Korenovke

Med korenovke uvrščamo rastline, ki jih pridelujemo zaradi odebeljenih korenin oziroma korenov. V Sloveniji za prehrano najpogosteje pridelujemo korenje (rdeče, rumeno), kolerabo, repo, rdečo peso, črno redkev, mesečno redkvico, pastinak, sladki komarček, peteršilj in zeleno. Pri nekaterih vrstah, kot sta peteršilj in zelena, kot začimbo uporabljamo tudi liste, medtem ko pri ostalih v prehrani uporabljamo izključno korene ali gomolje.

Koreni predstavljajo založni organ v katerem rastline shranjujejo ogljikove hidrate in druge snovi, ki predstavljajo vir energije za razvoj cvetnega stebla ter semen namenjenih razmnoževanju. Korenovke se med seboj razlikujejo po vsebnosti škroba in sladkorjev ter razmerja med njimi. Poleg ogljikovih hidratov so korenovke vir številnih vitaminov, mineralov in biološko aktivnih spojin (npr. karotenoidi, flavonoidi). Korenovke so cenovno dostopna zelenjava z bogato hranilno sestavo katere glavna prednost je dolgo shranjevanje oziroma skladiščenje v sveži obliki.

Večina današnjih vrst korenovk se je udomačila in razvila iz divjih prednikov, ki izvirajo iz Azije. Njihova uporaba za prehrano in krmo živali je bila poznana že v antični Perziji, Egiptu in pri starih Grkih ter Rimljanih. V preteklosti so imele korenovke veliko prednost pred drugimi zelenjadnicami, saj jih je bilo mogoče uspešno shraniti za zimske mesece.

Nekatere korenovke, zlasti korenje, rdeča pesa, črna redkev, peteršilj, podzemna koleraba in repa, so v Sloveniji dobro poznana in razširjena skupina zelenjadnic. Najpomembnejše regije za pridelavo korenovk so Pomurska, Podravska, Gorenjska in Osrednjeslovenska. Različne klimatske in talne razmere, velika pestrost krajine, izoliranost, različne tehnologije pridelovanja in načini uporabe so omogočili nastanek nekaterih domačih sort korenovk. Avtohtoni sorti strniščne repe Kranjska okrogla[1] in Kranjska podolgovata že z imenom pričata o tradicionalni pridelavi na območju nekdanje Kranjske pokrajine. Prav tako je dobro poznano Ljubljansko rumeno korenje.

Glede na podnebne razmere in prehranske značilnosti različnih regij, so se v Sloveniji skozi desetletja oblikovale nekatere avtohtone sorte korenovk. V Slovenski sortni listi je bilo v letu 2020 (Preglednica 3) skupno vpisanih osem avtohtonih sort korenovk, med njimi ena sorta rdeče pese Bikor; dve sorti strniščne repe Kranjska okrogla in Kranjska podolgovata; dve sorti korenja Nantes Clodia 2 in Ljubljansko rumeno; dve sorti peteršilja Berlinski srednje dolgi in Julivert; ter podzemna koleraba Rumena maslena. V preteklosti so bile v sortni listi vpisane tudi nekatere druge udomačene[2] (tradicionalne) sorte korenovk, kot so npr. gomoljna zelena Alabaster in Praška; rdeča pesa Egiptovska in Detroit; korenje Amsterdamsko, Brunšviško, Duviško in Pariško; korenasti peteršilj Bardoviški; mesečna redkvica Beogradska rotkvica; podzemna koleraba Hofmanova rumena; in strniščna repa Varaždinska repa.

[1] Zahteve glede zapisa imena posamezne sorte so določene z evropskimi in slovenskimi predpisi, natančneje s 44. členom Zakona o semenskem materialu kmetijskih rastlin (ZSMKR) (Uradni list RS, št. 25/05 – uradno prečiščeno besedilo, 41/09, 32/12, 90/12 – ZdZPVHVVR in 22/18) in 12. ter 13. členom Pravilnika o postopku vpisa sorte v sortno listo in o vodenju sortne liste (Uradni list RS, št. 49/09, 96/09, 105/10, 88/11, 59/12, 16/13 in 63/16).

[2] Udomačena (tradicionalna) sorta je starejša sorta tujega porekla, ki se v Republiki Sloveniji prideluje že več kot 15 let oziroma pri vinski trti in sadnih vrstah več kot 50 let, in je dobro prilagojena na slovenske pridelovalne razmere (Uradni list RS, št. 38/2003).

Prve podatke o površinah in pridelkih krmnega korenja ter krmne pese kot glavnega in strniščnega posevka (Preglednici 4 in 5) smo v Sloveniji začeli zbirati že leta 1939. Takrat smo krmno korenje pridelovali na skoraj 12.000 ha površin, od tega večino kot strniščni posevek (8.490 ha), krmno peso pa na okoli 8.500 ha površin, od tega večino kot glavni posevek (5.930 ha). Čeprav je bila kot nakazuje ime večina tega pridelka namenjena za krmo živali, se je precej zlasti krmnega korenja uporabilo tudi za ljudsko prehrano.

Od leta 1954 naprej so na voljo tudi podatki o površinah in pridelkih vrtnega korenja (265 ha, 1.636 t) in krmne repe kot strniščnega posevka (18.490 ha, 277.276 t). Povprečne površine, posajene z vrtnim korenjem, so se v letih 1954–1990 povečale s 265 ha na 555 ha, povprečni hektarski pridelki pa so bili v tem obdobju okrog 8,0–10,3 t/ha. Povprečne površine, posajene s krmnim korenjem kot glavnim in strniščnim posevkom, so se v letih 1955–1990 zmanjšale za več kot polovico, povprečni hektarski pridelki pa so dosegali okrog 9,9–12,6 t/ha (Preglednica 4). Prav tako so se v letih 1955–1990 močno zmanjšale povprečne površine posajene s krmno repo kot strniščnim posevkom, in sicer z 18.490 ha na 3.323 ha. Tudi površine namenjene pridelavi krmne pese kot glavnega in strniščnega posevka so se v tem obdobju nekoliko zmanjšale, pri čemer pa so se povprečni hektarski pridelki povečali s 14,5 t/ha na 20,7 t/ha (Preglednica 5).

[3] Zavarovana sorta je je sorta, za katero je bila izdana odločba o varstvu sorte. Določena je z uradnim opisom sorte, z varstvenim vzorcem in je poimenovana na način, kot ga določa zakon (Uradni list RS, št. 86/1998). V EU so praktično vse nove sorte rastlin zavarovane po sistemu EU in ne po nacionalnih sistemih. Z vstopom v EU so v Sloveniji postale zavarovane vse sorte rastlin, ki so zavarovane po sistemu varstva sort EU.

[4] Ohranjevalna sorta je domača sorta ali sorta, ki je naravno prilagojena na lokalne in regionalne razmere, in je ogrožena zaradi genske erozije. Domača sorta je niz populacij ali klonov določene rastlinske vrste, ki so naravno prilagojeni na okoljske razmere določenega območja (Uradni list RS, št. 49/2009).

Na področju tržne pridelave zelenjadnic so se v Sloveniji po letu 1990 zgodile precejšnje spremembe, zato se je morala panoga specializirati in prilagoditi spremembam ob izgubi tradicionalnih trgov. Z osamosvojitvijo Slovenije je prišlo do nove metodologije pridobivanja statističnih podatkov, zato jih je pogosto težko objektivno primerjati s starejšimi. Način zbiranja statističnih podatkov za pridelovanje korenovk od takrat zajema ločeno zbiranje podatkov za korenček in rdečo peso v okviru pridelave zelenjadnic (Preglednica 6) ter skupino krmnih korenovk (pesa, koleraba, korenje) kot glavnega in naknadnega posevka v okviru pridelave poljščin (Preglednica 7).

V letu 2000 je bil izveden prvi samostojni popis kmetijstva, kjer so bile klasifikacije usklajene s priporočili FAO in EUROSTAT. Od takrat statistične podatke o pridelavi korenčka in rdeče pese zbiramo ločeno, posebej za tržno pridelavo in skupno pridelavo (Preglednica 6). Prav tako se v okviru tržne pridelave zelenjadnic vsake tri leta (Preglednica 8) zbirajo statistični podatki o pridelavi korenčka, zelene (stebelna in gomoljna), peteršilja, rdeče pese, redkvice, redkve, repe in kolerabe (podzemna).

V Preglednici 6 so zbrani podatki za pridelavo korenčka in rdeče pese v Sloveniji v obdobju od 1991–2019. Po letu 1991 so se skupne površine, namenjene pridelavi korenčka, začele zmanjševati in v letu 2010 dosegle najnižji obseg (94 ha). V zadnjih petih letih v povprečju presegajo 250 ha. V letu 2020 smo korenček pridelovali na 283 ha, od tega je bilo tržni pridelavi namenjenih okoli 156 ha. Na vseh teh površinah smo pridelali 7.032 t korenčka, od tega v tržni pridelavi 4.925 t. Povprečni pridelek korenčka je še vedno precej odvisen od rastne sezone, vremenskih razmer v času rasti in tehnologije pridelave ter za 10-letno povprečje znaša okoli 20 t/ha v skupni in 26 t/ha v tržni pridelavi.

Skupne površine namenjene pridelavi rdeče pese se po letu 1990 niso izrazito spreminjale in so znašale v povprečju okoli 150 ha, pri čemer so v letu 2019 prvič presegle 200 ha (Preglednica 6). V letu 2020 smo rdečo peso pridelovali na 229 ha, od tega je bilo tržni pridelavi namenjenih okoli 106 ha. Na vseh teh površinah smo pridelali 5.695 t rdeče pese, od tega v tržni pridelavi 3.303 t. Povprečni pridelek rdeče pese je podobno kot pri korenčku precej odvisen od rastne sezone, vremenskih razmer v času rasti in tehnologije pridelave ter za 10-letno povprečje znaša okoli 22 t/ha v skupni in 28 t/ha v tržni pridelavi.

