Jablana

Najprej vzamemo vzorec zemlje za kemično analizo, da ugotovimo založenost tal s kalijem (K) in fosforjem (P), količino humusa ali organske snovi in reakcijo ali pH tal. Na osnovi analize ugotovimo potrebo po založnem gnojenju, če količini kalija in fosforja še ne dosegata razreda založenosti C (preglednice 1, 2, 3 in 4).

 Pri večjih obnovah in na terenih, kjer so se že kazali problemi s pomanjkanjem posameznih mikroelementov, je nujno napraviti še kemično analizo tal na mikroelemente. Naredimo tudi mehansko analizo tal, s katero lahko ocenimo količino rastlinam dostopne vode v tleh. Vsi ti parametri pa nam lahko sluzijo  pri izračunu potrebne vode za namakanje.

Jablane zahtevajo slabo kisla tla (Ph 5,5–6,5). Če so tla prekisla, je potrebno apnenje. Pomembno je, da apnenja ne opravimo hkrati z založnim gnojenjem, ker lahko pride do blokade hranil s kalcijem.

Površino, namenjeno obnovi sadovnjaka, najprej očistimo morebitne zarasti ali starih sadnih dreves (sliki 1, 2). Na začetku priprave zemljišča s parcele odstranimo vse štore in ostanke korenin , da kasneje ne pride do razvoja koreninskih plesni, ki lahko uničijo tudi novo posajena drevesa (sliki 3, 4). Če je teren valovit, ga je treba najprej splanirati, da dosežemo primerne vzdolžne padce, oziroma zasujemo depresije (slika 5). Pri tem je treba živico odstraniti na kup in po planiranju in podrahljavanju spet nanesti na celotno površino.

Vsa zemeljska dela je treba opraviti, ko so tla suha, da ne poškodujemo strukture zemlje. Najprimernejši so torej poletni ali suhi zimski meseci. Stanje vlažnosti tal lahko preverimo tako, da poskušamo v rokah napraviti svaljek iz zemlje. Če lahko oblikujemo dolg in tanek svaljek (špaget), so tla premokra za obdelavo; primerna so, če ne moremo oblikovati svaljka, ampak se zemlja drobi.

Idealno bi bilo, da bi zemljišče uredili vsaj eno ali dve leti pred sajenjem nasada in bi  v tem času pridelali vsaj dve do štiri podorine, ki bi tla ščitile pred erozijo, hkrati pa bi pridelali veliko zelene mase (organske snovi), ki bi jo zadelali v tla. S tem izboljšamo strukturo tal, povečamo količino humusa in posredno tudi kapaciteto tal za vodo. Če po planiranju ni mogoče pokriti celotne površine z živico ali bi bilo to predrago, je treba mrtvico ugoditi z dodatkom večje količine hlevskega gnoja ali pa s podoravanjem zelene mase (slike 6, 7 in 8). Jablane na podlagi M9 so precej občutljive na mrtvico in je potrebno tla čim bolj zboljšati.

Če je teren pripravljen spomladi, lahko posejemo sončnice v mešanici z bobom, grahom ali grašico, po zaoravanju  le-tega lahko posejemo oljno redkev, po zaoravanju redkve lahko posejemo še inkarnatko z mnogocvetno ljuljko. Možne so še različne druge kombinacije glede na tla, pH in razpoložljiv čas (preglednica 5).

Intenzivni nasadi jablan zahtevajo tla brez stoječe površinske in talne vode. Morebitne depresije (kotanje) na parceli zravnamo in parcelo napnemo (slike 5, 9 in 10). Če se padavine pojavljajo v obliki močnih nalivov, voda prepočasi odteče v podtalje in poškoduje korenine ter uniči drevesa lahko se pojavi tudi gniloba koreninskega vratu (slike 11 do 15). Zaradi tega je prav, da poskrbimo za površinski odtok odvečne vode z minimalnim padcem v smeri vrst.

Za odtok odvečne podtalne vode ali morebitnih izvirov iz delamo cevno drenažo. Za izdelavo drenaž uporabljamo plastične drenažne cevi premera 6 ali 8 cm, ki morajo biti položene pod enakomernim padcem (0,5–2-odstotnim ali večjim, če teren to dopušča). Cevi ne smejo imeti depresij, da se tam ne nabere mulj in jih ne zamaši (slika 17).

Zelo pomembno je, da dodamo na cev vsaj 30 cm debelo plast gramoza (20–30 mm debeline) – filterska plast, ki pospeši odtekanje vode v cev iz zemlje (slika 16). Na mestu izvirov ali depresij dodamo gramoz do vrha jarka (slika 10). Drenažne cevi položimo nekaj centimetrov globlje, kot je bil ali bo prerigolan teren, da voda ob prehodu iz ilovnatega v bolj propusten teren ne uide iz cevi, ali pa tam uporabimo cevi s celim dnom. Pri večjih globinah jarkov je treba paziti, da zemlja ne zasuje ali stisne delavca v jarku.

Drenažne cevi morajo biti vedno položene poševno prečno na padec terena, da prestrežejo podzemne tokove vode vzdolžno po padcu (slika 18). Kjer ni mogoče na koncu parcele znižati obračališč (slika 10), da bi voda odtekla v jarek ali vodotok, je potrebno narediti prečno drenažo z iztokom skozi pot ali obračališče in gramoznim filtrom do površine, skozi katerega bo odvečna voda hitro pronicala do cevi in odtekla iz nasada.

Na pripravljen teren pred rigolanjem potrosimo založno gnojilo PK na osnovi analize zemlje. Če nobena kombinacija PK ne ustreza, je treba uporabiti enostavna fosorjeva (superfosfat) in kalijeva (kalijev sulfat) gnojila in dvakrat trositi. V primeru kislih tal in potrebe po apnenju se le-to ne sme opraviti hkrati z založnim gnojenjem, ampak v časovnem razmiku vsaj 4 do 5 mesecev od gnojenja.

Pred rigolanjem ali globokim oranjem potrošeno založno gnojilo se bo razporedilo po celotni globini zrigolanih tal, kar je zelo pomembno v sušnih razmerah, ko rastline ne morejo koristiti na vrh dodanih hranil in lahko uporabljajo samo hranila iz globljih plasti. Založno gnojenje na že zrigolano ali preorano površino, ki se žal v praksi prepogosto izvaja, je slabo učinkovito, ker se fosfor in kalij zelo počasi premikata v globino, in na površino se bo gnojilo celo življenjsko dobo nasada. Problem založnega gnojenja je zelo velik pri zelo slabo založenih in nenamakanih tleh (razred A) z vsebnostjo P2O5 pod 2 mg/100 g tal in K2O z nekaj mg/100 g tal in takih je veliko doslej neintenzivno obdelovanih tal.

Založno gnojenje z gnojilom, ki vsebuje tudi dušik (NPK), je prepovedano.

Založnemu gnojenju sledi rigolanje oziroma globoko oranje zemljišča, ki ga lahko opravimo na različne načine. Na dobrih tleh preorjemo tla 40 do 50 cm globoko s traktorjem gumašem večje moči (slika 19). Na melioriranih zemljiščih je treba paziti, da se ne poškodujejo ali pretrgajo drenažne cevi, zato je treba rigolanje prilagoditi tudi globini drenažnih cevi. Ni dovoljeno tudi večkrat zaporedoma orati na zlog (skupaj), ker se bodo na mejniku parcele v takem primeru uničile drenaže. Če pa se že zgodi, da pride do poškodbe drenažne cevi, je treba cev očistiti in ponovno povezati z novo vstavljenim delom, pod katerega podbijemo zemljo ali pesek, da se novi del ne bo podal (slika 20). Nikakor ne smemo zasuti pretrgane drenaže, kar je žal zelo pogosta praksa.

Zemljo lahko prekopljemo tudi z bagrom, ki je še bolj uporaben na strmejših terenih. Stroški rigolanja na hektar so najmanjši pri oranju z gumašem, večji pa pri prekopavanju z bagrom. Bager ima prednost pri prekopavanju teras, ker lahko istočasno tudi škarpira brežine (slika 21). Ob rigolanju je treba sproti ročno pobrati vse ostanke korenin in štorov, ki se morebiti pokažejo, da preprečimo razvoj koreninskih plesni, ki lahko napadejo novo posajeni nasad.

Zemljišča za nasade jablan na slabših in lapornatih tleh ali psevdoglejih je potrebno pred oranjem podrahljati s podrahljači ali riperji do globine 90 ali 100 cm, kar lahko opravi le močan buldožer ali močan traktor gumaš. Nato opravimo še oranje 30 do 40 cm globoko. Na psevdoglejih bo še boljši učinek, če opravimo podrahljavanje s krtičarjem (slika 25).

Pri prekopavanju z bagrom na slabih lapornatih tleh se da prekopati in premešati zgornjo plast 50 cm spodnjih 50 cm pa lahko samo prerahlja in pusti na mestu, da ne pride preveč mrtvice na površino.

Sama priprava tal na nagnjenem terenu je odvisna od načina sajenja nasada.

Na enako pripravljeno zemljišče kot v ravnini posadimo vrste po vertikali. Tak način sajenja pride pri mehanski obdelavi tal in padavinah v nalivih v poštev do približno 6 % vzdolžnega padca. Pri večjih vzdolžnih padcih prihaja pri intenzivnih padavinah do močne erozije oziroma odnašanja tal. Po vertikali lahko sadimo tudi pri večjih padcih, če medvrstni prostor takoj po sajenju ali še boljše pred sajenjem zatravimo in mulčimo. Po vertikali lahko sadimo do takih maksimalnih padcev, po katerih je še mogoč prehod obstoječe mehanizacije tudi v mokrem vremenu. Ti padci so odvisni od tipa in izvedbe uporabljene mehanizacije ter tal in so lahko zelo različni (10–30 %).

Če je nagib terena manjši od 8 ali 10 %, lahko teren prerigolamo v celoti, kot bi urejali ravninski nasad, in posadimo vrste po plastnicah – prečno na nagib. Z obdelavo oblikujemo majhne brežine v vrsti. Pri jablanah je treba paziti, da ne zasujemo cepljenega mesta, zato je zanje boljše, če na podrahljani in preorani površini izdelamo obdelovalne poti kar s traktorsko desko in sadimo na sredino brežine (slika 24). Obdelovalne poti pa lahko naredimo tudi z buldožerjem, ki pa jih mora sproti podrahljati in zožati na predvideno širino oziroma na medvrstno razdaljo (slika 22). Zelo racionalna izdelava obdelovalnih poti je sedaj možna tudi z manjšim bagrom, ki lahko lepo škarpira brežino in prekoplje pot, ne da bi pri tem dvakrat premikal isto zemljo, kot jo premika buldožer. Pri izdelavi obdelovalnih poti je treba paziti na vzdolžne padce. V vrsti se ne sme pojaviti

depresija, kjer se bo nabirala voda in postopoma odnesla ali poškodovala nižje ležeče brežine. Prednost sajenja po plastnicah je v manjši možnosti pojava erozije takoj po sajenju in boljšem zadrževanju vode v nasadu ob poletnih nalivih. Pri velikih padcih (nad 30 %) pride v poštev izdelava obdelovalnih poti na razdalji 5 ali 6 m, vmesne brežine pa posadimo z vertikalnimi vrsticami po predhodnem prekopavanju ali podrahljavanju z bagrom (slika 24). Pri tem se moramo zavedati, da bo potrebna ročna košnja ali mulčenje med vrsticami.

Sajenje na terase pride v poštev predvsem na Primorskem, kjer se je razvil ta sistem že v preteklosti zaradi preprečevanja erozije in zadrževanja maloštevilnih poletnih intenzivnih nalivov. Pri terasiranju je treba predvsem paziti na primerne vzdolžne padce teras, ki naj bodo od 0,5 do 6 %. Ti omogočajo, da odvečna padavinska voda odteče iz nasada po dolžini teras in ne povzroča podiranja brežin, plazenja ali erozije (odnašanja) brežin. Odvisno od terena ima lahko terasa padec proti obema koncema ali samo proti enemu. Če je bila predhodno zasuta večja jama, je potrebno pri oblikovanju padcev upoštevati posedanje zemljišča in na takem mestu teren bolj dvigniti, da se kasneje ne bo tam pojavila depresija ali vleknjena terasa. Počasi nasipana in teptana zemlja se bo sesedla za 10 %, samo nasuta pa za 30 %. V prečni smeri naj bo terasa ravna ali rahlo nagnjena navznoter. Če je terasa odprta – terasna ploskev nagnjena navzven, pride do odtekanja vode čez brežine in do erozije. Vzdolžni padci terase so lahko večji od 6 % na krajšem odseku (5 ali 10 m) ob izhodu iz terase na obračališče.

Če je samo na enem koncu parcele pot, se uredi na drugem koncu obračališče s terase na teraso, tako da je obračališče vodoravno, saj se s tem poveča varnost obračanja. Pri tem je treba paziti na enakomeren padec zgornje in spodnje terase in iztok vode z njih.

Širino terasnih ploskev predhodno določimo glede na nagib, gojitveno obliko, predvideno uporabo pripomočkov za obiranje in način vzdrževanja ali košnje brežin.

Kolikor toliko normalno prevozne dvosmerne poti naj imajo manj od 15 % strmine. Poti z do 20 ali 22 % strmine so za težje tovore prevozne samo navzdol. Poti oziroma obračališča z nad 25 % strmine so ob mokrem vremenu že lahko nevarne predvsem za enopogonske traktorje. Če se take poti končajo z manjšimi padci, so za silo sprejemljive, ker se traktor ob morebitnem zdrsu lahko zaustavi; če pa se končajo nad brežino ali strmim pobočjem, je treba zaradi varnosti poiskati drugačno rešitev. Širina transportnih poti naj bo minimalno 3 do 4 m. Če so te poti istočasno še obračališča, morajo biti veliko širše. Širina je odvisna od najdaljšega stroja, ki se najpogosteje obrača na njih. V sadovnjaku je to najpogosteje traktor s pršilnikom, ki se mora obrniti brez manevriranja. Za tako obračanje morajo biti obračališča širša od 5 do 6 m. Če je potrebno pri vsakem obračanju manevriranje, prihaja do takšne izgube časa in povečanja stroškov, da nam jih ne pokrije pridelek ene ali dveh dodatnih sadik, ki smo jih posadili na koncu vsake terase ali vrste. Pri izdelavi poti je treba biti zelo pozoren na ovinke ali zavoje. Pot mora biti na ovinku speljana vodoravno, in šele ko se zravna, naj se spet vzpenja. Tako se omogoči lažji prevoz težjih tovorov navkreber.

Padec poti se lahko zmanjša s spremembo smeri. Če se pri padcu terena 40 % spelje pot poševno pod kotom 45°, se dobi polovičen padec poti (20 %). Pri ozkih in navpičnih parcelah je možno urediti varne poti in obračališča samo z zamenjavo posameznih delov parcel med sosedi ter spremembo oblike parcele.

Odvečno padavinsko vodo speljemo s teras na poti ali obračališča. Od tam jo je treba odvesti, da ne uniči poti. Če je nasad samo na eni strani poti, naredimo na drugi strani poti jarek, v katerega speljemo vodo (slika 27). Če so nasadi na obeh straneh poti, je treba urediti po poti kanalizacijo z jaški na 10 do 20 m razdalje, odvisno od strmine (slika 26). Jaške pokrijemo z rešetkami iz betonskega železa, ki so lahko fiksno nameščene. Zemljo, listje in kamenčke, ki bodo padli skozi rešetke, bo voda pri večjih padcih odnesla iz kanalizacije. Če padejo v kanalizacijo brez rešetk večji kosi vej in kamenja, lahko povzročijo zamašitev. Vodo lahko odvedemo s poti v jarek s propusti za vodo – pretočnimi žlebovi, ki so lahko leseni ali železni iz tračnic ali starih obcestnih odbojnih ograj, ali s poševnimi jarki v smeri padca poti. Žlebovi ali jarki morajo biti postavljeni pod zelo ostrim kotom (do 30O) v smeri padca poti, da jih voda sama čisti in jih ne zasuje ter teče po poti naprej (sliki 26 in 27).

Zaradi kasnejšega strojnega vzdrževanja je dobro, če jarke izdelamo s traktorsko desko, s katero jih kasneje tudi čistimo.

Poti in obračališča je nujno čim prej utrditi ali zatraviti. Zatravljanje bo bolj uspešno, če posejano travo prekrijemo s starim senom ali slamo, da bo lažje vzklila in se ukoreninila.

Besedilo pripravil: Miran Torič, KGZS – Zavod Murska Sobota

Pravilna preskrbljenost dreves z vodo je eden od tehnoloških ukrepov, ki zagotavljajo visoke in redne pridelke. To velja v vseh letih ne samo v sušnih, ko vode primanjkuje daljše obdobje. Tudi kratkotrajna pomanjkanja vode, ki jih pogosto sploh ne opazimo imajo velik vpliv na notranjo in zunanjo kakovost pridelka.

Uvedba namakanje je agrarna operacija, ki jo predpisuje Zakon o kmetijskih zemljiščih. Zato je potrebno pred ureditvijo namakalnega sistema v sadovnjaku pridobiti odločbo o uvedbi namakalnega sistema, ki jo izda Ministrstvo za kmetijstvo in okolje.

Zakon o kmetijskih zemljiščih deli namakalne sisteme na:

• javne namakalne sisteme, ki so v lasti lokalnih skupnosti
• javne namakalne sisteme, ki so v lasti Republike Slovenije
• zasebne namakalne sisteme, ki so v lasti fizičnih ali pravnih oseb.

Glede na razdrobljenost sadovnjakov in velikostno strukturo je v Sloveniji pridejo bolj kot ne v poštev zasebni namakalni sistemi, tam, kjer pa je na strnjene območju večja površina sadovnjakov pa tudi javni.

 Za ureditev namakalnega sistema je po zakonodaji potrebno pridobiti Odločbo o uvedbi namakalnega sistema in tudi pravico do rabe vode. Odvisno od velikosti sistema, območja na katerem bo namakalni sistem pa še po potrebi gradbeno dovoljenje.

Za pomoč pri pridobivanju dovoljenj se lahko obrnete na Kmetijsko svetovalno službo pri KGZS.

V osnovi z namakanjem dovajamo v tla vodo, ki jo rastlina potrebuje za svoj razvoj. Zaradi tega je že pred napravo namakalnega sistema potrebno vedeti osnovna dejstva o lastnostih tal, da bomo pravilno izbrali vrsto namakanja in tudi pozneje pravilno namakali.

Tla so trifazni sistem, ki ga sestavljajo trdni delci, plini in tekočine. Trdni delci v tleh so lahko različnih velikosti in pomembno vplivajo na lastnosti zemljišča, predvsem pa na sposobnost zemljišča za akumuliranje vode.

Posamezni trdni delci so združeni v agregate različni oblik, med katerimi so večje ali manjše pore, ki jih zapolnjujeta ali zrak ali voda. Glede na razmerje posameznih mineralnih delcev v tleh razvrščamo tla v tipe, ki se med seboj precej razlikujejo. Med trdne delce talnega kompleksa prištevamo tudi organske snovi (predvsem humus), ki lahko pomembno vplivajo na določene lastnosti tal. V preglednici so podana razmerja med posameznimi delci za posamezne tipe tal ter sposobnost vezave vode. PK v preglednici pomeni poljsko kapaciteto, % pa koliko vode lahko taka tla vsebujejo ob poljski kapaciteti tal, kar pomeni mokro zemljišče, potem ko odteče vsa gravitacijska voda.

Voda se v tleh nahaja v treh oblikah in sicer kot:

• Gravitacijska voda, ki ponavadi odteče in je rastlina ne črpa.
• Kohezijska voda, ki je rastlinam dostopna.
• Adhezijska voda, ki je tako možno vezana na talne delce, da je rastlina ne more črpati

Tla lahko vodo zadržujejo na dva načina in sicer:

• z adsorpcijo molekul vode na talne delce
• zadrževanje vode s kapilarnimi silami

Voda se v tleh zadržuje  v prostorih med talnimi delci. Takrat, ko so vse pore zapolnjene z vodo in je izrinjen ves zrak iz talnega kompleksa, pravimo, da so tla zasičena z vodo. Poljska kapaciteta tal označuje stanje, ko odteče gravitacijska voda, tako da so največje pore drenirane oz. zapolnjene z zrakom, v manjših porah pa ostane voda. V takem stanju je voda vezana na talne delce s pritiskom 0 – 0,2 bara. Točka venenja se teoretično pojavi takrat, ko v tleh ni na razpolago več vode, rastline pa pri takem stanju lahko trajno uvenejo in si ne opomorejo, tudi če jih zalijemo. V tem primeru je voda vezana na talne delce s pritiskom 15 barov ali več. V praksi pa se znaki venenja rastlin pojavljajo že veliko prej. V tabeli so za informacijo podane količine vode v različnih tipih tal pri različnih stopnjah tenzije v tleh.

Poenostavljeno velja, da je zelo lahko rastlinam dostopne vode v tleh med 6 in 8 % volumna tal. Nižja vrednost velja za lažja tla, kar pomeni 60 l/m3 tal in 80 l/ m3 tal za težja tla. Ker je večina korenin pri jablani v globini 20-40 cm pomeni, da je zelo lahko razpoložljive vode v tleh le med 20 – 35 l/m² v coni korenin. V tleh je na voljo več vode, ki jo drevo lahko črpa, vendar mora za to uporabiti večjo sesalno moč.

Infiltracija

Infiltracijska sposobnost zemljišča nam pove, koliko vode je določeno zemljišče sposobno sprejeti v določenem času. Je zelo pomembna pri načrtovanju namakanja, kjer moramo paziti predvsem na to, da nam pri namakanju voda ne odteka površinsko in s tem povzroča tudi erozijo.

Če so tla suha je ob začetku namakanja sprejem vode višji, saj so vse pore proste, in voda lahko brez ovir prodira globlje v zemljišče. Po nekem obdobju namakanja se ta vrednost manjša, dokler se zemljišče ne zasiči z vodo. Prav zaradi tega je pomembno, da poznamo to vrednost, da ne bi nepotrebno trošili vode in energije. V tabeli so podane okvirne vrednosti infiltracije za posamezne tipe tal, kar nam je lahko v pomoč, če ne poznamo dejanske infiltracije za določeno zemljišče.

Zaradi zbitosti tal je lahko infiltracija precej otežena. V takih tleh se zgornji del tal zelo hitro zasiči z vodo, in če ta voda ne prodira v globino, tla ne morejo več sprejemati vode, ki potem odteka površinsko. Vsekakor je infiltracija na dobro dreniranih tleh, kjer tok vode v globino ni moten, višja.

Stopnja infiltracije je odvisna od:

• Teksture tal
• Strukture tal
• Vsebnosti vode v tleh
• Pretečenega časa od začetka namakanja
• Površinskega tesnenja
• Razslojenosti tal
• Ujetega zraka v tleh

Tla z višjo vsebnostjo humusa imajo tudi boljšo stopnjo infiltracije.

Infiltracijska sposobnost tal je zelo pomembna pri projektiranju in izbiri namakalne opreme.

Merjenje količine vode v tleh

Večina metod za ugotavljanje količine vode v tleh se uporablja samo v znanstvene namene, v praksi pa se je uveljavila uporaba tenziometra.

Tenziometer je zelo priročen pripomoček za spremljanje vlage v tleh in napovedovanja rokov namakanja na osnovi tenzije vode v tleh. Je zelo primeren za rastline z plitvimi koreninami, za rastline, ki so zelo občutljive že za najmanjše pomanjkanje vode ter za rastline, ki jih namakamo zelo pogosto.

Uporabnost tenziometra se zmanjša na težjih tleh, kjer lahko  glineni delci močno vežejo vodo in tako tenziometer kaže napačno.

Tenziometer je sestavljen iz cevi s keramično konico ter števca za odčitavanje negativnega pritiska. Skala je v večini nastavljena v centibarih od 0-100, kjer 100 cb pomeni 1 bar negativnega pritiska.

Na tržišču se pojavljajo različne dolžine tenziometrov. Za sadovnjake se priporoča namestitev vsaj dveh tenziometrov in sicer naj bo eden v globini 20-40 cm, drugi pa naj bo na globini 50 -60 cm.Za namakanje se ponavadi odločamo po prvem, ki je bolj plitvo, znak za namakanje pa naj bo odčitek med 30 – 80 cb odvisno od tipa tal in fenofaze razvoja posamezne sadne vfrste. Tenziometer, ki je lociran globlje nam služi za kontrolo globljih plasti tal, ob samem namakanju pa nam služi kot indikator, za prenehanje namakanja. Namreč ko voda doseže globino 50 cm, in tenziometer to tudi pokaže, pomeni da smo dodali dovolj vode, nadaljne namakanje pa ni smiselno, ker nam voda odteka v globlje plasti, kjer je rastlina ne more več črpati.

Pri nameščanju tenziometrov moramo biti zelo previdni in se dosledno držati navodil proizvajalca. Zelo važno je, da keramična konica pride v stik z zemljo, kajti le tako bo kazal pravilno.

Namakamo lahko na več načinov, odvisno od razpoložljive vode, terena, sadne vrste itn. Za namakanje jablanovih nasadov je najbolj primeren kapljični način namakanja, čeprav je možno namakati tudi z oroševanjem ali pa z mikrorazpršilci, ki so lahko nameščeni pod krošnjami ali pa nad krošnjami dreves. Vsak sistem zahteva podrobno načrtovanje za pravilno delovanje, zato je zelo pomembna pravilna izbira namakalne opreme in vseh komponent namakalnega sistema.

Pozorni moramo biti na naslednje:

• Pravilno dimenzionirana črpalka, ki bo zagotavljala zadosten pretok vode in stalen tlak
• Pravilno izbrani sistem filtriranja. Je zelo pomemben člen predvsem pri kapljičnem

namakanju, kjer si ne smemo privoščiti zamašitve kapljačev zaradi nezadostne filtracije

• Pravilna izbira kapljačev in cevi.

Na nagnjenih terenih izbiramo kapljače s kompenzacijo prav tako je pomembna razdalja med posameznimi kapljači in pa zmogljivost, kar je odvisno od tipa tal in stopnje infiltracije

Pri načrtovanju velikokrat pozabimo tudi na nekatere komponente, ki omogočajo nadzor. Pri vsakem sistemu ne bi smel manjkati merilec pretoka vode in merilec tlaka na več mestih. Sodobnejši sistemi so na voljo popolnoma avtomatizirani, kjer preko nadzorne plošče lahko v celoti nadzorujemo sistem, hkrati pa omogočajo tudi programirano namakanje.

Pri načrtovanju kapljičnega sistema se moramo ravnati dveh pravil, ki veljata za načrtovanje kapljičnega sistema.

Pravilo 20 %

• maksimalna razlika v pritisku med dvema kapljačema ne sme znašati več kot 20 %

Pravilo 10 %

• maksimalna razlika v porabi vode l/min med dvema kapljačema ne sme znašati več kot 10 %

Na nagnjenih terenih, kjer prihaja do večjih razlik v pritiskih se v praksi vedno bolj uveljavlja pravilo 10 %, saj s tem dosežemo manjše razlike med kapljači, s tem pa tudi boljšo uniformnost.

Pri namakanju je zelo pomembno, da spremljamo vreme, preddvsem tri parametre:

• padavine
• temperature
• evaporacijo

Prva dva parametra lahko spremljamo sami doma, evapotranspiracija pa je zelo odvisna od temeprature in hitrosto vetra. Ta podatek ponavadi odčitamo iz tabel, ki os narejena na podlagi večletnih meritev in prestavljajo povpreček. Na spletnih straneh ARSO je možno sprotno spremljanje evapotranspiracije za pretekli dan in pretekli teden, kjer dobimo natančne podatke, na osnovi katerih lahko natančno izračunamo potrebo po vodi. Poleg tega pa je priporočljivo spremljanje padavin in kontrolo količine vode v tleh z tenziometrom na vsaki lokaciji posebej.

Koeficient rastline pomeni, kako količino vode potrebuje drevo za potrebe evapotranspiracije. KC je faktor, katerega pomnožimo z dejansko evapotranspiracijo referenčne rastline, ter na ta način dobimo približno evapotranspiracijo z drevesa. Je tudi eden od najenostavnejših načinov oz. izračunov, koliko vode moramo dodati drevesu.

Voda je za jablano življenjskega pomena. V rastlini rabi kot transportno sredstvo za prenos mineralnih hranil iz korenin v krošnjo in obratno – asimilatov iz krošnje v korenine. Enakomerna oskrba rastlin z vodo čez leto ne povečuje samo rasti rastline in pridelka, temveč vpliva tudi na zboljšanje kakovosti plodov, posebno v sušnih letih ali na sušnih območjih. Kljub temu da leži Slovenija na območju, kjer imamo v povprečju 800 do 1500 mm letnih padavin, so preko leta padavine neenakomerno razporejene. Tako imamo območja s sorazmerno veliko padavinami, vendar jih primanjkuje med vegetacijo (od maja do septembra).

