Žita

Besedilo: Aleš Kolmanič, Meta Zemljič Urbančič, Metka Žerjav, Špela Modic, Tomaž Poje, Robert Leskovšek, Andrej Vončina, Gregor Urek

Datum nastanka: november 2017, pregledano in posodobljeno v letu 2024

1. Uvod

V strukturi pridelave strnih žit v Sloveniji prevladujeta pšenica in ječmen, v zadnjih letih pa se je močno povečala tudi površina tritikale. V povprečju zadnjih desetih let je bilo strnega žita posejanega na približno 56.900 hektarih (pšenica: 29.128 ha, ječmen: 20.421 ha, tritikala: 4.992 ha). V tem obdobju so povprečni hektarski pridelki strnega žita znašali 4,9 t/ha, povprečni pridelek pa slabih 280 tisoč ton (od tega največ pšenice).

V Slovenji je domača poraba strnega žita večja od pridelave. Povprečne stopnje samooskrbe s pšenico v zadnjem petletnem obdobju znašajo 51 %, pri ječmenu 74 %, pri tritikali pa smo v zadnjem obdobju samooskrbni.

Kolobar

Kolobarjenje je eden od temeljnih tehnoloških ukrepov v poljedelski pridelavi. Pri pridelavi žit je upoštevanje načel dobrega kolobarjenja praktično nujno. S kolobarjenjem ohranjamo rodovitnost tal in vplivamo na pojav škodljivih organizmov in s tem na zdravje posevkov. Kolobar vpliva na celotno organizacijo pridelave, od priprave zemljišča, setve, žetve do uporabe gnojil in sredstev za varstvo rastlin. Z ustreznim kolobarjem vplivamo tudi na ekonomičnost pridelave, obenem pa zmanjšujemo morebitne negativne vplive na okolje. Kolobarjenje je dolgoročna naložba, ki se obrestuje skozi leta in je pomemben del trajnostnega kmetovanja.

Zaporedno pridelovanje ozimnih žit na isti njivi ni priporočljivo. Pri prepogostem vračanju iste vrste žita je večja verjetnost, da se prekomerno razvijejo bolezni in pleveli. Kolobar mora biti biološko uravnotežen in mora vključevati več botanično nesorodnih vrst. Po žetvi ozimnih žit je priporočljiva ozelenitev strnišč. S tem, med ostalimi koristmi, zmanjšamo razvoj plevelov, z obdelavo strnišč pa tudi oviramo razvoj samosevcev[1], ki so pomemben vir prenosa glivičnih bolezni v jeseni. Uporabi neselektivnih herbicidov za uničenje dosevkov se izogibamo, prednost naj ima mehansko uničenje. Na zelo težkih tleh z obilico padavin je prezimna ozelenitev manj priporočljiva.

[1] Samosevci so rastline, ki se razvijejo na neobdelanih strniščih iz izpadlih zrn ali zrn, izgubljenih pred ali med spravilom. Če ne preprečimo njihovega razvoja so lahko v jeseni vir mnogih glivičnih bolezni. Ta način prenosa bolezni označujemo tudi z izrazom prenos prek “zelenega mostu”.

Pri načrtovanju kolobarja je pomembno, da prejšnji posevek zapusti njivo dovolj zgodaj in je tla možno primerno pripraviti ter setev izvesti v optimalnem času.

Pri načrtovanju kolobarnih členov je treba upoštevati vpliv predhodnih posevkov, saj imajo različne vrste strnih žit kar nekaj skupnih škodljivcev, povzročiteljev bolezni in plevelov. Za njihovo zatiranje se v veliki meri uporabljajo iste aktivne snovi, kar lahko ob ozkem kolobarju povečuje tveganje za pojav odpornosti škodljivih organizmov.

Na zaporedno pridelovanje je najbolj tolerantna rž, ostale vrste pa same sebe slabo prenašajo. Za pšenico, ječmen in tritikalo je priporočljivo, da se pridelujejo v triletnem kolobarju, oves sejemo na isto njivo vsako četrto leto. Izmed strnih žit je oves najprimernejši predposevek za pšenico, tritikalo in ječmen. Bolezni ovsa se namreč ne prenašajo na omenjene vrste žit. Če moramo v kolobar vključiti več strnih žit zaporedoma, si naj ta sledijo od najbolj občutljivih vrst do najbolj tolerantnih.

Pšenica:

• občutljiva za vrstni red v kolobarju, priporočeno je pridelovanje v vsaj triletnem kolobarju;
• zelo dobri predposevki so oljna ogrščica, krmni grah ali druge zrnate stročnice, dobri predposevki so tudi krompir, nekatere vrtnine in različne enoletne travno deteljne mešanice;
• razen ovsa so ostala žita neprimerni ali manj primerni predposevki. Npr., zaradi prisotnosti nekaterih istih bolezni ni priporočljiva setev za ječmenom ali tritikalo;
• manj primerni predposevki so lahko tudi večletne detelje (zlasti lucerna ali črna detelja), ali večletne TDM. V intenzivnem poljedelstvu je po njih lahko večja nevarnost poleganja, prav tako se v njih radi namnožijo glodavci, ki nato povzročajo škodo v žitih;
• zaradi večjega potenciala pojava fuzarijskih bolezni je pridelovanje pšenice v dvopolju s koruzo[2] manj primerno. Obenem morajo biti zrelostni razredi hibridov koruze dovolj rani, da pravočasno zapustijo njivo. V primeru poznega spravila ali ob spravilu v zelo vlažnih razmerah sta priprava tal in setev v jeseni lahko vprašljivi.

Krmni ječmen:

• ne prenese pridelovanja v ponovljeni setvi ali monokulturi, priporočeno je pridelovanje v vsaj triletnem kolobarju;
• glede predposevka ima podobne zahteve kot pšenica. Zaradi ranejše setve so primernejše vrste, ki dovolj zgodaj zapustijo njivo;
• razen ovsa so ostala strna žita manj primerni predposevki ječmenu. Izjemoma lahko ječmen sledi pšenici, obratno ni priporočljivo;
• za dober vznik in razvoj potrebuje dobro uležana tla. Sejano travinje je dober predposevek, če le uspemo dovolj zgodaj pripraviti tla za setev;
• zaradi večjega potenciala za pojav fuzarijskih bolezni je pridelovanje ječmena v dvopolju s koruzo[2] manj primerno. Obenem je silažna koruza lahko primeren predposevek le, če je hibrid ranejši. Setev po spravilu koruze za zrnje je praviloma prepozna.

Tritikala:

• slabo prenaša pridelovanje v ponovljeni setvi ali pridelavi v monokulturi, priporočeno je pridelovanje v vsaj triletnem kolobarju;
• glede prejšnjega posevka ima podobne zahteve kot pšenica in ječmen;
• med strnimi žiti je najboljši prejšnji posevek oves;
• zaradi večjega potenciala pojava fuzarijskih bolezni je pridelovanje tritikale v dvopolju s koruzo manj primerno [2];

Rž:

• med strnimi žiti je najmanj zahtevna glede kolobarja;
• glede dobrih predposevkov ima podobne zahteve kot ostala žita, dobro prenaša tudi ostala žita in zaporedno pridelovanje;
• predposevek mora njivo zapusti dovolj zgodaj, saj morajo biti za dober vznik in razraščanje tla dobro pripravljena in sesedena.

