacitete tal.

Kitajsko zelje je občutljivo na nihanje vlage v tleh. Ves čas rasti potrebuje enakomerno oskrbo z vodo, saj le tako oblikuje kompaktno glavo s 50–60 listi. V primeru pomanjkanja vlage lahko listi na listnem robu rjavijo, kar opazimo šele ob prerezu glave.

Zelje je rastlina dolgega dne, kar pomeni, da takrat hitreje formira liste. Zelje (belo, rdeče) in ohrovt potrebujeta za optimalno rast zmerno osvetlitev, ki jo dosežemo z določeno gostoto presajanja za posamezno sorto ali hibrid. Cvetača in brokoli zahtevata srednjo osvetljenost, kar dosežemo z ustreznimi sadilnimi razdaljami, obstaja pa pomembna razlika glede osvetljenosti rože. Brokoli razvija rožo na svetlobi, zato je ta navadno zelene barve. Roža cvetače pa se mora razvijati brez svetlobe, saj bo tako snežno bele barve. Če je roža cvetače na svetlobi, postane rumeno-rdeča, zato je potreben zadosten razvoj listne mase, v katero bo rastlina skrila rožo pred svetlobo. Nekatere sorte cvetače imajo lastnost, da z listi tesno ovijajo rože in tako preprečijo direktno sončno osvetlitev, sorte, ki nimajo te lastnosti, pa morajo pridelovalci pokrivati ročno (od 1 do 2 lista odrežejo ali upognejo na rožo). Brstični ohrovt sadimo na dovolj velike sadilne razdalje, saj brsti potrebujejo za optimalen razvoj precej svetlobe. Nadzemna kolerabica poleg zmernih temperatur zahteva tudi zmerno osvetlitev, ki jo dosežemo z zasnovo na osončenih legah in s pravilnimi sadilnimi razdaljami. Kitajsko zelje je zelo občutljiva kapusnica na dolžino dneva in temperaturo, zato ga pridelujemo predvsem v jesenskem času, ko se dan krajša. Novejše sorte so na dolžino dneva manj občutljive, saj kljub dolgemu dnevu pozno poženejo v cvet.

Ko govorimo o kapusnicah, moramo vedeti, da v to skupino ne uvrščamo vseh zelenjadnic, ki sodijo v družino križnic – tako med kapusnice ne sodijo, npr. repa, rumena koleraba, redkev, hren, oljna ogrščica. Pri sestavljanju kolobarja moramo upoštevati, da navedene zelenjadnice pripadajo isti družini (križnicam), zato ni dobro, da jih pridelujemo eno za drugo. Kapusnice, kamor sodijo belo in rdeče zelje, cvetača, brokoli, ohrovt ter druge vrste, zahtevajo širok kolobar. Priporočljiv presledek med pridelovanjem posameznih kapusnic na istem mestu je vsaj pet let, najkrajši še sprejemljiv pa je  tri leta (odvisno od vrste), vendar le v primeru, da so tla kakovostna. V Tehnoloških navodilih MKGP za integrirano pridelavo zelenjave za leto 2018 se pri pridelavi zelja, ohrovta, brokolija, cvetače, brstičnega ohrovta, kitajskega zelja in nadzemne kolerabice na prostem priporoča vsaj triletni kolobar, v katerem je križnica glavni posevek.

Zelje (belo, rdeče) je glede hranil zahtevna rastlina, zato jo je v kolobar priporočljivo umestiti kot prvo kulturo. V primeru neupoštevanja kolobarja se lahko pojavijo škodljivci (npr. ogorčice, kapusova muha) in razvijejo bolezni (npr. golšavost kapusnic, bakterijske bolezni). Optimalen je 4–5-letni kolobar, pri čemer velja, da v treh letih na isti površini ne smemo gojiti sorodnih rastlin, kot so ostale kapusnice in križnice. Zelje je priporočljivo saditi po žitih, travnodeteljnih mešanicah, stročnicah ali krompirju. Ne smemo pa ga pridelovati po križnicah (npr. oljna ogrščica, repa, ohrovt), lobodovkah (krmna in sladkorna pesa), korenčku, zeleni, solatnicah, blitvi in rdeči pesi. Zelje je dober predhodni posevek za večino zelenjadnic, saj z velikimi vehami zatira rast plevelov, za sabo pa pusti strukturna tla.

Cvetačo in brokoli sadimo na isto zemljišče po 3–5 letih. V tem času na isti površini ne sadimo drugih kapusnic in sorodnih rastlin. Če se pojavijo ogorčice, na tem zemljišču kapusnic ne gojimo vsaj 10 let. Slabi predhodni posevki so poleg drugih kapusnic in ostalih križnic tudi krmna, rdeča in sladkorna pesa ter špinača. Primerni predhodni posevki so žita, stročnice, čebulnice, paradižnik, krompir, solata. Po cvetači in brokoliju lahko gojimo vse zelenjadnice, ki jih sadimo na drugo poljino.

Ohrovt gojimo v vsaj štiriletnem kolobarju, pri čemer vmesni kolobarni členi ne smejo biti ostale kapusnice ali sorodne rastline s podobnimi boleznimi in škodljivci. Zimski ohrovt sejemo po žitih, krompirju ali zelenjadnicah, ki smo jih pravočasno pospravili z njiv. Primerni predhodni posevki so žita, stročnice in krompir. Je dober predhodni kolobarni člen za večino zelenjadnic, ker preprečuje rast plevela ter pušča z organsko snovjo bogata in strukturna tla.

Brstični ohrovt lahko na isto zemljišče posadimo po 3–4 letih. V kolobarju naj ne sledi križnicam, ostalim kapusnicam, razhudnicam (paradižnik, krompir), bučevkam in fižolu. Primerni prejšnji posevki so vse stročnice razen fižola, žita, pora, špinače in solate. Zaradi poznega pobiranja pridelka jeseni zemljišč ne moremo pripraviti za pridelovanje zgodnjih spomladanskih kultur. Za ohrovtom pridelujemo plodovke in toplotno zahtevnejše kulture, za katere lahko pravočasno pripravimo zemljišče v spomladanskem obdobju.

Nadzemno kolerabico lahko na istem zemljišču pridelujemo po 3–4 letih. Glede na kratek čas rasti, gnojenje s hlevskim gnojem neposredno pred presajanjem skoraj nima vpliva na njeno vegetacijo, zato jo navadno sadimo na drugo poljino. Predhodni kolobarni členi so lahko vse vrste zelenjave, razen kapusnic in križnic. Kolerabica je dober predhodni kolobarni člen za večino zelenjavnih vrst.

Kitajsko zelje zahteva vsaj 3–5-letni kolobar brez ostalih kapusnic in sorodnih rastlin. Navadno ga pridelujemo v jesenskem času, zato zasnova poteka v poletnih mesecih po zgodnih posevkih, kot so ječmen, zgodnji krompir, solata, korenček in stročnice. Kitajski kapus je dober predhodni posevek za večino rastlin.

Za pričakovane pridelke različnih kapusnic so okvirne potrebe posevkov pri normalno založenih tleh pri gojenju na prostem opredeljene v Tehnoloških navodilih za integrirano pridelavo za leto 2018, ki jih izdaja Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (Tabela 8). Pri tem je treba upoštevati še nekatere omejitve, ki jih prinaša Uredba o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov (Uradni list RS, št: 113/09, 5/13, 22/15), ki omejuje skupni letni vnos dušika za kapusnice na 300 kg/ha. Ostale vire dušika je treba zagotoviti s predhodnimi posevki (npr. metuljnice). Količino rastlinam dostopnega dušika v tleh lahko povečamo z večkratnim okopavanjem, rahljanjem medvrstnega prostora in foliarnim dognojevanjem.

Kapusnice potrebujejo za optimalen razvoj velike količine dušika (Slika 4) in kalija, nekoliko manj kalcija in fosforja, najmanj pa magnezija. Fosfor je pomemben element že v začetnih fazah razvoja kapusnic. Kalij pospešuje odpornost proti nizkim temperaturam, zato z njim obilno gnojimo in dognojujemo prezimne kapusnice. Kalcij je potreben za dober razvoj celičnih sten, zato moramo v primeru pridelave kapusnic v tleh, kjer je rastlinam težko dostopen, dognojevati tudi foliarno.

Tabela 8. Okvirni odvzem hranil pri pridelavi kapusnic na prostem (Vir: Tehnološka navodila za integrirano pridelavo za leto 2018, MKGP)

Kapusnice_Tabela_8

Slika 4. Potrebe po dušiku pri različnih vrstah kapusnic za pričakovan pridelek (Povzeto po: Richtlinien für die sachgerechte düngung im garten und feldgenüsebau, 2008)

Kapusnice_Slika_4

Belo in rdeče zelje

Tako kot vse zelenjadnice moramo tudi zelje gnojiti v skladu s priporočili in normativi, da bomo dosegli pričakovan in kakovosten pridelek. Pri tržni pridelavi zelja izvajamo kemično analizo tal, saj le tako dosežemo sorazmerje med ekonomičnostjo in uravnoteženo prehrano, seveda pa se s tem ognemo tudi morebitnim fiziološkim motnjam v rasti in razvoju rastlin. Koliko gnojil dodamo je odvisno predvsem od kakovosti zemljišča, načrtovanega pričakovanega pridelka in založenosti tal. Zelje lahko sadimo na prvo poljino, zato ga gnojimo tudi s hlevskim gnojem, v količini od 40 do 60 t/ha pred osnovno obdelavo tal (pred oranjem).

Ob pripravi in obdelavi tal za presajanje zelja ta v celoti pognojimo s fosforjevimi gnojili (P2O5), dodamo 50 % kalijevih gnojil (K2O) in 30 % dušičnih gnojil (N) glede na celotne potrebe po gnojenju. Ob presajanju dodamo celotno količino fosforja zaradi boljšega ukoreninjanja rastlin in majhen del dušika zaradi boljše začetne rasti. Za pričakovan pridelek 50 t/ha so okvirne potrebe posevka zelja za skladiščenje ali svežo porabo pri normalno založenih tleh: 240 kg/ha N, 65 kg/ha P2O5, 280 kg/ha K20, 40 kg/ha MgO in 115 kg/ha CaO; za pričakovan pridelek 80 t/ha posevka zelja za predelavo pa: 320 kg/ha N, 105 kg/ha P2O5, 448 kg/ha K20, 64 kg/ha MgO in 184 kg/ha CaO (Tehnološka navodila za integrirano pridelavo za leto 2018, MKGP).