V Preglednici 7 so zbrani podatki za pridelavo krmnih korenovk (pesa, koleraba, korenje) v Sloveniji v obdobju od 1991–2019. Po letu 1991 (5.269 ha) so se skupne površine, namenjene pridelavi krmnih korenovk kot glavnega posevka, začele močno zmanjševati in so v zadnjih letih padle pod 100 ha. Podobno so po letu 1991 (1.857 ha) začele upadati pridelovalne površine krmnih korenovk kot naknadnega posevka, in v letu 2016 dosegle najnižji obseg na okoli 149 ha. V letu 2020 smo krmne korenovke kot glavni posevek pridelovali na 283 ha in pridelali 1.612 t, kot naknadni posevek pa na 394 ha in pridelali 5.734 t. Povprečni pridelek krmnih korenovk je pri glavnem posevku (24–27 t/ha) v primerjavi z naknadnim posevkom (10–14 t/ha) približno dvakrat višji.

Od leta 2000 v sklopu popisa tržnega vrtnarstva vsakih nekaj let v Sloveniji izvajamo podrobnejši popis o pridelavi posameznih vrst zelenjadnic. V Preglednici 8 so prikazani podatki za tržno pridelavo korenovk po vrstah in število kmetijskih gospodarstev, ki se ukvarja z njihovo pridelavo na prostem. V letu 2019 se je s tržno pridelavo korenčka ukvarjalo 452 kmetijskih gospodinjstev na 156 ha, zelene 227 kmetijskih gospodinjstev na 26 ha, peteršilja 268 kmetijskih gospodarstev na 31 ha, rdeče pese 271 kmetijskih gospodarstev na 106 ha, redkvice 88 kmetijskih gospodarstev na 6 ha in repe 285 kmetijskih gospodarstev na 630 ha.

Najpomembnejše regije za pridelavo korenovk v Sloveniji so Pomurska, Podravska, Gorenjska in Osrednjeslovenska, v manjši meri pa tudi Jugovzhodna Slovenija, Posavska in Savinjska. V Preglednici 9 so prikazani podatki za tržno pridelavo korenovk in gomoljnic v Sloveniji po statističnih regijah. V Pomurski regiji je tržna pridelava korenovk in gomoljnic v letu 2019 potekala na 401 ha površin, s pridelavo pa se je ukvarjalo 91 kmetijskih gospodarstev. V Podravski regiji se je v istem letu s pridelavo korenovk in gomoljnic ukvarjalo 147 kmetijskih gospodarstev na 206 ha površin, sledijo Gorenjska (191 ha, 53 kmetijskih gospodarstev) in Osrednjeslovenska (147 ha, 159 kmetijskih gospodarstev). V ostalih statističnih regijah pridelava korenovk in gomoljnic poteka skupno na manj kot 31 ha pridelovalnih površin. Skupno je bilo v letu 2019 v Sloveniji tržni pridelavi korenovk in gomoljnic namenjenih 10029 ha površin, z njihovo pridelavo pa se je ukvarjalo 699 kmetijskih gospodarstev

Korenovke so obsežna skupina rastlin, katere predstavnike: korenje, koleraba, repa, pesa, redkvica, pastinak, peteršilj, zelena, sladki komarček, hren, topinambur in druge ljudje po svetu pridelujejo tako za prehrano kot za krmo živali. Nekatere, kot sta peteršilj in zelena, se poleg korenov ali gomoljev uporabljajo v prehrani kot začimba v obliki listov ali kot stebla (stebelna zelena). V nadaljevanju se bomo osredotočili predvsem na tiste korenovke, ki jih v Sloveniji pridelujemo in uporabljamo kot zelenjadnice za prehrano, to so korenje (rdeče, rumeno), podzemna koleraba, repa, rdeča pesa, črna redkev, mesečna redkvica, pastinak, korenasti peteršilj in gomoljna zelena.

Glede na vrsto in pomembnost v kmetijski pridelavi FAO uvršča korenovke v dve skupini: korenje in repa, in sladkorna pesa (vključno z rdečo peso). Po podatkih FAO (2021) se na svetu letno pridela okoli 45 milijonov ton korenja in repe ter 280 milijonov ton sladkorne pese (Preglednica 1). Največja pridelovalka korenja in repe je Kitajska, medtem ko največ sladkorne pese pridelajo v Rusiji. V Preglednici 1 so predstavljeni podatki o pridelavi korenovk v svetu in petih največjih državah pridelovalkah. Povprečni svetovni hektarski pridelki omenjenih korenovk so se v letu 2019 gibali med 40 t/ha in 60 t/ha, odvisno od vrste ter tehnologije pridelave. Države z razvitim in tehnološko naprednejšim kmetijstvom dosegajo višji hektarski pridelek kot kmetijsko manj razvite države. Pri pridelavi korenja in repe dosegajo najvišji hektarski pridelek Uzbekistan (71,2 t/ha) in ZDA (70,1 t/ha), medtem ko znaša ta v Ukrajini le okoli 20,2 t/ha. Velike razlike so tudi pri pridelavi sladkorne pese, kjer dosega najvišji hektarski pridelek Francija s 85,1 t/ha, najnižjega pa Rusija (48,0 t/ha).

Korenovke zagotavljajo energijo z visoko vsebnostjo ogljikovih hidratov, obenem pa vsebujejo malo maščob. Poleg tega so bogat vir prehranske vlaknine, številnih vitaminov in mineralov ter biološko aktivnih spojin. Svetovna poraba in posledično pridelava nekaterih korenovk, npr. korenja in repe, se od leta 2000 naprej povečuje, medtem ko pridelava sladkorne pese v povprečju ostaja bolj ali manj nespremenjena, kar je prikazano v grafih na Sliki 1. Če je znašala svetovna pridelava korenja in repe leta 2000 okoli 22 milijonov ton, se je do danes že skoraj podvojila in povečala na skoraj 45 milijonov ton. Pri sladkorni pesi je bila svetovna letna pridelava v tem času okoli 250 milijonov ton.

Svetovni hektarski pridelek se je v obdobju 1961–2019 povečal pri obeh skupinah korenovk. Pri korenju in repi v zadnjih letih znaša okoli 40 t/ha, pri sladkorni pesi pa okoli 60 t/ha. Pri tem je treba poudariti, da so razlike med posameznimi državami pridelovalkami zelo velike, saj dosegajo tiste s sodobnimi in najnovejšimi tehnologijami ob manjši porabi vhodnih virov neprimerno višji hektarski pridelek ter posledično konkurenčno prednost pri samem trženju in prodaji.

V Evropi smo leta 2019 pridelali okoli 20 % celotnih svetovnih količin korenja in repe ter okoli 70 % sladkorne pese (Preglednica 2). Po površinah in količinah pridelanega korenja in repe so največje evropske pridelovalke Ukrajina (43.000 ha; 869.450 t), Združeno kraljestvo (14.132 ha; 830.259 t), Nemčija (13.730 ha; 791.110 t) in Poljska (22.500 ha; 678.300 t). Med državami, ki mejijo s Slovenijo, je v letu 2019 največ korenja in repe pridelala Italija (492.220 t), sledijo ji Avstrija (108.180 t), Madžarska (71.400 t) in Hrvaška (11.910 t).

Po površinah in količinah pridelane sladkorne pese sta v Evropi daleč največji pridelovalki Francija (446.600 ha; 38.024.390 t) in Nemčija (408.700 ha; 29.728.300 t). Med državami, ki mejijo s Slovenijo, pridela največ sladkorne pese Avstrija (1.965.150 t), sledijo ji Italija (1.779.130 t), Madžarska (823.500 t) in Hrvaška (708.580 t). Prav tako kot drugod po svetu, imajo tudi v Evropi pri pridelavi korenovk države s sodobnimi tehnologijami bistveno višji hektarski pridelek.

Korenovke so dobile ime po omesenelih korenih, ki so v resnici zadebeljene glavne korenine, v primeru zadebeljenih delov stebel pa govorimo o gomoljih (npr. gomoljna zelena, sladki komarček). Koreni in gomolji za rastlino predstavljajo založni organ v katerem le-ta shranjuje hranilne snovi, ki služijo kot vir energije za razvoj cvetnega stebla in semen, torej razmnoževanju. Večina korenovk spada v družino kobulnic (Apiaceae), križnic (Brassicaceae) in metlikovk (Chenopodiaceae).

Poznamo različne vrste, podvrste in varietete korenovk, med katerimi so v Sloveniji najbolj poznane in uveljavljene v pridelavi za prehrano:

• korenje (Daucus carota var. sativus),

• rumena ali podzemna koleraba (Brassica napus L. var. napobrassica),
• repa (Brassica rapa var. rapa L.),
• rdeča pesa (Beta vulgaris L. var. rubra),
• črna redkev (Raphanus sativus L. var. niger),
• mesečna redkvica (Raphanus raphanistrum subsp. sativus),
• pastinak (Pastinaca sativa L.),
• korenasti peteršilj (Petroselinum crispum var. tuberosum) in
• gomoljna zelena (Apium graveolens var. rapaceum).

Kobulnice (korenje, pastinak, korenasti peteršilj, gomoljna zelena)

Korenje

Divje korenje izvira iz srednje Azije od koder se je v Sredozemlje razširil v 10. in 11. stoletju, na vzhod Evrope pa nekoliko kasneje v 14. in 15. stoletju. Današnja oblika korenja je nastala s križanji med posameznimi vrstami in skrbno odbiro. Sodobna selekcija korenja gre predvsem v smeri različnih oblik in tipov korenov (Slika 1) ter visokih hektarskih pridelkov. Korenje spada med zelo priljubljene in ekonomsko pomembne zelenjadnice, katere uporaba je razširjena po vsem svetu.

Korenje je dvoletna rastlina dolgega dne, ki v prvem letu razvije listno rozeto in koren oziroma odebeljeno glavno korenino različnih oblik, v drugem letu pa cvet in seme. Po obliki in dolžini korena ločimo kratke, srednje dolge in dolge sorte, pa tudi okrogle, valjaste in stožičaste (Slika 1). Glede na dolžino rastne dobe ločimo zgodnje sorte, ki so namenjene sprotni rabi, in pozne sorte, ki oblikujejo daljše korene primerne za skladiščenje. Barve korenov so lahko različne, najpogosteje pa so ti rumeni, oranžni, rdeči ali vijolični. Razlika v barvi je odvisna od genotipa, intenzivnost barve pa od razvojne faze, temperatur v času razvoja in gnojenja. Oranžno, rumeno in rdeče korenje vsebuje več karotenoidov, korenje vijolične barve pa več antocianov. Prevladujoča karotenoida v oranžnem korenju sta α-karoten in β-karoten, v rumenem korenju pa prevladujejo ksantofili.