Oves:

• ne prenese pridelovanja v ponovljeni setvi ali monokulturi in se priporoča pridelovanje v štiriletnem kolobarju;
• je dober predposevek ostalim žitom;
• glede dobrih predposevkov ima podobne zahteve kot ostala žita; zelo dobri predposevki so zrnate stročnice in okopavine, gnojene s hlevskim gnojem, tudi križnice.

Pira:

• pira ima, kljub manjši zahtevnosti glede vrstenja, podobne zahteve kot pšenica.

Kolobarjenje je pri žitih izjemno pomembno za obvladovanje škodljivih organizmov. Ozek kolobar s sorodnimi vrstmi žit močno poveča tveganje za pojav in razvoj glivičnih bolezni, še posebej pri občutljivih sortah. Fuzarijske glive, ki so polifagni paraziti, se lahko ohranjajo na različnih rastlinah in ostankih, podobno kot septorijske glive na ostankih slame.

Populacija plevelov v tleh (banka semen) je relativno konstantna in se le počasi spreminja. Razlike so vidne v razvoju posameznih vrst plevela v različnih kolobarnih členih, kar je odvisno od tekmovalne sposobnosti poljščine in možnosti zatiranja (kemičnega in nekemičnega). Z menjavanjem kolobarnih členov se spreminjata oba selekcijska mehanizma, ki vplivata na razvoj odpornosti: tekmovalnost poljščine in uporaba herbicidov. Dobro kolobarjenje zmanjša potrebo po uporabi herbicidov, kar vpliva na ostanke v tleh in podzemnih vodah.

[2] Pridelovanje pšenice ali ječmena v dvopolju s koruzo za zrnje se zaradi nevarnosti razvoja fuzarijskih plesni in mikotoksinov ne priporoča. Če je to neizogibno zaradi potreb kmetije po krmi, se naj pred setvijo opravi drobljenje (mulčenje) koruznice, zaoravanje ostankov v tla in prideluje sorte z dokazano večjo tolerantnostjo na bolezni klasa. Predposevna vrednost koruze za zrnje se zmanjšuje, če je koruzna slama pomanjkljivo zaorana. Koruza za silažo je lahko primeren prejšnji posevek za pšenico, če spravilo poteka v suhem vremenu in gre za ranejše hibride. Zaradi enakih razlogov priporočamo mulčenje tudi ostankov po siliranju. Ker ima koruznica široko C/N razmerje se lahko za hitrejšo razgradnjo pred zaoravanjem doda dušik (30-40 kg/ha).

Izbira njive

Za optimalni razvoj strnih žit so potrebna rodovitna tla, primerna količina in razporeditev padavin, primerna temperatura in ustrezna sončna osvetlitev. Med posameznimi vrstami žit obstajajo razlike glede potreb po navedenih dejavnikih. Glede tal ima največje zahteve pšenica, sledijo ji ječmen, tritikala, oves, pira in rž.

Na lažjih tleh je bolj priporočljiva pridelava ječmena ali rži kot pšenice ali tritikale. Ječmen in rž sta odpornejša proti suši, zaradi kratke rastne dobe pa zaključita rast in razvoj že pred obdobjem, ko v naših razmerah običajno nastopita suša in visoke temperature. Tudi težka ilovnato-glinasta tla za ozimno pšenico niso najprimernejša, ker se prehitro zasušijo, nato pa jih je težko pripraviti za setev. Ob večjih jesenskih padavinah se taka tla zasitijo z vodo in zaradi počasne infiltracije na njih lahko zastaja voda. Na takšna tla raje sejemo jarine, npr. oves ali jaro pšenico.

Na reakcijo tal (pH tal) so žita občutljiva, zato priporočamo pH tal med 5,7 in 6,5. Razlogov za to je več. Od pH tal je npr odvisna dostopnost hranil, predvsem mikrohranil, ki. je za večino optimalna v območju zmerne kislosti. Kalcij je tudi vezivo, ki povezuje talne delce v strukturne agregate. Struktura tal je na nevtralnih tleh večinoma primernejša za pridelavo. Na tleh z nižjim pH bolj priporočamo setev rži, ovsa ali pire.

Obdelava tal

Obdelava tal je vezana na razpoložljivo mehanizacijo, tip tal, kolobar, predposevek in morebitne zahteve, ki izhajajo iz različnih ukrepov kmetijske politike. Z obdelavo tal tudi posredno (preko dostopnosti hranil in vode, razvoja koreninskega sistema, ogrevanja tal, zbijanja tal, zračenja, mineralizacije organske snovi itd.) in neposredno vplivamo na razvoj in pojav škodljivih organizmov. Pomembno je, da s postopki obdelave ne slabšamo strukture in rodovitnosti tal. Različni sistemi obdelave tal lahko vplivajo na tveganje za pojav določenih škodljivih organizmov. Na primer, neposredna setev ječmena in pšenice v ostanke koruze za zrnje povečuje tveganje za pojav glivičnih bolezni na steblih in klasih. Mulčenje in odstranjevanje koruznih ostankov lahko tveganje deloma zmanjša. Pri prehodu na načine zmanjšane obdelave tal se lahko v prvih letih poveča tveganje za pojav nožnih bolezni žit, še posebej na težjih in vlažnejših tleh. Kasneje, ko se vzpostavi ravnovesje med saprofitskimi organizmi, se tveganje deloma zmanjša. Konvencionalna obdelava in setev v premokra tla imata za posledico slabši razvoj koreninskega sistema in pojav nožnih bolezni.

 Za pridelavo žit so primerni vsi načini obdelave tal:

• konvencionalni način – uporaba pluga in predsetvena priprava;
• ohranitveni način (konzervirajoča, konzervacijska obdelava) – oranje se opušča in nadomešča z drugimi orodji, najmanj 30 odstotkov rastlinskih ostankov ostane na površini tal po obdelavi in setvi;
• neposredna (direktna) setev – z uporabo specialnih sejalnic, ki omogočajo setev v neobdelano površino, do 90 % rastlinskih ostankov ostane na površini tal po setvi.

Izbira obdelovalnega načina je odvisna od različnih dejavnikov, kot so tip tal, kolobar, vremenske razmere, razpoložljiva mehanizacija in znanje kmeta. Pri konvencionalni obdelavi je pomembno, da so tla ob setvi dovolj uležana, zato oranje opravimo vsaj deset dni pred setvijo. Od vseh žit je na slabo uležana tla najbolj občutljiva rž. Oranju sledi predsetvena obdelava, kjer uporabimo ustrezne priključke za predsetveno obdelavo, da dosežemo optimalno strukturo tal. S predsetveno obdelavo tla površinsko poravnamo, zdrobimo grude do globine setvenega horizonta (3 do 6 cm) in po potrebi zgostimo tanko plast tal pod njim.