Pred presajanjem v tla zadelamo največ 1/3 celotnega odmerka dušika, ostalo dodamo v dveh ali treh dognojevanjih, pri čemer se priporoča merjenje rastlinam dostopnega nitratnega dušika v tleh (Nmin ali hitri talni nitratni test). Pri sortah s krajšo rastno dobo z dušikom dognojujemo vsaj enkrat na začetku oblikovanja glav, pri sortah z daljšo rastno dobo pa vsaj dvakrat, in sicer od 3 do 4 tedne po presajanju, ko se sadike dobro ukoreninijo, in drugič pred sklenitvijo vrst oziroma ob začetku oblikovanja glav. Sorte zelja za kisanje spadajo med srednje pozne in pozne ter razvijejo velike glave z visokimi hektarskimi pridelki (> 80 t/ha), zato zaradi izpiranja hranil izvedemo dognojevanje z dušikom celo trikrat. Pri zelju za kisanje moramo biti previdni pri terminu zadnjega dognojevanja, saj prisotnost nevezanega nitrata v rastlini moti mlečnokislinsko kisanje. Prepozno dognojevanje namreč povzroča, da zeljne glave vsebujejo več nitratov.

Odmerek dušika najlažje določimo na podlagi količine Nmin in ciljne vrednosti v kg N/ha po enačbi:

ciljna vrednost kg N/ha = kg Nmin/ha + z mineralnimi gnojili dodan N

  • Prvo dognojevanje izvedemo od 3 do 4 tedne po presajanju, ko se sadike dobro ukoreninijo,
  • Drugo dognojevanje izvedemo pred sklenitvijo vrst, ko se začnejo oblikovati glave,
  • Tretje dognojevanje po potrebi izvedemo le pri sortah z daljšo rastno dobo in visokim hektarskim pridelkom (npr. zelje za kisanje).

 

Za dognojevanje z dušikom uporabljamo gnojilo kalcijev nitrat, saj zelje potrebuje precej kalcija. S kalijem dognojujemo vsaj enkrat v rastni dobi, in sicer na začetku oblikovanja glav. Uporabimo gnojilo, ki je hitro topno in dostopno rastlini, npr. kalijev nitrat ali kalijev sulfat. Ni priporočljivo uporabljati gnojil, ki vsebujejo kalij v kloridni obliki (npr. kalijeva sol), čeprav so takšna gnojila cenovno ugodnejša. Ta gnojila so bolj priporočljiva v času ob presajanju sadik.

Zelje potrebuje za optimalen razvoj makrohranila, med katera sodijo dušik, fosfor, kalij, kalcij in magnezij. Znaki pomanjkanja dušika so svetlozeleni listi, ki lahko porumenijo in odpadajo. Prav tako se lahko razvijejo manjše glave, ki pozneje dozorevajo in so manj primerne za skladiščenje. Močno zaostajanje v rasti, pozno dozorevanje, bledo zeleni, sivkasti, krhki z izrazito voščeno prevleko, mladi listi in porumeneli, vijolični, rdečkasti in propadajoči stari listi so znak pomanjkanja dušika. Ob preobilici dušika, so listi debeli z močnimi žilami, preden se začno oblikovati glave se razvije veliko veh, glave zelja so rahle in pogosteje pokajo. Lahko se pojavi tudi rjavenje listnih robov in posledično gnitje, zelje se slabše skladišči. Ob premočnem gnojenju s fosforjem se lahko listi obarvajo svetleje, glave se sklepajo prehitro, so manjše, pridelek pa predčasno dozori. Pri pomanjkanju fosforja zastane rast, listi so temnozeleni in se obarvajo vijolično. Pomanjkanje kalija se kaže v modrikasto zeleni do bledi barvi listov, na katerih se formira manj voščena prevleka, stari listi se sušijo ob listnih robovih, zavijajo se navzgor in se modrikasto obarvajo. Pri predelavi se pojavi izrazito neprijeten vonj, kar je posledica kopičenja žveplovih kislin. Ob presežku kalija se oblikujejo izjemno rahle glave. Pri ekstremnem pomanjkanju kalcija odmre vegetativni vrh, listi so deformirano nabrani in zašiljeni z nekrotičnimi robovi. Pri pomanjkanju magnezija se robovi in listi zelja pred dozorevanjem obarvajo oranžno, nato pa vijolično-rdeče, med listnimi žilami so pogoste kloroze. Znaki na listih so podobni kot pri virozah, postanejo klorotični, mozaični in delno odmrejo.

Zelje potrebuje za optimalen razvoj poleg makrohranil tudi mikrohranila in hranila v sledovih, kot so bor, železo, mangan, baker, cink, klor, molibden in žveplo. Kapusnice imajo za pomanjkanje bora zelo visoko stopnjo občutljivosti. Ob pomanjkanju se pri zelju ob robu listov pojavi klorotično ali vijolično obarvanje, tako mladi kot tudi starejši listi se zvijajo, zeljne glave so majhne in rumene, koceni pa votli. Bora navadno primanjkuje v alkalnih tleh, kar se uspešno nadomešča s foliarnim dognojevanjem. Pomanjkanje železa je najbolj vidno na mladih listih, ki postanejo rumeno-zeleni, pri starejših listih pa ni izrazitih znakov pomanjkanja. Ob pomanjkanju mangana nastajajo na listih rumene ali svetlozelene pege. Pri preobilici mangana se pojavi kloroza ob robu in med listnimi žilami na starih listih, ki se ob robovih vihajo navzgor. Pomanjkanje bakra, cinka in klora ni pogosto, zato z omenjenimi hranili zelja ni treba dognojevati. Težave zaradi pomanjkanja molibdena lahko nastopijo v kislih tleh, ker vsebujejo veliko mangana, ki preprečuje sprejemanje molibdena, kar lahko povzroči pretirano kopičenje nitratov. Pomanjkanje molibdena se kaže v pojavu ozkih listov, mladi listi postanejo klorotični, ob tem pa pogosto propade rastni vršiček. Pomanjkanje žvepla vodi v zvijanje mladih in starih listov, ti obledijo, se od roba sušijo in odpadejo, med listnimi žilami pa se pojavi kloroza.

Cvetača in brokoli

Cvetača in brokoli sta najzahtevnejši kapusnici glede gnojenja. Sadimo ju na prvo poljino, zato lahko pred sajenjem gnojimo s hlevskim gnojem, in sicer v količini do 60 t/ha, pred osnovno obdelavo tal (pred oranjem). Zlasti pri cvetači je za kakovosten tržni pridelek bele rože potrebna zadostna listna masa, ki jo dosežemo le s pravilnim gnojenjem v začetku rasti. Za pričakovan pridelek 30 t/ha so okvirne potrebe posevka cvetače pri srednje založenih tleh: 220 kg/ha N, 70 do 80 kg/ha P2O5, 300 kg/ha K20, 35 kg/ha MgO in 65 kg/ha CaO; za pričakovan pridelek 20 t/ha posevka brokolija pa: 200 kg/ha N, 80 kg/ha P2O5, 220 kg/ha K20, 30 kg/ha MgO in 70 kg/ha CaO (Tehnološka navodila za integrirano pridelavo za leto 2018, MKGP).

Cvetačo in brokoli obilno pognojimo ob presajanju. Ob pripravi in obdelavi tal za presajanje cvetače in brokolija ta v celoti pognojimo s fosforjevimi gnojili (P2O5), dodamo 50 % kalijevih gnojil (K2O) in 50 % dušičnih gnojil (N) glede na celotne potrebe po gnojenju. Na začetku vegetacije je potrebnega veliko dušika za hiter razvoj rastlin in zadostne listne mase, kar kasneje pri cvetači omogoča samopokrivanje rože, pri brokoliju pa oblikovanje velike prve rože. Cvetačo in brokoli dognojujemo z dušikom 3 tedne po presajanju sadik pri sortah s krajšo rastno dobo oziroma od 4 do 5 tednov po presajanju sadik pri sortah z daljšo rastno dobo. Izjemoma dognojevanje z dušikom razdelimo na dva obroka pri poznih sortah z dolgo rastno dobo (nad 110 dni), in sicer dognojujemo po 4–5 tednih ter 8–10 tednih po presajanju. Za dognojevanje z dušikom uporabljamo kalcijev nitrat, s čimer zadostimo tudi potrebo po kalciju. S kalijem v nitratni ali sulfatni obliki dognojujemo sredi vegetacije, vedno pred pričetkom oblikovanja rože. Ko se roža cvetače ali brokolija že začne oblikovati, je za dognojevanje prepozno.

Cvetača in brokoli potrebujeta za optimalen razvoj listne mase ter rože tako makro- kot mikrohranila. V času oblikovanja rože so pri obeh vrstah nujne zadostne količine fosforja, kalija in kalcija. Pri pomanjkanju dušika lahko rastline cvetače in brokolija zaostanejo v rasti, listi postanejo bledo rumeni, rože pa se razvijejo prej, vendar so manjše. Kalij je nujen za čvrstost rož, pri pomanjkanju so listi rastlin modrikasto zeleni in z malo voščene prevleke. Pomanjkanje kalcija je pogostejše v kislih tleh, kjer se listi začno zvijati in na robovih dobijo pege, ki kasneje porjavijo. Pomanjkanje kalija in kalcija se kaže v slabši kakovosti ter posledično skladiščnih sposobnostih pridelka cvetače in brokolija. Bor, mangan, magnezij in cink so ključni za kakovosten pridelek ter sintezo osnovnih aminokislin in beljakovin. Ob pomanjkanju bora lahko pride pri rastlinah cvetače in brokolija do pojavov votlosti in gnitja kocenov in rož, na rožah pa se pojavijo rjave pege grenkega okusa.

Ohrovt

Ohrovt sadimo na prvo poljino, kar pomeni, da dobro prenaša gnojenje s svežim hlevskim gnojem, ki ga dodamo v odmerku do 60 t/ha. Za pričakovan pridelek 40 t/ha so okvirne potrebe posevka glavnatega ohrovta pri srednje založenih tleh: 300 kg/ha N, 80 kg/ha P2O5, 300 kg/ha K20, 25 kg/ha MgO in 125 kg/ha CaO (Tehnološka navodila za integrirano pridelavo za leto 2018, MKGP).