Pri korenju po vzniku začnejo najprej intenzivno rasti listi, ki že v dveh tednih dosežejo okoli 15 cm. Steblo se v tem času ne spreminja, stranske korenine pa postajajo vedno bolj številčne. V nadaljevanju rasti se začne rast glavne korenine, ki v naslednjem mesecu rasti sprva ostane še precej tanka, nato pa začne intenzivno rasti. V tej fazi je rast korenine hitrejša kot rast listov. Delitev korena se začne, ko doseže polovico svoje končne dolžine. Razvoj rastline korenja v vegetativni fazi je prikazan na Sliki 2.

Pastinak

Pastinak ali navadni rebrinec je sorodnik korenja in naj bi izviral iz Sredozemlja, danes pa ga največ pridelujejo v Evropi (zlasti v Angliji) in Ameriki. V preteklosti je bila njegova pridelava skupaj z repo v naših krajih precej bolj razširjena, nato pa ga je izpodrinil krompir. Gre za sladko škrobnato korenovko, ki se pogosto uporablja v kombinaciji s korenjem, zeleno in peteršiljem. Pastinak je dvoletnica, ki jo pridelujemo kot enoletnico, saj prvo leto oblikuje odebeljene založne korene, drugo leto pa iz njih požene steblo, ki zacveti in semeni. Razvojna doba od setve do razvoja korenov je precej dolga (150–170 dni), pri čemer so nizke temperature celo priporočljive, saj se po pravih zmrzalih škrob shranjen v korenih pretvori v sladkor.

Korenasti peteršilj

Peteršilj je sorodnik janeža in zelene, ki izvira iz Sredozemlja. Pri peteršilju ločimo dve vrsti, in sicer korenasti peteršilj (Petroselinum crispum var. tuberosum), ki oblikuje korene in razvije manj listne mase, ter listni peteršilj (Petroselinum crispum var. foliosum) pri katerem so korenine tanke in razvije bogato listno maso. Korenasti peteršilj je pogosta korenovka zlasti v srednji in vzhodni Evropi. Toplotno je dokaj nezahtevna rastlina, zato je njegova pridelava mogoča tudi na večjih nadmorskih višinah.

Gomoljna zelena

Gomoljna zelena je ena najstarejših korenovk, ki se je razvila iz divje zelene. Izvirala naj bi iz Sredozemlja, Bližnjega vzhoda in severne Afrike, uživali pa so jo že stari Egipčani, Rimljani in Grki, ki so korenino oziroma gomolje uporabljali v medicinske in verske namene.

Pri zeleni ločino tri vrste, in sicer gomoljno, stebelno in listno zeleno. Gomoljna zelena je dvoletna tujeprašna rastlina, ki v prvem letu razvije omesenel koren oziroma belkast aromatičen gomolj velikosti 10–20 cm. Pri gomoljni zeleni lahko v prehrani uporabljamo tako gomolj kot liste. Pri tvorbi gomolja poleg korenin in hipokotila, tj. spodnji del stebla pod kličnimi listi, sodelujejo tudi deli poganjkov. Gomoljna zelena je zahtevna zelenjadnica, ki zelo dolgo raste in potrebuje dobre rastne razmere.

Križnice (podzemna koleraba, repa, črna redkev, mesečna redkvica)

Podzemna koleraba

Rumena ali podzemna koleraba, tudi kavla ali švedska repa, je dvoletna zelenjadnica z mesnatim korenom, ki izvira iz zmernih predelov srednje Evrope. V prvem letu tvori koren, ki je nad zemljo zelene barve, pri nekaterih sortah vijoličaste, del pod zemljo pa rumene. Čvrsto, sočno meso je oranžno rumeno, sladkastega okusa, vsebuje veliko glukoze, saharoze in eteričnih olj, ki dajejo značilen okus. Podzemna koleraba je primerna za prehrano, ko doseže premer korenov 15–20 cm. Je toplotno manj zahtevna korenovka, zato jo lahko pridelujemo tudi na višje ležečih območjih. Raste razmeroma hitro, saj od setve do tehnološke zrelosti potrebuje le dobre tri mesece.

Repa

Repa je korenovka bele barve z rdeče, zeleno ali vijolično obarvanim nadzemnim delom, ki je bil izpostavljen svetlobi. Koren je okroglaste ali podolgovate oblike brez stranskih korenin, meso pa je bele barve. Listi repe so užitni in po okusu spominjajo na gorčico. Repa izvira iz srednje Azije, njene prve omembe pa so v grških in rimskih besedilih, kjer je bila pomembna tako za prehrano kot krmo živali. V preteklosti je predstavljala osnovno prehrano revnega prebivalstva Evrope, zato je še zdaj pogosto na slabem glasu. Repa je danes razširjena praktično po vsem svetu in je zelo cenjena zaradi značilnega rahlo pekočega okusa ter ugodnih prehranskih lastnosti. V Sloveniji sta najbolj poznani in v pridelavi razširjeni avtohtoni sorti Kranjska okrogla in Kranjska podolgovata. Slednja je bolj primerna za strojno lupljenje v primeru kisanja. Repa se najpogosteje prideluje kot strniščni posevek po žetvi ječmena, pšenice ali spravilu zgodnjega krompirja. Rastna doba je okoli 90–100 dni.

Črna redkev

Črna redkev spada med tako imenovane zimske vrste redkev, ki razvije podolgovate ali okrogle črne korene z belim mesom. V prehrani in zdravilstvu so jo uporabljali že stari Egipčani, najverjetneje pa izvira iz Bližnjega vzhoda z območje današnje Sirije. V Evropi se je pojavila šele v 16. stoletju, in sicer najprej podolgovati tipi, okrogle vrste pa so se pojavile precej kasneje. Podobno kot druge vrste redkve ima tudi črna značilen oster okus zaradi vsebnosti različnih spojin, ki jih rastlina uporabljala predvsem kot obrambo pred škodljivci. Črna redkev ima značilen pekoč okus in je nekoliko težje prebavljiva.

Mesečna redkvica

Mesečna redkvica je enoletna tujeprašna rastlina, ki naj bi izvirala iz Kitajske, poznali pa so jo tudi stari Egipčani. Poznamo številne sorte, ki se razlikujejo po barvi, velikosti, obliki korenov, dolžini rasti in intenziteti okusa. Surova redkvica ima hrustljavo teksturo in značilen oster pikanten okus, za katerega so odgovorni glukozinolati in encim mirosinaza. Ime mesečna redkvica je dobila po zelo kratki rastni dobi, ki je poleti 20–25 dni in jeseni nekoliko dlje 30–40 dni. Užitni del mesečne redkvice je podzemni del oziroma koren, ki je okrogle ali podolgovate oblike rdeče barve z belim ali rožnatim mesom. Če je pravočasno pobrana, je njeno meso sladko in hrustljavo, če ostane predolgo v zemlji, pa postane puhla, grenka in žilava.

Metlikovke (rdeča pesa)

Rdečo peso so kot zdravilno rastlino poznali že Babilonci, Grki in Rimljani, ki so jo sprva pridelovali zaradi listov. Pesa s podolgovatimi rdeče obarvanimi koreni kot jih poznamo danes se je razširila v pridelavi šele v 15. in 16. stoletju, sorte z okroglimi koreni pa še nekoliko kasneje. Rdeča pesa spada med najbolj poznane rastline, ki veljajo za naravno zdravilo za slabokrvnost.

Rdeča pesa je dvoletna tujeprašna rastlina dolgega dne. Glede na obliko korena, ki ga tvorita korenina in del mladike pod kličnimi listi, ločimo okrogle, podolgovate ter dolge sorte. Kolikšen del korena se razvije v zemlji ali nad ravnino tal, je sortna lastnost. Barva korenov je lahko od rumenkaste do rjavo rdeče ali pisane, značilna rdeča barva je posledica vsebnosti antioksidativnih pigmentov betalainov. Rdeča pesa vsebuje precej mineralov, zlasti železa in kalija, vitaminov ter folne kisline, znane tudi kot vitamin B9.

S tehnološkimi ukrepi vplivamo na rast in razvoj oziroma kondicijo rastlin, preprečujemo pa tudi širjenje rastlinskih bolezni, škodljivcev in plevelov. Različne vrste korenovk imajo različne pridelovalne zahteve, vsem pa je skupno, da se užitni del razvija v tleh, zato je uspeh pridelave v prvi vrsti odvisen od kakovosti tal. V nadaljevanju opisujemo zahteve za v Sloveniji najbolj zastopane vrste korenovk: korenje, podzemna koleraba, repa, rdeča pesa, črna redkev, mesečna redkvica, pastinak, korenasti peteršilj in gomoljna zelena.

Korenine so skladiščni organi, povečane oziroma zadebeljene za shranjevanje energije v obliki ogljikovih hidratov. Korenovke se razlikujejo predvsem v koncentraciji in ravnovesju med škrobom, sladkorjem ter drugimi vrstami ogljikovih hidratov. Ekonomsko bolj pomembne korenovke so tiste z visoko koncentracijo ogljikovih hidratov v obliki škroba. Večino korenovk je mogoče v precej enostavnih pogojih skladiščiti precej dogo obdobje, tudi več mesecev. Pri pridelavi korenovk je vsem skupno, da jih ne gnojimo s svežim gnojem. Vse korenovke razen zelene pridelujemo z direktno setvijo na končno mesto pridelave.

Korenje je zelo zahtevna korenovka glede fizikalnih lastnosti tal. Pridelujemo ga lahko v različnih tipih tal, ki pa se ob nalivih ne smejo zaskorjiti in so dobro prepustna za padavinsko vodo. Najboljša so globoko obdelana peščeno-ilovnata tla so bogata z organsko snovjo – humusom[1] (vsaj 4%). V takšnih tleh korenov med rastjo ne ovirajo zbite plasti zemlje. Primerna so tudi strukturna srednje težka humusna tla, ki imajo dobro sposobnost zadrževanja vlage. Težka tla so neprimerna ravno zaradi težav s hitrim zaskorjenem, posledično pa so koreni deformirani, popokani in slabšega okusa. Za pridelavo korenja niso primerne zapleveljene njive. Optimalna pH-vrednost tal za pridelovanje korenja je od 6,0 do 7,5.