Vsak način obdelave tal ima svoje prednosti, slabosti ter omejitve. Pogosto je potrebnih tudi več let, da se pokažejo ugodni učinki nekaterih obdelovalnih načinov. Na težjih tipih tal in pri zelo ozkih kolobarjih je smiselna konvencionalna obdelava. Na lažjih tipih tal in/ali pri dovolj širokem kolobarju je smiselna ohranitvena obdelava ali celo neposredna setev. Ne glede na način obdelave je pomembno, da se upoštevajo načela integriranega varstva žit. Pri ozkih kolobarjih večjo pozornost namenimo izbiri na nožne bolezni in bolezni klasa tolerantnejših sort, ne glede na način obdelave. Nezanemarljivo dejstvo je tudi, da z intenzivno obdelavo tal vplivamo na številčnost mnogih v tleh živečih škodljivih in tudi koristnih žuželk.

Gnojenje

Za optimalno rast in zmanjšanje stresa med rastno dobo morajo biti tla ustrezno založena z mikro in makro hranili. Glavna rastlinska hranila so: dušik (N), fosfor (P), kalij (K), kalcij (Ca), magnezij (Mg) in žveplo (S). Fiziološka znamenja pomanjkanja hranil so pri žitih hitro opazna in se jih lahko zamenja z znamenji nekaterih bolezni ali obratno:

• Dušik: kloroze (porumenelost) listov,  rastline so svetlo zelene barve, slabša rast in manjši pridelek.
• Fosfor: počasna rast, slabo razvit koreninski sistem, vijolična obarvanost listov.
• Kalij: rjave pege na listih, prazna mesta v klasu, poleganje žit.
• Žveplo: kloroze listov, počasna rast, prazna mesta v klasu.
• Kalcij: slaba rast korenin, odmiranje vršičkov, deformacija klasa.
• Magnezij: kloroze med listnimi žilami, nekroza (odmiranje) listov, slabši pridelek.

Osnovno gnojenje

Gnojenje prilagodimo založenosti tal s hranili, pričakovanemu pridelku (zrnja in/ali slame) ter odvzemu glede na vrsto strnega žita.

• osnova za izvajanje gnojenja, s katerim želimo doseči uravnoteženo prehrano rastlin je kemijska analiza tal po AL-metodi;
• kemijsko analizo tal opravimo vsaj vsakih 5 let ;
• z analizo tal se določi vsaj fosfor (P₂0₅), kalij (K₂0), organsko snov in pH tal; priporočamo, da jih opravi strokovna inštitucija, ki razpolaga z ustreznimi laboratoriji;
• osnovno gnojenje izvajamo na podlagi gnojilnega načrta, izdelanega na osnovi analize tal (ki ni starejša od 5 let). Priporočamo, da gnojilni načrt izdela strokovna inštitucija;
• pri gnojilnem načrtu upoštevamo tudi vzdrževanje pH vrednosti tal in deleža organske snovi v tleh.

Osnovno gnojenje z organskimi gnojili pred setvijo žit ni priporočljivo. Eden od razlogov je tudi ta, da se lahko poveča pritisk plevelov zaradi bogatenja plevelne semenske banke v tleh. Če je gnojenje neizogibno naj bodo organska gnojila dobro uležana. Z organskimi gnojili raje gnojimo predposevkom žit, zlasti okopavinam. Pri gnojenju z živinskimi gnojili upoštevamo veljavno zakonodajo. Gnojenje z živinskimi gnojili ureja Uredba o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov (Uradni list RS, št. 113/09, 5/13 in 22/15). Dodatno moramo upoštevati morebitne omejitve iz uredb o vodovarstvenih območjih (npr., na najožjih vodovarstvenih območjih je prepovedano gnojenje z gnojnico in gnojevko) ali drugih. Letni vnos dušika iz živinskih gnojil je v Sloveniji omejen na 170 kg N ha^-1 kmetijskega zemljišča.

Živinska gnojila obvezno zadelamo v tla ali apliciramo čim bližje tlom, da zmanjšamo izgube (tekoča gnojila z uporabo vlečenih sani ali cevi, uporaba injektorjev za vnos v tla itd.). Če nimamo na razpolago živinskih gnojil ali z njimi ne moremo vnesti dovolj fosforja in kalija, uporabimo enostavna ali sestavljena mineralna gnojila.

Žita potrebujejo za svoj razvoj tudi žveplo. Zaradi premajhnega naravnega vnosa, prihaja v zadnjih letih pogosto do pomanjkanja žvepla, zlasti na zemljiščih, kjer ne uporabljajo organskih gnojil. Okvirne potrebe žit po žveplu so 10-40 kg/ha letno. Ker je žveplo, podobno kot dušik, podvrženo izpiranju, ga je priporočljivo med rastno dobo večkrat dodajati. Na voljo so kombinirana dušična gnojila z žveplom.

Žita za svoj razvoj potrebujejo tudi dovolj mikrohranil:

• mangan (300-800 g/ha)
• baker (30-90 g/ha)
• cink (100-200 g/ha)

Ob znamenjih pomanjkanja jih lahko dodajamo s foliarno aplikacijo v razvojni fazi BBCH 25-37. Pri mešanju s FFS je potrebno preveriti če so sredstva kompatibilna.

Dognojevanje

Skupne potrebe po dušiku (N) se razlikujejo med posameznimi vrstami žit in tudi med sortami znotraj nekaterih vrst. Npr., pšenica potrebuje za pridelek 6 t zrnja/ha okvirno 160 kg N, ječmen 130 in rž 120 kg N/ha. Tudi časovna dinamika potreb po dušiku je zaradi razlik v razvoju različna pri različnih vrstah in tudi sortah žit. Zato je zelo pomembno redno spremljanje razvoja posevka. Večina dušika (75 %) se porabi za izoblikovanje zrnja, ostalo pa se vgradi v druge dele rastlin, zato ima to hranilo velik vpliv na pridelek.

Pri nasvetih gnojenju z N je zaradi mnogih dejavnikov težko podati natančne odmerke. Preveliki odmerki N na splošno povečujejo občutljivost žit na bolezni in škodljivce ter poleganje. Obratno pa prenizki odmerki pa zmanjšujejo pridelek in slabšajo kakovost zrnja, povečujejo stres rastlinam ter povzročajo prezgodnje dozorevanje rastlin. Pri žitih, ki so dovzetnejša za poleganje, namenjamo zmanjševanju tega tveganja veliko pozornost, kar upoštevamo tudi pri gnojenju. Z gnojenjem skrbimo tudi za primerno gostoto posevkov, preveč razrasla žita so bolj dovzetna za glivične okužbe.

Posevki ozimnih žit rastejo po vzniku razmeroma počasi in imajo zato v tem času majhne potrebe po dušiku. Na rodovitnih tleh, redno gnojenih z organskimi gnojili, je običajno dušika dovolj in ga pred setvijo ni potrebno dodajati. Na manj rodovitnih in težjih tleh lahko v jeseni dodamo do 30 kg N/ha.

Količino N in čas dognojevanja spomladi določimo na podlagi gostote posevka in zalog N v tleh:

• dognojevanje pšenice in ječmena izvajamo na podlagi rezultatov hitrih rastlinskih nitratnih testov. Pri ostalih žitih te metode še niso dovolj zanesljive in jih lahko uporabljamo le informativno;
• vzorec za analizo N vzamemo v skladu z navodili
• del N rastlinam zagotovimo s predhodnim posevkom metuljnic, z vnosom organskih gnojil in mineralizacijo organske snovi v tleh ali s t.i. združenimi setvami žit in leguminoz (npr., združena setev ovsa in grašice). Pri nekaterih manj intenzivnih žitih lahko tako zagotovimo dovolj N in dognojevanje ni potrebno;
• pri vnosu živinskih gnojil upoštevamo izkoristek N v tekočem letu;
• uporabimo primerno obliko mineralnega N (za prvo in drugo dognojevanje se priporoča uporaba nitratne oblike N, tretje lahko kombiniramo s foliarnimi gnojili);
• odmerke nad 60 kg N/ha lahko razdelimo na dva obroka.