Ob pripravi in obdelavi tal za presajanje sadik ohrovta ta v celoti pognojimo s fosforjevimi gnojili (P2O5), dodamo 50 % kalijevih gnojil (K2O) in 30 % dušičnih gnojil (N) glede na celotne potrebe po gnojenju. Ob presajanju sadik ohrovta dodamo celotno količino fosforja zaradi boljšega ukoreninjenja rastlin in majhen del dušika zaradi boljše začetne rasti. Pri sortah s krajšo rastno dobo z dušikom dognojujemo vsaj enkrat na začetku oblikovanja glav, pri sortah z daljšo rastno dobo pa vsaj dvakrat, in sicer na začetku oblikovanja glav ter drugič ob formiranju in povečevanju glav. Pri pridelovanju ohrovta za spravilo v zimskem času količino dušika v zadnjem dognojevanju zmanjšamo za 20 %, sicer bodo listi bolj nežni, polni vode in manj odporni na nizke temperature. Za dognojevanje z dušikom uporabljamo gnojilo kalcijev nitrat, saj ohrovt potrebuje precej kalcija. S kalijem dognojujemo vsaj enkrat v rastni dobi, in sicer na začetku oblikovanja glav. Uporabimo kalijeva gnojila, ki so hitro topna in dostopna rastlinam, npr. kalijev nitrat in kalijev sulfat. Dognojevanje s kalijem pozitivno vpliva na odpornost rastlin na nizke temperature.

Brstični ohrovt

Brstični ohrovt potrebuje za izkoriščanje svojega pridelovalnega potenciala veliko hranil. Pred presajanjem lahko tla pognojimo s hlevskim gnojem v odmerku do 60 t/ha. Za pričakovani pridelek 40 t/ha so okvirne potrebe posevka brstičnega ohrovta pri srednje založenih tleh: 270 kg/ha N, 50 kg/ha P2O5, 190 kg/ha K20, 65 kg/ha MgO in 25 kg/ha CaO (Tehnološka navodila za integrirano pridelavo za leto 2018, MKGP).

Brstični ohrovt potrebuje veliko dušika za razvoj zelene mase, ki jo običajno pustimo na njivi, zato moramo ta del hranil upoštevati pri naslednjem kolobarnem členu. Ob pripravi in obdelavi tal za presajanje ohrovta ta v celoti pognojimo s fosforjevimi gnojili (P2O5), dodamo 50 % kalijevih gnojil (K2O) in 30 % dušičnih gnojil (N) glede na celotne potrebe po gnojenju. Ob presajanju sadik brstičnega ohrovta dodamo celotno količino fosforja zaradi boljšega ukoreninjenja rastlin in majhen del dušika zaradi boljše začetne rasti. Z dušikom dognojujemo med rastno dobo vsaj dvakrat, in sicer prvič v času intenzivne rasti ter drugič pred pričetkom razvoja brstov. Za dognojevanje s kalijem uporabimo gnojila, ki so hitro topna in dostopna rastlinam, npr. kalijev nitrat ali kalijev sulfat. Dognojevanje s kalijem izboljša sposobnost rastlin za prenašanje nizkih temperatur v jesenskem času.

Nadzemna kolerabica

Kolerabica za izkoriščanje svojega pridelovalnega potenciala potrebuje veliko hranil, dostopnih v kratkem času. Za pričakovani pridelek 30 t/ha so okvirne potrebe posevka nadzemne kolerabice pri srednje založenih tleh: 160 kg/ha N, 45 kg/ha P2O5, 180 kg/ha K20, 20 kg/ha MgO in 85 kg/ha CaO (Tehnološka navodila za integrirano pridelavo za leto 2018, MKGP).

Zaradi kratke vegetacije zemljišča za pridelovanje nadzemne kolerabice pognojimo z večino hranil pred presajanjem. Ob pripravi in obdelavi tal za presajanje sadik nadzemne kolerabice ta v celoti pognojimo s fosforjevimi (P2O5) in kalijevimi gnojili (K2O) ter dodamo 50 % dušičnih gnojil (N) glede na celotne potrebe po gnojenju. Posevek nadzemne kolerabice dognojimo z dušikom od 2 do 3 tedne po presajanju sadik. Takrat navadno dognojujemo še s kalcijevim nitratom, ki pozitivno deluje na kakovost gomoljev, predvsem na njihovo trdnost in odpornost na pokanje.

Kitajsko zelje

Pri pridelovanju kitajskega zelja moramo biti pozorni predvsem na količino dodanega dušika. Ob pretiranem gnojenju z dušikom lahko listi vsebujejo prekomerno količino nitratov. Za pričakovani pridelek 50 t/ha so okvirne potrebe posevka kitajskega zelja pri srednje založenih tleh: 200 kg/ha N, 60 kg/ha P2O5, 235 kg/ha K20, 40 kg/ha MgO in 115 kg/ha CaO (Tehnološka navodila za integrirano pridelavo za leto 2018, MKGP).

Ob pripravi in obdelavi tal za presajanje sadik kitajskega zelja ta v celoti pognojimo s fosforjevimi gnojili (P2O5), dodamo 50 % kalijevih gnojil (K2O) in 50 % dušičnih gnojil (N) glede na celotne potrebe po gnojenju. Dognojevanje z dušikom in kalijem v nitratni ali sulfatni obliki opravimo med rastno dobo, v fazi intenzivne rasti listne mase. Z dušikom dognojimo dovolj zgodaj, da ga bodo imele rastline čas izčrpati iz tal in vgraditi v organske molekule, listi pa ne bodo vsebovali prekomerne količino nitratov.

V Sloveniji so se po letu 1975 zaradi večjih in bolj izenačenih pridelkov hitro razširili hibridi zelja, ki so izpodrinili pridelavo pretežno domačih sort. Nekateri potrošniki še danes povprašujejo po kislem zelju bolj rumene barve, ki je bila značilna predvsem za domače sorte Varaždinsko, Emona in Ljubljansko. Ob koncu 20. stoletja se je začelo uveljavljati pridelovanje zelja in ostalih kapusnic iz predhodno vzgojenih sadik, ki je povsem izpodrinilo pridelavo z neposredno setvijo. V Sloveniji je trenutno pridelovanje kapusnic, z izjemo zelja, precej razdrobljeno, pridelovalci so slabo povezani, prav tako je precej neorganiziran tudi odkupni trg.

Zagotavljanje zdravega, odpornega sadilnega in semenskega materiala je ključno za visok ter kakovosten pridelek, zato je usmerjeno žlahtnjenje in vpeljava novih odpornejših sort nujna, tako za pridelovalce kot potrošnike. Poleg tega so uvajanje sodobnih tehnologij pridelave, optimalno gnojenje in dognojevanje, uporaba novih pridelovalnih pristopov (npr. namakanje, prekrivanje posevkov z vlaknasto tkanino) ter podaljševanje pridelovalne sezone skozi celo leto (npr. pridelovanje v zavarovanih prostorih) ključnega pomena, da bodo lahko pridelovalci v prihodnje še povečali delež samooskrbe slovenskega trga s kapusnicami.

Tehnologija pridelovanja belega in rdečega zelja

Pridelovanje zelja se začne z ustreznim izborom sorte, ki jo imamo namen pridelovati. Izbira je odvisna glede na čas pridelave oziroma zgodnost, cilj pridelave, npr. belo ali rdeče zelje za skladiščenje, predelavo ali svežo uporabo, ter v veliki meri možnost prodaje. Pri izbiri sorte zelja si lahko pomagamo z rezultati sortnih poskusov že preizkušenih sort v poljskih poskusih v Sloveniji in s podrobnimi opisi o značilnostih posamezne sorte, ki jih pripravljajo ponudniki semen in semenarske hiše. Za pridelovalce so ključne karakteristike za neko sorto zelja visok in izenačen pridelek, odpornost ali vsaj delna odpornost na bolezni, nizka občutljivost na temperaturni in vodni stres ter dobre senzorične lastnosti. V sodobnih tehnologijah pridelave zasnujemo posevek zelja na osnovi predhodno vzgojenih sadik s koreninsko grudo. V preteklosti se je uporabljalo različne načine vzgoje sadik zelja, ki so danes redko v rabi. Najbolj uveljavljena sta bila neposredna setev in pridelovanje sadik na setvenici ali v topli gredi s kasnejšim presajenjem puljenjih sadik na stalno mesto.

Setev in vzgoja sadik

Tržno pridelovanje belega in rdečega zelja se začne z vzgojo sadik s koreninsko grudo. Tovrsten način ima veliko prednosti: posevek zelja krajši čas zaseda zemljišče; znižajo se stroški za varstvo in oskrbo rastlin v času razvoja sadik, saj manjšo površino lažje intenzivneje oskrbujemo; zmanjša se poraba vode in skrajša se čas, potreben za vzgojo sadik; znižajo se stroški nakupa semena, saj ga potrebujemo do dvakrat manj kot pri neposredni setvi; itd. Najbolj razširjen način vzgoje sadik s koreninsko grudo poteka v gojitvenih ploščah ali šotnih kockah. Najpogostejše so stiroporne gojitvene plošče s 160 ali 104 vdolbinami. Šotne kocke so večje (4 × 4 cm) in primernejše za zgodnje pridelovanje zelja na manjših površinah, saj je koreninska gruda večja in posledično sadika bolj razvita. Presajanje sadik v šotnih kockah le težko opravimo strojno, saj so koreninske grude velike in hitro razpadejo. V ostalih terminih presajanja oziroma kasnejše zasnove pridelave zelja zasnujemo preko sadik iz gojitvenih plošč.

Čas, potreben za vzgojo sadik zelja, je odvisen od temperature, osvetlitve in letnega časa v katerem jih vzgajamo. Zelje potrebuje za kalitev vsaj od 1 do 5 °C, zato lahko s setvijo zgodnjega zelja začnemo že v januarju. Ob primerni oskrbi lahko sadike vzgojimo do sredine marca, ko jih že lahko presajamo na prosto, na končno mesto pridelave. Ostale termine setve prilagajamo terminom presajanja. Poleg temperature je pomembna dolžina rastne dobe posamezne sorte, zato je najkasnejši čas za vzgojo sadik konec poletja, predvsem za pozno jesensko in prezimno pridelavo na Primorskem. Zgodaj spomladi potrebujemo za kakovostno vzgojene sadike zelja okrog 6–7 tednov, v poletnih terminih pa le dobre 4 tedne.