Podzemna koleraba dobro uspeva na globoko obdelanih peščeno-ilovnatih tleh. Za zgodnje setve so primerna lažja peščena tla, za jesenske pa nekoliko bolj ilovnata. Optimalna pH-vrednost tal za pridelovanje podzemne kolerabe je od 6,5 do 7,0. V bolj kislih tleh s pH-vrednostjo pod 6,5, se lahko hitro pojavijo težave z glivično boleznijo golšavost kapusnic, pri kateri se korenine močno odebelijo in iznakazijo, kar povzroči zastoj v rasti.

Repa je za pridelovanje manj zahtevna korenovka. Najbolje uspeva na srednje globokih lažjih odcednih tleh dobro založenih s humusom (več kot 4%). Optimalna pH-vrednost tal za pridelovanje repe je od 6,5 do 7,0.

Rdeča pesa najbolje uspeva v globokih srednje težkih peščeno-ilovnatih tleh, ki so dobro odcedna in enakomerno vlažna. V lahkih tleh je v primeru suše potrebno namakanje, v težkih slabo odcednih tleh pa lahko posevek hitro propade. Optimalna pH-vrednost tal za pridelovanje repe je od 6,0 do 6,5.

Črna redkev dobro uspeva v globokih, rahlih, dobro obdelanih srednje težkih tleh (zlasti peščenih) dobro založenih s humusom. Težka in močno skeletna tla so manj primerna, prav tako lahka in z vodo manj preskrbljena tla, saj bodo v tem primeru koreni zelo ostrega okusa. Optimalna pH-vrednost tal za pridelovanje črne redkve je okoli 6,5.

Mesečna redkvica je najhitreje rastoča korenovka, ki najbolje uspeva v strukturnih peščenih tleh dobro založenih s hranili in humusom, pri čemer ni potrebna globoka obdelava tal. Za hitro rast rastline potrebujejo dovolj vlage, zato je zalivanje oziroma namakanje nujno. Če redkvice rastejo počasi (več kot 4 tedne) postanejo pekoče. Preveč pognojena tla povzročijo, da so koreni puhli in mehki. Optimalna pH-vrednost tal za pridelovanje mesečne redkvice je od 6,0 do 7,5.

Pastinak najbolje uspeva v globokih ilovnatih tleh dobro založenih s humusom in optimalno vlažnostjo. Težja in skeletna tla so manj primerna, saj bodo koreni preveč razvejani. Optimalna pH-vrednost tal za pridelovanje pastinaka je od 6,0 do 6,5.

Korenasti peteršilj dobro uspeva v peščenih tleh bogatih s hranili in humusom. Spada med manj zahtevne korenovke, saj uspeva tudi v nekoliko slabših pridelovalnih razmerah. Optimalna pH-vrednost tal za pridelovanje korenastega peteršilja je okoli 6,5.

Gomoljna zelena je zahtevna korenovka glede izbire tal. Najbolje uspeva v globokih srednje težkih ilovnatih tleh bogatih s hranili in humusom. Tekom rasti je ključna dobra oskrba, predvsem namakanje in dognojevanje. Kljub relativno visoki potrebi po vodi slabo uspeva v tleh z zastajajočo vodo. Optimalna pH-vrednost tal za pridelovanje gomoljne zelene je od 6,0 do 7,0.

[1] Humus je stabilni del nežive organske snovi tal in predstavlja večinski del organske snovi. Nastaja po različnih poteh iz razgradnih produktov odmrle rastlinske biomase in mikrobnih izločkov. Humus je visokomolekularna organska snov tal, ki je kemijsko ni mogoče natančno identificirati.

Korenje dobro uspeva v zmernem podnebju in je odporno proti nizkim temperaturam. Je toplotno manj zahtevna korenovka, prilagojena krajem z dolgo rastno dobo in milimi zimami brez ekstremnih temperatur. Seme korenja začne kaliti pri 3–4 °C, optimalne temperature za vznik pa so okoli 20 °C, ko korenje vzkali že v 6 dneh. Optimalne temperature za rast in razvoj listov so 15–20 °C, v času tvorbe in debelitve korenov pa 20–25 °C. Temperature nižje od 2 °C in višje od 30 °C popolnoma ustavijo rast. Mlade rastline korenja relativno dobro prenašajo nizke temperature, saj prenesejo temperature do –4 °C, medtem ko razviti koreni brez vidnih poškodb prenesejo le okoli –1 °C.

Podzemna koleraba najbolje uspeva v nekoliko hladnejšem in zmerno vlažnem podnebju. Je toplotno manj zahtevna korenovka, ki jo lahko pridelujemo tudi na višje ležečih območjih. Seme podzemne kolerabe začne kaliti pri 1–5 °C, optimalne temperature za vznik so okoli 15–20 °C, ko vzkali že v 3–6 dneh. Optimalne temperature za rast korenov so 14–20 °C, minimalne pri okoli 9 °C. Mlade rastline prenesejo temperature do –4 °C, kasneje, ko so koreni že polno razviti pa le-ti pozebejo šele pri –8 °C do –10 C.

Repa je toplotno manj zahtevna korenovka, ki ji ustreza hladnejše in bolj vlažno podnebje. Seme repe začne kaliti pri okoli 4–5 °C, optimalne temperature za vznik pa so 10–15 °C. Rastline repe optimalno rastejo pri temperaturah 10–20 °C, jeseni pa razviti koreni prenesejo do –4 °C.

Rdeča pesa je v primerjavi z drugimi korenovkami toplotno precej bolj zahtevna rastlina, ki ji ustreza zmerno toplo in vlažno podnebje. Seme rdeče pese začne kaliti pri 6 °C, optimalne temperature za vznik pa so 20–25 °C, ko rdeča pesa vzkali v 8–10 dneh. Optimalne rastne temperature za razvoj rdeče pese so 15–23 °C, pri višjih temperaturah se razvije več listov. Jeseni razviti koreni brez vidnih poškodb prenesejo temperature do –3 °C.

Črna redkev je toplotno manj zahtevna korenovka odporna proti nizkim temperaturam, vendar občutljiva na pozebo. Seme črne redkve začne kaliti pri 1–2 °C, optimalne temperature za vznik pa so okoli 20 °C. Optimalne rastne temperature za razvoj črne redkve so 15–20 °C.

Mesečna redkvica je podobno kot črna redkev toplotno maj zahtevna rastlina. Seme mesečne redkvice začne kaliti pri 5 °C, optimalne temperature za vznik pa so 18–25 °C, ko mesečne redkvice vzkalijo v 3–4 dneh. Optimalne rastne temperature za razvoj mesečne redkvice so 12–18 °C. Odrasle rastline prenesejo temperature do –6 °C.

Pastinak je toplotno neobčutljiva korenovka in ena bolj odpornih zelenjadnic proti mrazu, ki lahko prezimi tudi na prostem. Najbolje uspeva v nekoliko bolj vlažnem podnebju. Seme pastinaka začne kaliti pri 3–4 °C, optimalne temperature za vznik pa so 8–12 °C. Optimalne rastne temperature za razvoj pastinaka so 13–20 °C.

Korenasti peteršilj je toplotno manj zahtevna korenovka, zato ga lahko pridelujemo tudi na višjih nadmorskih višinah. Najbolj mu ustreza zmerno toplo in vlažno podnebje. Seme peteršilja začne kaliti pri 2–8 °C, optimalne temperature za vznik pa so 20–26 °C. Optimalne rastne temperature za razvoj korenastega peteršilja so 15–20 °C. Odrasle rastline prenesejo temperature do –9 °C in lahko prezimijo na prostem.

Gomoljna zelena najbolje uspeva v toplem in vlažnem podnebju. Seme gomoljne zelene začne kaliti pri 3 °C, optimalne temperature za vznik pa so okoli 20 °C, ko zelena vzkali v 10–14 dneh. Optimalne rastne temperature za razvoj gomoljne zelene so 12–22 °C. Odrasle rastline brez večjih težav prenesejo temperature do –5 °C.

Korenje za obilen pridelek potrebuje enakomerno preskrbo tal z vodo. Že ob kalitvi je za hiter in enakomeren vznik ključna prav zadostna vlažnost tal, v času razvoja listov in debelitve korenov pa se ta še poveča. Za namakanje je najboljši kapljični način, količina pa je odvisna od teksture tal, povprečne dnevne evapotranspiracije[1] in potreb rastline. Neenakomerna preskrba z vodo povzroča pokanje korenov, leseno in manj sočno meso, grenak okus in izpad pridelka.

Podzemna koleraba in repa za optimalno rast potrebujeta vlažna tla, ki jih je v primeru daljših obdobij brez padavin priporočljivo zalivati, da koreni ostanejo sočni in ne olesenijo. Ker se večina kolerabe in repe v Sloveniji prideluje kot strniščni posevek, je namakanje redko.

Rdeča pesa za enakomeren vznik potrebuje veliko vlage. Optimalna vlažnost za pridelovanje rdeče pese je od 60 do 80 % poljske kapacitete tal. Korenine se pri rdeči pesi razvijejo nekoliko globlje kot pri drugih korenovkah, zato rastline lažje prenesejo občasno pomanjkanje vode, vendar daljša izpostavljenost suši bistveno zmanjša pridelek.

Mesečna redkvica kljub nižjemu pridelku korenov potrebuje stalno primerno vlažnost tal. Optimalna vlažnost za pridelovanje mesečne redkvice je od 70 do 80 % poljske kapacitete[2] tal in relativna zračna vlaga od 60–80  %. Pri višji zračni vlagi se prekomerno razvija listna masa, kar posledično poveča nevarnost glivičnih obolenj (npr. gnitje listov). Pomanjkanje vode povzroči olesenelost korenov in povzroči pekoč okus.

Črna redkev, pastinak in korenasti peteršilj za optimalno rast potrebujejo stalno primerno vlažna tla, ki jih po potrebi namakamo.

Gomoljna zelena nujno potrebuje konstantno preskrbo z vodo, saj je občutljiva za pomankanje vlage tako v zraku kot v tleh. Največje potrebe po vodi so v času formiranja in debeljenja gomoljev. Optimalna vlažnost za pridelovanje gomoljne zelene je od 60 do 75 % poljske kapacitete tal in relativna zračna vlaga od 70 do 80 %.

[1] Evapotranspiracija je izhlapevanje vode iz tal in rastlin.