Če talne in vremenske razmere dopuščajo po prvem dognojevanju uporabimo česala, s katerimi gnojila tudi zadelamo v tla. Uporaba česal ima več koristnih učinkov in je zelo priporočljiva pri pridelavi žit. Podrobneje je opisana v poglavju o mehanskem zatiranju plevelov. Prvo dognojevanje lahko izvajamo tudi s tekočimi organskimi gnojili v količini 15-20 m³/ha. Za razvoz in nanos uporabimo cisterne z vlečenimi cevmi ali sanmi. Tekoča organska gnojila je pred aplikacijo potrebno razredčiti z vodo vsaj v razmerju 1:1.

Sortni izbor

Med vrstami žit in tudi sortami znotraj vrst obstajajo značilne razlike glede odpornosti/tolerantnosti na določene bolezni in škodljivce.  Med njimi so tudi razlike v morfoloških značilnostih, ki lahko vplivajo na pojav določenih škodljivih organizmov (npr., višina rastlin, dlakavost listov, resavost, itd.). V zadnjem času so na voljo tudi hibridna žita (pšenica, ječmen in rž), ki imajo večji potencial pridelka, boljšo odpornost na bolezni in jih lahko pridelujemo tudi na manj primernih zemljiščih, vendar so parametri kakovosti slabši kot pri sortah (npr., krušnih pšenicah).

Različne vrste žit imajo različne lastnosti, kot so odpornost na bolezni, toleranca na stresne razmere, zahtevnost po rodovitnosti tal in podnebne zahteve. Sorte znotraj iste vrste se lahko razlikujejo po odpornosti na bolezni, rodnosti, kakovosti zrnja, dolžini vegetacijske dobe in drugih lastnostih. Izbrana sorta mora biti dobro prilagojena na rastne razmere v določenem okolju, kot so podnebje, tip tal in vlažnost. Sorte se lahko razlikujejo po primernosti za različne načine rabe, kot so predelava v moko, krmo ali uporaba v prehrani ljudi. Izbira sorte je lahko odvisna od usmerjenosti gospodarstva (konvencionalno, integrirano, ekološko).

Osnovni kriteriji, ki opredeljujejo izbor vrste in sorte znotraj vrste, so rastne razmere pridelovalnega območja, načini rabe pridelka, usmerjenost gospodarstva in agronomske lastnosti.

Pomembno je da:

• sorte izberemo glede na nevtralna priporočila iz priporočene sortne liste (za tekoče leto) ali opisne sortne liste;
• pri izbiri dajemo prednost tistim, ki imajo ob dobrem rodnostnem potencialu tudi dobro ali nadpovprečno odpornost/tolerantnost na pomembnejše bolezni (pepelovke, listne pegavosti, fuzarioze itd.);
• pri izbiri naj velja pravilo: bolj ozek je kolobar, večjo težo dajemo manj občutljivim vrstam in sortam z boljšo toleranco na bolezni. Alternativno lahko posegamo po hibridnih sortah, ki so lahko odpornejše na bolezni, a imajo obenem slabše kakovostne parametre (krmna žita);
• vrsta žita mora biti dobro prilagojena na rastne razmere v določenem okolju;
• skladno s pedo-klimatskimi razmerami pridelovalnega območja in načinom rabe pridelka, morajo imeti žita primerno dolžino rastne dobe;
• sejemo certificirano in razkuženo seme. Z razkuženim semenom namreč zmanjšujemo tveganje za pojav nekaterih glivičnih bolezni (npr., ječmenova progavost, ječmenova gola snet, pšenična trda snet, pšenična pritlikava snet itd.);
• če sejemo lastno seme ga je priporočljivo očistiti z vejalnikom (da se izločijo gluha ali manjša semena) ter po potrebi razkužiti pri ponudnikih teh storitev.

Seznam priporočenih sort za setev v aktualni sezoni je dostopen na spletni strani Javne službe v poljedelstvu.

Setev

Setev mora biti opravljena v ustreznih razmerah in v optimalnem času za posamezno vrsto in sorto žit. Pri prerani setvi se posevki v jeseni preveč razvijejo in razrastejo. Kot taki so slabše odporni proti zimski zmrzali in nekaterim boleznim. Npr., v preveč razvitih pšenicah se že v jeseni začne oblikovati bodoči klas, zasnova klasa pa je posebno občutljiva na zimski mraz. Na bujno razvitih in razraščenih rastlinah se zlasti v vlažni zimi ali pod dolgotrajno snežno odejo (še posebno, če sneg pade na mokro in ne zmrznjeno zemljo) lahko razvije snežna plesen.

Prav tako je škodljiva prepozna setev. Posevek ostane slabo razvit in zato slabo kljubuje hujšemu zimskemu mrazu. Posamezne faze razvoja se pri prepozni setvi odvijajo mnogo hitreje kot pri normalni setvi, zaradi česar se ne morejo popolnoma izoblikovati posamezne komponente pridelka (npr., število klasov na rastlino, število zrn v klasu in debelina zrnja). Vse to pa se na koncu odrazi v manjšem pridelku slabše kakovosti.

Pri setvi upoštevamo priporočeno količino semena za izbrano sorto in jo prilagodimo okoljskim razmeram. Uporabimo zdravo in certificirano seme, po potrebi razkuženo s fungicidi. Če sejemo lastno seme, ga je pred uporabo priporočljivo očistiti z vejalnikom in po potrebi razkužiti. Pri izbrani gostoti setve moramo upoštevati tudi agrotehnične ukrepe. Če bomo izvajali česanje, povečamo setveno normo za 10-15 %.

Žita večinoma sejemo z žitnimi sejalnicami na medvrstno razdaljo 10-15 cm.

Žetev, spravilo in skladiščenje

Čas žetve se določi na osnovi vsebnosti vlage v zrnju. Najvišje pridelke in hkrati najvišjo kakovost dobimo, če posevke požanjemo, ko vsebuje zrnje okoli 18 % vlage, nato požeto zrnje posušimo na 14 % vlage. Da pa se zmanjšajo stroški sušenja in poceni pridelava pa se v praksi večina posevkov požanje, ko doseže zrnje 14 % vlage ali manj. Ko posevek dozori ga požanjemo v čim krajšem času. Pri tem je zaželeno, da žetev poteka v toplem in suhem vremenu. Pri zakasneli žetvi, ko so posevki prezreli in ko je vlaga pod 12 %, lahko prihaja do izgub zaradi osipa zrnja iz klasov, ali zaradi loma in odpadanja celih klasov pri ječmenu, poveča se tudi nevarnost poleganja itd. V zelo neugodnih razmerah lahko izgube znašajo do 20 %. Če žetev zakasni zaradi nenadnih padavin ali drugih razlogov v času polne zrelosti, lahko pride do osipanja in izpiranja zrnja, kar zmanjša količino in kakovost pridelka (manjša vsebnost beljakovin in manjše vrednosti padajočega števila). V takih razmerah obstaja tudi nevarnost, da seme kali že v klasu. Za kalitev v klasu so najbolj dovzetni rž, tritikala ter zgodnje sorte pšenice, a pri tem obstajajo velike razlike med sortami. Pozna žetev lahko v kombinaciji s slabim vremenom povzroči tudi naknadni razvoj plesni na zrnju in tvorbo mikotoksinov in/ali težave pri skladiščenju.