Semena, sejana zgodaj spomladi, lahko slabše kalijo, če so po setvi dalj časa v prevlažnem in prehladnem substratu pri 0–2 °C. Optimalna temperatura za kalitev zelja je 20 °C, pri tej temperaturi semena vzniknejo približno v enem tednu. Pri temperaturi okrog 10 °C seme vznikne v dveh tednih, pri 23–24 °C pa že v nekaj dneh. Pri temperaturi 30 °C ali več je precejšnja verjetnost, da se bodo sadike nepravilno razvile. Semena zelja sejemo v gojitvene plošče, napolnjene s substratom, ročno ali strojno, približno 1 cm globoko in jih prekrijemo z vermikulitom, ki dobro zadržuje vlago. Po setvi, če je možno, najprej postavimo plošče za 2–3 dni v kalilnico, nato jih prestavimo v rastlinjak, kjer vzdržujemo dnevno temperaturo okrog 10–14 °C in nočno nad 2 °C. V zgodnjem spomladanskem času je lahko temperatura vzgoje tudi nižja (okrog 8 °C), vendar je takrat nujno zračenje pri 20–22 °C. Sočasno pomanjkanje svetlobe namreč onemogoča hitrejšo rast celo pri optimalnem toplotnem režimu. Ob primernem zračenju, namakanju, gnojenju in z varovanjem pred škodljivci ter boleznimi lahko pričakujemo kompaktne in dobro razvite sadike, ki utrjene po presajanju prenesejo tudi temperature do –5 °C. Pri vzgoji sadik zelja pogosto prihaja do nekaterih napak, kot je »pretegnjenost ali izdolževanje« sadik skupaj z nepopolno razvitim koreninskim sistemom.

Presajanje sadik

Utrjene sadike zelja s 4–6 pravimi listi in dobro razvito koreninsko grudo so najprimernejše za presajanje na končno mesto pridelave. Izbira sadilne razdalje je odvisna od termina pridelave, bujnosti in lastnosti posamezne sorte ter namena pridelovanja, npr. pridelovanje velikih glav za predelavo ali manjših za svežo uporabo. Zgodnje sorte razvijejo manjše glave, zato jih lahko sadimo gosteje kot poznejše sorte, ki razvijejo večje glave. Zgodnje sorte največkrat sadimo na razdalji 40–60 cm × 30–40 cm in pri tem dosežemo gostoto okrog 60.000–80.000 sadik/ha. Srednje zgodnje, srednje pozne in pozne ter zelo bujne sorte z večjimi glavami sadimo na večje razdalje, in sicer 50–60 cm × 50 cm oziroma 70 cm × 50–60 cm, pri tem dosežemo gostoto okoli 40.000–60.000 sadik/ha. Natančnejše sadilne razdalje so priporočene za posamezno sorto s strani ponudnikov semena. Sajenje sadik zelja lahko na majhnih površinah opravimo ročno ali na večjih površinah strojno s pomočjo sadilcev. Pri presajanju sadik pazimo, da ne sadimo pregloboko. Nekoliko globlje sadimo le v primeru pretegnjenih sadik, saj bodo rastline iz stebla v zemlji pognale nadomestne korenine. Čas presajanja prilagodimo vremenskim razmeram in vlažnosti zemljišča. Upoštevamo, da je minimalna temperatura za rast zelja okrog 5 °C, optimalna pa od 15 do 20 °C.

Oskrba posevka

Po presajanju sadik in v času intenzivne rasti posevek zelja okopavamo (vsaj dvakrat), namakamo in ustrezno dognojujemo (po že prej opisanem načinu) ter zatiramo plevele, škodljivce in bolezni. Za namakanje uporabljamo razpršilce, ki bodo rastlinam obenem zagotovili potrebo po visoki zračni vlagi. Pri tem pazimo na higieno. Pomembno je, da bolne rastline sproti odstranjujemo, zlasti v primeru bakterijskih bolezni, saj se te lahko širijo tudi s kapljicami. Glede na način pridelave (npr. konvencionalno, integrirano, ekološko) zatiramo plevele z dovoljenimi sredstvi za varstvo rastlin, glede na medvrstne razdalje pa mehansko (ročno ali strojno), skupaj z okopavanjem in rahljanjem tal. Po razvoju velikih veh rastline zelja dobro prekrijejo tla in s tem močno zmanjšajo rast plevelov. Celotno rastno dobo moramo biti pozorni tudi na bolezni in škodljivce. Ob morebitnem pojavu ustrezno ukrepamo.

Tehnologija pridelovanja cvetače in brokolija

Tržno pridelavo cvetače in brokolija zasnujemo prek sadik s koreninsko grudo. Sadike lahko vzgajamo v gojitvenih ploščah ali v šotnih kockah, podobno kot pri zelju. Za zgodnjo spomladansko pridelavo opravimo setev že v januarju in s tem do sredine marca vzgojimo sadike, ki jih sadimo na končno mesto pridelave. Ostale termine setve prilagajamo terminom presajanja. Zgodaj spomladi rastejo sadike cvetače in brokolija približno od 5 do 6 tednov, v poletnem terminu pa le dobre 4 tedne. Seme sejemo v gojitvene plošče ročno ali strojno, nato jih postavimo za 2–3 dni v kalilnico na temperaturo 22 °C, zatem pa jih prestavimo v rastlinjak, kjer vzdržujemo optimalni toplotni režim že opisan pri pridelavi sadik zelja.

Utrjene sadike cvetače in brokolija s 4–6 pravimi listi in dobro razvito koreninsko grudo so najbolj primerne za presajanje na končno mesto pridelave. Sadilne razdalje cvetače in brokolija so odvisne predvsem od termina pridelave in lastnosti posamezne sorte. Natančnejši podatki o gostoti sajenja so navedeni v opisu sorte s strani ponudnikov semena. Zgodnje sorte cvetače in brokolija razvijejo manjše rože, zato jih lahko sadimo gosteje kot poznejše, ki razvijejo večje rože. Zgodnje sorte cvetače največkrat sadimo na razdalji 40–50 cm × 40–50 cm, srednje pozne na razdalji 65 cm × 50–60 cm in pozne na razdalji 80–85 cm × 40–60 cm. Brokoli večinoma sadimo na razdalji 50–60 cm × 50 cm. Zlasti na Primorskem je nujno dovolj zgodaj načrtovati pridelavo cvetače in brokolija v spomladanskem času načrtujemo, da se vegetacija ne zavleče v julij, ko nastopi obdobje visokih temperatur. Po presajanju sadik in v času intenzivne rasti posevek cvetače ali brokolija okopavamo (vsaj dvakrat), namakamo in ustrezno dognojujemo (po že prej opisanem načinu) ter zatiramo plevele, škodljivce in bolezni.

Cvetačo in brokoli lahko pridelujemo na zastirni ali prekrivni foliji, pri čemer je nujna uporaba kapljičnega namakalnega sistema. V tem primeru namreč z razpršilci rastline ne bodo dobile dovolj vode. Za tovrstno tehnologijo pridelovanja v spomladanskih terminih uporabljamo črno ali rjavo zastirno folijo, v poletnih terminih pa belo, ki bo dodatno znižala temperature okoli rastlin. Prednosti omenjene tehnologije so hitrejša rast rastlin, zgodnejši pridelek, čistejše rože in posledično hitrejša priprava pridelka za prodajo.

Tehnologija pridelovanja ohrovta

Tržno pridelavo ohrovta zasnujemo prek sadik s koreninsko grudo, ki jih vzgojimo v gojitvenih ploščah, podobno kot pri zelju. Termine setve prilagajamo terminom presajanja in pri tem upoštevamo, da zgodaj spomladi raste sadika ohrovta okrog 6–7 tednov, v poletnem terminu pa približno 4 tedne. Setev in vzgoja sadik ohrovta potekata na enak način, kot je opisano pri zelju. Utrjene sadike ohrovta s 4–6 pravimi listi in dobro razvito koreninsko grudo so najprimernejše za presajanje. Razdalje sajenja so odvisne od termina pridelave in lastnosti posamezne sorte. Zgodnje sorte razvijejo manjše glave, zato jih lahko sadimo gosteje kot poznejše sorte, ki razvijejo večje glave, težke do 4 kg. Zgodnje sorte ohrovta največkrat sadimo na razdalji 30 × 40 cm, pozne pa na razdalji 50 × 40 cm. Ob presajanju lahko sadike ohrovta posadimo nekoliko globlje od globine v času vzgoje sadik. Po presajanju in v času intenzivne rasti posevek glavnatega ohrovta okopavamo (vsaj dvakrat), namakamo in ustrezno dognojujemo (po že prej opisanem načinu) ter zatiramo plevele, škodljivce in bolezni.

Tehnologija pridelovanja brstičnega ohrovta

Tržno pridelavo brstičnega ohrovta zasnujemo prek sadik s koreninsko grudo, ki jih vzgojimo v gojitvenih ploščah. Setev lahko opravimo že v marcu in do sredine aprila vzgojimo sadike. Način vzgoje sadik je podoben, kot je opisano pri zelju. Za presajanje na končno mesto so najprimernejše utrjene sadike z razvitimi 4–6 pravimi listi in dobro razvito koreninsko grudo. Razdalje sajenja so odvisne od termina pridelave in lastnosti posamezne sorte. Gostejše sajenje pospeši enakomernejši razvoj brstov po celi rastlini, zato lahko brste pobiramo tudi strojno. Sadilna razdalja za brstični ohrovt, ki ga pobiramo naenkrat, je 60 × 40 cm, pri čemer je gostota okrog 35.000–40.000 sadik/ha. Za večkratno obiranje zrelih brstov presajamo sadike brstičnega ohrovta na večji razdalji, okrog 70 cm × 50–60 cm in pri tem dosežemo gostoto okoli 25.000 sadik/ha. Po presajanju sadik in v času intenzivne rasti posevek brstičnega ohrovta okopavamo (vsaj dvakrat), namakamo in ustrezno dognojujemo (po že prej opisanem načinu) ter zatiramo plevele, škodljivce in bolezni.