[2] Vodnozadrževalne lastnosti tal v območju rastlinskih korenin označujeta dve točki vsebnosti vode v tleh: poljska kapaciteta ali nasičenost tal z vodo in točka venenja ali vsebnost vode, pri kateri rastlina trajno ovene. Med točkama je območje rastlini dostopne vode.

Korenje in rdeča pesa od setve do spravila potrebujeta intenzivno osvetlitev, zato slabo rasteta v primeru pregoste setve ali na senčnih legah. Pravočasno redčenje posevka je pomembno za izboljšanje osvetlitve. Podzemna koleraba, repa, črna redkev, pastinak in korenasti peteršilj so glede osvetlitve manj zahtevne korenovke, kljub temu pa je pravočasno redčenje posevka nujno opravilo. Mesečna redkvica za svetlobo ni zahtevna rastlina, saj uspešno raste tudi pri pogojih kratkega dne in nizke intenzivnosti osvetlitve. V času daljšanja dneva lahko uhaja v cvet. Gomoljna zelena za uspešen razvoj potrebuje zmerno osvetlitev, ki je še posebej pomembna pri vzniku.

Glede na Tehnološka navodila MKGP za integrirano pridelavo zelenjave za leto 2021 pri pridelavi korenja, pastinaka, peteršilja in zelene velja, da se lahko v treh letih največ dvakrat zvrsti kobulnica. Pri pridelavi redkvice se lahko v treh letih največ štirikrat zvrsti redkvica, pri redkvi se lahko v treh letih največ dvakrat zvrsti križnica, pri rdeči pesi pa se v treh letih največ enkrat zvrstijo lobodovke. Hranilna (gnojilna) vrednost žetvenih ostankov korenovk za naslednji posevek je prikazana v Preglednici 11.

Korenje sejemo na drugo poljino in v poljedelskem kolobarju sledi žitom, krompirju ali stročnicam, na isto mesto pa ga sejemo po štirih do šestih letih. V vrtnarskem kolobarju pridelujemo korenje po okopavinah (npr. kapusnice, plodovke), ki so bile predhodno pognojene s hlevskim gnojem in ne zaplevelijo tal. Poznejše setve lahko opravimo po spravilu solate, zgodnjega krompirja, motovilca ali špinače. Hitrorastoče sorte korenja lahko pridelujemo kot naknadni posevek po spravilu zgodnjih zelenjadnic.

Podzemno kolerabo pridelujemo na drugi poljini. Pri pridelavi kolerabe s hlevskim gnojem gnojimo predhodni kulturi. Na istem mestu kolerabo pridelujemo najprej po treh letih, še bolje po štirih. Dobri predhodni posevki so krompir, fižol ozimna in jara žita.

Repa je križnica, kar je potrebno upoštevati v primeru pridelave drugih vrst rastlin iz te botanične skupine. Na istem mestu lahko repo pridelujemo po najmanj štirih letih. Najpogosteje se repa seje kot strniščni dosevek po žetvi ozimnega ječmena, pšenice ali po spravilu zgodnjega krompirja.

Rdečo peso pridelujemo na drugi poljini za kulturami, ki smo jih predhodno pognojili s hlevskim gnojem. Slabo prenaša gnojenje s svežim hlevskim gnojem, prav tako sta slab predhodni posevek špinača ali blitva. Dobri predhodni posevki so krompir, plodovke, ječmen, solata in motovilec. Na istem mestu lahko redečo peso pridelujemo najmanj po dveh do petih letih.

Mesečne redkvice pridelujemo na isti poljini po treh do štirih letih. V kolobarnem členu jih pridelujemo za fižolom, korenjem, solato, paradižnikom, špinačo, kapusnicami, itd. So primerna vmesna kultura zlasti pri pridelavi kumar, melon, paradižnika, solate, kolerabe, peteršilja ali graha. Mesečne redkvice se obnesejo tudi pri pridelavi v mešanih posevkih s korenjem ali solato.

Gomoljno zeleno pridelujemo v širokem štiri do petletnem kolobarju na prvi ali drugi poljini. Najbolje uspeva po okopavinah in kapusnicah, pa tudi žitih in stročnicah. Je dober prehodni posevek za večino zelenjadnic, saj pusti rahla in z organsko snovjo bogata tla.

Za pričakovane pridelke različnih korenovk so okvirne potrebe posevkov pri normalno založenih tleh pri gojenju na prostem opredeljene v Tehnoloških navodilih za integrirano pridelavo zelenjave za leto 2021, ki jih izdaja Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (Preglednica 12). Količino rastlinam dostopnega dušika v tleh lahko povečamo z večkratnim okopavanjem, rahljanjem medvrstnega prostora in foliarnim dognojevanjem.

Za korenovke in gomoljnice v splošnem velja, da slabo prenašajo direktno gnojenje s svežim hlevskim gnojem, zato je najbolje na ta način gnojiti predhodne posevke. V nedozorelem gnoju je mnogo mikroorganizmov, ki lahko povzročijo gnitje korenov in posledično zmanjšajo sposobnost skladiščenja. Potrebe po dušiku so za različne korenovke prikazane na Sliki 5. Od mikroelementov pogosto primanjkuje bora, ki ga korenovke potrebujejo v nekoliko večjih količinah.

Tako kot vse zelenjadnice moramo tudi korenovke gnojiti v skladu s priporočili in normativi, da bomo dosegli pričakovan in kakovosten pridelek. Pri tržni pridelavi korenovk izvajamo kemično analizo tal, saj le tako dosežemo sorazmerje med ekonomičnostjo in uravnoteženo prehrano, seveda pa se s tem ognemo tudi morebitnim fiziološkim motnjam v rasti in razvoju rastlin. Koliko gnojil dodamo je odvisno predvsem od kakovosti zemljišča, načrtovanega pričakovanega pridelka in založenosti tal.

V Sloveniji ima pridelava korenovk, zlasti korenja, kolerabe, repe, rdeče pese in črne redkve, dolgo tradicijo, vendar je bila vse do 90. let prejšnjega stoletja pridelava domačih sort namenjena predvsem družinski oskrbi in prodaji na tržnicah. Številni potrošniki še danes dobro poznajo korenje Ljubljansko rumeno, repo Kranjsko okroglo in Kranjsko podolgovato, ter kolerabo Rumeno masleno.

Na področju tržne pridelave zelenjadnic so se v Sloveniji po letu 1990 zgodile precejšnje spremembe, zato se je morala panoga specializirati ter prilagoditi spremembam. V pridelavo so prišle novejše sorte, ki so bile odpornejše na bolezni in škodljivce, vendar so se do danes ohranile ali obudile stare sorte. Prav tako so na višji in bolj izenačen pridelek precej vplivale nove tehnologije in načini pridelave kot so, setev na visoke gredice, presajanje predhodno vzgojenih sadik s koreninsko grudo (npr. pri gomoljni zeleni), uporaba natančnih pnevmatskih sejalnic pri setvi, natančnejše gnojenje s specializiranimi mineralnimi gnojili itd.

Večino korenovk v Sloveniji največkrat pridelujemo na prostem na golih tleh in le v manjšem obsegu v plastenjakih ali rastlinjakih (npr. mesečna redkvica, gomoljna zelena). Gomoljno zeleno večinoma pridelujemo iz predhodno vzgojenih sadik, medtem ko vse ostale obravnavane korenovke (korenje, koleraba, repa, rdeča pesa, črna redkev, mesečna redkvica, pastinak in korenasti peteršilj) pridelujemo izključno z direktno setvijo na končno mesto pridelave. V Sloveniji je trenutno pridelovanje korenovk še vedno precej razdrobljeno, pridelovalci so slabo povezani, prav tako je precej neorganiziran tudi odkupni trg. Velik delež pridelave predstavlja tradicionalna vrtičkarska pridelava in pridelava na manjših kmetijah v proizvodnih sistemih z nizkimi vhodnimi stroški, specializirani tržni pridelavi je namenjen le manjši del površin.

Osnovna zahteva za uspešno shranjevanje korenovk je, da ima izbrana sorta prave značilnosti za skladiščenje ali predelavo, in čas spravila oziroma pobiranje v optimalni tehnološki zrelosti korenov za posamezno vrsto. Za podaljšanje skladiščenja in roka uporabnosti nekaterih korenovk (npr. korenje, rdeča pesa, repa) so pogosti procesi globoko zamrzovanje, kisanje ali fermentacija in konzerviranje s toplotno obdelavo kot sta pasterizacija ali sterilizacija. Korenovke pred skladiščenjem ne operemo, kajti sloj zemlje okoli korenov služi kot zaščita pred transpiracijo oziroma izhlapevanjem iz pridelka.

V splošnem velja, da lahko večino korenovk, z izjemo mesečnih redkvic, v optimalnih pogojih relativno dolgo skladiščimo. Korenovke se za pripravo na trg najpogosteje pakirajo v šopih (npr. mlado korenje, mesečne redkvice), plastično/leseno povratno (npr. PCV/leseni zaboji različnih dimenzij) ali nepovratno embalažo (npr. plastične PP in PET košarice za enkratno uporabo, PE folija za ovijanje).

Za uspešno dolgoročno skladiščenje je ključen proces hitrega ohlajanja čim prej po pobiranju. V normalni atmosferi skladiščimo korenovke v kleteh ali hladilnicah pri nizkih temperaturah in visoki relativni vlagi, pri čemer poskrbimo tudi za izmenjavo zraka oziroma prezračevanje. V preglednici 12 so navedene optimalne razmere za skladiščenje različnih vrst korenovk, pri tem pa je treba upoštevati njihovo fiziološko stanje in zrelost ob spravilu.

Za dolgoročno skladiščenje nekaterih korenovk, npr. gomoljne zelene in mesečne redkvice, se lahko uporablja skladiščenje v kontrolirani atmosferi, kjer je poleg nizkih temperatur, visoke relativne vlage in prezračevanja treba zagotoviti še spremenjeno sestavo zraka (CO₂, O₂). Prednosti skladiščenja v kontrolirani atmosferi so nadzorovanje glivičnih bolezni in fizioloških motenj, ohranjanje barve, vzdrževanje hrustljavosti in svežega okusa ter manjša izgube teže oziroma kalo. Za skladiščenje gomoljne zelene v kontrolirani atmosferi se priporoča temperatura 0 °C, 2–4 % O₂ in 2–3 % CO₂, za mesečne redkvice pa temperatura 5–10 °C in 1–2 % O₂. Kontrolirana atmosfera je v primerjavi s shranjevanjem pri nizkih temperaturah relativno draga, zato njene prednosti le redko zadostujejo za pokrivanje višjih obratovalnih stroškov takšnega načina skladiščenja.