Kljub temu, da jabolko vsebuje preko 80 % vode, pa le del vode ostane v plodovih. Velik delež vode evaporira preko listov in plodov v ozračje. Tako se vsa ta voda nadomešča z vodo, ki prihaja preko korenin v drevo. Če ni zadostne količine vode v tleh, evapotranspiracija iz drevesa pa je večja se drevo prične prilagajati. Če je pomanjkanje vode le kratkotrajno, drevo zmanjša evapotranspiracijo, brez večjega vpliva na pridelek. V primeru, da pomanjkanje vode v tleh traja dalj časa, vsaka rastlina aktivira določene fiziološke in morfološke mehanizme in se tako prilagodi na pomanjkanje vode.

Do pomanjkanja vode pride v nasadih, ki niso namakani in so odvisni samo od padavin. Kljub temu da zunanje znake pomanjkanja vode jablana pokaže redko, pa drevesa skoraj vsako leto čutijo pomanjkanje vode, kar se največkrat odrazi na kakovosti plodov in na količini pridelka v naslednjem letu.

Odvisno od razpoložljive vode se tudi odločamo za strategijo namakanja. V praksi si nikoli ne smemo privoščiti, da nam v največji vročini zmanjka vode zaradi tega ker smo jo porabili že prej. V takih primerih lahko nastane večja škoda, kot pa če sploh nismo namakali, zato moramo biti previdni pri namakanju, in skrbeti predvsem za to, da drevo v kritičnih fazah ne trpi suše.

Najbolj občutljiva obdobja za pomanjkanje vode pri jablani so:

• v času brstenja in med cvetenjem,
• v obdobju najbolj intenzivne delitve celic, takoj po cvetenju
• v času polnjenja plodov z asimilati v mesecu juliju in avgustu.

Z namakanjem lahko tudi delno vplivamo na samo vegetativno rast. Pozorni moramo biti že spomladi, ko so korenine aktivne že veliko prej, kot pa je to vidno na drevesu.  V času intenzivne rasti pogajnkov lahko z pravilnim odmerjanjem vode vplivamo na manjšo vegetativno rast.

V praksi začnemo z namakanjem v času brstenja, seveda če je v tem času deficit vode v tleh. V zadnjih letih se nam to redno dogaja, saj tla preko zime na akumulirajo dovolj vode, prav tako so spomladanski meseci zelo sušni.

V času po cvetenju, ko se celice intenzivno delijo, mora biti vode dovolj, tudi zaradi preskrbe s kalcijem.

V začetku junija se drevo pozitivno odzove na pomanjkanje vode, saj v tem primeru prej zaključi vegetativno rast, zato v tem času ne pretiravamo z namakanjem. Oz sploh ne dodajamo vode, razen če res ni zelo suho in vroče.

V času intenzivne rasti plodov v mesecu juliju in avgustu lahko z pravilnim dodajanjem vode vplivamo na količino pridelka, predvsem na debelino plodov. V tem času moramo biti pozorni na visoke temperatue, ko se evapotranspiracija močno poviša in drevo porabi veliko vode.

V času tik pred obiranjem dovajanje vode zmanjšujemo. Preveč vode lahko tudi škoduje, predvsem pa vpliva na notranjo kakovost plodov in skladiščne sposobnosti. Še vedno velja pravilo da preveč vode naredi več škode kot kratkotrajno pomanjkanje.

V primeru pomanjkanja padavin moramo namakati tudi po obiranju, kar je v Sloveniji sicer redko. Poskrbeti moramo,da drevo mirno preide v zimsko mirovanje.

Za izračun potrebne količine vode moramo najprej izračunati količino vode, ki jo drevo porabi. Za ta izračun potrebujemo podatek o referenčni dnevni evapotranspiraciji in koeficient rastline za posamezno dekado. (preglednica 11)

Etc=Eto x kc

Etc=Potencialna evapotranspiracija jablane – izračunana

Eto=Referenčna evapotranspiracija

Kc=koeficient rastline – iz tabele

Za izračun lahko uporabimo povprečne dolgoletne vrednosti, ali pa sprotne vrednosti, ki so objavljene na spletni strani ARSO, kar je seveda bolj natančno.

Za pravilno spremljanje si lahko s pomočjo tabele v excelu sproti izračunavamo potrebno količino vode, ki jo moramo dodati. Izračun je zelo poenostavljen.

Pri izračunu upoštevamo naslednje:

• Padavine do 5 l/dan, ki padejo po daljšem obdobju brez dežja zanemarimo
• Učinkovitost padavin je 80 % (20 % odteče ali pa izhlapi)
• Učinkovitost kapljičnega sistema je 90 % (damo 10 % več vode)

Pri izračunu potrebne vode pri kapljičnem namakanju upoštevamo samo pas pod drevesi.

Imamo sadovnjak z skupno dolžino vrst 3000 m in širino krošnje  1,5 m, kar pomeni, da skupna površina znaša 4500 m2. Tudi namakalna cev je postavljena tik ob drevesu, zato namakamo samo ta pas, kar pomeni, da namakamo 4500 m2 in ne 1 ha.

Priporočljiva je redna kontrola delovanja sistema, prav tako moramo večkrat preveriti, ali je izračunana količina vode zadostna oz. ali so parametri izračuna pravilni.

Za kontrolo priporočamo uporabo tenziometra v coni korenin ter vizualno kontrolo vlažnosti tal, ki jo lahko izvedemo s pedološko sondo.

Pri namakanju moramo upoštevati vse dejavnike. Vsako dodajanje vode na pamet ni ustrezno in v določenih primerih lahko bolj škodi kot koristi. Teoretični izračun vedno kontroliramo z dejanskim stanjem v tleh. Ne bodite presenečeni, ko bo potreba vode večja, kot jo kaže izračun, predvsem v letih z zelo visokimi temperaturami.

V teh letih je zelo pomembno spremljanje stanja v tleh, prav tako si je potrebno izdelati strategijo namakanja za celo leto, predvsem pa, da bomo imeli na voljo dovolj vode takrat, ko je to najbolj pomembno.

Besedilo pripravila: Andreja Brence, KGZS – Zavod Novo mesto

Tla so eden izmed najpomembnejših dejavnikov, ki s svojimi lastnostmi vplivajo na količino in kakovost pridelka jabolk. So življenjski prostor koreninam in predstavljajo glavni vir hranil ter vode. V tleh potekajo številni procesi, ki so vezani na lastnosti tal in jih je potrebno povezati z dinamiko porabe hranil pri jablani, od česar so potem odvisni naša izbira gnojil, čas in način gnojenja.

Da bi lahko nudili jablanam vse potrebno za rast in razvoj preko tal, je potrebno poleg dobre in kakovostne obdelave tal poskrbeti tudi za primerno založenost s hranili. Gnojenje je potrebno obravnavati zgolj kot enega eden izmed osnovnih tehnoloških ukrepov, ki prispevajo k uspešni pridelavi jabolk. Z gnojenjem se ne da nadomestiti oziroma kompenzirati ostalih nedosledno in nepravočasno izvedenih tehnoloških ukrepov (rez dreves, redčenje, priprava tal …). Potrebno se je zavedati, da moramo sadjarji dobro poznati značilnosti zemljišč, na katerih pridelujemo jabolka, predvsem zaradi dobrega gospodarjenja in šele potem zato, da zadostimo vsem postavljenim pravilom, ki jih pred nas vsak dan postavljajo razni standardi in zakonodaja. Če je hranil v tleh preveč ali premalo, oziroma če so v neugodnih razmerjih, lahko pričakujemo težave, ki se kažejo v nižjem in manj kakovostnem pridelku. Pri prehrani rastlin velja zakon minimuma, kar pomeni, da o stanju prehranjenosti jablan največkrat odloča element oziroma hranilo, ki ga je zaradi različnih vzrokov najmanj.

Gnojenje v nasadu jablan je potrebno izvesti na podlagi gnojilnega načrta. Dober gnojilni načrt mora upoštevati fizikalne, kemične in biološke značilnosti tal, potrebe nasada jablan, zgodovino dosedanjega gnojenja in zakonske omejitve pri uporabi gnojil.

Oceno založenosti tal s hranili, kontrolo prehranskega stanja nasada jablan ter plodov opravimo:

1. s kemično analizo tal,
2. z analizo listov jablan in analizo plodov,
3. z vizualno oceno (stanje drevesa, vitalnost, rast poganjkov).

S fosforjem, kalijem in magnezijem gnojimo tla po dokaj izdelanih kriterijih, medtem ko je dinamika sprejema in potreb po tem tako pomembnem hranilu mnogo bolj zapletena. Po kriterijih integrirane pridelave sadja je pri jablani dovoljen vnos dušika 60 kg čistega hranila. Izjema sta Zlati delišes in Gala, kjer je dovoljeno uporabiti do 90 kg tega hranila. Potrebno je vedeti, da je to zgolj pravilo, ki postavlja zgornje meje dovoljenih vnosov. Odmerjanje količine dušičnih gnojil in časovna razporeditev posameznih odmerkov je mnogo bolj kompleksna naloga, s katero je potrebno slediti tako dinamiki sprejema in potrebam posameznih sort kakor tudi rodnosti nasada.

Jablane spomladi za zgodnjo rast in začetek cvetenja uporabljajo hranila, ki so jih v predhodni sezoni uskladiščile v lesu. Po cvetenju nastopi obdobje velikih potreb po dušikovih hranilih, ki naj bi bila v tem času že na razpolago v talni raztopini, zato postavljamo prvo gnojenje z dušičnimi gnojili v čas tik pred cvetenjem. Ker je glavnina korenin pri jablani na globini med 5 in 30 cm, je zelo pomembno, da v času največje porabe dušičnih gnojil in vode pod drevesi ni konkurenčnih plevelov, za kar je potrebno poskrbeti v prejšnjem letu po obiranju ali pa pred cvetenjem. Humus predstavlja kakovosten vir dušika, vendar so zgodaj spomladi hranila iz mineralizacije organske snovi v tleh rastlinam manj dostopna in jih je za hitrejšo rast potrebno dodajati.

Celotno količino dušika razdelimo v več odmerkov. Enkratni vnos dušika na lahkih tleh ne sme preseči 30 kg čistega dušika, na težjih pa 40 kg čistega dušika na hektar. Naslednji odmerek sledi po cvetenju, ko že mine nevarnost spomladanske pozebe in ko smo že ocenili, da imamo velik rodni nastavek. Gnojenje z dušičnimi gnojili je potrebno zaključiti pred koncem junija, da ne vzpodbujamo poletne rasti poganjkov.

Tretji odmerek, ki ne sme biti večji od 20 kg čistega dušika na hektar, je namenjen jesenskemu dognojevanju jablan, ki mora biti opravljeno najkasneje do 20. oktobra oziroma v času, ko so tla še topla in mikrobiološko aktivna. Namenjeno je predvsem boljšemu skladiščenju hranilnih snovi za naslednjo pomlad. Gnojenje v oktobru je smiselno predvsem v nasadih jablan, kjer zaradi obilnega pridelka, visokih temperatur in daljših sušnih obdobij v preteklem letu pričakujemo slabšo prehranjenost dreves ter zaradi tega slabši rodni nastavek v naslednjem letu. Če je jesen topla in vlažna, potem se v tleh, ki imajo nad 2,5 % humusa, sprosti dovolj dušika za jesensko prehrano jablan.

Odmerke dušičnih gnojil lahko tudi zmanjšamo oziroma izpustimo, če vitalnost drevesa in talne razmere to dopuščajo. Dušik v presežku ali pri podhranjenosti povzroča velike težave. Premalo dušika zelo hitro vpliva na zmanjšanje vitalnosti in nižje pridelke, medtem ko prinaša preobilje še več težav v obliki porušenega ravnovesja med rodnostjo in rastjo v prid bujnosti in slabši kakovosti plodov. Posledica preobilja z dušikom so nižje trdote plodov, slabša skladiščna sposobnost tal, slabša obarvanost, nižja vsebnost kalcija v plodovih in nižji sladkorji oziroma manjša vsebnost suhe snovi v plodovih.

Kontrola rodovitnosti – reakcija tal pH

Pred sajenjem nasada jablan na novo površino, kjer nam talni profil tal ni znan, je smiselno prvi del analize opraviti že na terenu z izkopom tako imenovane pedološke jame, ki jo izkopljemo do matične osnove oziroma globine okrog 70 cm. Iz navpičnega preseka ugotovimo globino naših tal, morebitne dvige podtalnice, prisotnost nepropustnih slojev, kar nam pomaga pri izbiri načina obdelave tal in meliorativnega založnega gnojenja pred sajenjem nasada jablan.

Odvzem vzorca za opravljanje analize tal v pooblaščenem laboratoriju

Izvid analize ima uporabno vrednost le v primeru, če smo vzeli povprečni talni vzorec. Napaka pri vzorčenju tal je lahko bistveno večja kot pri analitiki talnega vzorca. Zaradi tega si je potrebno za odvzem vzorca vzeti čas. Posledica nepravilno odvzetega vzorca je napačen izvid, kar posledično pomeni napačna navodila za gnojenje. Odvzeti vzorec mora predstavljati dejansko stanje rodovitnosti tal na površini, ki jo želimo analizirati. Vzorec je potrebno vedno odvzeti z izenačene parcele. V kolikor imamo v nasadu enoten talni tip in enake predkulture, je dovolj, če vzamemo en vzorec z 1,5 do 2 hektarov velike parcele. V kolikor je prisotnih več različnih talnih tipov, je potrebno vzorčiti vsak talni tip posebej. Pred jemanjem vzorca si naredimo načrt, po katerem bomo jemali vzorce tal. Načrt bo služil kot dokument za kontrolo založenosti v naslednjih letih.

Najprimernejši čas za jemanje vzorcev tal je po spravilu pridelka oziroma pred gnojenjem. Najbolje, da to opravimo v jeseni, preden zemlja zmrzne, tako da lahko opravimo še jesensko gnojenje oziroma apnenje tal. Vzorčimo 1,5 m od skrajnih robov parcele. Če vzorčimo na nagnjenem terenu, ne jemljemo talnega vzorca na skrajnem spodnjem delu parcele, ker je tam zaradi izpiranja stanje založenosti bistveno drugačno kot sredi pobočja. V Sloveniji smo tekom zadnjih 25 let razvili veliko modelov gnojenja in temu je potrebno prilagoditi tudi jemanje talnega vzorca. Talni vzorec je potrebno vzeti vedno iz tistega dela površin, kjer gnojimo. Pri gnojenju po celotni površini odvzamemo vzorec iz celotne površine, pri usmerjenem gnojenju v vrstni prostor pod jablanovimi drevesi pa vzorčimo le ta del zemljišča. Največji odklon je narejen v tistih primerih, kjer talni vzorec vzamemo iz celotne površine, celotni priporočeni odmerek gnojil pa potrosimo usmerjeno v vrste pod drevesa.

Globina jemanja je prilagojena največji zastopanosti koreninskega spleta. Glavnina korenin je v jablanovih nasadih na pri nas najbolj zastopani podlagi M9 razvita na globini od 5 do 30 cm. Pri kontroli založenosti tal v nasadu jablan je zato že nekaj časa v veljavi pravilo, da jemljemo vzorec iz globine od 0 do 30 cm in temu so prilagojena tudi navodila za gnojenje. Talne vzorce jemljemo s sondo, pa tudi možnost napak je pri takem načinu manjša. Da je vzorec čim bolj reprezentativen, sta potrebni velika natančnost in doslednost pri zapikovanju in praznjenju sonde. Pri popolnoma izsušenih tleh je nemogoče odvzeti talni vzorec, ki bi enakomerno zajemal celotno globino. Najmanj napak je pri vzorčenju, ki ga opravimo pri zmerni vlažnosti zemljišča. Pred vbodom sonde je potrebno odstraniti travno rušo. Na enoto površine je potrebno opraviti vsaj 30 vbodov s sondo na globini od 0 do 30 centimetrov. Zemljo iz sonde praznimo v vedro. Po končanem jemanju vzorcev je potrebno zemljo v vedru dobro premešati in okrog 0,70 kg vzorca zapakirati v plastično vrečko. Vzorec opremite z vašimi podatki: datumom odvzema vzorca, globino jemanja in sadno vrsto ter ga oddate na območni izpostavi kmetijske svetovalne službe ali pa ga sami pošljite v pooblaščeni laboratorij. Priporočljivo je, da zagotovite kontinuiteto oddaje talnega vzorca v isti laboratorij, saj je potem interpretacija večletnih analiznih rezultatov realnejša. Rezultati analiziranja talnih vzorcev po enotnem sistemu AL metode za vsebnost K2O in P2O5 v mg/100g tal so primerljivi povsod v Evropski uniji. Znane so mejne vrednosti in priporočila ter analizne izvide lahko primerjamo med seboj.

Za doseganje visokih kakovostnih pridelkov ni dovolj le dobra preskrbljenost z dostopnimi hranili. Med najpomembnejše dejavnike, ki vplivajo na rodovitnost tal in jih je potrebno v prid uspešnemu sadjarstvu tudi ugotavljati so: pH oziroma kislost tal, vsebnost organske snovi, tekstura in struktura tal. Vsi ti dejavniki so medsebojno aktivno povezani in vplivajo drug na drugega ter so med seboj odvisni.

Kemično analizo na vsebnost kalija in fosforja ter merjenje pH opravimo na vsakih pet let. Obširnejša analiza zajema tudi odstotek humusa in vsebnost magnezija, ki ju ugotavljamo na vsakih deset let. Izjemoma magnezij analiziramo pogosteje le v primerih, ko so sadovnjaki na silikatnih talnih podlagah ali na flišnih osnovah s pH nad 7. Veliko strokovnih virov tudi priporoča, da se ob pripravi tal za napravo novega nasada jablan opravi še kemična analiza na vsebnost nekaterih pomembnejših mikroelementov (baker, mangan, cink, bor) v tleh.

Praksa je pokazala, da je vsebnost vseh dostopnih hranil v tleh le eden izmed dejavnikov rodovitnosti tal. V kolikor nastopijo težave v prehranjenosti drevesa, šele z analizo listja in kasneje tudi plodov lahko ugotovimo resnično podhranjenost z nekim makro- ali mikrohranilom. Kako dobro bodo jablane preskrbljene s hranili, odločajo tisti dejavniki in hranila, ki jih je najmanj oziroma ne ustrezajo pridelavi jablan.

 Kontrola rodovitnosti – tekstura, struktura tal

Vsaj enkrat v večletnem pridelovalnem ciklu je potrebno opraviti tudi teksturno analizo, ki določa razmerje med peskom, meljem in glino in posledično opredeljuje lahka, srednje težka oziroma srednje lahka in težka tla. Teksturnim značilnostim tal je podrejeno veliko tehnoloških ukrepov, kot so obdelava, namakanje in v največji meri gnojenje jablan.

Manj natančno teksturno oceno lahko naredimo sami z ročnim preizkusom. Vlažno talno grudo gnetemo s prsti in ugotavljamo zrnavost, povezanost in sposobnost oblikovanja grude v svaljek. Če tla vsebujejo vidne peščene delce, dajejo med gnetenjem hrapav občutek, se ne lepijo na prste in jih je težko povezati v svaljek, potem lahko z veliko verjetnostjo zaključimo, da gre za lahka peščena tla. V lahkih tleh se hranila slabše vežejo oziroma skladiščijo in se temu primerno hitreje izpirajo. Zaradi tega so na lahkih tleh priporočeni manjši enkratni vnosi gnojil. Pri peščenih tleh dajemo prednost gnojenju z organskimi gnojili oziroma setvi podorin.

Če se talni vzorec oprijema prstov, je nekoliko mazav, peščeni delci so manj vidni, se pa vzorec že da oblikovati v sicer neobstojen svaljek, so to po vsej verjetnosti ilovnata tla. Taka tla so najprimernejša za pridelavo jabolk.

Če pa je svaljek gladek, brez vidnih delcev in se lepo oblikuje, potem imamo opravek s tlemi z visokim deležem gline oziroma s težkimi tlemi. V težka tla je potrebno vnesti večje količine organske snovi in s tem izboljšati zračno-vodni režim tal. Težkim tlom so prilagojene tudi gnojilne norme z mineralnimi gnojili.

Kadar govorimo o tleh, velikokrat omenimo tudi strukturo tal. Struktura pomeni način povezovanja teksturnih delčkov, kot so pesek, melj, glina, z organsko snovjo v grudice. Tekstura bistveno vpliva na kapaciteto tal za vodo, dostopnost hranil, mikrobiološko aktivnost in razvoj korenin ter njihovo aktivnost. V dobrih strukturnih tleh je izkoristek hranil dober, v kolikor je struktura uničena bodisi zaradi pogostega tlačenja tal, zastajanja vode ali pretiranega gnojenja z mineralnimi gnojili. Negativne posledice uničene strukture tal lahko omilimo z vnosom organske snovi pri pripravi tal in tekom rodne dobe nasada. Na strukturno uničenih tleh lahko pričakujemo dober izkoristek dodanih gnojil oziroma pozitivne učinke gnojenja z mineralnimi gnojili šele potem, ko v tleh ponovno vzpostavimo vodno-zračni režim (npr. globoko podrahljanje, ripanje). K ohranjanju dobre strukture tal lahko veliko doprinesemo z odgovornim mulčenjem, ki ne sme poškodovati travne ruše, in s prehrano travne ruše oziroma gnojenjem v skladu z analiznim izvidom in potrebami jablan, ki ga izvajamo po celotni površini nasada.

V nasadih jablan v zadnjem času teče veliko poskusov z izboljševalci tal (PRP, Litho, Agrovit, NGK granulat), katerih prednost naj bi bila v pospeševanju mikrobiološke aktivnosti tal in omogočanju boljše dostopnost hranil za rastline. Nekateri delni rezultati nakazujejo višjo vsebnost kalcija v analiziranih plodovih jabolk, ki so rasla na površinah, ki so bila 3 leta gnojena z izboljševalcem tal PRP.

Kontrola rodovitnosti – hranila v tleh, gnojenje na zalogo in v rodnosti

Ker v sadovnjaku po sajenju ni več mogoče vnašati gnojil v globlje plasti, je potrebno tla založno pognojiti pri pripravi tal za sajenje in vnesti hranila v celotni talni profil do okrog 35 cm. Vzorčenje tal je potrebno opraviti po opravljenem čiščenju in glavnih poravnavah terena. Pred napravo nasada svetujem obširnejšo analizo tal: na vsebnost kalija, fosforja, magnezija, pH tal in odstotek organske mase. Če za obravnavano parcelo še nimamo teksturnega izvida, potem se naj opravi v laboratoriju še ta test.

V rodnih nasadih gnojimo s fosfornimi in kalijevimi gnojili v skladu z izvidom kemične analize, tipom tal in odvzemom hranil, ki jih odnesemo iz nasada s pridelkom. Spodnja preglednica prikazuje, kako malo hranil odnesemo s pridelkom 40 ton jabolk iz 1 hektara nasada jabolk.

Za izračun gnojilnih norm se vrednostim odvzema prištejejo še izgube hranil, ki vključujejo tudi potrebe mineralizacije. Spodnja preglednica prikazuje izračunane gnojilne norme pri dobri preskrbljenosti tal s posameznim hranilom, ki jo v lestvici stopnje preskrbljenosti tal s P2O5, K2O in Mg označujemo s črko C.

Stopnjo preskrbljenost s P₂O₅ (fosforjem), K₂O (kalijem) in Mg (magnezijem) označujemo z lestvico od A do E.

Stopnja A pomeni siromašno preskrbljenost, B pomeni srednjo preskrbljenost, razred C je ciljna dobra preskrbljenost tal, stopnja D pomeni čezmerno preskrbljenost in stopnja E ekstremno založenost tal. Tem stopnjam so prilagojeni priporočeni gnojilni odmerki. Pri A in B založenosti je potrebno zapolniti primanjkljaj v tleh in hkrati nadomestiti odvzem s pridelkom oziroma izračunano normo. Pri C založenosti tal nadomestimo z gnojili samo odvzeto količino hranil, pri D založenosti samo še polovico odvzema, medtem ko pri ekstremni založenosti ne gnojimo s tem hranilom do 5 let oziroma do naslednjega analiznega izvida.

Nekatera hranila v tleh so si v nasprotju. Strokovni izraz za tak odnos med hranili je antagonizem. V praksi to pomeni, da večja količina nekega hranila preprečuje prehrano rastline s hranilom, s katerim je v nasprotju. Za kakovost jabolk so zelo pomembni antagonisti: Mg (magnezij)/K (kalij), K/Ca (kalcij) in Mg/Ca. Pri pripravi gnojilnega načrta je zato poleg založenosti s hranili, sorte, pridelka in tipa tal potrebno upoštevati tudi razmerja med hranili v tleh.

V kolikor je vsebnost kalija v tleh v D ali E razredu, vsebnost magnezija pa v nižjem razredu založenosti, potem je zaradi možnosti antagonizma potrebno dodati vsaj 20 kg čistega magnezija na ha na leto. Tla z višjo vsebnostjo organske snovi v tleh (nad 3 %) imajo večjo izravnalno kapaciteto, kar pomeni, da nekoliko omilijo nesorazmerja med posameznimi hranili.

V zgornjih preglednicah so priporočila podana v kilogramih čistih hranil, ki jih je potrebno potrositi na 1 hektar površine nasada jablan. Čista hranila je potrebno preračunati v količino ustreznega gnojila. Z raziskavo je že bilo ugotovljeno (KIS, 2005–2007), da na slovenskem trgu primanjkuje gnojil z ustrezno kombinacijo hranil, ki bi bila prilagojena analiznim izvidom naših tal oziroma vsebnosti posameznih hranil v njih. Zaradi tega se pridelovalci prevečkrat zatekajo h kompromisnim nakupom mineralnih gnojil. Prevelike ali premajhne količine hranil in neustrezne kombinacije lahko pripeljejo do fizioloških motenj, ki se kažejo kot grenka pegavost na plodovih in razna razbarvanja na listju. Dobre in kakovostne pridelke jabolk lahko pričakujemo le v pravilno prehranjenih nasadih. Gnojenje s kalijevimi, fosfornimi in magnezijevimi gnojili opravimo hkrati z gnojenjem s prvim obrokom dušičnih gnojil.

Vsa mineralna kakor tudi organska gnojila trosimo po celotni površini nasada, saj so korenine že v tretjem letu razraščene po celotnem medvrstnem prostoru.

Založno gnojenje

To so priporočila za gnojenje v rodnih nasadih jablan. Pri založnem gnojenju gnojimo celotni zgornji sloj tal (okrog 30 cm). Teorija pravi, da je za dvig 1 mg hranila v tleh potrebno dodati 45 kg hranila na hektar. Spodnja preglednica prikazuje, s kolikšnimi odmerki posameznih hranil je potrebno založno pognojiti tla pri pripravi, da bomo zapolnili manjkajoče količine v tleh in hkrati nadomestili hranila, ki jih bomo odnesli s pridelkom v prvih letih do ponovne analize tal. Z mineralnimi gnojili gnojimo zaradi nevarnosti ožigov korenin vsaj 3 tedne pred sajenjem jablan.

Kontrola rodovitnosti – reakcija tal pH

PH (reakcija tal, kislost tal) nam pove, ali v tleh prevladujejo kisline ali baze. Optimalna kislost tal ni za vse sadne vrste enaka, odvisna je tudi od vsebnosti humusa in teksture. Literatura navaja, da je pH tal med 5,6 in 6,5 najustreznejši za pridelavo jablan. V lažjih in bolj humoznih tleh je optimalna vrednost pH nižja, v težjih tleh z večjim deležem gline in manjšo vsebnostjo humusa pa višja. Praksa kaže, da tudi pH malo nad 7 še ni usoden za pridelavo visokih in kakovostnih pridelkov jabolk. Seveda pa je tudi reakcijo tal potrebno kompleksno obravnavati in temu prilagoditi ostalo gnojenje, saj je vpliv pH na sprejem hranil v rastlino zelo velik. Listje jablan velikokrat izkazuje znake pomanjkanja nekaterih rastlinskih hranil, kot so bor, kalcij, magnezij, železo, in vzrok pomanjkanja je lahko ravno v njihovi slabi dostopnosti zaradi neugodne reakcije tal.

Enostavneje je pH v tleh zvišati kot znižati. Pri višjih pH je priporočljiva uporaba kislo delujočih mineralnih gnojil, kot je npr. amonsulfat. Pri pripravi tal je mogoče zniževati pH z elementarnim žveplom, kar s pridom uporabljamo v pridelavi borovnic. Žveplov prah trosimo postopoma vsaj 6 mesecev pred sajenjem. Obrok žvepla naj znaša do 3,7 kg/10 arov.