Brstičnega ohrovta navadno ne sadimo na zastirne ali prekrivne folije. Posevek brstičnega ohrovta redno oskrbujemo, ga okopavamo in po potrebi tudi osipavamo. V času intenzivne rasti ga namakamo in ustrezno dognojujemo. V septembru rastline vršičkamo, da pospešimo razvoj brstov. Za zimsko obiranje rastlin ne vršičkamo, saj vrhnji listi varujejo že razvite brste pred nizkimi temperaturami.

Tehnologija pridelovanja nadzemne kolerabice

Tržno pridelavo nadzemne kolerabice zasnujemo prek sadik, ki jih vzgojimo v gojitvenih ploščah, podobno kot pri zelju. Sejemo lahko že konec januarja in v začetku marca, po približno 6 tednih presajamo utrjene sadike na prosto ali v rastlinjak. Sadike nadzemne kolerabice vzgajamo na način, kot je opisan pri zelju. V osrednji Sloveniji sadike kolerabice presajamo na prosto od začetka marca do konca avgusta. Sadimo na razdalji okrog 35 × 35 cm z gostoto 7–8 sadik/m2 oziroma 70.000–80.000 sadik/ha.

Posevke nadzemne kolerabice načrtujemo terminsko: glede na zmožnost porabe in prodaje. Tržno zrele gomolje je treba čim hitreje pobrati z njive. Spomladansko pridelavo pospešimo s prekrivanjem posevka z vlaknasto tkanino, ki bo vplivala na hitrejšo rast. Pridelavo nadzemne kolerabice lahko zasnujemo tudi na zastirni ali prekrivni foliji (npr. črna, črno-bela, bela). Predvsem zgodnjo spomladansko pridelavo zasnujemo na črni foliji, ki dodatno pospešuje segrevanje tal in s tem pospeši začetno rast rastlin.

Tehnologija pridelovanja kitajskega zelja

Tržno pridelavo kitajskega zelja zasnujemo prek predhodno vzgojenih sadik s koreninsko grudo v gojitvenih platojih. Ob setvi kitajskega zelja je treba pripraviti optimalne razmere za vznik, rast in razvoj mladih rastlin, postopamo podobno, kot je opisano pri zelju. Optimalna temperatura za kalitev je od 18 do 22 °C, pri nižjih bo vznik neenakomeren in počasen. Bolj kot nizke, so pri vzniku kitajskega zelja moteče visoke temperature, v takšnih razmerah je vznik izrazito neenakomeren in slabši od predvidenega. Na visoke temperature je treba paziti predvsem pri vzgoji sadik v poletnem času, ko so temperature v rastlinjaku hitro previsoke. V času vznika lahko temperaturo znižujemo z večkratnim zalivanjem, obenem se priporoča zastiranje rastlinjaka s senčilnimi mrežami.

Utrjene sadike kitajskega zelja z razvitimi 4–6 pravimi listi in dobro razvito koreninsko grudo so najprimernejše za presajanje. Razdalja sajenja je odvisna od termina pridelave in lastnosti posamezne sorte. Sadimo na razdalji okrog 40–50 cm × 30–40 cm in gostoti 50.000–70.000 sadik/ha. Glede na hitrost rasti uvrščamo kitajsko zelje med hitro rastoče kapusnice. Po presajanju sadik in v času intenzivne rasti posevek okopavamo (vsaj dvakrat), namakamo in ustrezno dognojujemo (po že prej opisanem načinu) ter zatiramo plevele, škodljivce in bolezni.

Izbrana sorta kapusnic mora imeti za uspešno shranjevanje in dolgoročno skladiščenje prave značilnosti: dolgo obdobje mirovanja, odpornost na bolezni in škodljivce ter spravilo oziroma pobiranje v optimalni tehnološki zrelosti. Hitro ohlajanje pridelka, čim prej po spravilu, je ključno, da se upočasnijo biokemijski procesi staranja in zorenja, razvoj mikroorganizmov ter čezmerna izguba vode.

Tehnologije hitrega ohlajanja

V tehnologijah skladiščenja se uporablja različne načine hitrega ohlajanja, npr. predhlajenje s hladnim zrakom, v ledeni vodi ali v vakuumu: za kapusnice se najpogosteje uporablja prvi. Za predhlajenje s hladnim zrakom se uporablja manjše celice, hladilnice ali tunele, v katerih hladen zrak intenzivno kroži, tako da se celotna količina pridelka hitro ohladi. Pomembno je, da lahko v času hitrega ohlajanja v prostoru ohranjamo visoko relativno vlažnost, ker nastanejo največje transpiracijske izgube na kapusnicah med ohlajanjem s 25 °C na 0 °C. Da bi preprečili te izgube moramo v hladilnici zagotoviti zadostno površino izmenjevalnika toplote v majhni razliki med temperaturo hladilnice in temperaturo hladilnega sredstva. Priporočljiva je uporaba in tudi zmožnost stopenjskega vključevanja ventilatorjev, s katerimi prilagajamo kroženje zraka. Prednosti hitrega ohlajanja so boljša kakovost in podaljšanje uporabe, možnost daljšega skladiščenja zaradi upočasnjenih procesov zorenja in staranja, počasnejša sprememba barve, manjša uvelost in lepši videz.

Skladiščenje kapusnic v normalni in kontrolirani atmosferi

V normalni atmosferi skladiščimo kapusnice v hladilnicah, pri nizkih temperaturah in visoki relativni vlagi, pri čemer poskrbimo tudi za izmenjavo zraka oziroma prezračevanje. V tabeli 8 so navedene optimalne razmere za skladiščenje različnih vrst kapusnic, pri tem pa je treba upoštevati njihovo fiziološko stanje in zrelost ob spravilu ter predvideni čas skladiščenja.

Za dolgoročno skladiščenje nekaterih kapusnic (npr. zelje, brstični ohrovt) se lahko uporablja tudi način skladiščenja v kontrolirani atmosferi, kjer je poleg nizkih temperatur, visoke relativne vlage in prezračevanja treba zagotoviti še spremenjeno sestavo zraka. Prednosti skladiščenja v kontrolirani atmosferi so nadzorovanje glivičnih bolezni in fizioloških motenj, ohranjanje barve, vzdrževanje hrustljavosti in svežega okusa ter manjša izgube teže oziroma kalo. Za skladiščenje zelja v kontrolirani atmosferi se priporoča temperaturo od 0 do 1 °C, relativno vlago od 95 do 98 %, od 3 do 5 % O2 in od 5 do 7 % CO2. Za skladiščenje brstičnega ohrovta v kontrolirani atmosferi se priporoča temperaturo 0 °C, relativno vlago od 90 do 95 %, od 2 do 5 % O2 in okrog 10 % CO2. Kontrolirana atmosfera je v primerjavi s shranjevanjem pri nizkih temperaturah relativno draga, zato morajo pridelovalci sami ugotoviti, ali njene prednosti zadostujejo za pokrivanje višjih obratovalnih stroškov takšnega načina skladiščenja.

Belo in rdeče zelje

Sorte zelja dozorevajo zelo različno, zato že z ustrezno zasnovo setve in presajanjem načrtujemo spravilo pridelka, bodisi za svežo rabo ali predelavo. Zelje začne oblikovati glave približno od 4 do 7 tednov pred doseganjem tehnološke zrelosti. Zgodnje sorte zelja večinoma pobiramo postopno, pozne sorte in hibride pa naenkrat, ker dozorevajo enakomerneje. V slabših pridelovalnih razmerah in pri manj izenačenem sortnem semenu je pogosto neenakomerno dozorevanje, zato je treba postopno (večkratno) pobirati dozorele glave. Pri prepoznem spravilu zeljnate glave pogosto pokajo, kar je pogostejše pri sortah z manjšo sposobnostjo ohranjanja tehnološke zrelosti.

Zgodnje sorte belega in redečega zelja začnemo rezati najkasneje takrat, ko poči prva glava. V suhem, toplem vremenu lahko že v enem tednu izgubimo velik del kakovostnega pridelka. Za uspešno skladiščenje zelja je izredno pomemben optimalen čas spravila, ki ga je včasih težko določiti. Prezgodaj pobran pridelek v skladišču hitreje izgublja kakovost in lep videz, prepozno pobran pridelek pa hitreje gnije. Posebej natančni moramo biti glede spravila v letih, ko suhemu poletnemu obdobju sledi vlažna jesen, prav tako takrat, ko je v času rasti veliko padavin. Težave nastopijo tudi, ko je v času polnjenja glav spremenljivo vreme z izmenjavo suhih in vlažnih obdobij. Če poteka spravilo zelja poleti ali v toplem jesenskem vremenu, ko so dnevne temperature visoke, potem s spravilom pričnemo čim bolj zgodaj zjutraj in prenehamo, ko se temperature dvignejo nad 20 °C. Obratno v normalnem jesenskem času pričnemo s spravilom, ko so glave zelja najbolj suhe. V tem primeru je možnost vnosa glivičnih, virusnih in bakterijskih povzročiteljev bolezni v skladišče precej manjša. Zelje lahko pobiramo tudi takrat, kadar se temperature ponoči spustijo pod ledišče (do –4 °C), seveda pa se morajo glave pred spravilom odtaliti. Za daljše skladiščenje izbiramo le dobro oblikovane oziroma formirane in trde zeljne glave. Trdote glave ne preizkušamo le na vrhu, ampak tudi ob straneh, pri vretenu, saj se tam najpozneje napolni. Ne glede na način spravila je treba odstraniti vse zunanje vehe in kocen odrezati na dnu glave. Z zeljem za skladiščenje ravnamo zelo previdno, sicer bodo poškodovani in obtolčeni deli hitro začeli gniti. Poškodovanih ali obolelih zeljnih glav ne skladiščimo. Če podrgnemo glavi zelja eno ob drugo in ne slišimo škripanja, je kakovost glav že načeta. Zeljne glave, namenjene za kisanje, morajo biti čvrste, vsebnost sladkorjev pa mora biti višja od 4 %, kar bo omogočalo optimalno kisanje oziroma fermentacijo.