Zelo pomembna je tudi sama tehnika in nastavitve stroja pri spravilu. Hitrost in nastavitev kombajna morata biti usklajeni, da ne pride do loma zrnja in pokanja perikarpa. Poškodovano zrnje je bolj izpostavljeno okužbam in škodljivcem med skladiščenjem. Z dobro nastavitvijo vetra pri kombajniranju lahko npr. pomembno zmanjšamo vsebnosti mikotoksina DON, ki ga je največ v lažjih, poškodovanih zrnih.

Pomembno je tudi sprotno pregledovanje požetega zrnja. Npr., če zaznamo vonj po pokvarjenih ribah je lahko to zanesljivo znamenje okužbe semena s pšenično trdo snetjo (Tilletia spp.). Da preprečimo kontaminacijo zdravega zrna je potrebno okuženo zrnje ločiti in odstraniti.

Žetveni ostanki

Na žetvenih ostankih lahko prezimijo razni škodljivci, ki začnejo spomladi nov razvojni krog, žitna slama pa je lahko tudi dober substrat za prezimitev in razvoj raznih glivičnih povzročiteljev. Upoštevati pa je potrebno tudi dejstvo, da imajo žetveni ostanki, če ostanejo na njivi, določeno gnojilno vrednost za naslednjo poljščino.

Zato je pomembno da:

• če slame ne rabimo jo enakomerno zdrobimo. Kombajni večinoma imajo drobilce, ki to opravijo že ob žetvi. Če so posevki zelo poležani, je včasih potrebno tudi mulčenje;
• po strnišču je priporočljiva setev dosevkov, po možnosti z minimalno obdelavo;
• če imamo ozek kolobar in/ali če izvajamo konvencionalno obdelavo tal, zdrobljene žetvene ostanke zaorjemo na globino 20-30 cm;
• ker ima slama široko C:N razmerje potrebujejo mikroorganizmi vir N za njeno razgradnjo. Če ga ni dovolj, lahko nastane neto imobilizacija in se N v tleh porablja za razgradnjo.
• če izvajamo ohranitveni način obdelave ali neposredno setev moramo prilagoditi tudi kolobar in/ali sortni izbor (npr. če žito sledi koruzi izbiramo odpornejše sorte na glivične bolezni).

Obvladovanje bolezni žit

Glivične bolezni žit

Glivične bolezni žit se prenašajo s semenom, preko okuženih rastlinskih ostankov in tal. Vir okužbe so lahko tudi okuženi posevki ali vmesni gostitelji, s katerih veter prenaša trose na večje razdalje.

Najpomembnejše bolezni, ki se prenašajo s semenom

Varstvo oziroma preprečevanje pojava bolezni, ki se širi s semeni:

• setev zdravega certificiranega semena
• razkuževanje semena
• odporne sorte

Bolezni listov in klasov

Okužbe z glivami pospešujejo staranje in odmiranje listov žit in posledično vplivajo na manjši pridelek. Za dober pridelek je ključnega pomena ohranjanje zdrave asimilacijske površine med nalivanjem zrnja, zlasti zgornjih treh listov, ki prispevajo k pridelku več kot 70 %. Varstvo s fungicidi je zato usmerjeno predvsem v varovanje zgornjih treh listov in klasa.

Na pojav in razvoj bolezni najbolj vplivajo vsakoletne vremenske razmere. Glivične bolezni potrebujejo za svoj razvoj zadosti vlage, zato je več težav z boleznimi predvsem v letih, ko je spomladi, v času razvoja listov, veliko padavin. Poleg vremenskih razmer na širjenje bolezni vpliva tudi način pridelave ter občutljivost gojenih sort. Učinki nekaterih tehnoloških ukrepov na razvoj bolezni pšenice so prikazani v preglednici 3.2.

Pri integriranem varstvu žit igra pomembno vlogo spremljanje razvoja bolezni in škodljivcev s pregledovanjem posevkov. Na podlagi ugotovljenega stanja se ob upoštevanju vremenskih razmer in pragov zatiranja (kjer so na voljo) pridelovalci odločajo kdaj in na kakšen način bodo izvajali ukrepe varstva rastlin. V pomoč so priporočila Opazovalno napovedovalne službe za varstvo rastlin.

Pragovi zatiranja so okvirne vrednosti, ki pomagajo pri odločanju. V različnih državah uporabljajo vrednosti, ki se med seboj nekoliko razlikujejo, odvisno od okoljskih razmer, intenzivnosti pridelave, občutljivosti sort ipd. Pri nas pragov škodljivosti nismo raziskovali, zato povzemamo vrednosti iz drugih držav (Nemčija, Švica). Okvirni pragovi zatiranja za najpomembnejše bolezni žit ter načini ugotavljanja na polju so prikazani v preglednici 3.3 .

Zatiranje bolezni s fungicidi

Bolezni v žitih zatiramo v obdobju od kolenčenja do sredine cvetenja (BBCH 32-65), oz. pri ječmenu do začetka cvetenja (BBCH 61). S škropljenjem v tem obdobju skrbimo za ohranjanje zdravih zgornjih treh listov in klasa, delov, ki so najbolj zaslužni za pridelek. Raba fungicidov pred kolenčenjem običajno ni smiselna in ekonomsko upravičena, prav tako ni upravičena prepozna raba zaradi slabše učinkovitosti in karenc.

Glede na intenzivnost pridelave, vremenske razmere in občutljivost sort, lahko fungicide uporabimo enkrat ali dvakrat, v izjemnih primerih tudi trikrat.

Fungicidi v pšenici

Enkratno škropljenje

• Pri manjšem do srednjem pritisku bolezni in pri manj do srednje občutljivih sortah
• Zatiranje bolezni: pšenična listna pegavost, žitna pepelovka, pšenična rja, rumena rja
• Čas škropljenja: od razvoja vrhnjega lista (zastavičarja) do začetka cvetenja (BBCH 39-61). Ne škropimo prej, preden je popolnoma razvit zastavičar (BBCH 39)

Dvakratno škropljenje

• Pri srednjem do velikem pritisku bolezni in pri gojenju srednje do zelo občutljivih sort
• Čas škropljenja:

1. škropljenje: od stadija dveh kolenc do začetka razvoja vrhnjega lista (BBCH 32 do 37);

Zatiranje bolezni: žitna pepelovka, pšenična listna pegavost, rumena rja

2. škropljenje: od stadija, ko je zastavičar polno razvit, do začetka cvetenja (BBCH 39-61);

Zatiranje bolezni: pšenična listna pegavost, žitna pepelovka, rumena rja, navadna rja

• Presledek med obema škropljenjema naj bo od 2 do 3 tedne.