Pridelek korenja pobiramo, ko koreni tehnološko dozorijo. Razvite korene pulimo ročno ali strojno s kombajni, listje ali nadzemne dele običajno pustimo na njivi. V primeru prodaje mladega korenja v šopih, korene pulimo in povežemo v manjše šope skupaj z listi. Pobiramo v suhem vremenu in hladnejšem delu dneva (npr. zjutraj). Posamezne korene zlagamo v lesene ali plastične zaboje, odvisno od načina prodaje oziroma zahtev kupcev. Pomembno je, da koreni niso poškodovani, prav tako jih pred skladiščenjem ne peremo. Pobrano korenje po spravilu čim hitreje preberemo, osušimo in ohladimo, npr. z vpihavanjem hladnega zraka v hladilnici, da zmanjšamo dihanje in preprečimo rast mikrobov. Optimalni pogoji za skladiščenje korenja so pri temperaturi 0–1 °C in relativni vlagi 95–98 %. Korenje lahko dobi grenak okus, ko je v okolju etilen, zato ni priporočljivo shranjevanje ali prevoz korenja z drugimi vrstami, ki oddajajo etilen (npr. paradižnik, melona, jabolka).

Kolerabo lahko pustimo pozno jeseni v tleh čim dlje, močnejšega mraza pa ne prenese. Spravilo večinoma poteka od septembra do novembra. Razvite korene pulimo oziroma pobiramo ročno v suhem vremenu, listje ali nadzemne dele pa običajno odrežemo ali odtrgamo z zasukom za prst visoko in pustimo na njivi. Pobrano kolerabo po spravilu čim hitreje preberemo in v optimalnih pogojih skladiščimo pri temperaturi 0–1 °C ter relativni vlagi 90–95 %.

Korene repe zgodnjih sort za svežo rabo pulimo sproti, ko dosežejo debelino vsaj 5 cm. Pozne strniščne sorte za zimsko porabo začnemo pobirati v septembru in oktobru. Posamezne korene repe izpulimo, 2–3 cm nad korenom odtrgamo liste in prikrajšamo korenine. Pobrano kolerabo po spravilu čim hitreje preberemo, osušimo in v optimalnih pogojih skladiščimo pri temperaturi 0 °C ter relativni vlagi 90–95 %. Tradicionalen način shranjevanja pridelka repe je kisanje. Naribano repo kisamo z dodatkom soli, lahko pa cele očiščene in oprane korene kisamo v jabolčnih ali vinskih tropinah. Pri repi za kisanje je ključno, da koreni ne zmrznejo.

Rdečo peso poberemo, ko koreni povsem dozorijo, običajno se v fazi tehnološke zrelosti listi nekoliko povesijo in začnejo rumeneti. Koreni rdeče pese so občutljivi na nizke temperature, zato spravilo nujno opravimo pred prvim mrazom. Pri spravilu pazimo na morebitne mehanske poškodbe, saj te pospešijo gnitje med skladiščenjem. Rdečo peso pulimo in 1–2 cm nad korenom odrežemo liste. Korenin ne režemo, sicer se med kuhanje izgubi veliko barvil. Pobrano rdečo peso po spravilu čim hitreje preberemo in v optimalnih pogojih skladiščimo pri temperaturi 0–2 °C ter relativni vlagi 90–95 %. V primeru pridelave za predelovalno industrijo so že vnaprej določeni standardi glede debeline, zato je v tem primeru nujno izločanje predebelih korenov.

Pastinak pazljivo izkopavamo že v začetku tehnološke zrelosti korenov, ko začne rumeneti listje, v oktobru in novembru, ali pa sproti po potrebi vse do pomladi, saj razviti koreni niso občutljivi na zmrzal. Pozno jeseni listi sicer nekoliko ovenijo, vendar to ne škodi korenom v zemlji. Za razliko od ostalih korenovk je pastinak po prvih nočnih zmrzalih še okusnejši. Pastinak izpulimo, odtrgamo liste in korene v optimalnih pogojih skladiščimo pri temperaturi 0–1 °C ter relativni vlagi 96–100 %.

Korenasti peteršilj pobiramo v jeseni takoj, ko začnejo rumeneti prvi listi. Korene izpulimo, odtrgamo listje in odstranimo stranske korenine. Pobrane korene peteršilja po spravilu čim hitreje preberemo in v optimalnih pogojih skladiščimo pri temperaturi 0 °C ter relativni vlagi 90–95 %. Koreni so precej odporni proti zmrzali, zato je shranjevanje dokaj enostavno.

Črno redkev poberemo, ko popolnoma dozori in začnejo rumeneti listi. Posamezne korene izpulimo, odtrgamo listje in prikrajšamo korenine. Pri spravilu pazimo na morebitne mehanske poškodbe. Pobrano črno redkev po spravilu čim hitreje preberemo in v optimalnih pogojih skladiščimo pri temperaturi 0–2 °C ter relativni vlagi 90–95 %.

Za mesečne redkvice je ključno, da rastejo hitro ob primerni vlagi, v nasprotnem primeru so lahko precej pekoče ali puhle. Pridelek pobiramo v fazi tehnološke zrelosti, ko rastline oblikujejo pravilno oblikovanje in odebeljene korene debeline 2–5 cm. Pri mesečni redkvici koreni zelo hitro prezorijo, zato je pomembno pravočasno spravilo. Pridelek pobiramo skupaj z listi, pogosto oblikujemo manjše šopke, ki jih operemo, osušimo in čim prej ohladimo. V optimalnih pogojih skladiščimo mesečne redkvice pri temperaturi 2–5 °C ter relativni vlagi 90–96 %.

Pridelek gomoljne zelene pobiramo v fazi tehnološke zrelosti gomoljev, vendar ne prezgodaj, saj raste še pri temperaturah okoli 5 °C. Le povsem dozoreli gomolji namreč dobro prenesejo dolgo skladiščenje. Posamezne gomolje pulimo, pobrani rastlini pa obrežemo suhe in poškodovane liste ter večje stranske korenine. Gomolji so ob spravilu težki od 0,5 do 1 kg. Prebrane in očiščene gomolje zelene lahko v optimalnih pogojih pri temperaturi –0,5–0 °C ter relativni vlagi 90–95 % skladiščimo več mesecev.

Za korenje, ki se potrošnikom dobavlja sveže in je v prodaji z listi ali brez, velja standard FFV-10 UNECE za trženje in nadzor nad kakovostjo korenja. Minimalne zahteve za trženje korenja zahtevajo, da so koreni nepoškodovani, zdravi, čisti (opran – brez vidne tuje snovi, neopran – brez odvečne zemlje in nečistoč), brez škodljivcev in poškodb, čvrsti, ne razvejani (brez sekundarnih korenov) in ne oleseneli, brez odganjanja cvetnega stebla, brez odvečne zunanje vlage (tj. dovolj osušeni v primeru pranja), ter brez kakršnega koli tujega vonja in/ali okusa.

Korenje se razvršča v tri razrede: razred »ekstra«, I. razred in II. razred. Velikost se določi z največjim premerom ekvatorialnega dela korena ali z maso korena brez listov. Da se zagotovi izenačenost po velikosti, sme biti razlika v velikosti korenja v isti enoti pakiranja največ 20 mm ali 150 g v razredu »ekstra« in 30 mm ali 200 g v I. razredu.

Najmanjša velikost je:

• 10 mm, kadar se velikost določa s premerom, in 8 g, kadar se določa s težo (za zgodnje korenje in sorte z malimi koreni);
• 20 mm, kadar se velikost določa s premerom, in 50 g, kadar se določa s težo (za sorte z velikimi koreni).

Največja velikost je:

• 40 mm, kadar se velikost določa s premerom, in 150 g, kadar se določa s težo (za zgodnje korenje in sorte z malimi koreni);
• 45 mm, kadar se velikost določa s premerom, in 200 g, kadar se določa s težo (za sorte z velikimi koreni).

Za podzemno kolerabo, repo, rdečo peso, mesečne redkvice, pastinak, korenasti peteršilj in zeleno, ki se potrošnikom dobavlja sveža (ne za industrijsko predelavo), velja standard FFV-59 UNECE za trženje in nadzor nad tržno kakovostjo korenaste in gomoljaste zelenjave. Minimalne zahteve za trženje omenjenih vrst zahtevajo, da so koreni oz. gomolji nepoškodovani, zdravi, čisti, praktično brez škodljivcev in njihovih poškodb, svežega videza in čvrsti, brez razbarvanega tkiva (npr. sive ali črne proge), nerazcepljeni, brez sekundarnih odebelitev, nevotli, neoleseneli, nevlaknati in nepuhli, brez neobičajne vlage, ter brez kakršnega koli tujega vonja in/ali okusa. Korenasta in gomoljasta zelenjava se razvršča v dva razreda: I. razred in II. razred. Podrobnejših zahtev glede velikosti ni.

Med korenovke uvrščamo predstavnike treh različnih družin (kobulnice, križnice, metlikovke). Temu primeren je širok nabor glivičnih, bakterijskih in virusnih bolezni ter škodljivcev, ki ogrožajo njihovo pridelavo.  Škodljivi organizmi močno zmanjšujejo količino in kakovost pridelkov, zato je varstvo  rastlin zelo pomemben del pridelave. Enako kot pri integrirani pridelavi ostalih kmetijskih rastlin, se tudi pri korenovkah začnejo varstveni ukrepi z izbiro primernih sort, zdravega in certificiranega sadilnega materiala, ustrezne priprave tal, kolobarja, optimalne založenosti tal s hranili itd. Pomembno je tudi dosledno izvajanje higienskih ukrepov ter odstranjevanje okuženih in propadlih rastlin. Za uspešno varstvo pred boleznimi in škodljivci je nujno redno spremljanje zdravstvenega stanja rastlin in ob pojavu škodljivih organizmov pravočasno in ustrezno ukrepati.