Spravilo zelja lahko poteka ročno, polavtomatsko ali avtomatsko. Pri ročnem spravilu je zelo pomembna kakovost nožev za rezanje, saj ta vpliva tako na čas in posledično strošek spravila, kakor tudi na kakovost glav, namenjenih za skladiščenje. Čim bolj raven in gladek rez namreč pomeni manj možnosti za vdor bolezni. Zrelo zeljnato glavo nagnemo nekoliko na stran in z nožem odrežemo, če je le možno, v enem rezu, da je rana na kocenu čim bolj gladka. Zeljnatih glav nikakor ne lomimo, zvijamo ali trgamo. Polavtomatsko spravilo pomeni ročno rezanje s pomočjo roke, ki avtomatsko naklada zeljnate glave na prikolico. S takšnim načinom spravilo poteka hitreje, vendar se glave pri prenosu na prikolico lahko hitro poškodujejo, zato se poslabšajo skladiščne sposobnosti. Za uspešno avtomatsko spravilo so ključni naslednji ukrepi: velika natančnost pri sajenju sadik, saj neravne vrste ob spravilu pomenijo poškodbe glav pri rezanju; ravne pridelovalne površine brez grbin, da ne pride do poškodb glav pri avtomatskem rezanju; natančna medvrstna razdalja, da lahko spravilo poteka nemoteno in ni potrebno nastavljati rezil; čim manj poševno posajenih rastlin, ki navadno pomenijo poškodbe glav pri avtomatskem rezanju; stabilna hibridna sorta, ki dejansko dozori istočasno, z izenačeno velikostjo in višino glav oziroma kocenov pri vseh rastlinah. Za zelje, namenjeno skladiščenju, se priporoča ročno spravilo, strojno spravilo (polavtomatsko ali avtomatsko) je primerno le za zelje, namenjeno predelavi ali kisanju. Natančnejši pogoji skladiščenja zelja so opisani v začetku poglavja.

Cvetača in brokoli

Pridelavo cvetače in brokolija prilagodimo prodajnim zmožnostim, pri čemer je priložnost predvsem v konstantni oskrbi trga s svežim pridelkom skozi celotno pridelovalno sezono. Z zgodnjo zasnovo posevka lahko v osrednji Sloveniji prvo cvetačo in brokoli pridelamo že konec maja, na Primorskem še nekoliko prej. Pridelovalna sezona obeh kapusnic lahko ob ugodnih vremenskih razmerah traja vse do konca novembra, za kar moramo načrtovati okrog 10–12 terminov pridelave.

Cvetačo in brokoli pobiramo v tehnološki zrelosti. Pri cvetači pazimo, da so rože lepo obeljene in pokrite z notranjimi listi, ki ščitijo pred poškodbami. V obdobju višjih temperatur rože cvetače prekrivamo z večjimi vrhnjimi listi, da ne porumenijo. Nekatere sorte imajo lastnost, da z listi tesno ovijajo rože, sorte, ki nimajo te lastnosti, pa moramo pokrivati ročno, na način, da odrežemo ali upognemo na rožo od 1 do 2 lista. Čim več listov prekriva rožo, tem boljša bo njena kakovost. Cvetača pogosto ne razvije vseh rož istočasno, čeprav smo uporabili hibridno sorto, zato pridelek pobiramo večkrat (dvakrat do trikrat). Pri cvetači za skladiščenje liste, ki prekrivajo rožo, pustimo in jih odrežemo šele ob pripravi za prodajo. Če pri cvetači lahko nekoliko počakamo s pobiranjem, si tega pri brokoliju ne smemo privoščiti. Rožo brokolija moramo odrezati takoj, ko se oblikuje, še preden postanejo posamezni cvetni popki vidni ali se začnejo odpirati. Brokoli režemo čim bolj zgodaj zjutraj, saj se pri spravilu ob visokih temperaturah cvetni popki lahko hitro odprejo. Po spravilu brokoli čim hitreje ohladimo, da bi zavrli razkroj klorofila in zaustavili rumenenje rože. Cvetačo in brokoli skladiščimo v normalni atmosferi, pri pogojih, ki so opisani na začetku poglavja.

Ohrovt, brstični ohrovt, nadzemna kolerabica in kitajsko zelje

Pridelovanje ohrovta je v Sloveniji namenjeno predvsem zadostitvi potreb s svežo zelenjavo v jesensko-zimskem času, to je od oktobra do marca. Termine pridelave prilagodimo zmožnostim prodaje, pri tem pa izbiramo sorte, ki zdržijo nizke temperature in manj pokajo. Glave ohrovta pobiramo v tehnološki zrelosti, skupaj z več ovojnimi listi, ko so polno razvite in čvrste. Pozne sorte zimskega ohrovta pobiramo šele po nekajkratni slani, saj takrat postanejo okusnejše. Optimalni režim hlajenja in čas skladiščenja je opisan na začetki poglavja.

Brste brstičnega ohrovta pobiramo v tehnološki zrelosti. Takrat imajo neočiščeni brsti premer vsaj 15 mm, očiščeni pa nekoliko manj. Ob spravilu sortiramo brste za prodajo na velikostne razrede, saj lahko največji dosežejo premer tudi do 40 mm. Večji pridelek brstičnega ohrovta dobimo, če najprej obiramo spodnje brste, zgornje pa pustimo, da se razvijajo še naprej. Pri večini sort namreč spodnji brsti dozorijo najprej. Pri strojnem spravilu se pobere brste s celotne rastline naenkrat, zato je pri tej tehnologiji nujno gostejše sajenje in vršičkanje rastlin, vendar v Sloveniji tovrstni način ni razširjen, saj so pridelovalne površine majhne. Natančnejši pogoji skladiščenja brstičnega ohrovta so opisani v začetku poglavja.

Nadzemno kolerabico pobiramo, ko razvije tehnološko zrele gomolje. Gomolji premera od 5 do 7 cm so namenjeni za svežo rabo, večji, s premerom od 10 do 15 cm, pa za predelavo. Zgodnje pridelke kolerabice pobiramo in prodajamo skupaj z listi, v poletnem terminu pa pogosteje le gomolje. Ob spravilu z gomolji ravnamo pazljivo, da bi preprečili morebitne poškodbe. Kitajsko zelje pobiramo, ko so glave čvrste in v povprečju težke od 1 do 1,5 kg. Natančnejši pogoji skladiščenja kolerabice in kitajskega zelja so opisani v začetku poglavja.

3. Zatiranje bolezni in škodljivcev

Pridelavo kapusnic otežujejo številne glivične, bakterijske in virusne bolezni ter škodljivci, ki zmanjšujejo količino in kakovost pridelka. Ker so kapusnice najbolj razširjena skupina zelenjadnic v Sloveniji, je vrstnost škodljivih organizmov, ki jih ogroža, pestra (Tabela 10). Varstvo kapusnic pa je zaradi omejene rabe fitofarmacevtskih sredstev postavljeno pred velik izziv. Pri obvladovanju škodljivih organizmov je pomemben integriran pristop, ki vključuje preventivne gojitveno tehnološke ukrepe ter varstvene fizikalne in kemične ukrepe. Med pomembnejše ukrepe sodijo kolobar, setev zdravega certificiranega semena, uravnotežena prehrana posevkov in spremljanje ter prepoznavanje bolezni in škodljivcev.

Tabela 10. Najpomembnejše bolezni in škodljivci kapusnic

Kapusnice_Tabela_10

Ker ozek kolobar pospešuje širjenje bolezni in prerazmnožitev nekaterih škodljivcev na kapusnicah, je pri pridelavi potrebno upoštevati vsaj od tri do petleten kolobar. Poleg kolobarja ima pri zmanjševanju pojava škodljivih organizmov pomembno vlogo še izbira odpornih sort. Na tolerantnost rastlin lahko vplivamo tudi z uravnoteženo prehrano posevkov, zato je priporočljivo, da imamo opravljeno vsaj osnovno analizo tal. Dodajanje hranil prilagajamo založenosti tal in pričakovanemu odvzemu hranil s pridelkom. . Redno pregledovanje posevkov in  identifikacija bolezni in škodljivcev nam dajeta vpogled v njihovo pojavljanje in s tem možnost pravočasnega in pravilnega ukrepanja. Ker so nekatere plevelne vrste križnic (npr. navadna barbica, navadni plešec, njivska gorčica) gostiteljice mnogim škodljivim organizmom, ki povzročajo večjo ekonomsko škodo na gojenih kapusnicah, je njihovo obvladovanje pomemben element varstva.

V našem pridelovalnem okolju pridelavo kapusnic omejujejo predvsem škodljivci. Med njimi veliko težav povzročajo kapusovi bolhači iz rodu Phyllotreta, ki z grizenjem preluknjajo liste. Posebej dovzetne so kaleče rastline in mlade sadike, ki zaradi objedanja zaostajajo v rasti in so manj produktivne. Na njihovo številčnost lahko vplivamo z agrotehničnimi ukrepi, kot so kolobar, prekrivanje posevka, obvladovanje plevelov in namakanje, s katerimi zmotimo njihov razvojni krog. Izjedanje listov povzročajo tudi gosenice kapusovega in repnega belina, s katerim povzročajo večje in manjše poškodbe na zunanjih listih. Listi so lahko objedeni vse do listnih žil, starejše gosenice se lahko celo zavrtajo v glave zelja, ohrovta ali drugih glavnatih kapusnic, tako da postanejo glave popolnoma netržne. Kadar opazimo prvi nalet metuljev, pokrijemo posevke z zaščitnimi mrežami in jim s tem delno preprečimo izleganje jajčec na rastlinah. Podobne poškodbe lahko povežemo tudi s kapusovim moljem, vendar gosenice kapusovega molja objedajo liste s spodnje strani, tako da je zgornja povrhnjica sprva videti nedotaknjena. Kadar je populacija številčna se lahko spravijo tudi na glave in rože kapusnic. Ličnike kapusove hržice z izsesavanjem rastnih vršičkov povzročijo kodranje, nabrekanje srčnih listov in odmiranje rastnih vršičkov. Posledično se glave ali rože slabo oblikujejo ali pa se sploh ne. Ker so majhne in težko opazne , je smiselno spremljanje naleta hržic s pomočjo feromonskih vab. Njihovo številčnost pričnemo sistematično nadzorovati kmalu po presajanju sadik na prosto. Ulove na vabe pregledamo enkrat tedensko in v primeru preseženega praga škodljivosti škodljivko zatiramo z registriranimi insekticidi. Včasih se kmalu po presajanju sadik zgodi, da mlade kapusnice venejo, rumenijo in se sušijo. Če izpulimo sadiko lahko opazimo naluknjane korenine, v katerih se nahajajo žerke kapusove muhe. Ker poškodb ne opazimo takoj je najprimernejše spremljanje odlaganja jajčec muhe, še preden se izležejo ličinke. Jajčeca lahko opazimo neposredno na zemlji ob rastlini ali pa si pomagamo z vabami iz filca, kamor jih muha odlaga. Največjo škodo dela prvi rod spomladi, zato je zgodnje posevke priporočljivo pokriti s kopreno ali mrežo in na ta način muhi preprečiti odlaganje jajčec ob rastline. Za zatiranje kapusove muhe ni registriranih insekticidov. Na slabši fiziološki razvoj rastlin lahko pozno poleti vpliva kapusov ščitkar. Z izsesavanjem šibi rastline, z izločanjem medene rose pa vpliva posredno na naselitev gliv sajavosti, ki dodatno slabšajo izgled rastlin. Kapusov ščitkar je škodljiv predvsem za vrste in sorte, ki ostajajo na njivah pozno v jesen ali čez zimo. Kapusnice onesnažuje tudi mokasta kapusova uš, ki lahko prenaša tudi preko 20 različnih virusov, med drugim tudi virus mozaika repe. Listne sovke z objedanjem povzročajo manjše in večje poškodbe na listih glavnatih kapusnic in z iztrebki onesnažujejo pridelke. Škodo delajo tudi hrošči rilčkarji, predvsem kapusov stebelni in repični kljunotaj z vrtanjem stebla in listnih žil povzročata propadanje rastlin. Na napadenem mestu se razvije zadebeljen izrastek, v katerem se nahaja bela ličinka.