Ciljno zatiranje fuzarioz klasa

Smiselno je predvsem v primerih, kadar sovpadajo sledeči dejavniki tveganja za izbruh bolezni in tvorbo mikotoksinov:

• predposevek koruza ali pšenica,
• obdelava tal brez oranja,
• deževno vreme med cvetenjem.

Čas škropljenja: med cvetenjem (BBCH 59-69); pred napovedanimi padavinami ali takoj po dežju.

Fungicidi v ječmenu

Enkratno škropljenje

• Pri srednjem pritisku bolezni
• Zatiranje bolezni: ramularijska pegavost ječmena, ječmenova mrežasta pegavost, ječmenov listni ožig, žitna pepelovka
• Čas škropljenja: od razvoja zastavičarja do sredine klasenja (BBCH 39-55)

Dvakratno škropljenje

• Kadar je pritisk bolezni zgoden
• Čas škropljenja:

1. škropljenje: od razvoja prvega do drugega kolenca (BBCH 31 do 32)

Zatiranje bolezni: žitna pepelovka, ječmenov listni ožig, ječmenova mrežasta

pegavost

2. škropljenje: od razvoja zastavičarja do konca klasenja (BBCH 39-59)

• Zatiranje bolezni: ječmenova mrežasta pegavost, ramularijska pegavost – najboljša učinkovitost je pri škropljenju v fazi od 49 do 51
• Presledek med obema škropljenjema naj bo od 2 do 3 tedne.

Fungicidi v tritikali in rži

Zatiranje bolezni v tritikali in rži je pri nas manj razširjeno. Za zatiranje bolezni s fungicidom se odločamo v primeru, kadar je pritisk bolezni velik in gojimo občutljive sorte. Pri tem upoštevamo sledeča priporočila:

• Čas škropljenja: od razvoja zastavičarja do začetka cvetenja (BBCH 39-61)
• Zatiranje bolezni: rumena rja, pšenična listna pegavost, rženi listni ožig

Izbira fungicidov za zatiranje bolezni v žitih

Fungicidi za zatiranje bolezni v žitih so navedeni na povezavah na podstrani registriranih FFS za posamezno leto. Izbira fungicida je odvisna od rastnih razmer in stanja v posevku. Glavno vodilo pri izbiri pripravka so prevladujoči povzročitelji bolezni. Izberemo torej fungicide z aktivnimi snovmi, ki jih najbolje zatirajo. Pri tem upoštevamo tudi informacije o možnosti pojava odpornosti škodljivih organizmov proti fungicidom. Priporočila za zatiranje bolezni in škodljivcev v žitih najdete tudi v obvestilih Opazovalno napovedovalne službe za varstvo rastlin.

Škodljivci žit

Pridelavo žit ovirajo tudi nekateri škodljivci, med katerimi so najbolj pogosti rdeči žitni strgači in listne uši. Ličinke žitnih strgačev z objedanjem listov zmanjšujejo asimilacijsko površino, listne uši pa povzročajo največ škode s sesanjem klasov med nalivanjem zrnja.

Obe skupini škodljivcev zatiramo z dovoljenimi insekticidi. Pri ugotavljanju kritičnega števila si pomagamo s pragovi zatiranja, ki so navedeni v preglednici 3.4.

Škodljivi organizmi pri skladiščenju žit

Skladiščenje

Do pojava skladiščnih plesni in škodljivcev večinoma pride zaradi neustreznih pogojev skladiščenja (prevlažno zrnje, poškodovana ali zdrobljena zrna, pozna žetev, neustrezno sušenje, zamakanje ali kondenzacija vlage, mešanje onesnaženega in neonesnaženega žita, zanemarjena skladišča, itd.).

Priporočila:

• tedenski nadzor (pregled) skladiščenega zrnja, po potrebi zračenje in zatiranje škodljivcev;
• skrb, da se zrnje pri manipulaciji čim manj lomi.

Preventivni ukrepi:

• skladiščiti je potrebno le zdravo, nepoškodovano in suho zrnje;
• skladišče je potrebno vsako leto temeljito očistiti;
• pred skladiščenjem je potrebno pregledati zidove in zamašiti morebitne nastale luknje, saj so to mesta, kamor se škodljivci radi zatečejo.
• spremljanje zastopanosti in številčnosti skladiščnih škodljivcev s feromonskimi vabami

V primeru pojava, skladiščne škodljivce zatiramo na nekemičen  (npr.: diatomejska zemlja) ali kemičen način.

4. Bolezni in škodljivci žit.

Bolezni žit

Škodljivci žit

5. Obvladovanje plevelov

Po obsegu pridelave so žita v Sloveniji najpomembnejša skupina kulturnih rastlin, zato so pravilno usmerjeni ukrepi za uravnavanje plevelne vegetacije toliko bolj pomembni za doseganje konkurenčnih rezultatov pridelave. V kolikor so ustrezno izvedeni vsi drugi tehnološki ukrepi (osnovna in predsetvena obdelava, setev, gnojenje, varstvo pred boleznimi in škodljivci ipd.) in ima posevek ustrezno gostoto, v splošnem spadajo žita med kulture, ki imajo dobro tekmovalno sposobnost proti plevelom. Nekoliko slabša je le pri jarih žitih, ki se v začetnem obdobju razvijajo bolj počasi. Kljub temu lahko zaradi načina pridelave v ozki medvrstni razdalji in kadar je prisotna večja populacija zelo konkurenčnih plevelov, prihaja do velikih izgub pridelka. Poleg konkurenčnosti za hranila, vodo in življenjski prostor, ki povzročajo neposreden izpad pridelka, lahko pleveli povzročijo tudi posredno škodo, saj so gostitelji različnih bolezni in škodljivcev, ki lahko prav tako občutno znižajo pridelek. Dodatno lahko prevelika zapleveljenost podaljša obdobje od setve do tehnološke zrelosti, nekateri pleveli (smolenec, slak) pa povzročajo tudi dodatne stroške zaradi nižje storilnosti ob spravilu.

Dobro poznavanje stanja in razvoja plevelne vegetacije na manjših pridelovalnih površinah v preteklih letih ter spremljanje vznika in številčnosti plevelnih vrst na večjih površinah, kjer gojimo žita, naj bi bile osnove za ustrezne odločitve o ukrepih zatiranja plevelne vegetacije. Prav tako pomemben del integriranega pristopa pri uravnavanju plevelne vegetacije je opazovanje stanja oz. učinkovitosti  po izvedenih ukrepih zatiranja plevela. Na ta način lahko na podlagi rezultatov ali izkušenj s posameznimi ukrepi le-te v naslednji sezoni ustrezno spremenimo ali prilagodimo in tudi dolgoročno uspešno obvladujemo plevelno populacijo.