Pojavnost škodljivcev je odvisna od vremenskih razmer in tako med leti različna. Za preprečevanje pojava škodljivcev se poslužujemo splošnih preventivnih ukrepov kot je pravočasna setev v razmerah, ki omogočajo dober vznik posevka ter oskrba posevka z vodo in hranili. Za preprečevanje pojava škodljivcev je bistveno upoštevanje širokega kolobarja. Nekatere vrste škodljivcev prezimijo na polju med rastlinskim ostanki, zato je pomembno njihovo odstranjevanje ali zadelava v tla za pospešitev mineralizacije.

Redno spremljanje razvoja posevka in pojava škodljivcev omogoča pravočasno ukrepanje. Pri njihovem zatiranju dajemo prednost nekemičnim ukrepom, ki vključujejo uporabo biotičnih pripravkov in fitofarmacevtskih sredstev na osnovi mikroorganizmov, t.i. biopesticidov. Insekticide uporabljamo le ob preseganju pragov škodljivosti in v skladu z navodili glede njihove varne uporabe za okolje ter neciljne organizme.

Talni organizmi kot so ogrci (Melolontha), strune (Elateridae) in sovke (Lepidoptera), so polifagni  škodljivci, ki napadajo predstavnike iz vseh treh družin korenovk. Škodo povzročajo z objedanjem podzemnih rastlinski organov in ob prerazmnožitvi povzročijo velik izpad pridelka. K talnim škodljivcem prištevamo tudi ogorčice iz različnih rodov, ki s sesanjem rastlinskih sokov slabijo rastline in zmanjšujejo pretok hranil in vode po rastlini. Z ogorčicami napadene rastline razvijejo slaboten koreninski sistem ter so podvržene sušnemu stresu zaradi omejenega pretoka vode. Tudi polži (Arionidae, Limacidae) so polifagni škodljivci in še posebno nevarni v mokrih letih, ko so pogoji za njihovo prerazmnožitev ugodni.

Rastlinske vrste iz družine kobulnic pogosto napadajo uši, kot je npr. mokasta korenjeva uš (Semiaphis dauci ) ter korenjeva lista uš (Cavariella aegopodii). Uši s sesanjem rastlinskih sokov povzročajo deformacijo, zvijanje in rumenenje listov ter ob tem močno zavirajo rast rastlin. Na napadenih listih najdemo drobne, zeleno sive ali rumenkaste uši, ki se nahajajo ob listnih žilah. Na korenju so pogoste tudi koreninske uši (Dysaphis crataegi). Škodljivci iz reda dvokrilcev (Diptera) kot so korenjeva muha (Chamaepsila rosae), korenjeva zavrtalka (Napomyza Carotae) ter zelenina muha (Euleia Heraclei) povzročajo škodo na korenih in listju. Žerke vrtajo rove v koren, ki je posledično  netržen, hkrati pa naredijo vstopne rane za druge povzročitelje bolezni. Poškodbe na listih so vidne bodisi kot drobni rovi tik pod listno povrhnjico bodisi kot mehurjaste tvorbe na listni površini in sušenje listov. Poškodovani listi imajo manjšo asimilacijsko površino zato je rast upočasnjena.

Tudi križnice napadajo različne listne uši. Na spodnji strani listov najdemo uši različnih barv, odvisno kateri vrsti pripadajo. Zaradi sesanja rastlinskih sokov rastline slabijo listi pa se zvijajo navzdol. Poleg uši povzročajo veliko škodo gosenice kapusovega belina (Pieris Brasicae) in kapusovega molja (Plutella xylostella), ki objedajo liste. Žerke kapusove muhe (Delia radicum) povzročajo škodo z objedanjem koreninic in vrtanjem rovov v steblo. Mlade rastline lahko zato propadejo, na poškodovana mesta pa se naselijo sekundarni patogeni. Pozornost je potrebno nameniti tudi bolhačem, ki izjedajo listje v obliki majhnih luknjic. Ob močnem napadu se listje posuši, rastline hirajo in propadejo. Rastlinjakov ščitkar (Trialeurodes vaporarium) je zadnji v vrsti najpogostejših škodljivcev na korenovkah iz rodu kapusnic. Ličinke in odrasli osebki se prehranjujejo z rastlinskimi sokovi zato listje rumeni. Gospodarsko škodo pa povzroča predvsem izločanje medene rose. Medena rosa služi kot gojišče glivam sajavosti, ki onesnažijo rastline in zmanjšujejo asimilacijsko sposobnost kar se odraža v manjšem pridelku.

Rdeča pesa je edini predstavnik družine metlikovk, ki sodi v skupino korenovk. Škodo povzroča pesin bolhač (Chaetocnema tibialis), ki izjeda luknjice na listju kar vpliva na pridelek. Poškodbe na listih povzročajo tudi pesna muha (Pegomya betae), katere žerke tvorijo mehurjaste rove, pesin molj (Scrobipalpa ocellatella), katerega ličinke se zavrtajo v listne peclje, in listne uši.

Glivični povzročitelji bolezni korenovk lahko okužujejo tako podzemne kot tudi nadzemne dele rastlin ter semenski material. Širijo se z okuženim rastlinskih materialom in semenom. Za ohranjanje zdravega pridelka je poleg uporabe fitofarmacevtskih sredstev potrebno še dosledno upoštevanje agrotehničnih ukrepov.

Listne pegavosti okužujejo stebla in listne ploskve rastlin.  Pri pridelavi korenovk  povzročajo  težave  naslednji povzročitelji pegavosti: korenjev listni ožig (Alternaria dauci), listne pegavosti iz rodu Alternaria spp., siva pegavost korenjevega listja (Cercospora carotae), listna pegavost zelen (Septoria apiicola), siva listna pegavost zelene (Cercospora apii), listna pegavost peteršilja (Septoria petrosellini, Septoria apiicola)  in pesna listna pegavost (Cercopora beticola). Kot že ime pove prepoznamo listne pegavostih po pegah na listju in steblih, ki so različnih barv, kar je odvisno od vrste povzročitelja. Pege se tekom rastne dobe širijo in postajajo nekrotične. Okuženi listi se na koncu posušijo. Glive se širijo in ohranjajo preko okuženega semena, predvsem pa preko okuženih rastlinskih ostankov na njivah, zato sta ustrezen kolobar in zadelava rastlinskih ostankov pomembna ukrepa. Listne pegavosti zatiramo tudi z ustreznimi, registriranimi fungicidnimi sredstvi.

Pepelovke prepoznamo po sivi, plesnivi prevleki na zelenih delih rastlin. Listi venijo in se ob hudi okužbi v celoti posušijo. Rastline močno zaostajajo v rasti kar zmanjšuje pridelek.  Poznamo naslednje povzročitelje bolezni: pepelovka kobulnic (Erysiphe heraclei), pesna pepelovka (Erysiphe betae).

Poleg pepelovk in  pegavosti okužujejo zelene dele rastlin tudi pesna plesen (Peronospora farinosa) na pesi, ki jo prepoznamo po zvijajočih robovih pobledelih listov in vijoličasti prevleki na spodnji strani ter kapusova plesen (Peronospora parasitica), za katero so značilne rumenkaste pege na zgornji in belkasta prevleka na spodnji strani listov.

Kobulnice okužuje tudi gliva Sclerotinia sclerotiorum, ki povzroča belo gnilobo. Rastline gnijejo tik nad zemljo, na korenu pa se pojavi bela prevleka iz micelija. Če do okužbe prid zgodaj v rastni dobi, lahko rastline propadejo. Večjo škodo povzroča v času skladiščenja.

Med bakterijskimi povzročitelji bolezni lahko izpostavimo Erwinio carotovoro, ki povzroča mehko bakterijsko gnilobo korenja. Okužuje tudi druge predstavnike iz družine križnic. Gre za skladiščno bolezen, pri kateri se koren obarva rjavo in zgnije. Bakterija vstopa v rastlino preko ran, ki nastanejo ob mehanski obdelavi tal in ob spravilu, ali jih povzročijo grizoči in sesajoči škodljivi organizmi. Virusne bolezni  korenovk, z izjemo pese, za enkrat še ne povzročajo gospodarske škode. Na pesi se pojavlja viroza z imenom Beet Necrotic Yellow Vein Virus (BNYVVO). Okužbo prepoznamo po nenormalni, zavrti rasti  ter rumenenjem listov. Koreninski sistem je šibek, nenormalno razraščen, z nekrotičnimi pegami. V Sloveniji je prisoten tudi virus mozaika zelene, vendar ni gospodarsko pomemben. Prepoznamo  ga po nepravilnih, rumenih lisah na listnih ploskvah in vzdolžnih rumenkastih pegah na steblih.

Uravnavanje rasti plevelov je lahko v posevkih korenovk zahtevno. Večina korenovk ima v začetnih fazah rasti nizko tekmovalno sposobnost za prostor, hranila in vodo. Veliko prostora in slabo senčenje tal daje možnost rasti tako enoletnim kot tudi večletnim plevelom. Ti lahko ob ugodnih pogojih zasedejo velik del pridelovalne površine, s tem pa zmanjšajo možnost za optimalen razvoj posevka. Pleveli so lahko tudi gostitelji raznih bolezni in škodljivcev, ki lahko še dodatno zmanjšajo kakovost pridelka korenovk. Za zmanjšanje zapleveljenosti in s tem večjega, kvalitetnejšega pridelka je potreben integriran pristop, saj samo z enim načinom varstvo izjemno težko izvajamo.

Spremljanje vznika plevelov, ki se pojavljajo na pridelovalnih površinah, je zaželeno opravilo pri pridelavi vrtnin, tudi korenovk. Pomembno je že pri odločanju o lokaciji zemljišča, ki ga bomo namenil gojenju korenovk, posebno pozornost takrat namenimo rasti trdovratnejših plevelov, ki jih med pridelavo korenovk težje zatremo. Poznavanje vrst plevelov in njihovih populacij na pridelovalnih površinah je smiselno zaradi odločanja o nadaljnjih ukrepih njihovega uravnavanja. Pleveli, kot so osat, navadni plešec, pasje zelišče in v zadnjem času tudi užitna ostrica, lahko zelo zmanjšajo rast in kasnejši donos pridelka korenovk.