V Tabeli 11 so predstavljeni okvirni pragovi škodljivosti za zatiranje najpomembnejših škodljivcev kapusnic pri nas. Vrednosti pragov so okvirne, na njihovo določitev vpliva več dejavnikov: od vrste in sorte gojenih kapusnic, talnih in klimatskih razmer, stroškov zatiranja, pričakovanega pridelek itd.

Tabela 11. Okvirni pragovi zatiranja za škodljivce kapusnic

Tabela_12

Glivične bolezni na kapusnicah v primerjavi s škodljivci povzročajo nekoliko manjšo gospodarsko škodo, ki je izrazitejša v bolj mokrih letih in v primeru neustreznega kolobarjenja. Najpomembnejši vir okužb so okuženi rastlinski ostanki v tleh, glive okužijo rastline neposredno po vzniku ali v kasnejši rastni dobi. Glive povzročiteljice padavice sadik in kalčkov iz rodov Pythium, Olpidium in Rhizoctonia imajo širok krog gostiteljev in se v tleh na okuženih rastlinskih ostankih ohranjajo tudi do nekaj let. Okužbe na stebelcih so pogostejše v času vzgoje sadike v gojitvenih ploščah, zato je potrebna skrb da ne sejemo pregosto in da mlade rastline niso pretirano namočene. Na listih sejančkov včasih opazimo sivkaste pege s črnimi trosišči, ki jih povzroča suha trohnoba zelja. Ta se zaradi izboljšane tehnologije pridelave semena danes redkeje pojavlja, ker pa se ohranja tudi v tleh je njen izbruh možen v hladnejših in deževnih obdobjih. V vlažnejših in hladnejših razmerah se prav tako pojavlja kapusna plesen. Prepoznamo jo po rumenih pegah na zgornji strani in sivi prevleki na spodnji strani listov. Mnogoštevilne so tudi pegavosti iz rodu Alternaria, kot sta črna listna pegavost in črnoba kapusnic. Pegavosti prizadenejo liste in občasno tudi rože brokolija in cvetače. Pogostejše so v deževnih letih, takrat lahko pege predstavljajo tudi vstopna mesta za bakterije, ki dodatno pospešujejo gnitje rastlin. Podobne pege se pojavljajo pri obročkasti pegavosti kapusnic. Ker se omenjene pegavosti prenašajo z bolnih rastlinskih ostankov na zdrave zelene dele, je ključno odstranjevanje okuženih delov rastline in mulčenje, ki pospešuje razkroj ostankov. Značilna bolezen ozkega kolobarja in nizkega pH v tleh je golšavost kapusnic, ki jo spoznamo po zadebelitvah na koreninah. Okužene rastline so manjše, slabše razvite in v sušnih razmerah venejo. Gliva se ohranja v tleh v obliki trajnih spor, zato napravimo vsaj petleten premor med gojenjem kapusnic in dvigujemo pH z apnenjem zemljišč. Poletne posevke zelja lahko prizadene fuzarijska uvelost, ki jo spoznamo po močnem rumenenju zunanjih listov. Nezaželenih simptomov pa ne moremo vedno pripisati škodljivim organizmom, temveč so lahko tudi posledica fizioloških motenj zaradi neuravnotežene prehrane kapusnic. Med pogostejšimi motnjami sta votlost stebel zaradi pomanjkanja bora in propadanje notranjih listov zaradi pomanjkanja kalcija (tip burn).

Med pomembnejše bakterijske bolezni spadata črna žilavka kapusnic (Xanthomonas campestris pv. campestris) in bakterijska mehka gniloba kapusnic (Pectobacterium carotovora var. carotovora). Obema je skupno to, da se širita s semenom in povzročata bolezen ob vlažnejših in toplejših pogojih. Od virusnih bolezni je pri nas pomembnejša črna obročkavost kapusnic, ki jo povzroča virus mozaika repe. Virus prenašajo listne uši, med katerim je pomembnejša mokasta kapusova uš.

4. Obvladovanje plevelov

V primerjavi  s pridelavo najbolj pogosto zastopanih njivskih kultur kot so pšenica ali koruza, je pri gojenju vrtnin še toliko bolj pomembno, da ustrezno uravnamo plevelno vegetacijo za doseganje velikega in kvalitetnega pridelka. To velja tudi za pridelavo kapusnic, kjer prevelika zapleveljenost ne povzroča samo izgubo pridelka, ampak so lahko nekateri pleveli hkrati tudi gostitelji bolezni in škodljivcev, ki se kasneje lahko prenesejo na kapusnice in druge vrtnine v kolobarju. Kapusnice sicer spadajo med zelenjadnice, ki dobro prenašajo prisotnost plevelov, zato zmerna zapleveljenost v drugi polovici njihove rastne sezone načeloma nima večjega vpliva na količino pridelka. Še posebej v začetni fazi rasti pa pleveli s kapusnicami tekmujejo za prostor, svetlobo, vodo in še posebej hranila, saj je za velik pridelek potrebno kapusnice tudi precej obilno gnojiti. Kljub precejšnji tekmovalni sposobnosti kapusnic, je potrebno uravnavanje plevelne vegetacije izvajati resno in strokovno. Termin, ko lahko izvajamo ukrepe zatiranja plevela po setvi ali presajanju sadik, je namreč zelo ozek in v kolikor pravočasno ne uspemo izvesti vseh tehnoloških ukrepov, se nam hitro lahko zgodi, da nam preostane le še ročno odstranjevanje plevela. Omejitve pri uporabi ukrepov zatiranja plevela so tako terminske in  fiziološke narave, saj rastline ali pleveli hitro presežejo optimalno razvojno fazo zatiranja, hkrati pa moramo pri uporabi kemičnih sredstev upoštevati tudi karenco, ki pri nekaterih pripravkih znaša tudi več kot dva meseca.

Še posebej zahtevno je uravnavanje plevelne vegetacije pri pridelavi kapusnic iz semena, čeprav je takšna tehnologija pridelave pri nas zelo redka. V primerjavi  z neposredno setvijo na pridelovalno površino je zatiranje plevela pri gojenju kapusnic s presajanjem sadik precej lažje, vendar lahko tudi pri tem pristopu prevelika zapleveljenost in posledično upočasnjen razvoj po presajanju sadik močno vpliva na končni pridelek. V obdobju pred presajanjem sadik se lahko poslužujemo tako kemičnih, kakor tudi mehanskih metod zatiranja plevelov, s katerimi razplevelimo pridelovalno površino. Po presajanju sadik je za zatiranje plevelov najpomembnejši prvi mesec, ko se rastline še ukoreninjajo in so v tej fazi razvoja še precej nekonkurenčne. Kasneje, ko zrastejo in zasenčijo medvrstni prostor ter zmanjšajo možnost razvoja plevelov, pa je vpliv le-teh na končni pridelek omejen. Pomembnejše plevelne vrste so predstavljene v Tabeli 12.

Podobno kot pri gojenju drugih kultur pa je za dobro konkurenčno sposobnost kapusnic, kakor tudi drugih kulturnih rastlin, pomembno varstvo pred drugimi škodljivimi organizmi. Ti zmanjšujejo rast in razvoj ter zaradi zmanjšane listne površine posledično tudi samo konkurenčnost gojene rastline.

Tabela 12: Pomembnejši pleveli v kapusnicah

Kapusnice_Pleveli_Tabela

Monitoring

Spremljanje vznika plevelov je pomemben del integriranega varstva pred pleveli. Samo številčnost populacije plevelov ocenjujemo že v predhodnih poljščinah, kjer si beležimo, katere vrste se pojavljajo in katere vrste nismo dovolj uspešno zatrli in so semenile. Tako se lažje in pravilneje odločamo o izbiri metod zatiranja v naslednji poljščini. Vznik plevelov in okvirno število posameznih vrst spremljamo tudi pred in po obdelavi zemljišča, kjer nameravamo gojiti kapusnice.

Preventivni ukrepi

Predvsem ustrezen kolobar, pravilno gnojenje, čistost semenskega/sadilnega materiala in mehanizacije, izbira primernih vrst in sort za gojenje,… so pomembni preventivni ukrepi, s katerimi lahko pripomoremo k večji tekmovalni sposobnosti vrtnin, predvsem v zgodnjih fazah rasti in posledično k zmanjšani številčnosti plevelne populacije na njivskih površinah, kjer bomo gojili kapusnice. Pod preventivne ukrepe štejemo tudi ustrezno zatiranje plevelov v prejšnjih kulturah in na strnišču še preden le-ti semenijo, saj tako preprečimo povečevanje zaloge semen v tleh in zmanjšamo potencialni vznik plevelov po setvi ali sajenju kapusnic. Posebno pozornost moramo pri tem nameniti trajnim plevelom, saj v posevkih kapusnic za uravnavanje le-teh nimamo na voljo dovolj učinkovitih orodij.