Če imajo tla v rodnih nasadih jablan pH nižji od priporočenih vrednosti, je potrebno tla redno apniti. Apnenje ima poleg pozitivnega vpliva na dostopnost hranil v tleh tudi mnoge druge pozitivne vplive na rodovitnost tal. Kalcij popravlja strukturo tal, izboljšuje dostopnost vode, ugodno deluje na mikrobiološko aktivnost, zmanjšuje mobilnost večjih količin škodljivih težkih kovin, mobilizira rastlinam nedostopne hranilne snovi in nenazadnje je kalcij (Ca) tudi pomembno hranilo. S kalcijem dobo preskrbljeni plodovi so bolj trdi, se počasneje mehčajo in imajo boljšo skladiščno sposobnost.

Pomanjkanje kalcija v plodovih povzroča mnoge fiziološke bolezni oziroma motnje, med katerimi je najpomembnejša grenka pegavost.

V praksi se pri nas največ uporabljajo naslednja apnena gnojila:

– apnenec (CaCO3) – vsebuje 50 % Ca-oksida,

– žgano apno (CaO) – vsebuje 90 % Ca-oksida,

– gašeno oziroma. hidratizirano apno (Ca(OH)2) – vsebuje 70 % Ca-oksida.

Stroka v zadnjem času čedalje bolj svetuje apnenje z naravnimi apnenci, ki niso agresivni za žive organizme v tleh, zato jih lahko uporabljamo tudi v času vegetacije. Delovanje je počasnejše od apna, vendar drobneje kot je zmlet, hitreje se raztaplja in hitreje deluje. Mladi, mehki apnenci so najbolj primerni za apnjenje, ker so bolj topni in hitro preperevajo. Tak je litavski apnenec iz Zagorja, ki je zelo krhek, dobro vodotopen in visoko higroskopičen. Z večjimi količinami mletega apnenca lahko apnenje opravimo vsakih 5 do 6 let. Edinstvena lastnost drobljenega kamna – apnenca je postopnost delovanja: ima trojno naravo delovanja: 25–50 % deluje že v prvem letu, ostanek se v tleh sprošča postopno v naslednjih 4–6 letih. Ker gre za naravni kamen, ni potrebnih časovnih presledkov med apnenjem in gnojenjem z mineralnimi ali organskimi gnojili.

Žgano apno in hidratizirano apno delujeta hitro, vendar sta zelo agresivna za žive organizme v tleh, zato naj bi jih uporabljali v rodnih nasadih le v poznojesenskem času ali pozimi, gnojenje z mineralnimi gnojili pa opravimo v spomladanskem času. Priporočeni enkratni odmerki so manjši. Naenkrat naj ne bi dodali več kot 1 tono CaO na hektar na lahkih tleh do največ 3 tone CaO na težkih tleh. Zaradi manjših vnesenih količin in izpiranja je potrebno v rodnih nasadih z nizkim pH s tovrstnim apnom apniti vsaki 2 leti. Apnenje z žganim in hidratiziranim apnom ne sme biti časovno blizu gnojenju z mineralnimi gnojili. Prav tako tudi škodi mikrobiološki aktivnosti hlevskega gnoja.

Sadjarji velikokrat uporabljajo tudi dolomitni apnenec, kjer je zaradi visoke vsebnosti magnezija pri odmerjanju potrebna previdnost. Marsikje so zaradi večletne nekontrolirane rabe dolomitnih apnencev količine magnezija v tleh ekstremno visoke, kar lahko povzroči motnje pri preskrbi jablan s kalcijem in kalijem. Znani so antagonizmi oziroma nasprotja med Mg in K in Mg in Ca, kjer visoke vsebnosti magnezija v tleh zavirajo prehrano s kalcijem in kalijem.

Pomanjkanje kalcija v plodovih povzroča mnoge fiziološke motnje, kot so lenticelna in jonatanova pegavost, steklavost, porjavenje mesa ter grenka pegavost plodov. Ugodne talne razmere oziroma dobra rodovitnost tal sicer doprinese k preskrbi jablan s kalcijem, vendar je pomanjkanje kalcija v plodovih v manjši meri povezano z vsebnostjo kalcija v tleh. Tako ni pričakovati, da bi vsakoletno apnenje tal z visokim pH (nad 7) dvignilo vsebnost kalcija v plodovih. S tem ukrepom kvečjemu peljemo tla v preveč bazično območje, ki ne ustreza več pridelavi jabolk.

Pri pripravi tal za novo sajenje jablan je eden od pomembnejših meliorativnih ukrepov apnenje. V koliko analizni izvid izkazuje nižjo kislost tal od priporočene, je apnenje potrebno opraviti pred globokim rigolanjem parcele in apno zadelati v tla.

S pomočjo spodnje preglednice glede na pH določimo odmerek kalcijevih gnojil na hektar. Glede na vsebnost CaO je potrebno opraviti preračun na izbrano apneno gnojilo.

Na vsebnost kalcija v plodovih vplivajo predvsem vremenske razmere v času intenzivne delitve celic prvih 4 do 5 tednov po cvetenju, sorta, bujnost dreves, gnojenje z dušikom, količina pridelka in razmerja med založenostjo z magnezijem in kalijem.

Založenosti s kalijem in magnezijem, ki so v razredu D in E, lahko zaviralno vplivajo na sprejem kalcija. Pozitivno na sprejem kalcija iz tal vliva višja vsebnostjo humusa (nad 3 %). Ker se aktivni sprejem kalcija iz tal v plodove dogaja zgolj v času intenzivne delitve celic, sušne razmere v času po cvetenju močno zmanjšujejo oskrbo plodov s kalcijem. Prav tako obstaja velika nevarnost za pojav grenke pegavosti v letih, ko imamo manjši pridelek, debelejše plodove in močnejšo rast, ker je zaradi konkurenčne porabe kalcija s strani rastočih poganjkov tega hranila manj v plodovih. Negativno na vsebnost kalcija v plodovih vpliva hladno vreme po cvetenju kakor tudi vroče in sušno vreme v poznem poletju in med obiranjem. Plodovi na mlajših drevesih vsebujejo manj kalcija, prav tako vsebnost kalcija zmanjšuje preobilno gnojenje z dušikom. Glede na vse navedeno lahko sklepamo, da je oskrba plodov s kalcijem zelo kompleksna naloga, ki je zgolj z listnim gnojenjem ne moremo rešiti. Lahko le v določenih okoliščinah omilimo posledice pomanjkanja. Potrebno je poskrbeti za rodovitnost tal, redno rodnost nasada, umiriti rast in kjer je to mogoče, strokovno uporabiti namakalni sistem. Ker so razmere v sadovnjaku redkokdaj v celoti takšne, da je pričakovati optimalno oskrbljenost plodov s kalcijem, je priporočljivo v nasadih jablan izvajati listno gnojenje s kalcijevimi pripravki.

S številom škropljenj s kalcijevimi listnimi gnojili se prilagajamo občutljivosti sort, starosti nasada in pridelku. Škropljenje s kalcijevimi pripravki pričnemo pri najobčutljivejših sortah Braeburn in Jonagold že v drugi polovici maja oziroma takoj po T stadiju plodičev. Tako zgodaj pričnemo s škropljenjem s kalcijevimi pripravki tudi v nasadih, kjer zaradi izmenične rodnosti ali pa zaradi pozebe pričakujemo nižji pridelek. Velik napotek k nadaljnjim ukrepom je rezultat poletne analize plodov. Pri občutljivih sortah, kot so Braeburn, Fuji in Jonagold, naj bi opravili 6 do 8 škropljenj s kalcijevimi pripravki, pri ostalih sortah pa naj bi zadostovala 2 do 4 škropljenja. Če so ugodni pogoji za pojav grenke pegavosti, potem tudi pri manj občutljivih sortah opravimo večje število škropljenj.

Priporočila o tem, katera sredstva izbrati za prva škropljenja, katera za zaključna, kdaj začeti in kdaj končati s škropljenjem in katera časovna izvedba škropljenja bolj vpliva na manjšo pojavnost grenke pegavosti, so se skozi čas spreminjala in tudi danes nimamo poenotenih in z rezultati domačih poskusov podprtih navodil. Južnotirolska svetovalna služba priporoča uporabo kalcijevega klorida skozi vso sezono in največji učinek pripisuje zaključnim škropljenjem. Kalcijeve pripravke z dodatkom dušičnih gnojil celo odsvetujejo, nasprotno pa avstrijski pridelovalci prisegajo na zgodnja škropljenja konec maja s kalcijevim nitratom in zaključna s kalcijevim kloridom.

Tudi naša priporočila se nagibajo k uporabi kalcijevega klorida (Ca-korektor …) kot enega cenovno najbolj ugodnih kalcijevih pripravkov. Na trgu je vsako leto kakšno novo sredstvo. Priporočamo, da ga pred uporabo preizkusite, da ugotovite, kakšne ostanke pušča na plodovih. Še posebej je to pomembno pri zaključnih škropljenjih. Pri uporabi kalcijevega klorida je potrebno paziti, da v času uporabe temperature ne presegajo 25 ⁰C, da ga ne mešate z ostalimi foliarnimi gnojili (mono kalijev fosfat, magnezijev sulfat …) in s FFS osnovi dodina (Syllit). Ob škropljenju upoštevajte navodila proizvajalcev kalcijevih foliarnih gnojil o mešanju z ostalimi sredstvi.

Kontrola rodovitnosti – organska snov v tleh (humus)

Humus je skupni pojem za vso organsko snov v tleh, ki je v procesu nastajanja ali v procesu uporabljanja.

Humus pozitivno vpliva na vezavo hranil v tleh, manj je izpiranja hranil in pospešuje mikrobiološko aktivnost v tleh, kar ima za posledico hitrejšo razgradnjo organske in anorganskih snovi do jablani dostopnih hranil. V humusnih tleh korenine bolje rastejo in taka tla imajo dober vodno-zračni režim. S svojimi dobrimi lastnostmi izboljšuje lahka peščena in težka glinasta tla. Humusna tla izravnajo mnoga neskladja med hranili v tleh.

V trajnih nasadih z mulčenjem trave, listja in vej stalno obnavljamo organsko snov v tleh in nadomeščamo razgrajeni humus. Humus oziroma organska snov v tleh predstavlja pomemben vir hranil, ki se v procesu mineralizacije – pretvorbe s pomočjo mikroorganizmov – pretvori v rastlinam dostopna hranila.

Optimalna vsebnost organske snovi v tleh sadovnjakov je 2–4 %. Mnogi avtorji navajajo, da 1 % humusa lahko da približno 30–40 kg dušika na hektar na leto.

Če analizni izvid pred pripravo tal za novo sajenje jablan pokaže slabo vsebnost organske snovi, potem je potrebno tlom dodati 20–30 ton uležanega hlevskega gnoja na 1 hektar površine. V spodnji preglednici so prikazane vsebnosti posameznih hranil v živinskih gnojilih, ki jih je pri gnojilnem načrtu potrebno upoštevati in ustrezno znižati gnojilne odmerke ostalih hranil.  Še boljše je, če s hlevskim gnojem dobro pognojimo že predhodni posevek.

Uredba o mejnih vrednostih vnosa nevarnih snovi in gnojil v tla določa, da skupni letni vnos dušika z živinskimi gnojili ne sme presegati 170 kg N/ha, fosforja 120 kg P₂O₅/ha ter kalija 300 kg K₂O/ha.

Gnojenje z dušičnimi gnojili

S fosforjem, kalijem in magnezijem gnojimo tla po dokaj izdelanih kriterijih, medtem ko je dinamika sprejema in potreb po tem tako pomembnem hranilu mnogo bolj zapletena. Po kriterijih integrirane pridelave sadja je pri jablani dovoljen vnos dušika 60 kg čistega hranila. Izjema sta Zlati delišes in Gala, kjer je dovoljeno uporabiti do 90 kg tega hranila. Potrebno je vedeti, da je to zgolj pravilo, ki postavlja zgornje meje dovoljenih vnosov. Odmerjanje količine dušičnih gnojil in časovna razporeditev posameznih odmerkov je mnogo bolj kompleksna naloga, s katero je potrebno slediti tako dinamiki sprejema in potrebam posameznih sort kakor tudi rodnosti nasada.

Jablane spomladi za zgodnjo rast in začetek cvetenja uporabljajo hranila, ki so jih v predhodni sezoni uskladiščile v lesu. Po cvetenju nastopi obdobje velikih potreb po dušikovih hranilih, ki naj bi bila v tem času že na razpolago v talni raztopini, zato postavljamo prvo gnojenje z dušičnimi gnojili v čas tik pred cvetenjem. Ker je glavnina korenin pri jablani na globini med 5 in 30 cm, je zelo pomembno, da v času največje porabe dušičnih gnojil in vode pod drevesi ni konkurenčnih plevelov, za kar je potrebno poskrbeti v prejšnjem letu po obiranju ali pa pred cvetenjem. Humus predstavlja kakovosten vir dušika, vendar so zgodaj spomladi hranila iz mineralizacije organske snovi v tleh rastlinam manj dostopna in jih je za hitrejšo rast potrebno dodajati.

Celotno količino dušika razdelimo v več odmerkov. Enkratni vnos dušika na lahkih tleh ne sme preseči 30 kg čistega dušika, na težjih pa 40 kg čistega dušika na hektar. Naslednji odmerek sledi po cvetenju, ko že mine nevarnost spomladanske pozebe in ko smo že ocenili, da imamo velik rodni nastavek. Gnojenje z dušičnimi gnojili je potrebno zaključiti pred koncem junija, da ne vzpodbujamo poletne rasti poganjkov.

Tretji odmerek, ki ne sme biti večji od 20 kg čistega dušika na hektar, je namenjen jesenskemu dognojevanju jablan, ki mora biti opravljeno najkasneje do 20. oktobra oziroma v času, ko so tla še topla in mikrobiološko aktivna. Namenjeno je predvsem boljšemu skladiščenju hranilnih snovi za naslednjo pomlad. Gnojenje v oktobru je smiselno predvsem v nasadih jablan, kjer zaradi obilnega pridelka, visokih temperatur in daljših sušnih obdobij v preteklem letu pričakujemo slabšo prehranjenost dreves ter zaradi tega slabši rodni nastavek v naslednjem letu. Če je jesen topla in vlažna, potem se v tleh, ki imajo nad 2,5 % humusa, sprosti dovolj dušika za jesensko prehrano jablan.

Odmerke dušičnih gnojil lahko tudi zmanjšamo oziroma izpustimo, če vitalnost drevesa in talne razmere to dopuščajo. Dušik v presežku ali pri podhranjenosti povzroča velike težave. Premalo dušika zelo hitro vpliva na zmanjšanje vitalnosti in nižje pridelke, medtem ko prinaša preobilje še več težav v obliki porušenega ravnovesja med rodnostjo in rastjo v prid bujnosti in slabši kakovosti plodov. Posledica preobilja z dušikom so nižje trdote plodov, slabša skladiščna sposobnost tal, slabša obarvanost, nižja vsebnost kalcija v plodovih in nižji sladkorji oziroma manjša vsebnost suhe snovi v plodovih.

Za porabo dušika oziroma njegovo pretvorbo v jablani dostopno obliko je potrebna vlaga, kar pomeni, da pri gnojenju z dušičnimi gnojili potrebujemo tudi padavine. V sušnih razmerah preko tal nima smisla gnojiti.

Če je v tleh visok delež gline in humusa, imajo tla  dobro sposobnost skladiščenja hranil, kar pomeni, da lahko gnojimo tudi s krajšim zamikom (do 3 tedne prej), ne da bi se pri tem hranila izprala. V nasprotnem primeru pa, če je v lahkih tleh nizka vsebnost humusa in gline, moramo gnojiti neposredno v času porabe.

Dušik sprejemajo korenine v obliki nitrata in v manjši meri v obliki amonija. Dušikove spojine so zelo mobilne, tako v drevesu kakor tudi v okolju. Količina mineralnega dušika v talni raztopini se zelo hitro spreminja in je odvisna od vsebnosti organske snovi, zračnosti tal, temperature tal in vlage. Na izbor dušikovih gnojil vplivata tudi temperatura tal in pH. Na bazičnih tleh za gnojenje izberite gnojilo amonsulfat, na kislih pa KAN. V hladnih pomladih za gnojenje ni priporočljivo uporabljati uree, ki se sicer hitro raztopi, vendar mikrobiološka predelava v za rastline dostopno obliko traja dlje časa kot pri KAN-u. V nasadih s pogostejšimi težavami s škrlupom je koristno za spomladansko gnojenje uporabiti apneni dušik, ki poleg prehrane z dušikom tudi negativno deluje na razvoj škrlupa in ugodno na povišanje pH tal. Apneni dušik je potrebno uporabiti spomladi pred prvim izbruhom askospor. Vsa dušična mineralna in organska gnojila trosimo po celotni površini.

Za določanje gnojilnih odmerkov nam je v pomoč Kellerhalsova metoda, ki kot glavni kriterij za odmerjanje upošteva stanje dreves in lastnosti tal. Za izhodiščno vrednost vzamemo 50 kg dušika na hektar, potem pa v odvisnosti od kriterijev dodajamo oziroma odštevamo korekcijske vrednosti.

Kakovosten vir dušika predstavlja mulčena mlada trava, ki jo bakterije zelo hitro predelajo in mineralizirajo v jablani dostopno obliko. Osnova za hitro pretvorbo organskih snovi je ozko razmerje med ogljikom in dušikom, ki ga imajo mlade zelene rastlinice. Pri mulčenju starejših, že nekoliko olesenelih trav in zeli pa ne ustvarjamo hitro dostopnega dušika. Pot pretvorbe je mnogo daljša in pelje najprej do ustvarjanja organske snovi in dalje do trajnega humusa. Če so tla optimalno preskrbljena s humusom, lahko pred cvetenjem z zgodnjo obdelavo tal v vrsti pod drevesi spodbudimo mineralizacijo in v veliki meri zadostimo potrebam jablan po tem hranilu. Po nekaterih podatkih naj bi se v procesu mineralizacije lahko sprostilo 30 do 60 kg/ha.

Z velikimi odmerki dušika ne moremo nadomestiti kemičnega in prepoznega ročnega redčenja, prav tako ne moremo samo z mineralnimi gnojili brez dosledne in pravočasne rezi spodbuditi rasti pri šibkih drevesih.

N-min metoda

Določanje mineralnega dušika je metoda, ki pomaga podati usmeritve o trenutnih razpoložljivih količinah mineralnega dušika v obliki nitrata in amonija v območju korenin. Pri nas je ta metoda v sadjarski pridelavi še dokaj neuveljavljena, jo pa že vrsto let s pridom uporabljajo za dognojevanje različnih vrst zelenjave.

Literatura navaja, da dinamika dostopnega duška v tleh kaže, da je gnojenje z dušikom priporočljivo v zgodnji pomladi v času pred cvetenjem, ko je N-min na najnižji ravni, kar sovpada s prvimi potrebami po gnojenju. Kasneje se zadostne količine dušika sprostijo z naravnimi procesi v tleh.

Navajamo primer iz Južne Tirolske:

Njihova navodila glede jemanja talnih vzorcev in priporočila njihovih strokovnih služb so sledeča:

Najprimernejši čas za odvzem vzorca je 2–3 tedne pred cvetenjem. Zadostuje enkratni odvzem vzorca v pomladanskem času. Za potrebe analize je potrebno odvzeti dva vzorca iz dveh globin: 0–20 cm in 20–40 cm. Za vzorčenje se uporablja sonda. Vzorec je potrebno nabrati v vrsti pod drevesi. Okrog 0,5 kg vzorca je potrebno takoj v hladilni torbi poslati v laboratorij. Če se dvigne temperatura, to pospeši mineralizacijo in rezultati so nerealni. Spodnja preglednica podaja navodila za gnojenje z dušikovimi hranili v odvisnosti od rezultatov ugotavljanja vsebnosti mineralnega dušika.

Foliarna analiza

Velikokrat se dobri rezultati analize tal ne ujemajo z izgledom drevesa. Analiza listov nam natančneje pove, kakšna je prehranjenost drevesa. Različna literatura priporoča dva termina odvzema listja: zgodnejši odvzem ob koncu maja in drugi termin jemanja listov od julija do sredine avgusta. Zgodnejši termin ima za sadjarja večjo praktično vrednost, saj na osnovi analize že lahko ukrepamo in vsaj delno nadomestimo manjkajoča hranila in mikroelemente z listnim gnojenjem.

Analiza plodov

Za daljše skladiščenje je vedenje o notranji kakovosti plodov in njihovi stabilnosti zelo pomembno. Jonagold, Braeburn, Boskop in Zlati delišes so sorte, pri katerih smo imeli v določenih letih med skladiščenjem največ težav. Plodove za analizo jemljemo v dveh terminih. V prvem terminu sredi julija ugotavljamo razmerje med hranili K/Ca in Mg/Ca, ki je pomemben podatek za nadaljnje korake v zvezi s škropljenjem z listnimi gnojili. Analiza plodov pred obiranjem nam podaja podatek o skladiščni sposobnosti analiziranih plodov.

Vse tri analize (N-min, foliarna in analiza plodov) prinašajo pomembne podatke, od katerih so odvisne nadaljnje sadjarjeve odločitve. Povezane so z določenimi stroški, zato je potrebno za izvajanje analiz izbrati referenčni laboratorij, ki ima s tovrstnimi analizami že določeno prakso in jih njegovi strokovnjaki tudi znajo interpretirati. Da imajo analizni izvidi praktično vrednost, se moramo predhodno posvetovati s strokovnimi službami o postopku posameznih vzorčenj.

Vizualna ocena stanja nasada, dreves

Poleg laboratorijskih izvidov in poznavanja talnih razmer je določanje gnojilnih odmerkov tudi izkustveno dejanje. Potrebno je poznati procese v tleh ter v in na drevesu in jih povezovati, hkrati pa je potrebno tudi v nasadu odčitavati odzivnost drevesa na trenutne razmere. Spodaj naštete zunanje znake v dobro oskrbovanih rodnih nasadih jablan redkokdaj zasledimo. Izjema je le pomanjkanje kalcija v plodovih, ki pa je v določenih letih zelo pereč problem in povzroča veliko gospodarsko škodo.

• Pomanjkanje dušika se kaže v zanikrni rasti listov, rumenenju starejših listov, ki lahko celo predčasno odpadejo, poganjkov in plodov. Temni in veliki svetleči listi, dolgi internodiji in mehkejši plodovi so značilni za preobilno prehrano s tem hranilom.
• Premalo fosforja se odraža v rdečkastem nadihu in slabi rasti, prevelika vsebnost tega elementa pa deluje zaviralno na sprejem železa, katerega pomanjkanje zaznamo kot rumenenje mladih listov na konceh poganjkov z izstopajočimi temnimi žilami.
• Zaradi pomanjkanja kalija se listni robovi obarvajo rumeno, včasih se celo posušijo. Preveč kalija posredno povzroči zastoj v prehrani s kalcijem in magnezijem.
• Pomanjkanje kalcija v plodovih je najpomembnejši povzročitelj fizioloških motenj, med katerimi največkrat omenjamo grenko pegavost.
• Pomanjkanje magnezija vidimo na starejših listih kot rumenenje listnega prostora med žilami in na robovih.
• Medžilno rumenenje povzroča tudi pomanjkanje mangana in cinka.
• Pomanjkanje bora povzroči deformacije rastnih vršičkov in plodov.

Seveda so to le zunanji znaki, ki ji lahko zamenjamo s poškodbami od nekaterih bolezni in škodljivcev, ožigi zaradi fitotoksičnosti nekaterih mešanic škropiv, nanosa herbicidov ali poškodb od voluharja.

Prehrana jablan preko listja

O prehrani skozi list oziroma o foliarni prehrani je veliko različnih strokovnih mnenj. Skupno vsem je, da so  la temeljni vir za prehrano jablan in da je prehrana skozi list zgolj dopolnilo v razmerah, ki ne omogočajo optimalnega pretoka hranil iz tal. Gnojenje skozi list mora temeljiti na letni dinamiki potreb jablane po posameznih hranilih in v odvisnosti od možnosti dostopa do teh hranil iz tal. Foliarno gnojenje je tudi zelo racionalen ukrep v primeru, ko foliarna analiza ali pa dokazana vizualna analiza pokažeta pomanjkanje nekaterih hranil. V tem primeru bi reševanje prehrane preko tal trajalo predolgo.

Na trgu je veliko najrazličnejših foliarnih gnojil, ki veliko obetajo, in priporočam, da jih preizkusite. Vse več je napisanega tudi o vplivu nekaterih listnih gnojil na večjo odpornost rastlin na bolezni (Frutogard, Algo Vital Plus, Lithovit, Labisynergic) oziroma o stimulaciji naravne odpornosti na pepelovke (npr. Labifito …).

O dobrem rezultatu lahko govorimo šele takrat, ko smo določena foliarna gnojila uporabili le v delu nasada in potem ugotavljali razliko. V večini primerov sadjarji ne puščajo tako imenovanih kontrol, zato ne moremo trditi, da je dober rezultat posledica uporabljenega listnega gnojila.

Kljub temu da je po meni znanih podatkih zelo malo aplikativnih in znanstvenih poskusov pokazalo velike pozitivne učinke foliarnih gnojil, v praksi pri nas priporočamo listno gnojenje v naslednjih primerih:

–        V fazi največjega mogočega primanjkljaja ob cvetenju dodajamo dušična gnojila (npr. 4 do 6 kg uree/ha) in mikroelemente (cink, bor) k rednemu varstvu.

–        Redna foliarna prehrana s kalcijevimi pripravki ob rednem škropljenju od maja do obiranja.

–        Aminokislinski pripravki (Drin, Protifert) v stresnih situacijah (mladi nasadi, utrujena zemljišča, velike obremenitve s pridelkom, neugodne vremenske razmere: suša, moča, toča …).

–        Fosfor in kalij v poletnih mesecih za večjo tvorbo ogljikovih hidratov.

–        Mikroelementi (bor, cink) v jesenskem času po obiranju.

–        Dušik v jesenskem času po obiranju za boljše skladiščenje rezervnih snovi (20 do 30 kg uree/ha). Ta dušik je namenjen tudi kot hrana mikroorganizmom za boljšo aktivnost pri predelavi odpadlega listja v tem času. Ukrep mora biti izveden v času, ko so listi še aktivni, da je omogočen sprejem hranila, in tla še dovolj topla (temperatura tal nad 12 ºC), da omogočajo aktivnost mikroorganizmom.

Pred uporabo listnih gnojil je potrebno dobro prebrati navodila glede mešanja med seboj in s fitofarmacevtskimi sredstvi. Omejujoče so tudi temperature nad 25 ºC v času uporabe. V zelo vročih in suhih poletjih so problematične tudi dnevne temperature nad 30 ºC, kljub temu da smo foliarna gnojila uporabili v hladnejšem nočnem času.

Takojšnje ponovno sajenje nasada jablan na isto mesto brez vmesne biološke priprave tal z zelenim gnojenjem prinaša mnoge težko rešljive probleme, zato ga odsvetujem. Presledek obdelave tal z vmesnimi kulturami za zeleno gnojenje in z rastlinami, ki pomagajo razkuževati tla, je odvisen od mnogih dejavnikov in naj traja vsaj dve leti. Tudi leto razkuževanja tal in setve različnih rastlin je za jablano boljše kot takojšnje sajenje. Utrujenost tal se kaže v slabi rasti v prvih letih, propadanju sadik in nekakovostnem in količinsko nizkem pridelku. Kljub velikim finančnim vložkom v pripravo tal, v foliarne intervencije z aminokislinami in pripravki iz alg, traja ponekod kar nekaj let, da se nasad delno popravi. V nekaterih primerih se ne popravi nikoli. Ciljno dognojevanje z velikimi količinami mineralnega dušika bolj škodi kot koristi. Pri takojšnjem ponovnem sajenju na ista tla so se kot dobri blažitelji utrujenosti izkazala organska gnojila, uporabljena na način, kot jih uporabljamo v ekološki pridelavi jabolk:

• Pred sajenjem vnos preperelega hlevskega gnoja 25 do 30 t/ha ob plitvi zadelavi v tla pospeši oziroma obudi aktivnost mikroorganizmov v tleh.
• Po sajenju sprotino mehansko uničevanje plevelov v pasu pod drevesi. Pleveli so konkurenti za hranila in vodo. Z obdelavo zračimo tla, kisik pa pozitivno vpliva na delovanje mikroorganizmov.
• Setev različnih podornin in obdelava medvrstnega prostora.
• Redno mulčenje, če smo se odločili za takojšnjo setev trave.
• Ob suši zalivanje sadik – tudi za delovanje mikroorganizmov je potrebna zmerna vlaga.
• Naslednjo pomlad takoj, ko tla dopuščajo, opravimo gnojenje z najnižjimi priporočenimi odmerki organskih gnojil (Bio organic, Bioilsa, Biopost …) po celotni površini nasada (tudi ledina ali pa poodornina potrebuje hrano) in obdelamo pas pod drevesi. S tem zračimo tla, da se hitreje osušijo in hitreje oživijo.
• Do konca junija tla še strojno okopavamo. Preko poletja tak način obdelave izpustimo, da ne povzročamo podaljšanja rasti poganjkov v jesen.
• V jesenskem času konec septembra tla pognojimo s tretjino priporočenega hektarskega odmerka organskih gnojil in ponovno obdelamo tla pod drevesi.
• V tretjem letu ponovimo gnojenje s polovičnim odmerkom in obdelavo.