Za povečanje tekmovalne sposobnosti korenovk proti plevelom, sploh v začetnih fazah njihove rasti, in za zmanjšanje populacije plevelov na zemljišču je pomembno preventivno ukrepanje. Za gojenje izberemo sorte s hitrejšo rastjo in posledično hitrejšim prekritjem medvrstnega prostora. Izbira optimalnega termina gojenja in primerne tehnologije vplivajo na razvoj plevelov v posevku. Pomembno je tudi ustrezno gnojenje, uporaba čistega semenskega materiala in strojev, s katerim zagotovimo dobro sposobnost korenovk za razvoj v prvih fazah rasti.

Pravilna izbira zemljišča je za gojenje korenovk pomembna tako iz vidika v tleh prisotnih bolezni in škodljivcev, kot tudi iz vidika prisotnih plevelov. Izogibamo se z gojenju na zemljiščih, ki so bila v preteklosti močno zapleveljena z rastlinami, ki jih v posevku korenovk težko zatiramo, sploh širokolistnimi pleveli (npr. osat, nedišeča trirobka, pasje zelišče, ščiri). Tako lahko pripomoremo k hitrejši rasti in kakovostnejšemu pridelku gojenih rastlin. Tudi v neposredni bližini ohranjanje nezapleveljenih površin ugodno vpliva na razvoj posevka.

S kolobarjem posevkov zmanjšamo možnost za prenos bolezni in škodljivcev iz leta v leto, zaradi različnih tehnologij in terminov gojenja različnih posevkov pa tudi pritisk različnih vrst plevelov.

Mehansko zatiranje

Običajno pred setvijo opravimo osnovno obdelavo tal. Poleg ostalih lastnosti ima ta ukrep tudi vpliv na rast plevelne vegetacije v posevku. Vznikle rastline in semena namreč med obračanjem zemlje zakopljemo globlje v tla in, pretežno pri enoletnih plevelih, onemogočimo njihov razvoj. Če njivsko površino pred setvijo obdelujemo z orodji za osnovno obdelavo tal, moramo biti pozorni na prisotnost večletnih, trajnih plevelov, ki imajo sposobnost vegetativnega razmnoževanja, saj jih lahko z ukrepom razrežemo in namnožimo.

Slepa setev

Nekaj tednov pred setvijo opravimo predsetveno obdelavo tal, nato pa vznikle plevele odstranimo s ponovno plitvo obdelavo tal ali kemičnimi pripravki. Naknadna obdelava tal naj bo plitva, saj v nasprotnem primeru na površje tal privedemo nova potencialno kaliva semena plevelov. Pri izvajanju slepe setve je pomembno, da je v tleh dovolj vlage, obenem pa mora biti tudi temperatura dovolj visoka, da seme plevelov vzklije. Pazljivi moramo biti ob pojavnosti trajnih plevelov, saj lahko z uporabo ukrepa njihove korenine razrežemo in tako rastline še dodatno namnožimo.

Kemično zatiranje

Če je izbrana njivska površina močno zapleveljena, je smiselno zatiranje plevelov že v strnišču prejšnje kulture ali pred setvijo posevka. Z zatiranjem plevelov v strnišču preprečujemo semenitev plevelov in s tem zmanjšujemo potencialno kalitev le teh v kasnejših posevkih. Posebno pozornost namenimo plevelom, ki jih kasneje, po vzniku posevka, zelo težko zatiramo, to so predvsem trajni pleveli (osati, kislice, večletne trave…) z razraslim koreninskim sistemom. Pred setvijo običajno uporabimo neselektivne herbicide. Če plevelov ni veliko ali so v ti. otokih, lahko aplikacijo izvedemo lokalno ali točkovno in s tem zmanjšamo obremenitev herbicidov na okolje in zmanjšamo možnost za nastanek odpornosti plevelov proti uporabljeni herbicidni snovi.

Mehansko zatiranje

Ukrep mehanskega zatiranja je v prvih fazah po setvi lahko zelo učinkovit. Za mehansko zatiranje lahko uporabimo česala, kotalne brane ali medvrstne okopalnike. Pri nekaterih vrstah korenovk je mehansko odstranjevanje plevelov zaradi goste setve oteženo, poleg tega je oteženo tudi ročno odstranjevanje plevelov. Zato je v takih primerih izbira zemljišča z majhno populacijo plevelov še pomembnejša.

Učinkovitost mehanskega zatiranja je največja pri zatiranju enoletnih plevelov, ki rastejo blizu površine ter v času, ko so ti pleveli še v fazi kalic oz čim manjši. Prvi prehod lahko uporabimo že po setvi, pred vznikom posevka. Obdelava naj bo plitva, da ne poškodujemo kalečih semen korenovk. Čeprav ob prehodih s česali ali kotalnimi branami v času po vzniku posevek poškodujemo, se ta kasneje običajno obraste. Če uporabljamo namakalne sisteme, je potrebno upoštevati, da takoj po obdelavi ne uporabljamo namakanja, saj lahko to pripomore k ukoreninjanju izpuljenih plevelov. Paziti moramo tudi, da tal ne obdelujemo takoj po namakanju, saj je lahko mokra zemlja bolj sprijeta, tako lahko z grudami uničimo tudi gojene rastline.

Medvrstno okopavanje plevele izpuli iz podlage, zato se ti posušijo. Čas ukrepa je ponavadi okrog faze 3 do 4 listov. Ob prehodu z orodji za mehansko zatiranje plevelov moramo biti pozorni, da ne poškodujemo posevka, saj ga tako lahko izpostavimo boleznim ter zavremo njegov razvoj. Mehansko zatiranje plevelov običajno izvajamo 1 krat do 3 krat pred sklenitvijo vrst posevka. Če pri pridelavi ne uporabljamo kemičnih pripravkov, je navadno predvsem pri bolj trdovratnih in trajnih plevelih potrebno tudi ročno izkopavanje večjih rastlin. Ročno okopavanje je v posevkih korenovk pogosto neizogibno delo, pogosto že zaradi potrebe po redčenju. Čeprav zamudno in relativno drago opravilo je včasih potrebno tudi za zmanjševanje zapleveljenosti, sploh, če z drugimi ukrepi nismo uspeli zatreti plevelov v posevku ali če so pleveli preveliki za odstranjevanje z drugimi metodami.  Ročno okopavanje je najučinkovitejše, ko so pleveli majhni, pri zatiranju, puljenju večjih plevelov lahko poškodujemo tudi posevek.

Ožiganje in uporaba pare

Plevele v posevkih korenovk lahko uravnavamo tudi z uporabo ožiganja ali vodne pare.  Postopek je lahko učinkovit predvsem pri zatiranju plevelov v začetnih fazah rasti. Visoka temperatura pri večjih širokolistnih plevelih in predvsem travah, ki imajo rastni vršiček pri tleh,  povzroči le zastoj v rasti, zato je potrebno postopke ožiganja ali uporabo pare ponoviti. Uporaba termičnih postopkov uravnavanja plevelne vegetacije po vzniku posevka lahko povzroči poškodbe nadzemnih delov korenovk. Zaradi visoke temperature je ob izvajanju teh ukrepov potrebna uporaba ščitnikov za preprečevanje ožiga posevka.

Mulčenje, zastirke

Zastiranje medvrstnega prostora je alternativa drugim ukrepom uravnavanja plevelov,  smiselna pa je predvsem v manjših nasadih. Za ta namen lahko uporabimo zastirke iz naravnih (slama, sekanci) ali umetnih materialov (folije). Naravne zastirke so lahko tudi dobro okolje za naravne sovražnike nekaterih škodljivcev, obenem pa so lahko ugodno okolje za bolezni gojenih rastlin.

Kemično zatiranje

Kemično varstvo v skladu z načeli IVR  izvajamo ob stalnem spremljanju vznika in rasti plevelov. Izbor sredstva za uravnavanje plevelov je odvisen od vrst plevelov, pomembno je tudi pravočasno ukrepanje, saj običajno sredstva najbolje delujejo v času, ko so pleveli majhni. Kemična sredstva uporabimo, ko z ostalimi ukrepi nismo dosegli želenega učinka pri zmanjšanju plevelne populacije.

 Za uravnavanje ozkolistnih plevelov je na voljo kar nekaj pripravkov, medtem ko je izbira pripravkov za zatiranje širokolistnih plevelov bolj omejena. Plevele lahko zatiramo v času po setvi do ali po vzniku. Po setvi lahko za zatiranje ozkolistnega in širokolistnega plevela v nekaterih posevkih korenovk uporabimo sredstva na osnovi pendimetalina, metamitrona, klomazona, metazaklora.

Po vzniku je za zatiranje širokolistnega plevela v nekaterih vrstah korenovk več možnosti izbire herbicida, pri drugih so možnosti bolj omejene. V korenju, peteršilju in zeleni lahko po vzniku za zatiranje širokolistnega plevela uporabimo sredstvo na osnovi prosulfokarba. Rastline posevka morajo imeti razvite 2 – 4 liste. V korenju in gomoljni zeleni lahko uporabimo tudi sredstvo na osnovi aklonifena, v korenju lahko sredstvo uporabimo v dveh deljenih odmerkih, enega po setvi in drugega po vzniku. V pesi in kolerabi lahko za zatiranje nekaterih trdovratnejših plevelov uporabimo sredstvo na osnovi klopiralida. Na večletne plevele (npr. osat) sredstvo slabše učinkuje, če so ti v sušnem stresu. V pesi lahko po vzniku uporabimo tudi sredstvo na osnovi metamitrona, ki ga lahko uporabimo v deljenih odmerkih. Po vzniiku lahko v nekaterih korenovkah za zatiranje ozkolistnega in širokolistnega plevela uporabimo sredstva na osnovi cikloksidima in propakvizafopa.

Herbicidi za uravnavanje rasti ozkolistnih plevelov so najbolj učinkoviti pri zatiranju enoletnih in nekaterih večletnih trav v zgodnjih fazah rasti. Kasneje je njihova učinkovitost zmanjšana. Učinkovitost herbicidov je manjša tudi v času, ko so trave v sušnem stresu, saj se takrat zaradi zaprtja listnih rež zmanjša prevzem snovi (posledično aktivnih snovi v herbicidu) iz okolice. V nekaterih korenovkah se po vzniku za zatiranje ozkolistnega plevela lahko uporabi sredstvo na osnovi fluazifop-p-butila. V pesi lahko po vzniku uporabimo tudi sredstvo na osnovi kvizalofop-p-etila, ki zmanjšuje zapleveljenost tudi s plazečo pirnico. Sredstva uporabimo po navodilih proizvajalca, upoštevamo karenčno dobo.