Preventivni ukrepi

Pri uravnavanju plevelne vegetacije v pridelavi žit so podobno kot pri gojenju drugih kulturnih rastlin prav tako pomembni preventivni ukrepi. S temi v veliki meri preprečimo, da  bi se znašli v položaju, ko stanje zapleveljenosti ni več obvladljivo ali pa je zaradi velikega pritiska plevelne populacije že nastala precejšnja gospodarska škoda. Z uporabo učinkovitih preventivnih strategij lahko uspešno zmanjšamo osnovno plevelno populacijo še pred setvijo našega posevka in tudi v primeru, da zaradi zunanjih dejavnikov (vremenske razmere, tla ) naši ukrepi zatiranja plevela niso med najbolj učinkovitimi, ne prihaja do izgube pridelka. Uporaba  preventivnih strategij nam omogoča večjo prilagodljivost pri izbiri samih ukrepov zatiranja plevela. Tako lahko v primeru zelo nizke zapleveljenosti uporabimo tudi mehanske metode zatiranja, ki so praviloma manj učinkovite, vendar z njimi še vedno dovolj uspešno uravnavamo plevelno populacijo, da ne prihaja do izgub pridelka ali semenenja plevelnih vrst. Učinkoviti preventivni ukrepi pa so toliko bolj pomembni tudi kadar uporabljamo le  herbicide, ker na ta način zmanjšujemo pritisk na posamezne zelo učinkovite pripravke iste aktivne snovi, ki jih večkrat zapored uporabljamo na isti površini. Tako se z nižjo osnovno populacijo in širšim izborom ustreznih pripravkov znižuje tudi verjetnost, da bi prišlo do pojava odpornosti posameznih plevelnih vrst na določene aktivne snovi.

Prvi ukrepi za zmanjševanje zapleveljenosti njiv bi morali biti preventivni, povezani s tehnologijo pridelave. Za nadzor plevelne populacije je najbolj pomemben ustrezen kolobar. Z menjavanjem skupin poljščin, pri katerih zaradi različnega termina in načina rasti prevladujejo različne plevelne vrste, lahko številčnost posameznih trdovratnih plevelov izdatno zmanjšamo. Tudi v primeru, da pri zatiranju plevela nismo najbolj učinkoviti, z ustreznim kolobarjem poleg razvoja vplivamo tudi na propad semena določenih plevelnih vrst.  Čeprav so plevelna semena v tleh vitalna precej časa, je sam padec kalivosti semena in propad najvišji v prvih nekaj letih po semenenju, sam kolobar pa to obdobje podaljša oz. onemogoči razvoj določenih plevelnih vrst z ustrezno menjavo kultur v kolobarju.

Za dobro tekmovalno sposobnost žit in za zmanjšanje potrebe po uporabi mehanskih in kemičnih ukrepov je v prvi vrsti potrebno optimalna oskrba posevka, od priprava zemljišča kakor tudi vseh drugih optimalno izvedenih tehnoloških postopkov (setev, gnojenje, varstvo pred boleznimi, škodljivci). Tudi zadostna gostota posevka (vsaj 400 rastlin /m²) vpliva na boljšo tekmovalno sposobnost žit proti plevelom. Ta sposobnost je višja pri ozimnih žitih,  saj je spomladanski razvoj jarih žit v primerjavi z razvojem plevelne populacije počasnejši. Kljub temu setvene norme ni priporočljivo preveč zviševati, saj lahko vodi v porast pojava bolezni in škodljivcev. Delno lahko na tekmovalno sposobnost vplivamo tudi z izborom ustreznih sort, saj so višje sorte nekoliko bolj tekmovalne v primerjavi z nižjimi.

V primerjavi s pridelavo drugih kultur je tudi pri žitih pomemben preventivni ukrep uporabe čistega, zdravega in kvalitetnega semena. Ta ukrep postaja čedalje bolj pomemben, saj je v zadnjih letih zaradi nizkih cen žita na trgu močno razširjena setev domačega semena, ki pa lahko vsebuje precejšnjo količino plevelnih semen.

Mehansko zatiranje plevelov

Integriran pristop uravnavanja plevelne vegetacije poleg ciljne in trajnostne uporabe fitofarmacevtskih sredstev strmi k nadomeščanju le-teh z uporabo nekemičnih alternativ za zatiranje plevela. Med nekemičnimi ukrepi je najpomembnejše mehansko zatiranje plevela, biotično zaradi nezadostne učinkovitosti in zahtevne aplikacije za zdaj še nima večjega pomena. Danes je pridelovalcem na  voljo precej orodij za mehansko zatiranje plevela, vendar njihova samostojna uporaba v praksi večinoma še ne daje povsem zadovoljivih rezultatov, zato se le-ta večinoma dopolnjuje z uporabo herbicidov.

Najpogosteje se za mehansko zatiranje plevelov v žitih uporabljajo česala in brane. Za zmanjšanje plevelne populacije lahko le-te uporabimo že pred samo setvijo žit in izvedemo t.i. slepo setev. Pri tem ukrepu po obdelavi počakamo, da nam vzklijejo pleveli, ki jih po določenem času (po vzniku plevelov, vsaj 7-10 dni) mehansko uničimo s plitvo obdelavo tal (2-5 cm). Paziti moramo, da tal ne obdelamo pregloboko, saj lahko s tem na površino ponovno dvignemo nova semena plevelov, ki iz globljih plasti tal sicer ne bi vzklila. V tujini se v manjši uporabljajo tudi okopalniki za medvrstno okopavanje žit, ki pa morajo biti v tem primeru posejana na širšo medvrstno razdaljo (20-25 cm). Uporaba česal in bran je lahko zadosten ukrep, če ga uporabimo, ko je populacija plevelov še obvladljiva (do 150 rastlin/m²). Ko rezultati mehanskega zatiranja plevelov niso zadovoljivi, se ga lahko kombinira s kemičnim varstvom. Ta orodja se v veliki meri uporabljajo predvsem  v ekološkem kmetijstvu, kjer je uporaba FFS zelo omejena. Česanje njivskih površin z žiti opravljamo do 3x v sezoni, ko so pleveli še v zgodnjih razvojnih fazah, saj tako dosežemo najvišjo učinkovitost. Plevele odstranjujemo, dokler so še konkurenčni žitom, kasneje, ko se rastline razrastejo in zmanjšajo življenjski prostor plevelom, zatiranje običajno ni več potrebno, pa tudi sam razvoj žita nam ne omogoča več uporabo, saj bi preveč poškodovali posevek. Česala so primerna za delo v suhem vremenu, niso pa primerna za obdelavo zaskorjenih tal, saj lahko iz tal z velikimi grudami zemlje izrujejo tudi seme in tako zmanjšajo potencialni pridelek žit. Česala in brane se uporablja tudi za vdelavo mineralnih in tekočih organskih gnojil ter za vdelavo semena podsevka, če le-tega posejemo po vzniku glavnega posevka. S česanjem prekinemo kapilarni dvig vode, s čimer v suhih obdobjih v tleh zadržimo več vode. Pri uporabi česal moramo povečati setveno normo, še posebej v kolikor ta ukrep izvajamo večkrat v rastni dobi, saj  se del rastlin s česanjem bodisi poškoduje ali celo odstrani.