V kolikor že v drugem letu vidimo napredek in vitalnost nasada, se lahko vrnemo nazaj k herbicidom kakor tudi k mineralnemu dognojevanju z dušičnimi gnojili. Zgledi iz tujine kažejo tudi na to, da kombinirana uporaba organskih gnojil v jesenskem času in mineralnih gnojil v spomladanskem času pomaga premostiti težave z utrujenostjo tal. Seveda pa samo gnojenje in obdelava tal na utrujenih zemljiščih ne bosta uspešna, če ne bomo prilagodili temu tudi ostale pomotehnike (takojšnja opora, spodbujevalna in pravočasna rez …).

Priprava tal s setvijo rastlin za zeleno gnojenje

Rastline za zeleno gnojenje sejemo zaradi mnogih dobrih lastnosti, ki jih prinaša tak način priprave tal za sajenje trajnih nasadov. Zeleno gnojenje daje sledeče prednosti: povečuje se delež humusa, zmanjšuje se delež bolezenskih organizmov, zavira se razvoj nematod, povečuje se delež koristnih organizmov, tla se obogatijo z dušikom (metuljnice), tla se obogatijo s hranilnimi snovmi iz nižje ležečih plasti tal (fosfor – ajda).

V kolikor bodo posejane rastline služile le za dvig organske snovi v tleh in za izboljšanje zračno-vodnega režima, je potrebno temu prilagoditi tudi izbor rastlin in čas s mulčenja rastlin. Mlajše zelnate rastline imajo ozko razmerje ogljika in dušika (C : N manjše od 30). V tem primeru mikroorganizmi brez porabe dušika iz okolice predelujejo organsko snov v hranilni humus. Zato mulčimo rastline takrat, ko prve med njimi zacvetijo. Mulčeno maso pustimo dva do tri dni, da oveni, nato plitvo zaorjemo (okrog 12 cm). V kolikor z mulčenjem zamudimo in rastline nekoliko olesenijo in razmerje C : N naraste nad 1 : 30, potem je za njihovo predelavo tik pred zaoravanjem potrebno dodati dušična gnojila, in sicer 40 kg čistega dušika, kar pomeni okrog 100 kg uree, ali še bolje 10 m3 gnojevke ali 13 m3 gnojnice. Če tega ne naredimo, mikroorganizmi pri razkrojevanju rastlinskih ostankov z večjo vsebnostjo celuloze in lignina že tekmujejo s svojo okolico oziroma s posajenimi sadikami za hrano.

Jesenske prezimne setve (dobro izrabljajo hranila v tleh, tal ne puščamo golih čez zimo):

GRAŠLJINKA (LANDSBERŠKA MEŠANICA) je najpopularnejša enoletna prezimna mešanica. Sestava:

            30–50 kg/ha ozimne grašice

                + 10–20 kg/ha inkarnatke

            + 10–15 kg/ha mnogocvetne ljuljke

Čas setve: najkasneje do sredine septembra, gnojenje zgodaj spomladi: 50–60 kg/ha N, mulčenje sredi maja v začetku cvetenja inkarnatke.

Pomladanske setve    

MEŠANICA za težka tla (135 kg/ha)

• 20 kg koruze
• 20 kg boba
• 20 kg grašice
• 20 kg graha
• 5 kg sončnice
• 50 kg ovsa

Setev v aprilu, mulčenje v juliju.

Poletne setve (lahko tudi pomladanska)

MELIORATIVNA MEŠANICA, ki zavira razvoj nematod (54 kg/ha)

• 20 kg graha
• 13 kg jare grašice
• 15 kg ajde
• 5 kg aleksandrijske detelje
• 1 kg facelije

Setev najkasneje do srede avgusta, mulčenje naslednjo pomlad.

Priprava tal s setvijo rastlin za biofumigacijo

Biofumigacija pomeni neke vrste razkuževanje tal z naravnimi toksini, ki se tvorijo pri drobljenju oziroma mulčenju nekaterih rastlin, ko jih zadelamo v tla. Osnova vseh raziskav procesa biofumigacije je plin alil izocianat, ki se sprošča v tla po mulčenju in uničuje v tleh različne talne škodljivce (nematode, strune) in mnoge talne bolezni. Zaradi popolnoma naravnih procesov je ta postopek primeren tudi za ekološke pridelavo. To so rastline z visoko vsebnostjo glukozinolatov, ki jih pridelujemo kot naknadne posevke (podor) za zmanjšanje prisotnosti talnih škodljivcev, še posebej strun, ali celo njihovo uničenje v tleh. Rastline je potrebno zmulčiti, ko je 30 % rastlin v fazi cvetenja. Takoj po mulčenju jih je potrebno plitvo (do 12 cm) podorati. Ker moramo preprečiti izhlapevanje plinov, ki izhajajo iz zmulčenih rastlin, razmak med mulčenjem in podoravanjem ne sme biti daljši od 20 minut. Za dober potek procesa je potrebna vlaga v tleh. Če so tla v tem času suha, je za boljše delovanje obdelano površino po zaoravanju treba zaliti in s tem delno preprečiti izhajanje plina iz tal. Najprimernejši biofumiganti, kot imenujemo rastline, ki jih uporabljamo za proces zaplinjanja tal (biofumigacijo), so križnice: oljna redkev, njivska gorjušica, navadna rukvica, krmna ogrščica ter gorjušica. V kolikor se odločimo za mešano setev vseh vrst, mora biti v večinskem deležu zastopana oljna redkev. Tako mešanico lahko sejemo od aprila do septembra. Skupno porabimo od 15 do 20 kg semena na hektar. Za hitrejšo začetno rast lahko posevek pognojimo z do 60 kg/N na hektar. S temi rastlinami tako razkužujemo tla in hkrati bogatimo tla z organsko snovjo. Stranski učinek biofumigacije se kaže tudi v povečanju vsebnosti organske mase v tleh in izboljšanju strukture tal.

Gnojenje je vpeto v celotno tehnologijo pridelave jabolk in je le eden izmed mnogih tehnoloških ukrepov, ki jih je potrebno strokovno opraviti. Skozi čas so se priporočeni odmerki v sadjarski pridelavi zmanjševali, kljub temu pa so se povprečni pridelki v zadnjih 25 letih tudi v Sloveniji dvignili. Ker ne razpolagam z našimi podatki, prilagam preglednico, ki prikazuje, kako so se kljub manjši porabi hranil povprečni pridelki zviševali v sosednji Italiji.

Za zaključek še podatek iz obširne raziskave o založenosti tal kmetijskih zemljišč v Sloveniji, ki jo je vodil Kmetijski inštitut Slovenije. Na območju Posavja je bilo v letih od 2005 do 2008 v intenzivnih nasadih jablan in hrušk narejenih 232 kemičnih analiz. Omejili so se zgolj na založenost tal, vsebnost humusa in pH. Zaradi lažjega urejanja podatkov so postavili standard optimalnih tal za pridelavo sadja, in sicer: »Optimalna« tla v sadovnjaku so takšna, ki imajo slabo kisel pH (5,6–6,5), so dobro založena s fosforjem, kalijem in magnezijem (C razred) ter imajo vsaj 2 % organske snovi. Rezultati so bili presenetljivi. Raziskava je pokazala, da so tla optimalno založena le v šestih nasadih jablan in hrušk, kar pomeni le v slabih 3 % obravnavanih nasadov.

Besedilo pripravila: Alenka Caf, KGZS – Zavod Ljubljana

Postavljanje novega nasada je zahteven in odgovoren ukrep. Zavedati se je potrebno, da sadimo trajne rastline, ki bodo na tem mestu rasle in rodile 16 in več let. Dobro zasnovan nasad, posajen v ustrezno pripravljeno zemljo, je predpogoj za uspešno pridelavo in ekonomsko učinkovitost investicije.

Najprej je potrebno izbrati ustrezno lokacijo, ki je opredeljena s klimatskimi razmerami, lego in tlemi.

• Klimatske razmere: povprečna temperatura, temperaturni ekstremi, pogostost spomladanske in jesenske slane, toče, močnih vetrov, zadrževanje megle, kakšne so povprečne letne padavine in kako so razporejene, ali bo potrebno namakanje, ali je vodni vir za namakanje, koliko vode je potrebno, ali pozimi obleži sneg in koliko časa, ali so značilne nizke zimske temperature brez snega, kakšne so minimalne zimske temperature. Na drugi strani je potrebno poznati zahteve sadne vrste in sorte, ki bo posajena. Vsi ti podatki so zelo pomembni pri odločanju o primernosti lokacije ter sadne vrste in sorte.
• Lega: je seštevek vplivov bližine hribov, gričev, rek, jezer, naselij, gozdov, nagiba terena, nebesne smeri, možnosti odtoka hladnega zraka ali zaprtosti v dolini/kotlini. Od tega je odvisna osončenost nasada, zadrževanje ali celo stekanje hladnega zraka, ki zadržuje spomladanski razvoj brstov ali povzroči pozebo v kasnejši fazi, koliko zračne vlage je prisotne (bližina tekoče in stoječe vode), ali bo nasad senčilo gozdno drevje. Tudi zgodnja slana v jeseni je lahko omejujoč dejavnik pri izbiri ustrezne sadne vrste in sorte. Pomembni sta tudi osvetlitev in vetrovnost. Primerne so dobro osončene lege, ki jih ne motijo sence dreves ali zgradb s sosednjih parcel. Ugodne so proti jugu (JV in JZ) nagnjene površine. Pri površinah, kjer so pogosti močni vetrovi, ki imajo negativen vpliv na sadovnjake (poškodbe plodov, izsuševanje tal in rastlinskih delov, otežen let čebel, prezgodnje odpadanje plodov pred zorenjem …), je potrebno načrtovati tudi zasaditev vetrozaščitne ograje. To naj bodo rastline, ki rastejo hitreje od sadnih rastlin, tvorijo goste krošnje in nimajo negativnega vpliva na sadne rastline.
• Tla: so osnova, ki dajejo rastlini oporo, in so medij, kjer rastline črpajo hranilne snovi. Poznati je potrebno njihove osnovne lastnosti in potrebe rastlin, ki jih nameravamo posaditi. Pred sajenjem lahko s primerno pripravo tal močno izboljšamo rastne pogoje in jih prilagodimo predvideni kulturi – veliko pozornost posvetimo visoki podtalnici, zastajanju vode v tleh. Pri trajnih nasadih je zelo pomembno začetno obdobje rasti in hiter prehod rastline v rodnost. S tem najlažje dosežemo vsakoleten in obilen pridelek.

Pomembna je pravočasna oskrba sadik ustrezne kakovosti. Takoj, ko je znano okvirno število potrebnih sadik, se je potrebno zmeniti s preverjenim drevesničarjem. Pri večjih nasadih je navadno potrebno sadike naročiti vsaj 18 mesecev prej, da jih drevesničar pridela namensko za nas (za sadike z vmesnim deblom je navadno potrebno 30 mesecev). To je čas za pripravo površine (založno gnojenje, organska snov, predposevki …). S pravočasnim naročilom bo zagotovljena ustrezna kakovost sadik. V letu pred sajenjem se je o kakovosti potrebno prepričati z ogledom sadik v drevesnici.

Priporočljiva je predčasna postavitev ograje, predvsem če bo z nasadom prekinjena ustaljena pot srnjadi. Ograja naj bo visoka vsaj 1,5 m, uporabljeno naj bo mrežno pletivo 4 x 4 cm. Nad mrežo naj bosta speljani še dve žici na razdalji 10–15 cm. Na nagnjenih terenih naj bo ograja na zgornji strani sadovnjaka še višja. Nosilni stebri naj bodo na razdalji 6 m. Predvideti je potrebno utrjen dovoz do nasada in umestiti dvokrilna vrata. Širina krila naj bo 2 m. Pri vratih naj ne bo nobena odprtina/reža širša od 2 cm. Na površinah, kjer je veliko možnosti za voluharja, je pod ograjo priporočljivo vkopati gostejšo plastificirano mrežo (pletenje 1 cm) ali pločevino (ostanke ali tiskarska pločevina) do globine 50 cm in 10 cm nad ravnijo tal. Enako tudi pod vrati. Pod vrati na vrhu mreže ali pločevine naredimo betonski prag, kamor bodo sedla vrata. S tem se onemogoči prihod voluharjev iz okolice. Med letom pred sajenjem je priporočljiva večkratna obdelava površine, tudi setev podorin (križnice, bob …), ki jih voluhar ne mara, in nastavljanje vodnih in drugih pasti za voluharja, da se zmanjša obstoječa populacija voluharja na površini, namenjeni za nasad.

V intenzivne nasade (ekološka, integrirana) so najpogosteje posajene jablane na podlagi M9, klon 337. Gostoto dreves prilagajamo rastnemu potencialu tal (bolj ali manj rodovitna tla, obnova nasada na površini obstoječega nasada ali nove površine), nagnjenosti terena in bujnosti sorte. V povprečju so razdalje sajenja od 3,2 do 3,5 m med vrstami in od 0,5 do 1 m v vrsti.

Od kakovosti sadik je odvisno, kdaj bodo drevesa dosegla končno velikost (polno roden volumen) in v kakšnem času se bo začel vračati vloženi denar.

Sadika 10+

To je sadika z 10 in več predčasnimi poganjki dolžine do 20 cm, ki so enakomerno razporejeni po provodniku. Pomembna je tudi višina poganjkov; uporabni so poganjki na višini 90–150 cm. Cepljeno mesto je vsaj 20 cm nad tlemi (35 cm od zadnjih korenin), debelina debla 10 cm nad cepljenim mestom 13 mm. Take sadike ob ustrezni tehnologiji (sajeno v dobro pripravljena tla, po potrebi možnost namakanja, postavljena ustrezna armatura, izvajanje potrebnih pomotehničnih ukrepov) najhitreje dosežejo končni volumen krošnje in polno rodnost in s tem vrnejo vloženi denar. V slabo pripravljenih tleh in brez možnosti namakanja taka sadika ni primerna, ker ne more razviti vsega potenciala.

Take sadike so namenjene za gostejše sajenje (40–50 cm v vrsti), predvsem za ‘spur’ tipe.

Sadika 7+

To je sadika z vsaj sedmimi predčasnimi poganjki, ki so enakomerno razvrščeni po provodniku. Pomembna je tudi višina poganjkov; uporabni so poganjki na višini 90–150 cm. Cepljeno mesto je vsaj 20 cm nad tlemi (35 cm od zadnjih korenin), debelina debla 10 cm nad cepljenim mestom 13 mm. Pri še višje cepljenih sadikah (25 cm nad tlemi in več) moramo glede na bujnost sorte razmisliti o manjših razdaljah v vrsti, ker je vpliv šibke podlage toliko večji. Take sadike ob ustrezni tehnologiji (sajeno v dobro pripravljena tla, po potrebi možnost namakanja, postavljena ustrezna armatura, izvajanje potrebnih pomotehničnih ukrepov) najhitreje dosežejo končni volumen krošnje in polno rodnost in s tem vrnejo vloženi denar. Za slabo pripravljena tla in brez možnosti namakanja taka sadika ni primerna, ker ne more razviti vsega potenciala.

Sadika 5+

Ja sadika z vsaj 5 (do 7) predčasnimi poganjki, ki so enakomerno razporejeni po provodniku, cepljeno mesto je vsaj 20 cm nad tlemi, debelina debla 10 cm nad cepljenim mestom vsaj 13 mm.

Sadika 3+

Je sadika z vsaj 3 (do 5) predčasnimi poganjki, ki so enakomerno razvrščeni po provodniku, cepljeno mesto je vsaj 20 cm nad tlemi, debelina debla 10 cm nad cepljenim mestom 13 mm.

Sadika brez predčasnih poganjkov

Je sadika brez predčasnih poganjkov, cepljeno mesto je vsaj 20 cm nad tlemi, debelina debla 10 cm nad cepljenim mestom vsaj 13 mm, višina sadike vsaj 130 cm. V nasadu s takimi sadikami je obdobje do polne rodnosti najdaljše. Na plitvih, manj rodovitnih tleh, kjer tudi ni možnosti namakanja, in na slabše pripravljenih tleh je taka sadika najprimernejša.

Namakanje sadik

V vodi 24 ur (pri spomladanskem sajenju, če so bile sadike v hladilnici, obvezno).

Rez korenin pred sajenjem

Odstraniti je treba poškodovane, suhe korenine. Ne manjšati volumna koreninskega sistema – samo kratka prikrajšava za vzpodbudo rasti korenin – korenine porežemo toliko da nas ne ovirajo pri sajenju, jih ne »uvijamo« v sadilno jamo ali brazdo.

Sortiranje sadik (znotraj sorte)

Sortiramo po debelini provodnika, številu predčasnih poganjkov (v šopih iz drevesnice sadike navadno niso izenačene) in izenačene sadike posadimo skupaj. S tem bo tehnologija oskrbe v naslednjih letih najbolj izenačena, kar kasneje omogoča racionalno delo v nasadu.

Pred sajenjem je potrebno izmeriti in ustrezno označiti predvidene vrste – zakoličiti nasad. Za enakomerno osvetlitev sadik je najboljša smer vrst sever – jug. To zaradi konfiguracije terena ni vedno mogoče. V takem primeru je potrebno poiskati najboljši možni približek. Vrste morajo biti ravne in postavljene tako, da opora omogoča najboljšo nosilnost. V nasadih, kjer je predvidena tudi protitočna mreža, bodo oporni stebri istočasno tudi nosilni stebri za mrežo. Načrt za postavitev opore in mreže navadno naredijo projektanti podjetij, ki nudijo ves potreben material in strokovno pomoč pri postavitvi protitočne zaščite. Pri načrtovanju je potrebno paziti na dovolj širok obračalni pas na koncu vsake vrste (odvisno od širine mehanizacije na kmetiji), ki naj bo širok vsaj 6 m.

V gostih nasadih je najpogosteje postavljena skupinska opora: nosilni stebri in dve žici ter vodilne opore ob vsaki sadiki, lahko je tudi sistem več žic (3–5, število je odvisno od predvidene višine dreves). Druga, zelo redko uporabljena možnost, je individualna opora lesenih impregniranih stebrov premera okrog 9 cm.

Stebre lahko postavimo pred sajenjem ali po sajenju. Prednost postavitve pred sajenjem je lažji transport stebrov, lažje delo pri postavljanju stebrov, za zabijanje stebrov lahko uporabimo večje in težje stroje, pri delu se ni potrebno umikati sadikam.

Stebre lahko pred sajenjem postavimo na površini, kjer bodo sadike sajene ročno. V tem primeru najprej izmerimo in zakoličimo nasad. V vrsti, kjer bo sajeno, se odpre brazdo in postavi nosilne stebre. Na tako pripravljeni površini posadimo sadike in napnemo nosilno žico. Na površini, kjer bodo sadike sajene strojno, najprej posadimo sadike in nato postavimo oporo. V tem primeru je za postavljanje stebrov potrebno uporabiti ožjo in lažjo mehanizacijo, da se pri delu ne poškoduje sadik.

Drevesa na šibki podlagi (M9 pri jablani ali kutina pri hruški) potrebujejo trdno nosilno oporo. V gostih nasadih se navadno postavi skupinsko oporo: nosilni stebri v kombinaciji z dvema nosilnima žicama in vodilnim bambusom ob vsakem drevesu ali nosilni stebri in sistem več žic. Število je odvisno od višine dreves.

Stebri so lahko betonski (prednapet beton z dvema žicama), premera 9 x 9 cm ali 9 x 11 cm, ali impregnirani leseni (impregniran rdeč bor ali macesen). Dolžina je odvisna od koncepta nasada (3 do 5 m nad zemljo + dodatnih 70–100 cm v zemlji). Postavljeni so na razdalji 10 m (nosilni stebri za mrežo), vmes so postavljeni dodatni nosilni stebri (opora sadikam). Tako je razdalja med stebri 5 m. Pri nasadih, ki bodo pokriti s protitočno zaščito, je priporočljivo, da so stebri dovolj visoki, da je med vrhom drevesa in mrežo vsaj 40 cm razlike. Ta ‘zračni tunel’ je pomemben predvsem v poletni vročini. Višina drevesa je odvisna od sorte, rastnega potenciala tal, utrujenosti zemljišča, tehnologije in mehanizacije na kmetiji (obiralni platoji, prikolice).

Nosilna žica mora biti dovolj debela, da je kljub raztezanju dovolj trdna in se lahko napne z napenjalci gripel. Navadno se uporablja jekleno aluminizirano žico, debeline 3,4 mm, ali nerjavečo žico INOX, debeline 2,2 mm. Prvi/končni stebri v vrsti so postavljeni pod kotom in so z jeklenico zasidrani s sidri s premerom plošče 250–300 mm, debeline12 mm, dolžina droga je 1500 mm. Spodnja žica je na višini 160–170 cm, višina zgornje je odvisna od predvidene višine dreves. Bambus (vodilna opora) mora biti premera vsaj 18-22 mm in dolžine 300 cm. Bambus je potrebno čvrsto privezati na žici z bužirjem (slika 34) ali pripeti s kovinsko sponko. Pomembno je, da je pričvrščen tako močno, da ne more drseti po nosilni žici. Bambus postavimo 10 cm stran od sadike, da je obraščanje drevesa neovirano. Sadiko ob bambus privežemo z bužirjem, tako da okrog debla in bambusa nastane osmica.

Poskrbeti je potrebno, da so sadike ob transportu zaščitene pred izsuševanjem – nadzemni del in korenine (pokrite sadike, transport pod ponjavo ali v kombijih). Pomembno je, da se pri nakladanju na transportno sredstvo, med transportom in pri razkladanju sadik ne poškodujejo predčasni poganjki in korenine. Priporočljivo je, da je transport čim krajši.

Sadike posadimo enako globoko, kot so bile v drevesnici. Pri kakovostnih sadikah ni težave, težje je pri nizko cepljenih sadikah, kjer je treba paziti, da cepljeno mesto ni v zemlji. V tem primeru bi se ukoreninila sorta – prenizko cepljenih sadik ne sadimo, jih raje zavrnemo . Tako drevo bi bujno raslo, ker podlaga s svojo šibkostjo rasti ne bi imela več vpliva. Standardna sadika z dolžino podlage 35–40 cm omogoča globlje ali plitvejše sajenje – s tem je vpliv podlage (šibkejša rast v primerjavi s sejancem) večji (plitvejše sajenje) ali manjši (globlje sajenje).

Jeseni

Po odpadanju listja (po prvem novembru).

• Prednosti: rast korenin spomladi, ko nadzemni del še ne raste, spomladi je včasih zaradi dolge zime nemogoče pravočasno pripraviti tla in posaditi, sadike kasneje prizadene suša kot po spomladanskem sajenju, namakanje ni vedno obvezno.
• Slabosti: možnost pozebe sadik je večja, posebno, če les ni ustrezno dozorel, lahko je večji izpad sadik zaradi voluharja, če površine nismo ustrezno pripravili.

Spomladi

Čim skopni sneg ali se tla odtajajo.

• Prednosti: novo posajene sadike niso izpostavljene zimskim razmeram, drevesničar sadike z ustreznim skladiščenjem v hladilnici v primernih razmerah (temperatura, vlaga) utrdi, jeseni pripravljena tla so spomladi ugodna za sajenje.
• Slabosti: obvezno mora biti možnost namakanja ali nekajkratnega zalivanja sadik; v letu, ko sneg leži dolgo časa ali so tla dolgo zamrznjena, je sajenje lahko zelo pozno (april, maj).

Strojno sajenje

Omogoča večjo storilnost in enakomernejše sajenje (razdalje in globina sajenja). Posajene sadike je potrebno dodatno dobro pritisniti v tla (zahoditi). Potrebna je sprotna kontrola razdalje v vrsti, da se lahko takoj korigira. Pomembno: dobro pripravljena tla do grudičaste strukture, natančna označitev vrst. …

Ročno sajenje v brazdo

 Manjša storilnost, primerno predvsem za manjše nasade in nasade v večjih strminah. Pred sajenjem je treba zakoličiti vrste in s plugom narediti brazdo – namesto klasičnega pluga, je boljša uporaba »osipalnika« ki se uporablja za osipavanje krompirja . Ob sajenju sadilno jamo samo malo povečamo, korenine zasujemo z dobro zemljo, ki jo je potrebno močno pritisniti ob korenine (zahoditi). S tem se vzpostavi dober stik korenin z zemljo in stisne prazen prostor med koreninami.

Praviloma mora biti zemlja pred sajenjem trajnih nasadov primerno založena s hranili in organsko snovjo. V kolikor je potrebno ob sajenju še dodatno dodajati rastlinska hranila, je treba paziti, da gnojilo in hlevski gnoj ne prideta neposredno na korenine, ker jih lahko poškodujeta.

Posajene sadike je potrebno zaliti, razen če je v roku enega tedna po sajenju napovedan dež. Priporočljiva količina vode je 10 litrov na sadiko na lahkih, peščenih in plitvih tleh v več obrokih. Pogostost oziroma ponavljanje zalivanja je odvisno od padavin v času po sajenju, vsebnosti organske snovi v tleh in fizikalnih lastnosti tal (tekstura in struktura).

Namen rezi je vzgoja krošnje ozkega vretena različne širine (glede na bujnost sorte in koncept nasada) in vzpostavitev fiziološkega ravnovesja med rastjo in rodnostjo. Drevo je treba vzpodbuditi k hitremu obraščanju, istočasno pa omogočiti postopen prehod v rodnost. Že z rezjo v tem obdobju se vpliva na redno rodnost dreves v obdobju polne rodnosti.

Zimska rez

Rez po sajenju se razlikuje glede na kakovost posajenih sadik.

Cilj je ‘simetrična’ sadika z enakomerno razporejenimi, bolj ali manj izenačenimi poganjki in z nekaj čepi za rast novih poganjkov v naslednjem letu. Pri 10+ in 7+, najkakovostnejših sadikah, je potrebno izrezati nekaj predčasnih poganjkov. Koliko, je odvisno od števila poganjkov (okrog 25–30 %). Pri rezi puščamo 4–5 cm dolge čepe. Odrežemo najprej poškodovane, nato premočne (premer poganjka večji od polovice premera provodnika) in prešibke poganjke.. Če so predčasni poganjki daljši od 50 cm, jih je potrebno skrajšati za eno tretjino, da se obrastejo do provodnika. V kolikor so brsti na predčasnem poganjku poškodovani ali suhi, je poganjek bolje izrezati na čep.

Vrha ne krajšamo. Pustimo samo en rastni brst na vrhu, nižje brste (8–9 cm pod vrhom) odstranimo, da se pospeši rast voditeljice in obraščanje sadike iz nižje ležečih brstov, ki ne predstavljajo konkurence vrhu. Poganjki, izrasli iz teh brstov, navadno rastejo pod širšim kotom in niso tako bujni. Do konca vegetacije na koncu navadno razvijejo cvetni brst.

Odstranimo tudi vse prenizke predčasne poganjke (pod 80 cm višine).

Pri 5+ in 3+ sadikah ocenimo predčasne poganjke: če so nepoškodovani, izenačeni, enakomerno razporejeni, debeli do 1/3 premera debla in krajši od 50 cm, jih pustimo. Če ena od teh lastnosti ni izpolnjena, jih je bolje porezati na čepe in s tem spodbuditi rast. Ostalo delamo enako kot pri 7+ sadikah. Vrha ne krajšamo. Pustimo samo en rastni brst na vrhu, nižje brste (8–9 cm pod vrhom) odstranimo, da se pospeši rast voditeljice in obraščanje sadike iz nižje ležečih brstov. Odstranimo tudi vse prenizke predčasne poganjke (pod 80 cm višine).

Sadike brez predčasnih poganjkov

Vrha ne krajšamo. Pustimo samo en rastni brst na vrhu, nižje brste (8–9 cm pod vrhom) odstranimo, da se pospeši rast enega vrha in obraščanje sadike iz nižje ležečih brstov.

Odstranimo tudi vse prenizke predčasne poganjke (pod 80 cm višine).

Poletna opravila

Čiščenje vrha – mandanje zelenih poganjkov, ki bi bili konkurenca vrhu.

Upogibanje predčasnih poganjkov, če presežejo dolžino 60 cm pri bujnih sortah – v avgustu mesecu.