Mehansko zatiranje

Kot osnovno obdelavo tal pri gojenju kapusnic še vedno večinoma uporabljamo oranje, pri čemer tako semena enoletnih plevelov, kakor tudi korenine večletnih plevelov, zakopljemo v globlje plasti in tako zmanjšamo njihov vznik. Po oranju površino predsetveno obdelamo s primernim orodjem (predsetvenik, vrtavkasta brana), da uničimo že vznikle plevele. Oranje na številčnost nekaterih vrstah plevelov, ki imajo dolgo časa vitalna semena, nima takšnega učinka, saj lahko semena po ponovnem oranju vzklijejo tudi po več letih ali desetletjih. S primerno mehansko obdelavo tal povečamo konkurenčno sposobnost vrtnin, saj se le-te lahko primerno razvijejo, brez tekmovanja s pleveli. Kakovostna predsetvena obdelava ni pomembna samo za mehansko odstranjevanje že vzniklega plevela, ampak tudi za kasnejše kakovostno delovanje talnih herbicidov.

Slepa setev

Za zmanjšanje zaloge semena v tleh, kjer nameravamo saditi kapusnice, je možno zelo učinkovito uporabiti t.i. metodo slepe setve. Pred sajenjem tla kakovostno predsetveno obdelamo, ob suhem vremenu tudi namakamo in s tem pospešimo kalitev semena plevelov. Po 10-14 dneh, tla enkrat ali večkrat plitvo obdelamo s predsetvenikom ali česalom in s tem uničimo vznikle mlade rastline plevelov. Pri tem moramo paziti, da tla ne obdelujemo pregloboko, saj lahko s tem iz globljih delov tal proti površju privzdignemo novo, še nevzniklo seme. Če na površino sejemo seme, lahko tik pred vznikom kapusnic za zatiranje plevelov uporabimo še herbicid ali pa vznikle plevele uničimo s pomočjo ognja.

Kemično zatiranje

Varstvo kapusnic lahko pred setvijo ali presajenjem izvajamo tudi s kemični sredstvi. V zadnjem obdobju se je nabor sredstev za uporabo pred vznikom precej zmanjšal, zato so pomembnejši tudi drugi ukrepi za zmanjšanje zapleveljenosti površin.  Pri kemičnem zatiranju plevelov sta posebej pomembna kakovostna priprava tal in primerna vlaga, ki sta pogoj za učinkovito delovanje talnih herbicidov. Trenutno so  pred sajenjem kapusnic na prosto trenutno registrirani pripravki na osnovi pendimetalina, metazoklora in napropamida. Zadnjega je potrebno zaradi specifike delovanja ob aplikaciji zadelati v tla. Zaradi dolgotrajnega delovanja, predvsem na ozkolistne plevele, ter obstojnosti v tleh je potrebno upoštevati navodila o omejitvah pri izboru naslednjega posevka, še posebej to velja, če po njegovi uporabi sejemo trave,  solato, sladkorno peso,…

Presajanje

Če smo pred tem uporabili talni herbicid, je ob presajanju je pomembno, da čim več površine pustimo nedotaknjene, saj tako ne spodbudimo dodatnega vznika plevelov. V kolikor pride do pojava večjega števila vzniklih plevelov je posebej pomembno hitro ukrepanje, tako z mehanskimi kakor tudi kemičnimi metodami preprečevanja zapleveljenosti posevka. To še posebej velja za začetno obdobje razvoja kapusnic (Slika 5). V kasnejših razvojnih fazah je njihova konkurenčna sposobnost in pokrovnost z listno maso dovolj velika, da onemogoča vznik plevelov v medvrstnem prostoru. Tako kot v drugih kulturah pa je pomembno, da spremljamo številčnost plevelne populacije in preprečimo širjenje le-te z odstranjevanjem plevela, preden ta semeni.

Slika 5: Kakovostna predsetvena priprava in presajanje sadik na nezapleveljeno površino je pri pridelavi kapusnic zelo pomembna (Foto: Arhiv, KIS)

Kapusnice_Pleveli1

Zastirke

Uporaba zastirk je lahko delna alternativa kultivatorju in ročnem pletju, ki je smiselna predvsem v manjših nasadih. Za ta namen lahko uporabimo zastirke iz naravnih (slama, sekanci) ali umetnih materialov (folije). Ponekod se za zastiranje uporabljajo tudi pokrovni dosevki (npr. oves), ki se jih poseje zgodaj spomladi in se jih običajno neposredno pred presajanjem uniči mehansko ali s herbicidom.  Če za pokrovni dosevek izberemo nizko rastoče vrste (bela detelja) pa jih lahko pustimo tudi ob rasti vrtnin. Takrat moramo paziti, da takšni posevki ne konkurirajo rasti kapusnic, saj lahko močno vplivajo na količino pridelka. Naravne zastirke so lahko tudi dobro okolje za naravne sovražnike nekaterih škodljivcev kapusnic.

Mehansko zatiranje

Za učinkovito mehansko zatiranje plevelov v času rasti kapusnic je pomembno, da so rastline posajene enakomerno, natančno, obenem pa je potrebna tudi natančna nastavitev mehanizacije, s katero bomo izvajali ukrep zatiranja.  Pri prvih prehodih po presajanju obdelujemo tla kar se da tesno ob sadikah, vendar plitvo, da ne poškodujemo razvijajočega koreninskega sistema kapusnic. Kasneje pazimo, da ob prehodu ne uničimo spodnjih listov, zato je pravilna nastavitev mehanizacije zelo pomembna. Če smo tla ustrezno pripravili, lahko medvrstni prostor v začetnem obdobju razvoja kapusnic obdelujemo plitvo ter razmeroma pogosto, po potrebi na 7 do 10 dni. Okopavanje izvajamo, dokler vrtnine ne prekrijejo medvrstnega prostora, kar se zgodi tudi v par tednih. Prostor v vrsti pogosto okopavamo kar ročno, tu je potreben vsaj eno ali dve okopavanji. V zadnjih letih je na voljo vedno več orodij za okopavanje prostora v vrsti, ki jih vodijo različni elektronski sistemi za zaznavanje rastlin. S takšnimi orodji lahko plevele odstranjujemo zelo blizu rastlin kapusnic, ne da bi jih ob tem poškodovali.

Ožiganje in uporaba pare

Plevele v posevkih kapusnic ponekod zatirajo tudi z ožiganjem ali s pomočjo pare, ki sta najbolj učinkovita pri zatiranju širokolistnega plevela v zgodnjih razvojnih fazah. Visoka temperatura pri večjih širokolistnih plevelih in predvsem travah, ki imajo rastni vršiček pri tleh,  povzroči le zastoj v rasti, vendar po določenem času pleveli ponovno nadaljujejo z rastjo, zato je potrebno postopke ožiganja ali uporabo pare ponoviti. Uporaba termičnih postopkov pogosto povzroči precejšnje poškodbe nadzemnih delov kapusnic. Zaradi visoke temperature je ob izvajanju teh ukrepov potrebna uporaba ščitnikov za preprečevanje ožiga posevka.

Kemično zatiranje

V skladu z načeli IVR je kemično varstvo smiselno izvajati ob stalnem spremljanju vznika in rasti plevelov. Tako lahko izberemo pravo sredstvo in plevele zatremo v optimalnem razvojnem stadiju, saj sredstva običajno najbolje delujejo v času, ko so pleveli še majhni. Kemična sredstva uporabimo, če z ostalimi ukrepi nismo dosegli želenega učinka pri zmanjšanju plevelne populacije, predvsem je uporaba smiselna v času o presajanju, ko rastline kapusnic še nimajo dovolj listne mase za prekritje prostora med posameznimi rastlinami.  Ob spremljanju vznika plevelov in ob poznavanju zgodovine le-tega je možna tudi uporaba zmanjšanega odmerka herbicida in kombinacijo uporabe herbicidov z drugimi ukrepi npr. okopavanjem. Za kemično zatiranje plevelov je trenutno na voljo nekaj sredstev, ki jih lahko na zemljišče nanašamo po setvi oz. presajanju: metazoklor, propakvizafop, piridat, klopiralid). Pred uporabo herbicidov pozorno preberemo navodila o dovoljenem odmerku, o času in načinu uporabe in karenci sredstva. Sredstvo na osnovi metazoklora lahko uporabimo na istem zemljišču le enkrat na 3 leta, na istem zemljišču vsaj 6 mesecev pa ne smemo gojiti listnatih vrtnin. Sredstvo na osnovi propakvizafopa se uporablja za zatiranje travnih plevelov, ko so rastline v fazi od 3 pravih listov do popolne razraščenosti. Sredstvo na osnovi piridata uporabimo za zatiranje enoletnega širokolistnega plevela v prvih fazah rasti plevela po kalitvi ali po razvitih 6 listih. Za zatiranje trajnega plevela, kot je osat, je najprimernejši pripravek na osnovi klopiralida, ki ga lahko uporabimo od faze 6 do 9 listov vrtnine.

Plevele lahko zatiramo tudi z aplikacijo dušičnih gnojil, lahko s foliarnim nanosom ali zadelavo v tla. Tudi gnojilo, amonijev nitrat, ima herbicidni učinek, če ga nanesemo foliarno. Pomembno je, da ga nanašamo šele, ko imajo rastline kapusnic vsaj 3 – 4 razvite liste, manjše lahko utrpijo znatne poškodbe zaradi ožigov. Hkrati morajo biti za dober učinek pleveli dovolj majhni. Takšna uporaba ima učinek predvsem na nekatere širokolistne plevele.

Drugo mineralno gnojilo, znano po svojem herbicidnem delovanju, je apneni dušik. Plin cianamid, ki se sprošča ob kemični reakciji po vdelavi gnojila v tla, poleg gnojilnega učinka zmanjša možnost preživetja kalečih plevelov v tleh.

Slika 6: Trajne plevele, kot je užitna ostrica (Cyperus esculentus L.) je v posevkih kapusnic težko učinkovito zatreti (Foto: Arhiv, KIS)

Kapusnice_Pleveli2

5. Registrirana FFS