Prvo česanje se lahko opravi po setvi in pred vznikom žit (predvsem na težjih tleh), ki ga opravimo zelo plitko (2-3 cm), da ne poškodujemo ali izkopljemo posejanega semena. V tem primeru morajo biti tla zelo dobro pripravljena do drobno grudičaste strukture, samemu česanju pa mora slediti toplo vreme, da se izruvani pleveli na površini posušijo.  Bolj pogosto opravimo česanje žita po vzniku, še posebej na lahkih, vendar dovolj vlažnih tleh, pri čemer morajo imeti rastline žit razvite vsaj 2 do 3 liste (BBCH 12–13) in so že dobro ukoreninjene. Vse naslednje prehode opravimo po potrebi, odvisno od razvoja plevelov in žit. Česanje je možno, dokler rastline ne dosežejo višine 20 cm (takrat ob majhni hitrosti). Vsak naslednji prehod s česalnikom opravimo v nasprotni smeri ali pravokotno na prejšnji prehod.

1. česanje pred vznikom plevela
2. česanje, 2 – 3 listi (BBCH 12-13)
3. česanje, sledimo razvoju plevelov in kulturnih rastlin, dokler rastline ne dosežejo višine 20 cm

Že v pretekli shemi integrirane pridelave poljščin je bil obvezen ukrep vsaj enkratna  raba orodij ali strojev za mehansko zatiranje plevelov v posameznem posevku. Tudi v trenutnem PRP programu 2016-2020 je v okviru KOPOP plačil možno izvajati zahtevo mehanskega zatiranja plevela. V svetu se veliko raziskuje tudi v smeri biotičnega varstva pred pleveli, ki pa zaradi omejenega učinka še ni tako uspešna, kot drugi načini. Zaenkrat je raziskovanje usmerjeno predvsem v uporabo biotičnih pripravkov (škodljivci) na invazivnih, predvsem tujerodnih rastlinah. Težje je zatirati domače plevelne populacije, saj prerazmnožitve in prenosa biotičnih agensov na rastline iste ali sorodne vrste izven kmetijskih površin ne moremo popolnoma nadzorovati.

Kemično zatiranje plevelov

Herbicide lahko v posevkih žit uporabljamo v 4 terminih – po setvi pred vznikom ali po vzniku in pa zgodaj ali pozno spomladi. V skladu s smernicami IVR se uporaba herbicidov vse bolj usmerja predvsem na čas po vzniku plevelov. Tako imamo vpogled, katere vrste plevelov so prisotne na polju in jih lahko bolj ciljno zatiramo. Obenem hitro razgradljivi pripravki na že poraslih tleh zmanjšujejo tveganje za izpiranje sredstev v talne vode.

Za optimalno oskrbo posevkov je potrebno spremljati tako vremenske razmere kot tudi stanje plevelne populacije. Če žita sejemo zgodaj v jeseni in so vremenske razmere za razvoj plevelov ugodne (topla jesen, dovolj padavin), je bolje herbicide uporabiti že v jeseni. Če žito posejemo pozno in razmere za rast niso ugodne (hladna, kratka jesen), pa je uporabo herbicidov bolje prestaviti na zgodnjo pomlad. Tako se izognemo izpiranju herbicidov v talne vode. Kasnejša, pozno spomladanska raba herbicidov v ozimni pšenici naj bo le korekcijska, npr. pri razredčenih posevkih, kjer lahko pride do močnejšega razvoja okopavinskih (termofilni) plevelov. To zatiranje ima večji pomen pri jarih žitih, saj imajo le-ti manjšo tekmovalno sposobnost. Tudi prag zatiranja plevelov, ko je kritično število plevelov preseglo dovoljeno mejo, je pri jarih žitih približno 40 % manjši. Najlažje in najbolj ekonomično je plevele zatirati v obdobju do razraščanja žita. Ko je žito že v fazi razraščanja, še posebej pa po fazi bilčenja, je plevele težje zatirati, saj so le-ti praviloma prekriti z žitnimi listi, tako se ob tretiranju ne omočijo dovolj.

V naših pridelovalnih razmerah in ob primerni tehnologiji pridelave so praviloma populacije plevelov v žitih pogosto le srednje do . Za smotrnost uporabe herbicida je spremljanje plevelne populacije še toliko bolj pomembno. Za odločitve o zatiranju uporabimo vrednosti kritičnih števil plevelov na površino, lahko pa kot mejo za zatiranje uporabimo več kot 5 % s pleveli pokrite površine ali pa herbicid uporabimo, ko naštejemo več kot 70 – 80 plevelov na m²  tal.

Pri aplikaciji talnih herbicidov po vzniku moramo paziti, da so pleveli v optimalni fazi za zatiranje. V kolikor so pleveli že v višjih razvojnih stadiji, ne moremo pričakovati visokih učinkovitosti, ne glede na to kateri herbicid bomo uporabili. Nasprotno pa morajo imeti, še posebej pri zatiranju s hormonskimi herbicidi (2.4 D, dikamba, MCPP) pleveli dovolj listne mase, da rastline vsrkajo dovolj aktivne snovi. Paziti moramo tudi, da uporabimo herbicide v ustrezni razvojni fazi žita, ko so ti pripravki še selektivni za plevelne vrste (običajno BBCH 30 – 33), saj lahko v nasprotnem primeru poškodujemo tudi naš posevek.

Talnih herbicidov za aplikacijo takoj po setvi ali pred vznikom se zaradi usmerjenega apliciranja sredstev pri integriranem varstvu pred pleveli načeloma izogibamo. Jeseni in pozimi, ko vremenske razmere velikokrat niso ugodne za delovanje herbicidov, se takšni herbicidi lahko izperejo v podtalnico. Uporabimo jih le v primeru, kadar so pogoji za delo na njivskih površinah zgodaj spomladi neugodni (razmočena, težka tla). Prav tako je uporaba upravičena tam, kjer smo z opazovanji v preteklem obdobju ugotovili zelo veliko plevelno populacijo (nad 500 rastlin/m²).

Pri uporabi herbicidov na polju moramo paziti, da so temperature dovolj visoke (pri hormonskih herbicidih 12 – 15°C), saj se v nasprotnem primeru herbicidu zmanjša njegova selektivnost. Določeni herbicidi učinkujejo tudi v hladnejšem vremenu (npr. sulfonilsečninski do -3°C), vendar pa naj bi bile dnevne temperature ob aplikaciji in po njej v splošnem nad 5°C, bolje 8 – 10°C, nočne pa vsaj nad 0°C. Upoštevati moramo tudi dovoljene razdalje do površinskih voda ter morebitne prepovedi uporabe na vodovarstvenih območjih in vodozbirnih območjih.

IVP zaradi prekomerne in enostranske uporabe herbicidov namenja veliko pozornosti tudi zmanjševanju pojava odpornosti plevelnih vrst na te kemične pripravke. Vsako leto se odkrije kar nekaj primerov odpornosti določenih plevelnih vrst. Ti dogodki so zabeleženi večinoma v velikih kmetijskih državah, kjer s konvencionalnim kmetijstvom in brez ali z zelo ozkim kolobarjem še dodatno prispevajo k povečanju možnosti za pojav odpornosti plevelov na učinkovanje aktivnih snovi. V Sloveniji podatkov o odpornosti plevelov na herbicide v sedanjem času ni, vendar pa to ne pomeni, da se ne pojavlja. Prav zato je pomembno, da z opazovanji na polju pravočasno zabeležimo take pojave in s primernimi ukrepi (menjavanje aktivnih snovi herbicidov, kolobar,…) omilimo njihov vpliv na naše kmetijske površine.

6. Registrirana FFS