Ravnamo podobno kot v prvem letu. Izrezujemo premočne poganjke, katerih premer presega polovico premera debla. Redčimo pregoste poganjke. Poganjki v zgornjem delu krošnje ne smejo senčiti spodnjih vej: premočne poganjke odstranimo, odstranimo stranske poganjke na vejah – pustimo ozke rodne nosilce, ki ne senčijo spodnjih vej.

Namen rezi

–  Vzpostavljanje ravnotežja med rodnostjo in rastjo.

–  Ohranjanje rodnosti na dvoletnem lesu (najkakovostnejši plodovi), ki izrašča neposredno iz provodnika.

– Ohranjanje oblike, ki omogoča maksimalno osvetlitev krošnje. V spodnjem delu so veje lahko daljše, razraščene, ker ne senčijo. V zgornjem delu naj bodo po provodniku razporejeni rodni nosilci (različne dolžine, glede na sorto), ki so ozki, niso razvejani in ne senčijo spodnjega dela krošnje.

– Ohranjanje rodnosti po celotnem volumnu krošnje, po celi višini. Jablane so nagnjene k apikalni dominanci. To pomeni, da drevo najmočneje raste v najvišji točki. Ta lastnost povzroča težave, če sproti ne odstranjujemo premočnih poganjkov v zgornjem delu. Priporočljivo se je držati pravila, da so veje in poganjki do polovice višine provodnika lahko debeli do 1/3 debla, v naslednji polovici provodnika pa do četrtine debeline debla. S tem dosežemo, da drevo ohranja obliko stožca. Če pride do tega, spodnji del krošnje slabi, se ne obrašča in ne rodi, ker ga senči zgornji, bujen del krošnje. Sadjarji rečejo, da se drevo pregradi, krošnja se ‘obrne’. Zato izrezujemo vse premočne poganjke, pri rezi puščamo različno dolge čepe, iz katerih požene več poganjkov in zato niso premočni.

Predstavljen je eden izmed načinov rezi, ki se je v praksi izkazal za učinkovitega pri doseganju navedenih ciljev.

Tri obdobja rezi z  glavnimi učinki

Zimska rez

Izvaja se v času zimskega mirovanja rastlin – od jesenskega odpadanja listja do začetka cvetenja. Na splošno ta rez vzpodbuja rast dreves, je pa razlika, kdaj v tem obdobju je izvedena: zgodnejša rez v tem obdobju močneje pospešuje rast; čim bliže času cvetenja je izvedena, manj bujna bo rast.

Korekcijska rez pred cvetenjem šteje pod zimsko rez.

V kolikor pričakujemo bujno cvetenje, je priporočljivo še pred cvetenjem (v času rdečega popka do balona) opraviti dopolnilno rez, s katero  zmanjšamo število socvetij na okrog 100 socvetij na drevo. Prednostno izrezujemo enoletne cvetoče poganjke, ki najbolj vplivajo na izmenično rodnost. Po potrebi redčimo tudi starejši rodni les. Izrezujemo cvetne šope in ne celih poganjkov.

Z večkratno  rezjo drevesa v eni sezoni se lažje vzpostavi ravnovesje med rastjo in rodnostjo oziroma vzdržuje umirjena rast, ki je temeljni pogoj za redne pridelke. Struktura drevesa naj bo taka, da so konec poletja vidni vsi plodovi – ozka krošnja, dobra osvetlitev.

Junijska rez

Izvaja se v času po zaključku prve rasti dreves do konca junija. S to rezjo poskrbimo za boljšo osvetljenost krošnje.: odstranimo bujno rastoče veje ter skrajšamo povešene veje. Ta rez mora biti zaključena do konca junija, v juliju se dreves ne reže. Junijsko rez izvajamo po potrebi pri preveč bujnih, pregrajenih, zasenčenih krošnjah.

Jesenska rez

Za zmanjšanje bujnosti rasti. Izvede se po obiranju plodov, ko je listje še na drevesih (navadno v oktobru, ne prej), da se ne izzove odganjanja brstov. Z zmanjšanjem listne površine na drevesih se zmanjša tvorba asimilatov in s tem zaloga hranilnih snovi za naslednje leto.

Za postavitev protitočne mreže svetujemo, da se dosledno držite navodil proizvajalca. Ker gre za sistem, ki mora bit statično stabilen in vzdržati tudi močnejša neurja in vetrove, vam bo vsak proizvajalec sistema protitočne mreže naredil izračun potrebnega materiala in načrt postavitve protitočne mreže.

V praksi trenutno proizvajalci nudijo sistem z lesenimi stebri oz. betonskimi stebri v zadnjem času tudi jeklenimi. Vsi sistemi so v osnovi podobni, ločijo se le po nekaterih  komponentah, ki jih posamezni sistem zahteva.

Sistem z lesenimi stebri

Za lesene stebre se uporablja impregniran les rdečega bora ali macesna, kjer proizvajalci jamčijo življenjsko dobo 15-20 let. Debelina stebrov je 9-11 cm medtem ko morajo biti zunanji stebri močnejši  in sicer 11-13 cm ali pa celo do 15 cm, odvisno od konfiguracije terena.

Prednosti sistema z lesenim stebri so ekološka sprejemljivost, večja elastičnost samih stebrov, ter nekoliko lažja montaža.

Pri lesenih stebrih je lahko slabost slaba kakovost lesa in velike razlike med posameznimi stebri v impregnaciji.

Sistem z betonskimi stebri

Prednost betonskih stebrov je predvsem v kakovosti, čeprav so med proizvajalci tudi lahko velike razlike. Življenjska doba betonskih stebrov je daljša in znaša 30 in več let. Dimenzije stebrov znašajo najmanj 7 x 7 cm z najmanj 4 prednapetimi železi ali jeklenimi pletenicami. Zunanji stebri so močnejši in sicer 9 x 9,5 cm in morajo imeti najmanj 6 prednapetih želez ali jeklenih pletenic. Slabost betonskih stebrov je manjša elastičnost ali upogljivost ter nekoliko več dela pri postavitvi in montaži kap in žic. Zunanji stebri morajo imeti montirano tudi ploščo proti pogrezanju. Sistem betonskih stebrov je nekoliko dražji od lesenega, kar odtehta daljša življenjska doba.

V tujini se uporablja še sistem z železnimi ali celo inox stebri, ki je sicer najdražji, ima pa tudi najdaljšo življenjsko dobo.

Višina stebrov naj bo minimalno 4 m, raje več odvisno od sorte in želene končne višine drevesa. Upoštevati moramo tudi dejstvo, da drevesa pod mrežo rastejo bujnejše, zato svetujemo, da raje izberemo daljše stebre.

Izbira sider

Sidranje in fiksacija celotnega sistema je zelo pomembna za stabilnost. Vsak sistem je fiksiran s sidri po dolgem in počez, kar zagotavlja stabilnost.

Vsak proizvajalec nudi različna sidra za različne tipe tal. Napačna izbira sider pomeni nestabilnost oz. veliko nevarnost, da se nam sistem v neugodnih razmerah poruši.

V praksi se večinoma uporabljajo sidra s premerom 25 cm ali pa celo več in posebne izvedbe sider za   skeletna in peščena tla.

Izbira barve mreže

V praksi sta se najbolj uveljavili bela oz. kristalna ali pa črna mreža. V zadnjem času so na voljo tudi mreže, ki imajo kombinirane niti različnih barv (bela, črna in tudi rdeča ali zelena). Predvsem kombinacije z rdečo in zeleno barvo imajo pozitiven vpliv na fotosintezo in se zaenkrat še preizkušajo na poskusnih postajah.

Kristalna oz. bela mreža ima krajšo življenjsko dobo 10-12 let, medtem ko črna mreža po zagotovilih proizvajalcev zdrži tudi do 20 let. Problem črne mreže je močnejša vegetativna rast, močnejše senčenje (tudi do 24 % manj svetlobe v določenih obdobjih) in s tem slabše obarvanje plodov. Črna mreža ima lahko tudi vpliv na pridelek in tvorbo cvetnega nastavka.

Kljub temu, se je v praksi črna mreža pokazala kot boljša izbira, veliko pa se v bodočnosti pričakuje tudi od barvno kombiniranih mrež.

Pri izbiri mreže se lahko odločimo tudi za montažo zaves ob straneh in na čelni strani, s čimer nasad v celoti zaščitimo. Tak način se je pokazal kot dober pri zmanjševanju populacije jabolčnega zavijača in pri preprečevanju poškodb plodov zaradi ptičev.

Žice, plakete in ostali sestavni deli mreže

Vsak proizvajalec za svoj sistem priporoča specifične komponente, kot so žice, pletenice, kape na stebrih, sponke in pripomočki za vezanje mreže preko zime. Važno je, da je mreža montirana in speta po navodilih proizvajalca, saj bo le v tem primeru tudi opravljala svoje vlogo.

Spenjanje in razpenjanje mreže

Protitočno mrežo ponavadi razpremo šele po cvetenje. S tem omogočimo čebelam normalen let, saj pod mrežo čebele ne letijo.

V jeseni moramo mrežo razpreti takoj po obiranju, ali pa še celo prej, vsekakor pa pred  prvim snegom, saj se mreža lahko pod težo snega sesede in poruši. Preko zime mrežo spnemo na zgornjo žico. Zato uporabljamo različne sisteme za vezanje, ki jih nudijo proizvajalci.

Montaža mreže

Stebre za protitočno mrežo lahko postavljamo še pred sajenjem ali pa po sajenju sadik odvisno od načina sajenja (strojno, ročno).

Pred postavitvijo celotnega nasada je pomembna naloga pravilno načrtovanje ali količenje. V ravnini se navadno odločamo za smer vrst J-S, na nagnjenih terenih pa v smeri nagiba terena.

Koraki pri postavitvi mreže

Pred postavitvijo stebrov je potrebno mesta, kjer bodo stebri označiti, da gre postavljanje hitreje. Prav tako označimo na stebrih globino, do katere morajo biti stebri v zemlji.

Pri količenju moramo biti pazljivi, da so linije v kateri so stebri pravokotno (kot 90o) na smer vrste. To je zelo pomembno zaradi statične stabilnosti celotnega sistema.

Praviloma začnemo količiti na najdaljši stranici nasada. Prvo vrsto količimo v razdalji najmanj 1,5 m od vozne linije. Upoštevati moramo, da bo celoten sistem ob straneh sidran, sidro pa mora biti najmanj 1,5 m vstran od vrste, da zagotavlja stabilnost. Prav tako moramo upoštevati sidro, kot zadnjo točko na obračališčih, kjer je le to oddaljeno od zadnjega stebra najmanj 2 m.

Pravi kot ugotovimo s pomočjo vrvic dolžine 6, 8 in 10 m, ki jih postavimo v trikotnik. Točka, kjer se stikata 8 in 10 m vrvica nam kaže tudi pravi kot. Le tega preverimo na več mestih.

Razdalja med stebri je praviloma 10 m, le na razgibanih terenih je ta manjša, kar vam predpiše že proizvajalec sistema.

Ko imamo vsa mesta označena razvozimo stebre po sadovnjaku in lahko pričnemo s postavljanjem. Postavljanje stebrov se opravi ročno ali pa strojno s pomočjo bagra, ki s silo potiska stebre v zemljo. Ta način postavitve je tudi najhitrejši. Pri postavitvi mora sodelovati celotna ekipa, saj se pred zabijanjem mora preveriti tudi, ali so stebri v liniji in da so navpično.

Ko so stebri postavljeni, s pomočjo bagra zavrtamo še sidra.

Potem sledi montaža kap, napenjanje žic in sidranje žic in stebrov. Mrežo montiramo po navodilih proizvajalca, nato še celoten sistem mreže spnemo s sponkami. V nekaterih primerih se žica tudi zašije na zgornjo nosilno žico.

Opora

Pri postavitvi opore uporabimo kar stebre protitočne mreže, na katere, napnemo eno ali dve nosilni žici. Žica naj bo jeklena debeline vsaj 2,5 mm. V tem primeru vsaka sadika potrebuje oporo, za kar uporabimo lahko bambusove palice dolžine vsaj 2,40 m in debeline minimalno 24 mm.

V praksi se uporablja tudi način opore brez uporabe individualne opore. V teh primerih se uporabijo najmanj 4 žice, na katere je privezana vsaka sadika. V praksi se je ta način ponekod pokazal kot slab, saj se sadike sčasoma pod težo pridelka nagnejo in skrivijo v obliki črke S ali C. Sadika mora biti na oporo privezana na več mestih.

Besedilo pripravila: Zlatka Gutman Kobal, KGZS – Zavod Maribor

Za jablanove nasade na rodni vegetativni šibki podlagi M9 je značilno, da v večini rodnih let močno cvetijo (belo cvetenje). Zato obstoječa zelena listna masa na belo cvetočih drevesih jablan običajno ne more ustrezno prehraniti obilnega pridelka jabolk. Jabolka na drevesih z velikim oveskom med 7 in 9 so zato v obilno cvetočih letinah slabše zunanje (drobna, brez barve) in notranje kakovosti (nizki sladkorji, slabo razmerje sladkor : kislina). Obilna letina jabolk negativno vpliva tudi na prihodnjo letino. Po obilni letini je cvetnega nastavka v naslednjem letu skoraj zagotovo mnogo manj in je običajno tudi slabše kakovosti.

Pojav je opredeljen z izrazom »izmenična rodnost«. Izmenična rodnost je prisotna pri vseh sortah jablan, vendar z različno intenzivnostjo. Pri genetsko zelo rodnih sortah je običajno izmenična rodnost manjša (gala, zlati delišes, idared …) kot pri sortah, ki so že genetsko manj rodne in zato dovzetnejše za izmenično rodnost, bujno rastoče in triploidne sorte (elstar, jonagold, fuji …). Zato je potrebno z različnimi ukrepi uravnavanja pridelka jabolk doseči, da bi jablanovi nasadi v vseh zaporednih rodnih letih življenjske dobe dali količinsko in kakovostno zadovoljive ter izenačene hektarske pridelke. Izenačen in kakovosten vsakoletni pridelek jabolk v tržni intenzivni pridelavi pa lahko dosežemo le z uspešnim in pravočasnim uravnavanjem oveska, števila jabolk na drevo.

Najučinkovitejši pomotehnični ukrep vsakoletnega uravnavanja količine pridelka in kakovosti jabolk je redčenje odvečnih cvetov in plodičev jablan. Izvajamo ga lahko z rezjo, ročnim, strojnim ali kemičnim redčenjem odvečnih cvetov in plodičev jablan. Za vsako sorto oziroma klon jablan je potrebno v tržni pridelavi jabolk poiskati najprimernejše postopke in optimalno sredstvo za kemično redčenje ter različne kombinacije med sredstvi in postopki. Za uspešno izvajanje tega zelo zahtevnega pomotehničnega ukrepa je zelo pomembno pravočasno in pravilno prilagajanje postopkov in sredstev za kemično redčenje cvetja in plodičev jablan vremenskim razmeram posameznega leta.

V tehnologiji pridelave jablan je uravnavanje pridelka z redčenjem cvetja in plodičev jablan zelo pomemben pomotehnični ukrep za redno rodnost tržnih jablanovih nasadov. S tem ukrepom se v veliki meri določa količina in kakovost letnega pridelka jabolk. Z uspešnim rednim redčenjem v času življenjske dobe jablanovih nasadov zadnje generacije (15–20 let) lahko povečamo skupno količino pridelka prvega razreda za najmanj 30 %. Vsakoletni pridelek zelo vpliva tudi na pridelek jabolk v prihodnjem letu. Zato je redčenje odvečnih cvetov in plodičev jablan glavni pomotehnični ukrep za uravnavanje pridelkov jablan vso dobo rodnosti nasadov.

Ukrep mora biti usklajen z drugimi pomotehničnimi ukrepi, ki prav tako uravnavajo vsakoletni pridelek jablanovih nasadov. Poznavanje fizioloških zakonitosti rasti in razvoja jablane je nujno za uspešno izvajanje celovite tehnologije pridelave, še najbolj pa ukrepov kemičnega redčenja cvetov in plodičev jablan. Redčenje mora biti prilagojeno starosti nasada, sorti, podlagi, rezi, gnojenju, oceni cvetnega nastavka, vremenskim razmeram, mikrolokaciji (lega, nadmorska višina, protitočna mreža, namakanje). Oceno cvetnega in rodnega nastavka ocenjujemo z lestvico od 1 do 9. Kemična redčenja je potrebno izvajati v vseh nasadih jablan z oceno cvetenja 7 in več (potrebno upoštevati starost nasada in sorto). S pravočasno odstranitvijo preobilnega cvetnega oziroma rodnega nastavka jablan se poveča delež pridelka jabolk prve kakovosti. Boljši so barva in okus jabolk (skupni sladkorji in kisline) ter povprečna masa plodov.

Z uspešnim kemičnim redčenjem jablan se občutno izboljšajo učinki obiranja in zmanjša stopnja izmenične rodnosti jablanovih nasadov. Glede na izbor kemičnih sredstev za redčenje jablan je možen čas uporabe le-teh od začetka cvetenja do faze T-stadija oziroma do pričetka junijskega odpadanja plodičev. Zgodnejši termini kemičnega redčenja zmanjšujejo izmenično rodnost jablan, še posebej pri sortah z izrazito izmenično rodnostjo. Učinek posameznega sredstva, hormonskega ali katerega drugega, na redčenje lahko iz leta v leto zelo niha, saj ni odvisen le od sredstva in koncentracije.

Pogojujejo ga mnogi drugi dejavniki: kondicija dreves v povezavi z načinom rezi in gnojenjem ter namakanjem, suša, pozeba, oplodnja, količina porabljene vode na hektar pri izvedbi kemičnega redčenja, dodatek močil kemičnim sredstvom za redčenje, čas redčenja, temperatura in vlažnost zraka v času redčenja ter vreme po opravljenem redčenju. V oblačnih dnevih je senčenje večje, zato je učinek kemičnih redčenj cvetov in plodičev jablan večji. Vsa kemična sredstva učinkujejo bolje, če več kot 80 % cvetov cveti sočasno na dvoletnem rodnem lesu. Zato je potrebno z ukrepi rezi pravočasno pred kemičnim redčenjem odstraniti prekomerni delež cvetov na enoletnih poganjkih. Ti namreč preveč izčrpavajo zaloge hranil v času primarnega razvoja, od začetka cvetenja do fenofaze T-stadija in ne omogočajo razvoja kakovostnih plodov, kljub uspešnemu kemičnemu redčenju.

Žal pa so učinki kemičnih redčenj kljub upoštevanim optimalnim priporočilom pogostokrat le delno zadovoljivi. Zato je dodaten ukrep ročnega redčenja pri zelo rodnih in drobnoplodnih sortah običajno nujno potreben. Glavno priporočilo za ročno dodatno redčenje plodičev jablan po kemičnem redčenju je: »Čim prej, tem bolje!«.

Ključ za ocenjevanje cvetnega nastavka

Za uspešno načrtovanje ukrepov redčenja je potrebno predhodno ustrezno oceniti cvetni in rodni nastavek. V praksi je najbolj razširjena raba ocene po lestvici od 1 do 9.

Cvetni nastavek, ocenjen po lestvici (1–9):

1 = brez cvetnega nastavka

2 = zelo slab cvetni nastavek

3 = slab cvetni nastavek

4 = srednje slab cvetni nastavek

5 = srednji cvetni nastavek

6 = srednje dober cvetni nastavek

7 = dober cvetni nastavek (najprimernejši)

8 = zelo dober cvetni nastavek

9 =  obilen cvetni nastavek (prekomeren)

Pripravki za kemično redčenje cvetja in plodičev jablan in njihovo delovanje

Pri kemičnem redčenju cvetja in plodičev jablan v Sloveniji uporabljamo sredstva iz skupine sintetičnih rastlinskih hormonov in ATS – amonijev tiosulfat (oblika dušičnega listnega gnojila, ki delujejo kot desikant – zažigalec). Za uspešno rabo vseh teh pripravkov pri redčenju cvetja in plodičev jablan je potrebno dobro poznati njihovo delovanje in tudi vse negativne stranske učinke.

Kljub večkratnemu kemičnemu redčenju večina sort jablan za dosego primerne kakovosti ob obiranju še vedno zahteva po hektarju dodatnih 60–80 ur ročnega redčenja. Za vse rastlinske hormone je značilno, da je mehanizem njihovega delovanja zelo kompliciran. Njihova učinkovitost je odvisna od koncentracije v celičnem soku in delujejo zelo različno v posameznih razvojnih fazah jablane. Žal tudi zelo nepredvidljivo. Njihova uporaba za redčenje cvetov in plodičev jablan je pogosto omejena le na nekaj dni v letu. Pri ukrepih redčenja s temi pripravki je potrebno škropiti samostojno in jih ne mešati skupaj s FFS sredstvi.

Učinek redčenja z rastlinskimi hormoni je večji:

• pri obilnem cvetenju po nadpovprečni predhodni letini so cvetni brsti slabše kakovosti (manjši premer) in imajo manj pravilno razvitih cvetov v socvetjih (zelo kratki ali zelo dolgi peclji cvetov),
• pri zmerni zimski rezi,
• v mladih nasadih pred nastopom polne rodnosti,
• pri manjših razdaljah dreves v vrsti in med vrstami (gosto sajenje),
• v nasadih pod protitočno mrežo,
• pri sortah, ki se same v času junijskega odpadanja plodičev rade naravno redčijo (James Grieve, Mutsu, Idared, Braeburn …),
• če je vreme pred redčenjem in po njem oblačno in deževno,
• pri visoki relativni zračni vlagi, nad 65 %, je sušenje avksinov počasnejše, zato je njihovo delovanje boljše (omočeni peclji),
• pri višjih dnevnih temperaturah, nad 15 ^ºC,
• pri uporabi večjih odmerkov sredstev za redčenje,
• pri dodajanju močila ali mineralnega olja sredstvom za redčenje,
• pri počasnem sušenju apliciranih sredstev za redčenje in večji rabi vode, 600–1000 l/ha,
• če so bili cvetni brsti in cvetovi prizadeti zaradi zimske ali spomladanske pozebe,
• pri šibko rastočih drevesih, ki so slabo preskrbljena z dušikom in vodo,
• pri slabih pogojih za opraševanje.

Učinek redčenja z rastlinskimi hormoni je manjši:

• pri zmernem cvetenju (5–7),
• pri intenzivni rezi,
• v starejših nasadih,
• pri bujno rastočih drevesih, dobro preskrbljenih z dušikom in vodo,
• pri sortah, ki se težko redčijo (Elstar, Gala, Zlati delišes, Fuji …),
• če so bili pogoji opraševanja dobri,
• če je vreme po redčenju 2–3 dni suho in vroče,
• če je zračna vlažnost v času redčenja nizka in so tudi dnevne temperature prenizke (pod 15 ºC ) ali previsoke (nad 23 ºC),
• pri uporabi manjših količin vode na hektar (manj kot 400 l) in pri zelo hitrem sušenju sredstva za kemično redčenje (veter, visoke dnevne temperature, nizka zračna vlažnost),
• pri uporabi prenizkih odmerkov sredstev za redčenje brez dodatkov močila ali mineralnega olja.

Skupina NAAm-alfa naftil acetamid

V tej skupini je v Sloveniji na razpolago pripravek AMID THIN W na osnovi alfa naftil acetamid (NAD) 8,4 %. Uporablja se za redčenje plodičev jablan v času od konca cvetenja, ko začno odpadati venčni listi, in najkasneje še 5 dni po končanem cvetenju (centralni plodiči 4-7 mm. Priporočeno koncentracijo 0,05–0,07 % oziroma odmerek 500–700 g/ha je potrebno prilagoditi sortam jabolk. Težje redčljive sorte zlati delišes, pinova, elstar, gala, cripps pink in debeloplodne sorte jonagold, boskop, kanada se redčijo z višjimi priporočenimi odmerki. Tudi na težkih in utrujenih tleh je odmerke potrebno prilagoditi, saj višji odmerki lahko negativno učinkujejo na začetni razvoj plodov, najpogosteje pri skupini sort gala (drobni plodovi). S pripravkom AMID THIN W iz istega razloga nikoli ne redčimo sort: rdeči delišes, braeburn in fuji. Priporočene temperature so 12–25 ºC in relativna zračna vlažnost nad 70 %. Priporočena raba vode je 500 l vode na višinski meter krošnje dreves. Redčimo samostojno. Pripravek vzpodbuja diferenciacijo cvetnega nastavka in ugodno vpliva na gladko kožico jabolk, še posebej pri sorti zlati delišes.

 Ker so vremenske razmere v času redčenja s tem pripravkom pretežno  neugodne, je učinek redčenja pogostokrat slabši kot pri ostalih sredstvih. V primeru dežja v času aplikacije ali takoj po njej, redčenja ne smemo ponoviti zaradi prevelikega šoka na razvijajočih se plodičih. Prezgodnje redčenje s tem pripravkom ne deluje. Pri prepoznem redčenju je rast poganjkov močno zavrta, kar ima za posledico pojav velikega števila zavezanih drobnih plodičev (pigmejski plodiči). Takšen pojav je zelo pogost pri sorti Elstar. Večkrat smo ga v preteklosti opazili tudi pri sorti Zlati delišes v zelo rodnih letih na drevesih z velikim oveskom, 8 in 9.

Skupina NAA-alfa naftilocetna kislina

V tej skupini je v Sloveniji na razpolago pripravek DIRAGER, ki vsebuje 37g/l (1-naftil) ocetne kisline (NAA). S tem pripravkom redčimo v času od enega do dveh tednov po vrhu cvetenja, ko plodiči dosežejo premer 8–12 mm. Pripravek redči v koncentraciji od 0,03–0,05 % oziroma odmerku 30–50 ml/hl pri rabi 500 l vode na višinski meter krošenj dreves. Previsoki odmerki tega pripravka lahko zelo blokirajo rast in imajo za posledico razvoj pigmejskih plodičev, še posebej če smo predhodno redčenje uspešno opravili s pripravkom NAAm-alfa naftil acetamid (AMID THIN W). Pri kasnejšem škropljenju ne smemo povečati odmerka. Pozno škropljenje lahko povzroči zaviranje rasti in drobnejše plodove. Priporočene temperature v času redčenja so 12–25 ºC in relativna zračna vlažnost nad 70 %. Pri temperaturah nad 25 ºC s tem pripravkom ne smemo redčiti, ker povzroča poškodbe na plodičih v obliki mrežavosti. V primeru dežja v času aplikacije ali takoj po njej redčenja s tem pripravkom ne smemo več ponoviti zaradi prevelikega šoka na razvijajočih se plodičih. Redčimo samostojno.

V tej skupini je v Sloveniji na razpolago citokininski pripravek MaxCel. Učinek redčenja ima pri premeru centralnih plodičev 8–15 mm. Najboljša učinkovitost je pri 10–12 mm premera centralnih plodičev pri odmerku MaxCela 5–7 l/ ha. Za dobro učinkovitost redčenja s tem pripravkom je pomembna dovolj visoka dnevna temperatura, najmanj 18 ºC. Optimalna temperatura v času redčenja z MaxCelom je 20–25 ºC in kar se da visoka relativna zračna vlaga, nad 65 %. Pri redčenju z BA pripravki so mnogo bolj pomembne vremenske razmere kot čas redčenja. Potrebne so tudi primerno visoke temperature (nad 18 ºC) še najmanj 3–5 dni po redčenju. Zato je potrebno počakati na ugoden 5–7-dnevni temperaturni interval. Rezultati redčenja pri premeru plodičev več kot 15 mm so običajno slabši pri večini sort, izjema je sorta Fuji.

Kombinirano kemično redčenje pripravka MaxCel s pripravkom DIRAGER zahteva od sadjarja dobro poznavanje problematike kemičnega redčenja jablan in zelo ugodne vremenske razmere. Kombinacija teh dveh pripravkov lahko ob neugodnih vremenskih razmerah povzroči razvoj velikih pigmejskih plodičev v velikosti oreha, ki v času junijskega naravnega redčenja ne odpadejo in lahko ostanejo na drevesu nerazviti vse do obiranja in so velik porabnik hrane, zato jih je potrebno z ročnim redčenjem najkasneje v začetku meseca julija odstraniti. Le tako lahko uspešno zmanjšamo negativni pojav izmenične rodnosti v prihodnjem letu. In ker je ročno redčenje takšnih velikih pigmejskih plodičev zelo zamudno in tudi drago opravilo, ga večina sadjarjev ne izvede. Zato je bolje, da do takšnega pojava sploh ne pride. Redčimo samostojno.

ATS-desikanti

ATS je okrajšava za amonijev tiosulfat – molekulo s kemično formulo (NH₄)S₂O₂. V Sloveniji je ATS-sredstvo v ukrepih kemičnega redčenja v proizvodnji prisotno že 6 let in se iz leta v leto bolj širi. Primerno je za vse sorte in klone jablan. Na razpolago sta dve različici: AGRO N Fluid in Azos 300. ATS-sredstvo poškoduje pestič in druge dele cveta, kar povzroči odpadanje neoplojenih cvetov. ATS istočasno zavira tudi rast pelodne cevke. Če ATS pade samo na liste, ne pride do odpadanja cvetov. V tem se razlikuje delovanje ATS-a in uree. Učinek redčenja je večji pri višjih temperaturah (>15 ºC ) in visoki zračni vlagi. Pri temperaturi nad 20 ºC in visoki zračni vlagi lahko obilen cvetni nastavek tudi preveč poredčimo. Splošno pravilo je, da z ATS-om ne redčimo pri visokih temperaturah in ne tik pred napovedanim deževjem ali na moker list. Pri prvem redčenju uporabimo 10 kg ATS/ha (aktivne snovi, ne pripravka). Ob večkratnem redčenju z ATS-sredstvom pa pri vsakem naslednjem redčenju dozo ATS zmanjšamo za 30 %. Priporočena raba vode je 500–1000 l/ha. Izhodišče je raba vode 250 l vode/m višine krošenj dreves. Zato je potrebno zmanjševanje rabe vode na hektar ustrezno prilagoditi. Prav tako drevesa jablan pri redčenju z ATS ne smemo polivati (kapljice ne smejo odtekati po listju), ker se učinek redčenja močno poveča in povzroči škodo v obliki listnih ožigov. Premajhna količina porabljene vode na hektar pa lahko povzroči večje poškodbe lističev zaradi visoke koncentracije ATS-sredstva za redčenje. Kljub temu, da je vsebnost dušika v ATS mnogo nižja kot pri urei, moramo pri večkratnem redčenju z ATS-sredstvi upoštevati vsebnost dušika. Učinek redčenja je viden zelo hitro, običajno že drugi dan. Zato v primeru slabega učinka redčenja z ATS-sredstvom lahko kemično redčenje nadaljujemo s hormonskimi sredstvi. Primeren čas redčenja z ATS-desikanti je v primerjavi s hormonskimi sredstvi za redčenje mnogo bolj kratkotrajen. Običajno le en do največ tri dni. Zato je pravočasna odločitev za redčenje z ATS-sredstvi strokovno zelo zahtevna. Učinek redčenja z ATS-sredstvi je lahko v toplem in suhem vremenu zelo dober, zredčimo lahko najmanj 30–50 % odvečnih cvetov.

ATS-sredstva delujejo higroskopično, iz okolice odvzemajo vlago oziroma »požigajo« cvetne organe (prašnike in pestič in tudi venčne liste). Na takšen način se prepreči oploditev. Zaradi šoka po redčenju z ATS-sredstvi – desikanti se zaradi higroskopičnosti upočasni tudi rast pelodnih cevčic. ATS-sredstva delujejo tudi preko listja, saj se razvoj listov in potek fotosinteze po nanosu tega dušičnega gnojila upočasni. Manj se proizvaja in transportira rastlinskih hormonov iz plodičev, zato se poveča tvorba etilena v cvetnih organih. Jajčne celice se zaradi etilena pospešeno starajo, zato tudi abortirajo, ker se po oprašitvi niso uspešno oplodile. Posledice so vidne na zmanjšanem številu semen – pečk v jabolkih. Zato je pretok rastlinskih hormonov iz plodov manjši in je posledično učinek kasnejših ukrepov kemičnih redčenj večji. Istočasno pa ATS-listna gnojila zaradi vsebnosti dušika pospešijo rast listov in poganjkov. Pride do konkurenčnosti med poganjki in cvetovi, zato se poveča zgodnejše trebljenje predvsem slabše razvitih cvetov, kar je v pridelavi jabolk namizne kakovosti glavni cilj.

Ker ATS-sredstvo učinkuje tudi posredno, najbolj preko prvih zelenih listov cvetov, nikoli ne smemo redčiti z ATS-sredstvi na mokro ali rosno listje. Redčimo obvezno čez dan, ko ni megle in rose in je listje povsem suho. Redčenje z ATS-sredstvi na moker list močno poškoduje venčne liste cvetov in tudi prve zelene lističe pod venčnimi listi cvetov (vse rjavo). Pri zelo obilnem cvetnem nastavku z oceno cvetenja več kot 7 ( lestvica 1–9 ) lahko z ATS-sredstvi redčimo tudi večkrat, 2–3-krat.

Prvič redčimo šele, ko ocenimo, da se je večina cvetov, potrebnih za zadovoljiv letni pridelek jabolk, uspešno oprašila in tudi oplodila. V praksi to pomeni, da mora v lepem vremenu pred prvim redčenjem z ATS-sredstvi 2–4 dni polno cveteti najmanj 70 % vseh kakovostno izenačenih cvetov na dvoletnem rodnem lesu. V slabšem vremenu, ko so pogoji za oplodnjo manj ugodni, pa je potrebno prvo redčenje izvesti na dan polnega cvetenja, ko smo prepričani, da se je oplodilo vsaj 30 % cvetov, oziroma najkasneje 2 dni po tem, ko so odpadli venčni listi večine že oplojenih centralnih cvetov.

Drugo redčenje opravimo, če na dvoletnem rodnem lesu po pozebi ni prizadetih več kot 30 % cvetov.

Tretje redčenje izvajamo v primeru zelo obilnega cvetenja na enoletnih poganjkih. Takšno redčenje izboljšuje tudi povratno cvetenje v drugem letu. V večini pridelovalnih let zadostujeta dve redčenji. ATS-sredstva so temperaturno manj odvisna od hormonskih pripravkov za redčenje. Optimalna temperatura za redčenje z ATS-sredstvi je 15–20 ºC. Odmerek za enkratno redčenje z AGRO N Fluid-om je 15–20 l/ha. Odmerki pri Azos 300 so nekoliko nižji, 12–15l/ha. Redčimo samostojno.

Pri redčenju z ATS-pripravki je potrebno upoštevati sortne značilnosti:

• Sorte Boskop, Jonagold, Cox orange in Braeburn so bolj redčljive od drugih sort.
• Pri drobnoplodnih sortah je potrebno še posebej paziti, da prvo redčenje opravimo šele, ko so centralni cvetovi z gotovostjo oplojeni.
• Pri debeloplodnih sortah – triploidi pa je v določenih primerih celo zaželeno, da z redčenjem odstranimo centralne cvetove (Jonagold, Mutsu).

Žvepleno-apnena brozga

Z žvepleno-apneno brozgo lahko redčimo v biološki pridelavi jabolk. Žvepleno-apnena brozga je desikant in zavira rast pelodnih cevk ter poškoduje cvetne organe (zažge). Učinek redčenja je samo na cvetovih, ki še niso oplojeni. Najboljše rezultate dosežemo z odmerkom žvepleno-apnene brozge 20 l/ha ali celo nekoliko več. Odmerek žvepleno-apnene brozge, manjši od 15 l/ha, ima slab učinek na redčenja cvetov jablan. Pri redčenju z žvepleno-apneno brozgo veljajo enaka priporočila kot za ATS. Neugodne vremenske razmere, oblačno, megleno in deževno ter hladno vreme v času redčenja je zelo rizično.

Zaviralci fotosinteze – Metamitron (BREVIS)

Sredstvo BREVIS uporabljamo za redčenje jablan in hrušk na drevesih v polni rodnosti z razvito krošnjo (po četrtem letu ).

• Sredstvo lahko uporabimo dvakrat letno. Najvišji skupni odmerek pri enem tretiranju je lahko od 1,1 do največ  2,2 kg/ha. Višji kot je odmerek, močnejši je učinek redčenja in večja kot je debelina plodičev, manjši je učinek.
• BREVIS uporabimo, ko centralni plodiči na večletnem lesu dosežejo debelino 6 -14 mm oziroma razvojno fazo BBCH 69-72.
• List naj bo suh še najmanj 3 ure po uporabi
• Odmerek in potreba za drugo tretiranje sta odvisna od vrste gojene rastline, sorte in razvojne faze, ter vremenskih pogojev po prvem tretiranju

• Priporočena temperatura za uporabo BREVISA je med 10⁰C in 25⁰C. Višja povprečna nočna temperatura (več kot 10⁰C) poveča učinek redčenja.
• BREVIS  zavira fotosintezo, kar pospešuje naravno trebljenje manj kakovostnih plodičev  še najmanj tri tedne po uporabi. Učinek redčenja pospešujejo  vsi dejavniki, ki povečujejo zasenčevanje (npr. mreža proti toči, gosto sajenje…).
• Uporaba  je odvisna od števila pešk v plodičih. Pri manjšem številu pešk v plodičih zaradi slabe oplodnje pride do večjega učinka redčenja.
• Ne uporablja se v kombinaciji z drugimi sredstvi

• Pri drevesih s slabše razvito listno maso uporabimo max. dozo 1,1 l/ha, da ne pride do pretiranega redčenja.

 Strojno mehansko redčenje

Zaradi velikih sprememb v izboru dovoljenih sredstev za kemično redčenje v zadnjih petih letih so bili vsi evropski pridelovalci jabolk namizne kakovosti prisiljeni uvajati nove postopke redčenja v jablanovih nasadih. Dolgoletni ustaljeni »recepti« redčenja v proizvodnji jabolk so ukinjeni, novi pa še vedno premalo preizkušeni. Ostre prehranske regulative skupne kmetijske politike v Evropi so izrinile večino več kot dve desetletji delujočih sredstev za kemično redčenje. Izbor pripravkov je sedaj tako skromen, da ne zagotavlja uspešne izvedbe kemičnega redčenja za večino glavnih tržnih sort jabolk.

Zato je iskanje novih mehanskih strojnih tehnoloških rešitev za izvedbo redčenja jablan postala velika nuja in potreba tržnih pridelovalcev jabolk v svetu in tudi pri nas. Začetki strojnega mehanskega redčenja pred petnajstimi leti so se v zadnjih petih letih zaradi nastalih sprememb pri izbiri kemičnih sredstev za redčenje zelo posodobili. To so omogočili novi materiali za vrvice in drugačna konstrukcija vretena, na katerem so razporejene vrvice za redčenje cvetov na vseh odsekih krošenj dreves v spiralnem zaporedju. Pri izvedbi mehanskega redčenja sta pomembna parametra hitrost traktorja in hitrost vretena. Oba lahko prilagajamo starosti nasada, cvetnemu nastavku in legi nasada. Zadnji modeli izpopolnjenih naprav za strojno mehansko redčenje imajo zelo enostaven priklop na sadjarski traktor s sprednjo hidravliko. Zato se je obseg redčenja jablanovih nasadov v zadnji letih s temi napravami zelo povečal. Najbolj v Nemčiji, od koder naprava izhaja. Veliko zanimanje so pokazali tudi italijanski in francoski ter poljski pridelovalci jabolk. Prvo poskusno strojno mehansko redčenje z vretenom DARWIN smo v Sloveniji izvedli leta 2009 v Slovenskih Konjicah v nasadu sorte Zlati delišes s 3000 drevesi na hektar.

Značilnosti strojnega mehanskega redčenja z napravo DARWIN v obliki vretena

• Dolgoletno proučevanje strojnega mehanskega redčenja z vretenom je tudi najbolj črnoglede opazovalce te naprave prepričalo, da je vredno preizkusiti njegovo delovanje tudi v proizvodnih nasadih. Praktiki, ki so preizkusili vreteno za mehansko strojno redčenje cvetov jablan v svojih nasadih, so si bili enotni, da je prednosti dovolj za ekonomično izvedbo redčenja odvečnih cvetov v redni pridelavi.
• Vreteno se zaradi svoje enostavne konstrukcije premešča brez večjih težav iz nasada v nasad, tudi na daljše razdalje z zelo enostavnimi, celo osebnimi prevoznimi sredstvi.
• Priklop na sadjarski traktor s sprednjo hidravliko je enostaven.
• Izvedba redčenja poteka hitro (za 1,5 ha nasada jablan z gostoto 3000 dreves/ha je potrebna 1 ura).
• Strojno mehansko redčenje cvetov se izvaja samostojno, brez rabe drugih kemičnih sredstev za redčenje.
• Primeren čas za redčenje z vretenom je od fenofaze balonskega stadija do odprtih centralnih cvetov na dvoletnem rodnem lesu.
• Učinek redčenja se uravnava s hitrostjo vožnje traktorja in hitrostjo vrtenja vretena.
• Zadnje izvedbe naprave pri usklajeni hitrosti traktorja in hitrosti vretena ne povzročajo prevelikih poškodb na listju in lesu. K temu so najbolj doprinesle vrvice, narejene iz sodobnih elastičnih materialov.
• Vrvice, spiralasto razporejene po vretenu, zaradi primernih lastnosti materialov učinkovito režejo cvetove. Njihova vzdržljivost je precejšnja, za 700 ha.
• Zamenjava poškodovanih vrvic je enostavna.
• Redčenje z vretenom je mogoče izvesti v vseh vremenskih razmerah (dež, različne dnevne in nočne temperature, pred redčenjem in po redčenju).
• Učinek redčenja z vretenom je enak pred dežjem ali po dežju.
• Rezultati redčenja so vidni takoj.
• Z napravo je mogoče uspešno redčiti večino glavnih sort jabolk.
• Redčenje z vretenom odstrani najmanj 30 % vseh cvetov, zato je preprečevanje izmenične rodnosti jablanovih nasadov, redčenih s to napravo, uspešno.

Izvedba naprave je prilagojena najbolj razširjeni gojitveni obliki ozkega vretena v sodobnih gostih nasadih jablan, na šibko rastoči vegetativni podlagi M9, z gostoto približno 3000 dreves/ha. Pri izvedbi redčenja je pomembno, da sadjar vreteno čim bolj približa krošnji dreves. Če je vreteno za strojno mehansko redčenje cvetov preveč oddaljeno od krošnje dreves, vrvice porežejo preveč cvetov oziroma celo preveč celih socvetij in zelenih lističev, kar je slabo. Naprava je konstruirana tako, da se morajo vrvice ob vrtenju vretena enakomerno plaziti in udarjati vse dvo- in večletne rodne cvetoče veje po celotnem volumnu krošenj dreves na vseh odsekih. Zato je zelo pomembno, da je primerno in pravočasno glede na cvetni nastavek in sorto izvedena tudi zimska rez ozkega vretena. Med vsakim rodnim nosilcem na provodniku mora biti dovolj prostora za plazenje oziroma rezanje vseh vrvic v vretenu. Razdalja med rodnimi vejami na provodniku mora biti prilagojena lastnosti sorte in naj znaša 25–35 cm.

Zelo pomembno je, da je zimska rez srednje dolga in drevesa po končani zimski rezi morajo imeti obliko prisekane piramide. Začetno hitrost vretena vedno ustrezno prilagoditi hitrosti traktorja. Večjo hitrost ima vreteno, bolj intenzivno vrvice režejo – redčijo jablanove cvetove. Zato žal tudi pri tem načinu redčenja brez lastnih praktičnih izkušenj v svojih nasadih ne gre pričakovati želenih rezultatov. Dosedanje tuje izkušnje so pokazale, da je sadjar postopke redčenja z napravo za strojno mehansko redčenje dovolj dobro osvojil že v dveh zaporednih pridelovalnih sezonah.

V Sloveniji smo se odločili za nemško napravo Darwin, skonstruirano v nasadih jablan na območju Bodenskega jezera. Vsa dosedanja strojna mehanska redčenja z vretenom Darwin so bila izvedena pri delovni hitrosti traktorja 6–10 km/uro in z 200–300 obrati vretena Darwin na minuto. Prvi rezultati so zelo obetavni in primerni za začetek rabe te naprave v proizvodnji.

Optimalen čas

Strojno redčenje z napravo Darwin izvedemo, ko centralni cvetovi cvetijo in se že odpirajo tudi 2–3 stranski cvetovi v socvetjih jablan na dvoletnem rodnem lesu. Strojno redčenje cvetov jablan ima veliko prednost zaradi vremenske neodvisnosti. Redčimo lahko tudi v vlažnem in rahlo deževnem vremenu. Vsekakor pa je z napravo bolje strojno redčiti cvetove v suhem vremenu. Redčimo v času nastopa polnega cvetenja, ko je odprtih 30 % cvetov (centralni cvetovi) na dvo- in večletnem rodnem lesu in pri oceni cvetenja več kot 6. Z večjim deležem odprtih centralnih cvetov (50–70 %) se učinek strojnega redčenja poveča. Ko cveti že 70 % cvetov, se zaradi močneje poškodovanih lističev sprošča več etilena, kar povzroči močnejše naravno junijsko odpadanje plodičev (trebljenje). Pri slabi oceni cvetenja, manj kot 6, strojno ne redčimo.

Način uporabe

Strojno redčenje prilagajamo sorti, intenzivnosti cvetenja in starosti nasada: enostransko ali obojestransko, z vsemi vrvicami, z zmanjšanim številom vrvic (spodaj nič ali zgoraj nič ali v sredini nič) ali dvakratna vožnja – strojno mehansko redčenje pri zelo težko redčljivih sortah z zelo dobrim cvetnim nastavkom.

Vreteno mora biti med vožnjo v času redčenja čim bliže krošnji. Traktorist se mora naučiti pravilnega postopka strojnega redčenja cvetov jablan na primerni razdalji. Vrvice vretena se morajo »plaziti« po krošnjah dreves jablan in ne tepsti dreves oziroma primarnih rodnih vej. Upoštevati je potrebno negativni učinek protitočne mreže glede na sorto jablan. Pri sorti Elstar je lahko učinek mehanskega strojnega redčenja zaradi mreže mnogo večji, kot bi si to želeli (preveč redčeno).

Pri sortah Zlati delišes in Gala je učinek mreže pri strojnem redčenju cvetov mnogo manjši. V nasadih, zaščitenih s protitočnimi mrežami, je pri strojnem mehanskem redčenju potrebno upoštevati tudi bujnost rasti dreves jablan. Bujno rastoča drevesa pod mrežo moramo za 30 % manj intenzivno redčiti v primerjavi z drevesi jablan iste sorte z enako oceno cvetenja, ki niso pokrita z mrežo in so slabše rasti.. Sorti Delbarestival in Braeburn se redčita z vsemi vrvicami, kot tudi belo cvetoči nasadi sorte Elstar. Sorti Zlati delišes in Gala pogostokrat redčimo le s polovičnim številom vrvic. Sorto Jonagold strojno redčim samo, če zares belo cveti (ocena cvetenja več kot 7) in so cvetovi kakovostni (ni bilo škod zaradi zimskih in spomladanskih mrazov). Sorta Idared je za strojno redčenje cvetov običajno preveč občutljiva, zato pri njej izvajamo le delno strojno redčenje po posameznih odsekih krošenj dreves, običajno v zgornji tretjini.

Nastavitev stroja

Naslednja preglednica prikazuje približno nastavitev vretena v odvisnosti od hitrosti vožnje traktorja. Hitreje ko vozimo, manj obratov na prevožen meter je potrebnih za enak učinek redčenja.

Ročno redčenje

Uspešnost kemičnih redčenj skoraj nikoli ni povsem zadovoljiva, zato je potrebno rodne jablanove nasade ročno dodatno redčiti. Ročno redčimo tudi mlade nasade do nastopa polne rodnosti jablan. Z ročnim redčenjem dokončno vzpostavimo ravnovesje med rastjo in rodnostjo. Vsako jabolko na drevesu potrebuje za primeren razvoj 20–40 listov. Večje število listov na plod po ročnem redčenju ne vpliva na boljšo kakovost plodov in tudi ne na manjšo izmenično rodnost v prihodnjem letu. Vsekakor je potrebno ročno redčenje začeti izvajati čim prej, takoj po junijskem naravnem odpadanju plodičev ali najkasneje do sredine julija. Kljub razmeroma veliki porabi ročnih delovnih ur (40–100 ur/ha), se ročno redčenje izplača, saj zelo poveča kakovost pridelka in učinkovitost obiranja ter trpežnost jabolk v času skladiščenja. Pri ročnem redčenju puščamo na razdalji 10–15 cm po 1–2 najbolj razvita ploda v soplodju, odvisno od sorte in starosti nasada. Pri debeloplodnih triploidnih sortah je včasih potrebno odstraniti tudi nekatere predebele plodove.

Dobro razvit plod jabolka ima v peščišču najmanj 7 razvitih pečk. Slabo razviti koničasti plodovi in plodovi nepravilnih oblik pa imajo manj pečk. Plodovi, zaostali v razvoju, so posledica zapoznelega ali raztegnjenega cvetenja, ker so bili slabo oprašeni. Takšnih plodov je običajno največ na enoletnih poganjkih, zato odstranimo vse plodiče iz soplodja, ker nimajo pogojev za normalen razvoj.

Če pa so plodovi normalno razviti in je ovesek slabši, je pri nekaterih sortah priporočljivo v soplodju pustiti tudi dva plodiča, da preprečimo pretirano debelo letino (Idared, Zlati delišes, Jonagold).

Sorti Gala in Fuji pa v vseh okoliščinah zahtevata, da po ročnem redčenju ostane v soplodju le en plod. Pri ročnem redčenju poleg deformiranih plodičev odstranimo tudi rjaste in škrlupaste ali drugače poškodovane plodove.

Najprej redčimo zgodnje, nato jesenske in nazadnje zimske debeloplodne sorte. Zelo pomembno je pravilno ročno redčenje. Ročno redčimo tako, da z eno roko v smeri od sebe sunkovito odtrgamo plodič brez peclja. Z malo vaje hitro ugotovimo, kako moramo redčiti, da ne odtrgamo celega soplodja z listi vred. Lažje se ročno redčijo sorte z daljšimi peclji, saj to lahko opravimo celo s koničastimi škarjicami. Sodobne goste nasade jablan redčimo običajno s tal, do višine dosega rok.

Plodovi v vrhovih krošenj jablan imajo mnogo boljši položaj in se bolje razvijajo, četudi niso bili dodatno ročno redčeni. Zadnja generacija nasadov pa je pokrita s protitočnimi mrežami, zato je pri prevelikem ovesku jabolk na drevo zaradi negativnega vpliva mrež potrebno dodatno ročno redčiti tudi vrhove. V ta namen uporabimo stroje ali naprave, s katerimi si pomagamo ob razpenjanju protitočnih mrež. V primeru, da bi se odločili, da nasad jablan z gostoto dreves okrog 3000 na hektar v polni rodnosti redčite samo ročno, pa je potrebno računati s 120–160 urami ročnega redčenja na hektar. V tem primeru se pojav izmenične rodnosti v naslednjem letu zagotovo zgodi. Zato ukrep ročnega redčenja izvajamo le kot dodaten ukrep po kemičnih redčenjih in tudi po strojnem redčenju.

Ključ za ocenjevanje rodnega nastavka (ovesek)

Rodni nastavek, ocenjen po lestvici (1–9):

1 = brez pridelka

2 = malenkosten pridelek

3–4 = slab pridelek (nezadovoljiv)

5–6 = srednji pridelek (še zadovoljiv)

7–8 = prav dober pridelek (najprimernejši)

9 = obilen pridelek (preobložena drevesa)

Osnovna pravila redčenja

Če smo ocenili, da je bilo kemično redčenje slabo uspešno, je ročno redčenje neobhodno potrebno in moramo z njim doseči primeren ovesek – število jabolk na drevo. Ko se pri ročnem redčenju postavimo pred drevo in se ne moremo odločiti, koliko ga dodatno ročno še redčiti, nam preostane le, da preštejemo vsa jabolka na drevesih. Le tako se bomo lahko pravilno odločili, koliko plodov bomo z ročnim redčenjem dodatno odstranili. V pomoč so nam preglednice strokovnjakov, ki so v dolgoletnih poskusih ugotovili primerno število plodov na drevo za posamezne sorte pri različnih gostotah dreves na hektar.

Uspešno kemično redčenje je zelo pomemben ukrep, kar vidimo že po končanem junijskem naravnem trebljenju, ko se moramo odločati o dodatnem ročnem redčenju. Če z ročnim redčenjem preveč odlašamo, so negativni učinki na kakovost jabolk tekoče letine in količina ter kakovost cvetnega nastavka v prihodnjem letu večji. Slabo redčena drevesa povzročajo zelo visoke stroške obiranja, skladiščenja ter uporabo večjih količin drage embalaže, kar sadjarjem močno znižuje dohodek. Ukrep ročnega redčenja je izvedljiv hitreje kot samo obiranje, saj plodovi v času ročnega redčenja niso še tako občutljivi. Stroški ročnega redčenja se zato vedno izplačajo.

Z ročnim redčenjem po predhodnem kemičnem redčenju moramo doseči cilj, da je ovesek oziroma število plodov na drevo pri posameznih sortah optimalno. Takšno dodatno pravočasno ročno redčenje istočasno zmanjšuje alternanco. Ročno redčenje moramo prilagoditi gojitveni obliki, starosti nasada in sorti (preglednica 27 in 28). Lep primer je sorta Elstar, za katero je priporočljiv pridelek 30.000 kg/ha v nasadih z gostoto 3.000 dreves/ha. Posamezno drevo je obremenjeno le s 70 plodovi. To zagotavlja, da bodo plodovi imeli optimalno velikost in manjšo izmenično rodnost v prihodnjem letu. Pri drugačnih gostotah in pridelkih na hektar je to potrebno vedno upoštevati.

Osnovno pravilo pri ročnem redčenju je: šteti, šteti in še enkrat šteti! To pravilo pa ne velja samo za delavce, temveč predvsem za vodje oziroma delovodje, ki dajejo navodila in kontrolirajo ročno redčenje.

Pred izvedbo ročnega redčenjem je potrebno temeljito prešteti število plodov na drevo in se šele po štetju odločiti za intenzivnost ročnega redčenja:

–              redčimo plodove na enoletnem lesu,

–              zasenčene zelene plodove (junij–julij),

–              predrobne plodove na dvo- in troletnem starem lesu,

–              poškodovane in deformirane plodove.

V spremenjenih pogojih rabe FFS in rastnih regulatorjev rasti v skupni direktivi za vse pridelovalke v EU je raba regulatorjev rasti zelo omejena in bo v prihodnje še bolj. Najverjetneje bo kmalu povsem prepovedana tudi v drugih državah EU in ne samo v Sloveniji. Zato je zelo pomembno, da z ustreznimi ne kemičnimi pomotehničnimi ukrepi dosežemo najboljše ravnovesje med rastjo in rodnostjo. Gojitvena oblika ozkega vretena na šibki vegetativni podlagi M9 to z določenimi variacijami najbolje omogoča za vse glavne tržne sorte jabolk v IP. Ključna je pravočasna in pravilna zimska rez te gojitvene oblike jablan ter pravočasno in uspešno kemično redčenje odvečnih cvetov in plodičev.

Dolgoletne tuje in domače izkušnje v proizvodnji so pokazale, da teh mladostnih gojitvenih napak kasneje žal ni mogoče uspešno odpraviti le z rastnimi regulatorji. Jablanove nasade gojitvene oblike ozkega vretena moramo pri obnovi zasaditi s kakovostnimi sadikami, še posebej na utrujenih tleh. Obraščena brezvirusna sadika mora ob zasaditvi zasedati 70 % svojega življenjskega prostora. Razdalje v vrsti in med vrstami je potrebno prilagoditi tipu tal, lastnosti sorte, protitočni mreži, namakanju … V mladih nasadih do rodnosti je potrebno takoj po sajenju poskrbeti tudi za pravilno gojitveno rez ozkega vretena.,. Bujno rastoči nasadi jablan so zato vedno posledica predhodnih tehnoloških napak od postavitve dalje in jih je kasneje nemogoče trajno in uspešno odpraviti. Rast je mogoče umiriti kemično z rastnimi regulatorji rasti in mehansko z rezjo korenin v pasovih pod drevesi.

Regalis

Regalis (Prohexadion-Ca) je sredstvo, ki vpliva na biosintezo giberelinov in sodi med rastne regulatorje. Regalis blokira tvorbo giberelinov in tako ustavi rast poganjkov. Deluje samo lokalno (točkovno) in se v drevesu ne premešča. Zato zmanjšuje vegetativno rast poganjkov in posledično zmanjšuje tudi sekundarne okužbe hruševega ožiga na poganjkih. Najbolj preprečuje širitev okužbe s hruševim ožigom (Erwinia amylovora), če je apliciran 7–21 dni pred novimi okužbami. To je v času, ko so poganjki dolgi 2–5 cm. Zaustavitev poganjkov lahko opazimo dva tedna po tretiranju. Učinek je večji, čim hitreje pripravek uporabimo. Po opravljenih poskusih lahko zmanjšamo rast poganjkov za 48 %. Primernejša kot je vzgojna oblika, boljši je učinek. Pri uporabi Regalisa v mladih nasadih se v vrhu pojavijo kratki, debeli poganjki pod ostrim kotom, ki se ne upognejo sami in jih težko oblikujemo. Regalis se priporoča pri močno rastočih drevesih in šele takrat, ko v vrhu dobimo povešen rodni les.

Čas škropljenja in razporeditev odmerkov pripravka Regalis je potrebno prilagoditi lastnostim posameznih sort, intenziteti zimske rezi, rasti glede na lastnosti tal, gnojenju, namakanju, gostoti sajenja in tipu vzgojne oblike ozkega vretena, protitočni mreži ter starosti nasada in intenziteti cvetenja.

Priporočeni skupni letni odmerek Regalisa je 2,5 kg in se lahko tretira 1–3-krat. Odmerek posameznega tretiranja je 0,5–0,8 kg/ha. Priporočena rabe vode je 1500–2000 l/ha. Višje posamezne odmerke pripravka tretiramo samo ob manjši rabi vode na hektar. Učinek aktivne snovi Prohexadion-Ca v pripravku Regalis je zadovoljiv v vodi s kislim pH. Zato je potrebno vodi dodati 20 g citronske kisline/hl vode. Prvo tretiranje je potrebno opraviti takoj po razvoju dveh celih listov na vegetativnih ali generativnih poganjkih oziroma pri dolžini 2 cm (od začetka cvetenja do konca cvetenja – fenofaza rdečega balona). Učinek delovanja Regalisa se opazi po dveh tednih. Drugo škropljenje je potrebno opravi čez 4–5 tednov po prvem, ko večina toletnih vegetativnih poganjkov razvije največ 8–10 celih listov. Tretje škropljenje se izvaja po potrebi, skoraj vedno pa v nasadih, zaščitenih s protitočno mrežo, in slabo rodnih nasadih (izmenična rodnost). Regalis se ne meša z nobenim hormonskim pripravkom za redčenje. Prav tako je potrebno v primeru kemičnega redčenja s hormonskimi pripravki med njimi in Regalisom narediti najmanj 3 dni časovnega presledka. Regalis se načeloma lahko meša s fungicidi, razen z Dodinom. Nikakor pa ga ne smemo mešati z insekticidi in listnimi kalcijevimi ter borovimi gnojili. V nekaterih proizvodnih nasadih je bil učinek Regalisa v preteklosti kljub večjim letnim odmerkom slab. Slabše delovanje je bilo v večini teh primerov pogojeno z nepravilno izvedbo zimske rezi. Prav tako je zmotno mišljenje nekaterih sadjarjev, da je nepravilno zimsko rez nadzemnih delov krošenj dreves mogoče uspešno sanirati z večjimi letnimi odmerki Regalisa v kombinaciji z enostransko ali celo obojestransko rezjo korenin jablanovih dreves prvič meseca marca in drugič konec meseca junija.

Rez korenin

Rez korenin za umirjanje rasti jablan je tehnološki ukrep, ki zahteva temeljito načrtovanje vseh tehnoloških ukrepov, še posebej v zadnjem desetletju večjih klimatskih sprememb, drugače so lahko posledice katastrofalne. Ukrep pomeni najbolj grob poseg v drevo, zato je stranskih učinkov veliko in so tudi časovno precej nepredvidljivi. Res pa je, da rez korenin v začetku vegetacije močno zmanjša rast poganjkov. Kot vsi ukrepi za umirjanje rasti, tudi rez korenin negativno vpliva na debelino plodov. Manjše negativne učinke na debelino plodov dosežemo, če rez korenin izvedemo po junijskem trebljenju. V globokih tleh in pri debeloplodnih sortah običajno priporočamo obojestransko rez korenin na razdalji 30–40 cm od debla. V plitvih tleh in na nagnjenih terenih pa naj se, če je potrebno, izvede le enostranska rez korenin na razdalji 15–20 cm od debla.

Strojna zimska rez dreves

V želji po umirjeni rasti rodnih jablanovih dreves, še posebej v nasadih, pokritih s protitočnimi mrežami, kjer je slabša osvetljenost vseh predelov krošenj dreves, so strokovnjaki v zadnjih petih letih začeli intenzivneje preizkušati tudi strojno rez jablanovih nasadov zadnje generacije. Prvi rezultati so zelo obetavni, saj se kažejo zelo dobri učinki na umirjanje rasti, še posebej v nasadih, zaščitenih s protitočnimi mrežami, v kombinaciji s pripravkom Regalis in tudi brez njega. Iz dosedanjih izkušenj je razvidno, da je čas strojne zimske rezi potrebno optimalno prilagoditi genetskim lastnostim sorte in rastišču ter protitočni mreži. V Sloveniji so bili v zadnjih treh letih narejeni prvi pilotski preizkusi strojne rezi z obema tipoma rezil, zobatim in cirkularnim v kombinaciji s pripravkom Regalis. Prvi domači rezultati so obetavni, zato bi s poskusi veljalo nadaljevati.

Večina pridelka jabolk se skladišči v hladilnicah dlje časa, najmanj 3–9 mesecev. Zato je za uspešno skladiščenje jabolk namizne kakovosti in njihovo kasnejšo polično kakovost pri prodaji izjemno pomemben pravi čas obiranja (obiralno okno) posameznih sort in klonov jablan. Obiralno okno določa začetek in tudi skrajni rok zaključka obiranja določene sorte oziroma klona jabolk. Nastop drevesne zrelosti jabolk pomeni, da so jabolka primerna za obiranje in skladiščenje dlje časa, saj so razvila primerno zunanjo in notranjo kakovost.

Zunanjo kakovost jabolk določajo velikost, oblika in barva plodov, notranjo kakovost pa trdota, sladkorji, kisline ter arome…. Kakovost obranih jabolk je v veliki meri razen od vremenskih razmer posameznega leta najbolj odvisna od oveska plodov, obloženosti dreves z jabolki, ki je ocenjena po lestvici od 1 do 9. Razmerje med rastjo in rodnostjo namreč pogojuje debelino plodov in njihovo čvrstost, vsebnost sladkorjev in kislin ter ostalih snovi, ki določajo zunanjo in notranjo kakovost. Od kakovosti plodov ob obiranju je odvisna trpežnost jabolk v času skladiščenja ter kasnejša polična kakovost, ki jo na koncu okusi potrošnik. Zato je določitev optimalnih rokov začetka obiranja zelo pomembna

Prezgodaj obrani plodovi imajo:

• manjšo maso plodov,
• slabšo osnovno in krovno bravo,
• slabšo okusnost mesa,
• slabšo oziroma nezadostno aromo,
• nepravilno obliko plodu,
• slabši – netipičen okus,
• slabšo skladiščno sposobnost (grenka pegavost, scald …)

Prepozno obiranje plodov povzroči:

• odpadanje plodov,
• steklavost,
• slabo trdoto plodov,
• nizko vsebnost skupnih kislin,
• slabšo skladiščno sposobnost.

Metode za določanje primernega časa obiranja jabolk

V stoletjih razvoja tržne pridelave jabolk namizne kakovosti so se razvile različne metode za določanje primernega časa obiranja posamezne sorte oziroma klona jablan glede na način in čas skladiščenja. Z intenziviranjem pridelave jabolk v gostih nasadih so se kriteriji, kot so krovna barva plodu, barva semen, število dni od polnega cvetenja do obiranja, izkazali kot nezadostni in pomanjkljivi za pravilno in predvsem pravočasno napoved obiranja posamezne sorte jabolk .. Stroka je razvila mnoge sodobne metode ugotavljanja zrelosti, ki so uporabne v praksi. Metode za določanje optimalnega roka obiranja jabolk, ki ga strokovno poimenujemo tudi obiralno okno, delimo v dolgoročne in kratkoročne.

Dolgoročne metode

Vse dolgoročne metode so zaradi različnih vremenskih razmer v času cvetenja (primarni razvoj) manj natančne, vendar zelo uporabne pri načrtovanju organizacije obiranja jabolk:

• Metoda štetja števila dni od polnega cvetenja do obiranja je zaradi spremenljivih vremenskih razmer v času od 4 do 6 tednov po cvetenju (primarni razvoj plodov) premalo natančna.
• Meteorološka metoda vključuje proučevanje mnogih meteoroloških podatkov (najnižja in najvišja temperatura, padavine, sončno obsevanje, tip tal, preskrbljenost z vodo …). Razvili so jo na Nizozemskem in se zaradi zahtevnosti obdelave podatkov ni širše uveljavila.
• Število dni od T-stadija do obiranja. Zelo preprosto in za pridelovalce izvedljivo metodo so razvili v Švici (K. Stoll).

Metoda T-stadija

T-stadij nastopi, ko se preneha delitev celic v plodičih (konec primarne faze), celice začnejo rasti (začetek sekundarne faze) in začne se poglabljati peceljna jamica plodiča. Poglabljanje peceljne jamice se začne običajno 4–6 tednov po vrhu cvetenja. Fenofaza T-stadija nastopi, ko pecelj in plodič tvorita pravi kot – obliko velike tiskane črke T. Časovni interval od nastopa T-stadija do nastopa drevesne zrelosti posamezne sorte jabolk se je izkazal za najmanj spremenljivega. Tako na primer pri sorti Elstar od fenofaze T-stadija do nastopa drevesne zrelosti (priporočeni parametri zrelosti v preglednici 2) običajno preteče 105 dni ali 2,5 dni manj ali več. Zato fenofaza T-stadija ni zelo pomembna le za zadnje ukrepe kemičnega redčenja, temveč tudi za zgodnjo napoved obiranja letine jabolk posameznih sort oziroma klonov.

Sekundarna faza je razvoj ploda od fenofaze T-stadija do nastopa drevesne zrelosti jabolka.

Priznani švicarski fiziolog K. Stoll je v večdesetletnih raziskavah dokazal, da je sekundarni razvoj plodov jablan pogojen predvsem z genetskimi zasnovami sort oziroma klonov jablan, ne glede na lokacijo in vremenske razmere posameznega leta.

Kratkoročne metode

Za določanje, kdaj so plodovi drevesno zreli in jih je potrebno za dolgotrajno skladiščenje obrati, pa so primernejše kratkoročne metode. Nekatere določamo laboratorijsko, druge tudi v nasadu samem:

• sprememba osnovne in krovne barve jabolk,
• rjava obarvanost semen – pečk v peščišču jabolk,
• škrobni test prečno prerezanih jabolk,
• trdota mesa jabolk,
• vsebnost sladkorjev v jabolkih,
• vsebnost kislin v jabolkih.

Kratkoročne metode od sadjarjev zahtevajo sistematičen in pravočasen odvzem vzorcev jabolk in meritve navedenih ključnih parametrov zrelosti in kakovosti (preglednica 2).

Za analizo posamezne sorte jabolk potrebujemo najmanj 10 plodov z različnih naključno izbranih dreves, ki jih označimo. Jabolka za vzorec laboratorijske analize naberemo v višini oči z obeh strani na obodu krošenj dreves (vzhodne in zahodne). Za določanje glavnega obiranja ne vzorčimo jabolk z vrhov dreves in tudi ne iz spodnjih zasenčenih predelov dreves.

• Škrobni test

V procesu dozorevanja plodov se škrob pretvarja v sladkor. Ta proces lahko spremljamo s škrobnim testom. Za testiranje moramo izbrati 10 jabolk (reprezentativni vzorec), ki jih po sredini prečno prerežemo ter obarvamo z raztopino kalijevega jodida – jodovico.

Škrob se v stiku z jodovico obarva temno modro do črno, sladkorji pa se ne obarvajo. Zato se meso jabolka na prerezani površini različno obarva, odvisno od stopnje pretvorbe škroba v sladkor. Zato je bila za določanje zrelosti na osnovi razbarvanja jabolk z jodovico za posamezne sorte v Evropi že pred več desetletji izdelana škrobna lestvica od 1 do 10, ki predstavlja stopnjo razgradnje škroba v sladkor. Lestvica se iz generacije v generacijo zaradi novih tržnih sort jabolk sproti posodablja.

Pri prekomernem ovesku (7–9), to je prevelikem številu jabolk na drevo, je zaloga škroba majhna in analiza z jodnim testom lahko pokaže zrelejše plodove, kot so v resnici. V zelo ugodnih vremenskih razmerah in pri visoki asimilaciji pa se lahko v plodu tvori več škroba, kot se ga pretvori v sladkor. Prav zaradi takšnih primerov samo ocena škrobne vrednosti nikakor ne zadošča za pravilno napoved začetka obiranja posamezne sorte oziroma klona jabolk.

Škrobna lestvica Ctifl sprejeta v EU

Preostanek škroba v jabolkih ocenimo s pomočjo škrobne lestvice, sprejete za EU »od 1 do 10 (Ctifl)« glede na strukturo razbarvanja mesa prečno prerezanega ploda, ki je tipična za posamezno skupino sort jabolk, cirkularni (C) in radialni (R).

Priprava jodovice: Za 1 liter jodovice moramo v 1 litru destilirane vode raztopiti 10 g kalijevega jodida in 3 g joda. Raztopina je občutljiva na svetlobo, zato jo hranimo v steklenici rjave barve in v temnem prostoru.

• Sladkorji

Z refraktometrom merimo vsebnost topne suhe snovi, ki je v večjem delu (>85 %) sestavljena iz sladkorjev. Kot celokupne sladkorje jih izražamo v stopinjah Brixa (0–20). Za test zadošča nekaj kapljic jabolčnega soka osrednjega dela mesa jabolk. Testirati je potrebno najmanj 10 naključno izbranih jabolk (reprezentativni vzorec), pri katerih moramo za vsako jabolko posebej izmeriti sladkorje v stopinjah Brixa. Testirati začnemo 10 dni pred pričakovanim prvim obiranjem in meritve z istih dreves ponovimo večkrat (2- do 3-krat), da dobimo sliko rasti vrednosti sladkorjev v času nastopa drevesne zrelosti jabolk posamezne sorte oziroma klona.

• Trdota mesa

Trdota mesa plodov se v času procesa zorenja in debeljenja plodov zmanjšuje. Trgovina zahteva za posamezne sorte jabolk določeno trdoto ob obiranju in kasneje na policah. Zato je potrebno jabolka pravočasno obrati, da dosegajo predpisane minimalne vrednosti za trdoto. Merimo jo s penetrometrom in je izražena v kg/cm². Za meritve pri jabolkih uporabljamo bat premera 11 mm (1 cm²). Od 10 vzorčnih jabolk (reprezentativni vzorec) odstranimo povrhnjico (2–3 cm²) na ekvatorialnem predelu ploda na dveh ali vseh štirih straneh (senčna in sončna stran jabolka). Vzamemo povprečno merjeno vrednost vseh vbodov posameznega ploda in nato izračunamo povprečje za 10 jabolk.

• Kisline

Kisline nimajo neposrednega odločilnega vpliva na določitev roka obiranja jabolk. Vsebnost kislin v plodovih je zelo odvisna od vremenskih pogojev, zato iz leta v leto niha. Kisline, sladkorji in aromatične snovi so izredno pomembni parametri notranje kakovosti jabolk in odločilno vplivajo na skladiščne sposobnosti. V zadnji fazi zorenja lahko pri vsebnosti kislin v jabolkih nastanejo velike spremembe. Kisline z zorenjem padajo, ko so jabolka še na drevesih in tudi kasneje v hladilnici. Pri dolgotrajnem skladiščenju imajo prednost plodovi z višjo vsebnostjo kislin. Zato je meritev kislin ob obiranju najbolj koristna za vzpostavitev optimalnih postopkov hlajenja posameznih sort oziroma klonov jabolk vsakoletne letine. Titracijske skupne kisline so izražene kot jabolčna kislina v g/l.

Zaradi zelo različnih pedoklimatskih razmer in posebnosti določenih mikrolokacij intenzivnih tržnih nasadov jablan v Sloveniji je potrebno parametre zrelosti in kakovosti, prikazane v preglednici 3, določiti z lastnimi meritvami pred obiranjem vsake letine. Jabolka iste sorte zorijo v mladih nasadih, na lažjih tleh, južnih legah in brez protitočne mreže hitreje. V izrazito sušnih letinah lahko tudi od 7 do 14 dni prej.

Zaradi velike nevarnosti, da bi samo na osnovi posameznega parametra zrelosti lahko napačno napovedali nastop drevesne zrelosti jabolk posamezne sorte oziroma klona, se je pri interpretaciji merjenih vrednosti posameznih kriterijev v praksi zelo uveljavila metoda Streifovega indeksa. Metoda relativizira posamezne izmerjene vrednosti kriterijev zrelosti in zaradi njihove sočasne obravnave daje zanesljivejšo napoved.

Streifov indeks = trdota/(sladkor x škrobna vrednost)

Nedestruktivne metode

Z razvojem hladilniške tehnologije so se v zadnjem obdobju začele uveljavljati natančnejše metode določanja zrelosti, imenovane nedestruktivne metode. Le-te lahko samo z meritvijo zunanjosti jabolk (analiza sestave pigmentov …) z veliko natančnostjo določajo stopnjo zrelosti – kakovost jabolk.

Besedilo pripravil: Matic Novljan, KIS

Bolezni in škodljivci imajo lahko velik vpliv na pridelek jabolk, zato je varstvo pred njihovim pojavom in prerazmnožitvijo velikega pomena. Čeprav varstvo obravnavamo kot samostojen ukrep se je potrebno zavedati, da prav vsi tehnološki ukrepi, ki se izvajajo v sadovnjakih, neposredno ali posredno vplivajo na zdravstveno stanje dreves in pridelka. Natančno poznavanje vseh tehnoloških ukrepov in njihovih posledic za zdravstveno stanje nasada je ključ do uspešne pridelave jabolk.

Jablano, najpomembnejšo sadno vrsto v Sloveniji ogroža veliko bolezni in škodljivcev. Kljub napredku v razumevanju bionomije škodljivih organizmov jablanov škrlup, hrušev ožig in jabolčni zavijač ostajajo najpomembnejše bolezni in škodljivec v pridelavi jabolk. Med pomembnejše glivične bolezni prištevamo še jablanovo pepelovko, gnilobo koreninskega vratu, grenko gnilobo jabolk, različne listne pegavosti in jablanovega raka. Pomembnejši škodljivci so sesalci, izmed katerih so še posebno pomembni glodavci, pršice prelke, jabolčni zavijač, jabolčna grizlica, jablanov cvetožer, kaparji, uši in številne druge vrste škodljivih žuželk. Vpliv nekaterih lahko močno omilimo ali celo popolnoma izničimo z različnimi tehnološkimi pristopi, vseeno pa se moramo za varstvo pred večino naštetih organizmov še vedno zanašati na uporabo fitofarmacevtskih sredstev.

Med glavnimi povzročitelji bolezni, ki ogrožajo pridelavo jabolk, so tako glive kot bakterije. Prav bakterija Erwinia amylowora je verjetno največja grožnja trajni pridelavi jabolk. Bakterija povzroča bolezen hrušev ožig, za zatiranje katere v Sloveniji nimamo registriranih sredstev. Pri varstvu pred to boleznijo se zanašamo na tehnološke ukrepe in na nekatera sredstva, s katerimi zmanjšujemo potencial bolezni, kot so bakrovi pripravki. Povzročitelj jablanovega škrlupa, gliva Venturia inaequalis je zelo dobro preučena, zato je njeno obvladovanje v običajnih letih razmeroma učinkovito. Napredku v tehnologijah navkljub, varstvo pred to boleznijo temelji na rabi sintetičnih fungicidnih pripravkov. Tehnološki ukrepi navadno le dopolnjujejo kemično varstvo. Kljub temu, da so žlahtnitelji uspeli vnesti gen za odpornost, pogosto imenovan Vf gen tudi v žlahtno jablano in da poznamo številne sorte, ki imajo to naravno odpornost ter so tržno zanimive, zaenkrat v tržni pridelavi jabolk prevladujejo sorte, ki so občutljive na to bolezen. Čeprav v integrirani pridelavi stremimo k ciljni uporabi fitofarmacevtskih sredstev, pa se pri varstvu pred glivičnimi povzročitelji ob uporabi sredstev za zatiranje jablanovega škrlupa pogosto zanašamo na njihovo stransko delovanje proti drugim povzročiteljem glivičnih obolenj. V preteklosti je bilo na izbiro mnogo sredstev s širokim spektrom delovanja, zaradi zaostrovanja pogojev pa se ta nabor krči, zato je za uspešno izvajanje varstva pred vsemi boleznimi potrebno tudi dobro poznavanje lastnosti fungicidov.

Poleg glivičnih in bakterijskih bolezni se na jablani pojavljajo tudi bolezni, ki jih povzročajo virusi in fitoplazme. Najbolj poznana in škodljiva je metličavost, zaradi katere se posamezni poganjki močno obrastejo s predčasnimi poganjki, kar daje videz metle. Ti poganjki ne dozorevajo normalno, zaradi česar so bolj občutljivi za okužbe z jablanovo pepelovko. Izpad pridelka na drevesih okuženih s fitoplazmo je pogosto zelo velik in presega 80 odstotkov, plodovi, ki vseeno zrastejo na okuženih drevesih so zavrti in neprimerni za trg. Virusi in fitoplazme razširjajo prenašalci (uši, kaparji, bolšice, pršice) najpomembnejša pot širjenja v nasadih pa je prenos s sadilnim materialom. Zaradi tega je najpomembnejši ukrep za varstvo pred temi boleznimi uporaba certificiranih brezvirusnih sadik.

Princip integriranega varstva pred jablanovim škrlupom in drugimi glivičnimi boleznimi temelji na nekaterih osnovnih tehnoloških ukrepih in ustrezni rabi fungicidov:

1. Pospeševanje razgradnje listja preko zime: Možni so različni pristopi; v manjših nasadih je mogoče listje pograbiti in bodisi odstraniti ali kompostirati na način, da je listje prekrito z drugimi kompostirnimi materiali. V večjih nasadih se priporoča ob odpadanju listja škropljenje s 3% raztopino uree. Dodatno se lahko listje s posebnimi stroji pograbi v medvrstni prostor kjer se ga zmulči in s tem pospeši njegovo razgradnjo. Z rednim, vsakoletnim izvajanjem teh ukrepov močno zmanjšamo raven inokuluma v sadovnjakih.
2. Saditev odpornih sort: Ob zasnovi sadovnjaka se odločimo za odporne sorte, potrebno pa se je zavedati, da so odporne sorte odporne le na škrlup in ne tudi na druge bolezni.
3. Preventivni ukrepi kemičnega varstva: primarne okužbe listja preprečujemo z rednim škropljenjem vse od brstenja do sredine junija.
4. Ustrezna raba fungicidov: S fungicidi je potrebno škropiti pred napovedanimi padavinami. Za to je potrebno uporabiti pršilnik, z dobrim nanosom. Redno je potrebno nadzorovati količino padavin, 30 mm padavin spere fungicidno oblogo, zato je potrebno ponovno škropljenje. V spomladanskem času je prirast listne mase intenziven, vsa na novo prirasla listna masa je nazaščitena, škropljenje je potrebno ponavljati na 7 dni.

Dandanes je na spletu veliko različnih orodij, ki so na razpolago pridelovalcem za pomoč pri odločanju za izvajanje kemičnega varstva pred jablanovim škrlupom. V principu gre za različne modele, ki izvajajo podobne izračune o nevarnosti in jakosti okužb glede na zabeležene agrometeorološke razmere. V Sloveniji je takšen model na voljo na Agrometeorološkem portalu Slovenije. Osnovna razpredelnica, na katero se opirajo modeli, se imenuje po avtorju Mill’su.

Preglednica 32: Mill’sova inkubacijska preglednica omočenosti lista pri različnih temperaturah zraka za primarne okužbe s škrlupom in čas potreben za razvoj bolezenskih znamenj

V primerjavi z boleznimi so škodljivci bistveno bolj nepredvidljivi. Opazovanje in napovedovanje pojava škodljivcev je ključni dejavnik v integriranem varstvu jabolk. Le nekateri škodljivci so zares prisotni v prevelikem številu v sadovnjakih vsako leto in je potrebno proti njim izvajati varstvo. Velikega pomena je poznavanje bionomije škodljivcev in pragov škodljivosti. Ti so pogosto zelo nizki, kar pa izhaja iz dejstva, da ima veliko škodljivcev več rodov letno in ali zelo kratek razvojni krog, zaradi česar lahko že zelo majhna populacija pozneje v sezoni preraste v veliko, zelo škodljivo populacijo. Dolgo je veljalo, da so trije najpomembnejši škodljivci jablane jabolčni zavijač, listne uši in pršice prelke. Mnoge starejše aktivne snovi s širokim spektrom delovanja se zaradi zaostrovanja zakonodaje umikajo iz splošne uporabe. Zaradi tega se tudi v integrirani pridelavi vse pogosteje v škodljivem obsegu pojavljajo škodljivci, ki običajno niso povzročali večje škode. Razlog za to je predvsem dejstvo, da se je z uporabo insekticidov za zatiranje glavnih škodljivcev običajno zatrlo tudi te, manj pomembne škodljivce.

Ob nadaljevanju trenda zmanjševanja števila aktivnih snovi za zatiranje škodljivih žuželk utegne postati integrirana pridelava jabolk otežena iz več razlogov. Povečevanje števila rab vse manjšega števila aktivnih snovi neizogibno vodi do razvoja odpornosti škodljivcev na te aktivne snovi. Zaradi ožjega spektra delovanja novejših aktivnih snovi, kar je sicer v integrirani pridelavi zaželeno, bo varstvo pred do sedaj »zapostavljenim« škodljivcem oteženo, oziroma je verjetno, da se bodo dogajali škodljive prerazmnožitve teh škodljivcev. Takšen trend je že opažen v ekološkem sadjarstvu.

Besedilo pripravil: Andrej Vončina, KIS

Zmanjševanje zapleveljenosti je tudi v sadjarstvu zelo pomemben ukrep za doseganje zadostnih in kakovostnih pridelkov. Pleveli so namreč konkurenti za hranila in vodo v tleh, v začetnih fazah rasti sadnega drevja pa tudi za svetlobo. Ob tem se pleveli v sadovnjakih pogosto pojavljajo kot gostitelji bolezni in škodljivcev jablan (čeprav so lahko tudi gostiteljske rastline za koristne organizme).

Integrirano uravnavanje plevelov vključuje uporabo več strategij, ki so ekonomsko in okoljsko sprejemljive. Te so lahko preventivne, nekemične in kemične. O vključitvi ukrepa določene strategije se odločamo glede na lokacijo, mikroklimatske pogoje, tipa tal, tehnologijo pridelave idr.

Na površini, kjer nameravamo gojiti jablane, je že pred sajenjem potrebno poskrbeti za čim manjšo zapleveljenost površin. Še posebej je pomembna odstranitev trajnih plevelov, ki so lahko v prvem obdobju rasti jablanam velik tekmec za hranila in vodo, ob neustreznem zatiranju pa upočasnijo njihovo rast. Takšne plevele je kasneje, po sajenju, zaradi omejitev pri uporabi ukrepov (posebej kemičnih) tudi težje odstranjevati.

Pomembno je, da že pred sajenjem jablane poznamo okvirno plevelno sliko na pridelovalni površini. Z rednim spremljanjem in zapisovanjem prisotnosti vrst plevelov in njihove gostote se lažje odločamo o vrsti ukrepa, s katerim bomo omejili prisotnost nezaželenih plevelov.

 Nekemične metode

Za povečanje tekmovalne sposobnosti jablane v prvem obdobju rasti po sajenju je potrebno zmanjšati zalogo semen v tleh. Tako zmanjšamo vznik plevelov po sajenju. Ukrep slepe setve lahko uporabimo v poletnih mesecih pred sajenjem. Površino obdelamo in pustimo, da vzkalijo semena plevelov, ki so blizu površine tal. Te plevele kasneje, po 10 do 20 dneh uničimo s ponovno obdelavo tal. Le ta mora biti plitva (2-3 cm), saj v nasprotnem primeru lahko v višje plasti dovedemo nova plevelna semena in tako omogočimo njihovo kalitev. Postopek plitve obdelave tal lahko ponovimo večkrat. Slepa setev je uporabna predvsem za zmanjševanje zaloge semen enoletnih plevelov, zatiranja trajnih plevelov pa se je potrebno lotiti na druge načine. Takšen je lahko obdelava tal v suhem, vročem vremenu. Na ta način organe v tleh (korenike, živice,…) spravimo na površje, jih razrežemo ter tako izpostavimo izsušitvi. Pomembno pa je, da po takšnemu ukrepu ne sledi deževje, saj lahko dosežemo nasprotni učinek, torej namnožitev trajnih plevelov.

Drug način za zmanjšanje zapleveljenosti s trajnimi pleveli je globoko oranje, s katerim plevele zakopljemo tako globoko, da onemogočimo njihovo rast (npr. pri slaku, užitni ostrici).

Izpostavljanje tal visoki temperaturi ali solarizacija je ukrep, pri kateremu površino, namenjeno gojitvi sadnih rastlin, pokrijemo s prozorno folijo. Pod folijo se akumulira toplota, ki poleg zatiranja bolezni in škodljivcev uniči tudi vzkaljena semena in vznikle plevele. Čas namestitve folije naj bo vsaj 4 do 6 tednov v vročem vremenu, pomembna je tudi zadostna vlaga tal, s katero povečamo temperaturo pod folijo.

Pokrovni posevki – zeleni podor

Setev rastlin, ki jih kasneje uporabimo za zeleni podor, je pred sajenjem jablan ugodno iz več razlogov: izboljšanje funkcije tal in v tleh živečih organizmov, povečanje deleža organske snovi v tleh in s tem zračno vodnega režima v tleh idr. Ob tem pa pokrovni posevki oz. rastline za zeleni podor služijo tudi kot zaščita pred vznikom plevelnega semena v tleh načrtovanega sadovnjaka. V ta namen mora biti posevek dovolj gost, da zasenči tla in s tem onemogoči vznik in razvoj plevelov.  Pokrovni posevek pred sajenjem sadik jablan zmulčimo in zaorjemo v tla.

Kemične metode

Pred saditvijo jablane lahko plevele zatiramo tudi s kemičnimi pripravki. Za razkuževanje zemlje pred saditvijo jablan lahko uporabimo pripravek na osnovi dazometa. Zaplinjevalna sredstva vdelamo v vlažna tla, kjer se kasneje sprosti plin metil izotiocianat. Ta zatira žive organizme, s katerimi pride v stik in so dovzetni zanj. Površino, kjer uporabimo zaplinjevanje tal, pokrijemo s folijo, da preprečimo uhajanje plina in povečamo učinek sredstva. Ob uničenju škodljivih lahko z istim sredstvom uničimo tudi koristne organizme. Pred sajenjem jablan se moramo prepričati, da je učinek sredstva izničen, zato je priporočljivo opraviti setveni test.

Čas po sajenju sadik je iz vidika varstva pred pleveli v sadovnjaku zelo pomemben, saj takrat sadike proti plevelom še nimajo velike tekmovalne sposobnosti za prostor, hranila in vodo. V času, ko rastline jablan preidejo v polno rodnost, se njihova tekmovalna sposobnost za hranila in vodo proti konkurenčnim rastlinam poveča. Kljub temu pa je za kar najbolj kakovostno pridelavo in pridelek potrebno redno vzdrževati prostor v vrsti. Redno spremljanje razvoja plevelne vegetacije vodi v pravočasne odločitve o ukrepih njihovega obvladovanja.

Monitoring

Tudi po saditvi jablane je redno spremljanje prisotnih plevelov pomembno opravilo pridelovalca. V prvih letih po sajenju je pravočasno ukrepanje ob pojavnosti problematičnih plevelov (predvsem trajnih) pomembno za dobro rast dreves. Trajne plevele lahko ob majhnem številu zatiramo točkovno, kasneje lahko zatiranje postane problematično.

Mehanska obdelava tal

Prostor v vrsti

Zaradi majhne konkurenčne sposobnosti mladih dreves jablane proti plevelom je potrebno prostor v vrsti takrat ohranjati čist, brez plevelov. Tla v vrsti nasada obdelujemo mehansko večkrat v sezoni. Pri prekopavanju tal v vrsti lahko predvsem pri mladih drevesih poškodujemo korenine, povzročimo lahko tudi večjo rast koreninskih poganjkov. Obdelava zato ne sme biti pregloboka. Na voljo so stroji s senzorji, ki omogočajo zaznavanje debel in avtomatski odmik, ki preprečuje poškodovanje gojenih rastlin. Med sezono so za ohranjanje čiste površine pod krošnjami dreves v uporabi tudi stroji s horizontalno ali vertikalno vrtečimi se krtačami. Takšni plevelniki so v uporabi predvsem v ekoloških nasadih, kjer je raba kemičnih pripravkov omejena.

Ob uporabi mehanske obdelave tal za uravnavanje plevelne vegetacije v vrstnem prostoru je običajno potrebno tudi točkovno odstranjevanje problematičnih plevelov, predvsem v bližini sadik.

Prostor v vrsti lahko kasneje, v času polne rodnosti nasada, tudi zatravimo. Prostor v vrsti pogosto kosimo in s tem onemogočimo razvoj in razmnoževanje plevelov, obenem pa zmanjšamo možnost za razvoj nekaterih bolezni jablane (npr. gniloba koreninskega vratu). V zatravljenem vrstnem prostoru je večja možnost naselitve voluharja, ki lahko povzroči slabitev in propadanje dreves.

Medvrstni prostor

Površino v medvrstnem prostoru v sadovnjakih običajno redno kosimo/mulčimo. Po sajenju jablane v medvrstni prostor posejemo travno mešanico. Le-ta mora biti sestavljena iz vrst (npr. bilnica, latovka), ki dobro prenašajo tlačenje ki ga povzročamo z velikim številom prehodov z delovnimi stroji. Posledica rednega košenja/mulčenja je poleg vnosa hranil v tla tudi preprečena razrast nezaželenih plevelov.

Fizikalno zatiranje

V nasadih jablane je ena od možnosti za zatiranje plevelov tudi uporaba ognja ali pare. Tega postopka se poslužujejo predvsem v ekoloških vinogradih, kjer so druge opcije omejene. Izpostavljanje visokim temperaturam (nad 60 °C) povzroči poškodbe rastlinskih celičnih struktur in s tem propad celotne rastline. Pleveli morajo biti za učinkovanje metode majhni, najbolje do faze 3 pravih listov. Fizikalno zatiranje je zelo zahtevno tehnološko opravilo, ki ga je potrebno ponoviti večkrat v sezoni. Učinkovitost je slabša pri zatiranju travnih plevelov, ki imajo rastne vršičke pri ali pod površino tal, ter pri zatiranju trajnih plevelov, ki se lahko obrastejo iz podzemnih organov.

Kemično zatiranje

Plevele v vrstnem prostoru lahko po sajenju jablane zatiramo s kemičnimi pripravki. Medvrstni prostor ne sme presegati 1/3 pridelovalnega prostora (razen nasadi, sajeni do 1991, kjer je ta vrednost 45%).

Po načelih integriranega uravnavanja plevelne vegetacije se herbicide uporablja ob rednem spremljanjem razvoja plevelne vegetacije. Zaradi možnosti pojava na herbicid odpornih plevelnih populacij je priporočljiva uporaba čim širšega spektra načinov delovanja herbicidnih snovi, kar pa je v pridelavi jablan zaradi zelo omejenega nabora aktivnih snovi težko izvedljivo. Prav zato uporaba nekemičnih ukrepov za obvladovanje plevelov in pravilnih odločitev o izbiri in času uporabe kemičnih pripravkov igra še pomembnejšo vlogo pri zmanjševanju možnosti pojava odpornosti na herbicid.

Za zatiranje plevelov v vrsti najpogosteje uporabljamo sistemične ali delno sistemične neselektivne pripravke na osnovi glifosata (tudi s pomožnimi snovmi) in glufosinata. Pripravki na osnovi glifosata na rast trajnih plevelov najbolj delujejo v jesenskem času. Takrat je prenos aktivne snovi v koreninski sistem plevela največji. Iz vidika menjavanja aktivnih snovi lahko za zatiranje enoletnih plevelov uporabimo tudi pripravek na osnovi propizamida, ki pa ga moramo uporabiti v času mirovanja sadnih rastlin.

Za zatiranje širokolistnega plevela, posebno za vzdrževanje kakovostne zatravljene ledine v medvrstnem prostoru, se v nasadih jablan lahko uporabi pripravek na osnovi MCPA. Ob veliki populaciji ozkolistnih plevelov pa lahko le-te zatiramo s pripravkom na osnovi fluazifop-p-butila.

Aplikacija sredstev, posebej neselektivnih herbicidov mora biti izvedena skrbno, da ob ukrepu zatiranja ne poškodujemo dreves. Zato naj bodo na škropilne naprave nameščeni ščitniki, ki omejujejo zanos sredstva na zelene dele rastlin jablane. Ob uporabi sistemičnih neselektivnih herbicidov moramo biti pazljivi tudi na izraščanje koreninskih poganjkov. Te moramo pred aplikacijo sredstva odstraniti, v nasprotnem primeru lahko zaradi prenosa sredstva prek korenin poškodujemo ali uničimo drevesa.

Redno vzdrževanje in čiščenje zagotavljata brezhibno in dolgotrajno delovanje naprav za varstvo rastlin. Temeljni pogoj pri tem je, da med posameznimi škropljenji škropilna brozga ne ostaja v pršilniku. Po večkratnem pranju in škropljenju preostanek škropilne brozge, pomešane z vodo, poškropimo po zelenih delih nasada. Po končanem škropljenju je zelo priporočljivo odstraniti šobe in filtre ter jih očistiti.

Poškodovane ali preperele cevi

Na napravah, ki so malo starejše in so skladiščene na svetlobi, se pogosto zgodi, da določeni deli, predvsem cevi iz gume, preperijo. Prepereli delci nato potujejo do filtra, kjer se ustavijo. Precej slabše pa je, če se ti prepereli delci ustavijo pred odprtino na šobi in povzročijo zamašitev šobe. Če pravočasno odkrijemo napako in šobo očistimo, omogočimo normalno delovanje šobe in pravilen curek, ki pokrije za šobo predpisano poškropljeno višino zelene stene v nasadu. V nasprotnem primeru se zgodi, da imamo del površine nepokrit oziroma slabo pokrit s sredstvi za varstvo rastlin. Pri takšnem delu ob koncu del škropilne brozge ostane v rezervoarju. Svetujemo, da vsako leto pred pričetkom rokovanja z napravami za nanos sredstev za varstvo rastlin, pa najsi bodo traktorske, samohodne, nahrbtne motorne in nahrbtne ročne, opravimo pregled delovanja s čisto vodo. Naprave naj prosto tečejo nekaj časa, mi pa pri tem preglejmo delovanje šob, manometra, prisluhnimo delovanju črpalke in delovanju ventilatorja na pršilnikih.

Delovanje mešalne šobe

Važno je tudi, da pregledamo delovanje mešalne šobe, ki je nameščena v notranjosti rezervoarja. Pogosto se namreč zgodi, da je mešalna šoba zamašena ali pa ima apnenčasto oblogo in ne deluje optimalno. Poskrbeti moramo, da bo mešanje škropilne brozge redno in kakovostno, saj lahko le na ta način zagotavljamo enakomerno koncentracijo škropilne brozge ves čas škropljenja oziroma pršenja.

Vzdrževanje krmilnih mehanizmov

Krmilni mehanizmi čez zimo radi zastanejo, zato je priporočljivo, da pri napravah, kjer je možno, vsaj krmilni mehanizem odstranimo in ga čez zimo skladiščimo v toplem in suhem prostoru. Na ta način se izognemo težavam, ki nastanejo z otrdelimi in slabo delujočimi tesnili na ventilih. Slabo delujoča tesnila imajo za posledico polivanje s škropilno brozgo na vseh tistih mestih, kjer tega ne želimo.

 Protikapni mehanizem

Podobno, kot delovanje krmilnega mehanizma, je potrebno na napravah, ki to imajo, preveriti tudi delovanje protikapnega mehanizma. Preverimo delovanje vzmeti, morebitne poškodbe membran in odstranimo nečistoče, ki so se mogoče nakopičile med membrano in potisnim mehanizmom.

Šobe

Največjo pozornost moramo nameniti delovanju šob. Od delovanja šob je najbolj odvisna kakovost nanosa FFS. Če uporabljamo trdo vodo, se rado zgodi, da tam, kjer se škropilna brozga posuši, nastane obloga, ki jo težko odstranimo brez mehanskega ali kemičnega posredovanja. Če se lotimo mehanskega odstranjevanja, to storimo s ščetko, če bomo odstranjevali oblogo kemično, pa je najbolje, da to opravimo z razredčeno solno kislino (polovica solne kisline za čiščenje vodnega kamna + polovica vode). Pri delu bodimo pozorni, da kislina ne poškoduje šob.

Črpalka

Med redne preglede, sodi tudi pregled ravni olja v črpalki, kontrola tesnjenja črpalke in ropot ležajev. Pred pričetkom sezone je pomembna tudi kontrola tlaka v vetrniku, kontrola obrabe membran ter oskrba mazalnih mest.

Manometer

Veliko pozornosti moramo nameniti tudi natančnemu delovanju manometra. Od pravilnega delovanja manometra je odvisna natančnost našega dela. Manometer se zaradi zmrzali ali zaradi previsokega tlaka poškoduje, kazalec pa se ne postavi na nič, ampak kaže neko vrednost. V primeru, da manometer ne kaže pravilnega tlaka, se lahko zgodi, da ob zanašanju na njegovo pravilno delovanje po končanem delu zmanjka ali pa ostane nekaj škropilne brozge. Nobena od navedenih situacij ni zaželena, zato moramo ob rednih pregledih naprav za nanos sredstev za varstvo rastlin biti še posebej pozorni na rezultate preverjanja pravilnega delovanja manometra. V primeru, da naprave ne hranimo v ogrevanem prostoru, moramo manometer odviti in ga shraniti nekje, kjer temperature ne bodo omogočale zmrzali.

Ob rednih pregledih in čiščenjih moramo biti zelo pozorni tudi na vse vrste filtrov, ki jih imamo na napravi. Poškodovani ali dotrajani filtri ne omogočajo več normalnega čiščenja morebitnih nečistoč v škropilni brozgi. Posledica tega so pogoste zamašitve in nedelovanje šob. Pri menjavi filtrskih vložkov moramo stare filtrske vložke nadomestiti z novimi in pri tem paziti na gostoto filtrskih vložkov. Najbolje je, če imajo novi vložki takšno gostoto kot stari.

Kardanska gred

Pri delu moramo poskrbeti tudi za zaščito kardanske gredi. Nezaščitena kardanska gred lahko ob majhni nepazljivosti povzroči hude telesne poškodbe ali pa celo smrt. Da se takšni dogodki ne bi pripetili, smo dolžni kardansko gred pravilno zaščititi. Pravilno zaščitena kardanska gred mora vsebovati zaščito na traktorju in zaščito na kmetijskem stroju. Obdana mora biti z dvema tulcema, od katerih ima vsak na svojem koncu še zaščito zglobov. Vsak tulec mora imeti še varnostno verižico, ki preprečuje vrtenje varnostnih tulcev.

Priprava pršilnika pred zimo

Po zaključku škropljenj je potrebno pršilnik temeljito očistiti. Očistiti je potrebno njegovo zunanjost, notranjost rezervoarja in celoten cevni sistem. Ko je pranje zaključeno, je potrebno s pomočjo črpalke potisniti vodo iz celotnega sistema. V kolikor s pomočjo črpalke to ne zadostuje, moramo odviti nekaj vijakov, s katerimi so privite cevi na šobni venec, in v najnižji točki izpustiti vodo iz cevi. Vsaka črpalka ima na najnižji točki vijak, ki omogoča izpust vode. Če bo pršilnik prezimoval v prostoru, kjer lahko pride do zmrzovanja, je potrebno v črpalko naliti sredstvo proti zmrzovanju. Spomladi to sredstvo iz črpalke odlijemo.

Z rednim vzdrževanjem naprav za nanos FFS bomo podaljšali življenjsko dobo naprav, povečali učinkovitost naprav in zmanjšali onesnaževanje okolja s sredstvi za varstvo rastlin.

Za nanašanje FFS se smejo uporabljati le naprave, ki so na podlagi opravljenega pregleda pridobile potrdilo o pravilnem delovanju naprave in znak o rednem pregledu v skladu z Zakonom o fitofarmacevtskih sredstvih (Uradni list RS,št. 83/2012).

Za napravo, ki izpolnjuje zahteve v skladu s predpisi, ki urejajo tehnične zahteve, se na podlagi opravljenega pregleda izda potrdilo o pravilnem delovanju naprave in znak o rednem pregledu, če izpolnjuje zahteve glede pravilnega delovanja.

Lastniki naprav morajo zaradi varnosti in zaščite zdravja ljudi in okolja zagotoviti, da so naprave, ki jih uporabljajo, redno pregledane. Naprave morajo biti na predpisan način redno pregledane vsake tri leta, razen novih naprav, ki se prvič pregledajo v petih letih od datuma nakupa.

Po uspešno opravljenem pregledu naprave, preglednik naprave izda potrdilo o pravilnem delovanju naprave in znak o rednem pregledu, razen novim napravam, ki se jim pred prvo uporabo oziroma najpozneje v šestih mesecih od nakupa izda znak o rednem pregledu ter potrdilo o pravilnem delovanju naprave brez opravljenega pregleda.

Znak o rednem pregledu se namesti na napravo tako, da je dobro viden in čitljiv ter ne sme biti poškodovan, zakrit, dodatno prevlečen ali prekrit.

Pregledi naprav, opravljeni v drugih državah članicah Evropske unije, se v Republiki Sloveniji priznajo, če jih je opravil organ, pristojen za opravljanje pregledov naprav v državi članici, in se pregledi opravljajo v krajšem ali enakem obdobju, kot je določeno v drugem odstavku 28. člena Zakona o fitofarmacevtskih sredstvih (Uradni list RS,št. 83/2012).

Pravilnik tudi pravi, da mora lastnik rabljene naprave, ki ji do uveljavitve tega pravilnika še ni bil podeljen znak o pregledu, pred prvim pregledom in vpisom v evidenco naprav nadzornemu organu predložiti dokazilo o nakupu naprave, iz katerega so razvidni čas nakupa in tehnični podatki, ter dokazilo o pridobljenem certifikatu o skladnosti za napravo za nanašanje fitofarmacevtskih sredstev v Republiki Sloveniji.

Lastnik, ki pripelje na pregled napravo, ki je že bila pregledana, in je znak o pregledu izgubil ali uničil, mora nadzornemu organu predložiti poročilo o zadnjem pregledu.

Hitrost vožnje, ki jo prikazuje merilec hitrosti na traktorju, je največkrat le približna vrednost, ki glede na vrsto gum, njihovo obrabljenost in zdrs koles bolj ali manj odstopa od dejanske hitrosti vožnje. Po izbiri prestave in določitvi števila vrtljajev motorja je zato v vsakem primeru potrebna kontrola hitrosti vožnje, običajne za nasad.

Pri določanju hitrosti moramo upoštevati tudi varnostne parametre, ki pogosto omejujejo optimalno vozno hitrost, saj relief in majhne parcele ne omogočajo dovolj varnega dela, če bi vozili z optimalno hitrostjo.

Predhodno natančno označeno merilno razdaljo (smiselno je izbrati 100 m dolgo pot v nasadu) prevozimo z letečim startom, z nastavljenim konstantnim številom vrtljajev, ki ustreza potrebnemu številu vrtljajev kardanske gredi. Razdaljo prevozimo v obe smeri in izračunamo povprečen čas vožnje.

Hitrost vožnje dobimo iz naslednje formule:

Če imamo zelo razgiban relief in traktor, ki ima večje število prestavnih razmerij v območju od 4 do 8 km/h, je smiselno izračunati hitrost vožnje tudi za ostala prestavna razmerja.

Na nagnjenih nasadih se zaradi korekture vpliva drsenja določi hitrost vožnje navzdol in vožnje navzgor in uporablja od tod dobljeno srednjo vrednost.

Določanje pretoka škropilne brozge skozi šobe

Zelo važen podatek, ki ga moramo imeti, je tudi pretok škropilne brozge skozi posamezno šobo. Ta podatek lahko odčitamo iz preglednice proizvajalca šob, ki je običajno nameščena na pršilniku. Pretok šobe pa lahko tudi sami izmerimo s pomočjo štoparice in merilnega vrča.

Zaradi obrabe šob in zmanjšanja tlaka lahko prihaja do odstopanj dejanskega pretoka škropilne tekočine iz šob od nastavljene vrednosti. Zato je v rednih časovnih presledkih potrebna kontrola nastavitve pršilnika z meritvami pretoka šob. To lahko naredimo bodisi s cevkami in merilnim kozarcem ali z merjenjem razlike rani na rezervoarju pršilnika. Pri tem pršilnik, ki smo ga postavili na ravno podlago, napolnimo z vodo in nato najmanj 1 minuto pršimo s potrebnim delovnim tlakom. Z merilno posodo nato dotočimo porabljeno količino vode.

Pretok šobe je v največji meri odvisen od tlaka črpalke, obrabe šob, obrabe črpalke, tesnjenja sistema pršilnika in od čistoče sesalnih in tlačnih filtrov.

Pretok škropilne brozge izračunamo po naslednji formuli:

Izračun pretoka škropilne brozge skozi vse odprte šobe

Številni proizvajalci pršilnikov imajo izdelana enostavna računala, s pomočjo katerih se lahko odčita skupen pretok vseh šob na pršilniku v določeni časovni enoti.

Izračun potrebne količine sredstva za varstvo rastlin za en rezervoar pršilnika

Ko so znani parametri: medvrstna razdalja v nasadu, delovna hitrost traktorja, priporočljiv tlak za posamezni model šobe, skupni pretok škropilne brozge skozi vse šobe, lahko izračunamo porabo vode na hektar nasada, s katero bomo na rastline nanesli sredstvo za varstvo rastlin.

Izračun potrebne količine sredstva za varstvo rastlin za en rezervoar pršilnika

Običajno se količina potrebne škropilne brozge ne ujema z volumnom enega rezervoarja pršilnika, zato je potrebno preračunati potrebno količino pripravka za posamezno škropilnico, da bo ob določeni količini porabljene vode na hektar porabljen primeren odmerek.

Izračun količine sredstva za varstvo rastlin za en sod pršilnika, kadar je podana koncentracija, je enak prejšnjemu, le da se predhodno izračuna odmerek na hektar iz koncentracije ob upoštevanju normalne porabe vode 1000 l/ha oziroma 500 l/1 m višine krošnje.

Najpomembnejši dejavniki, ki odločajo o porabi vode za pripravo škropilne – pršilne brozge pri postopkih pršenja s klasičnimi pršilniki:

– vrsta gojenih rastlin (, gojitvena oblika, rodni volumen …),

– vrsta naprave za nanos škropilne brozge, njene tehnične in konstrukcije značilnosti,

– parametri obratovanja naprav za nanos (npr. želena hitrost vožnje, tip šob …),

– fizikalno-kemične lastnosti pripravkov in dodatkov pripravkom,

– vremenske razmere (zračna vlaga, jakost in smer vetra, noč – dan, suhe – vlažne rastline …),

– možnosti za pojave zanašanja,

– vrsta škodljivega organizma in njegova mikrodistribucija po gojenih rastlinah.

Normalna poraba vode na hektar

Normalna ali klasična poraba vode se uporablja predvsem za izračun odmerkov in ne več za pršenje.

Koncentracija

Koncentracija sredstva za varstvo rastlin v odstotkih pomeni kilogram ali liter sredstva za varstvo rastlin na 100 l vode in je običajno v navodilu navedena za normalno porabo vode 1000 l/ha; pri višjih nasadih upoštevamo kot normalno porabo vode 500 l/m višine krošnje. Koncentracijo povečamo za tolikokrat, za kolikokrat zmanjšamo porabo vode/ha.

Odmerek ali doza sredstva za varstvo rastlin

Odmerek pomeni kilogram ali liter sredstva za varstvo rastlin na hektar. Pri zmanjševanju porabe vode mora ostati odmerek sredstva za varstvo rastlin na hektar enak.

V nekaterih navodilih za uporabo sredstev za varstvo rastlin imamo naveden največji dovoljeni odmerek na hektar, ki ga moramo upoštevati in ga ne smemo prekoračiti.

Aksialna puhala

Kakovost razporeditve aktivnih snovi v škropilni brozgi je zelo odvisna od konstrukcije puhala, zato postajajo pomembnejše nekatere nove rešitve. Kot nadgradnja običajnega aksialnega puhala se je v praksi zelo dobro uveljavilo puhalo s poševno usmerjenim zračnim tokom. Pri tem konceptu puhala se zrak vsesava s sprednje strani in po vodilu zraka poševno izpihava na zadnjo stran. Ta koncept ponuja poleg usmerjenega vodenja zračnega toka tudi ugodnejše pogoje za izboljšanje simetrije zračnega toka. Z zmanjševanjem izpusta kemičnih sredstev preko območja vrhov rastlin in z boljšim porazdeljevanjem kemičnih sredstev poševno omogoča puhalo učinkovitejšo in okolju prijaznejšo uporabo sredstev za varstvo rastlin. Dodatna prednost v primerjavi s konvencionalnim aksialnim puhalom je tudi bistveno manjša uporabnikova obremenitev.

Tangencionalna puhala

Tangencialno puhalo, ki se z vidika tehnike zračnega toka bistveno razlikuje od drugih konstrukcijskih tipov puhal, postavlja nova merila v tehniki škropljenja. Navpično postavljeni rotor proizvaja vodoravno usmerjen zračni tok, ki je v zgornjem območju ostro omejen. Ker ni vzvratno usmerjene zračne tokovne sestavine, komajda prihaja do izpusta kemičnih sredstev nad območjem vrhov rastlin. Z dvema ventilatorskima enotama opremljena naprava dosega na obeh straneh absolutno simetrične tokovne razmere. Z vrtenjem ventilatorske enote okoli navpične osi se lahko nastavi smer zračnega toka, ki ustreza vsakokratnim razmeram uporabe in s tem zagotavlja pogoje za optimalno porazdeljevanje kemičnih sredstev. Poleg tega se dosega tudi izboljšanje nanosa, zmanjšanje izgub kemičnih sredstev in zmanjšanje obremenitve uporabnika naprave.

Radialno puhalo je v zadnjem času vedno bolj prisotno na trgu. Vendar je treba ta konstrukcijski tip puhala zaradi velike hitrosti zraka in majhnega zračnega toka iz okoljsko-higienskih razlogov obravnavati z nekaterimi pridržki. Uporaba tega konstrukcijskega tipa puhala je namreč sprejemljiva le v povezavi z usmerjenim vodenjem zračnega toka. Nekatera radialna puhala povzročajo močan hrup, zato njihova uporaba ni najbolj sprejemljiva v bližini naselij.

Številne raziskave so potrdile dejstvo, da je od učinka, delovanja in ekonomičnosti nanašanja fitofarmacevtskega sredstva odvisno 70 % dobro opravljenega dela – kemičnega varstva rastlin. Ugotovljeni vpliv nanašanja FFS se porazdeli na:

– 40 % na obratovalno stanje strojev za nanašanje FFS in tehnično raven izdelave uporabljenih strojev pri nanašanja FFS,

– 30 % na strokovno usposobljenost osebe, ki opravlja s strojem za nanašanje FFS.

Kinetična energija kapljice in velikost mase, na katero naleti kapljica, najbolj vplivata na kapljico in njeno nadaljnjo pot.  Čim manjši je premer kapljice, tem manjši je vpliv gravitacije kapljice in s tem je tudi zmanjšana kakovost namestitve kapljice na površini. Kapljice z večjim premerom imajo večjo vztrajnostno maso in pri stiku s površino se izvede namestitev kapljice. Ko kapljica pride do prepreke – rastline, jo večja masa privlači ter namesti na površino. Ko se vzpostavi stik kapljice s površino, nastopi površinska interakcija med kapljico in površino nanašanja, ki je odvisna od: oprijemljivosti, razlivanja kapljice, sorbcije … Da bi se kapljica zadovoljivo namestila na ciljno površino in zadržala, naj bi se gibala s hitrostjo okrog 3 m/s.

Nanašanje kapljic sredstev za varstvo rastlin na rastlino sestoji iz treh postopkov:

• razpršitve tekočine,
• transporta kapljice,
• namestitve kapljice na ciljno površino.

Zanašanje sredstev za varstvo rastlin je pojav, ki nastane med nanosom in po nanosu pripravkov zaradi različnih vremenskih, atmosferskih, topografskih, tehničnih in fizikalno-kemičnih dejavnikov. To pomeni, da del škropilne brozge ali drugih oblik formulacij sredstev za varstvo rastlin ne prispe do ciljnih površin (rastlinski organi, zemljišče, objekti, naprave …) in ne obstane na njih.

Škodljive posledice zanašanja sredstev za varstvo rastlin

• onesnaževanje neciljnih površin v bližini objektov kmetijske pridelave (druge pridelovalne površine, vode, robni naravni habitati, javne in bivanjske površine …),
• motnje v delovanju in regulaciji biotičnih procesov v robnih naravnih habitatih (porušenje naravnih ravnotežij, kvarjenje genetske strukture populacij organizmov naravnih habitatov)
• onesnaževanje delovnega okolja, kjer izvajamo vsakdanja kmetijska dela,
• pojav nedovoljenih ostankov FFS v pridelkih sosednjih gojenih rastlin in v ekološko pridelanih pridelkih.

Tehnični in organizacijski ukrepi za omejevanje zanašanja sredstev za varstvo rastlin

Med tehnične ukrepe za omejevanje drifta sodijo:

• sprememba delovnih parametrov naprav za nanos (zmanjšanje pretoka zraka pršilnikov, sprememba smeri toka zraka, vgradnja dodatnih usmernikov zraka, sprememba tipa in števila vgrajenih šob, zmanjšanje delovnih tlakov …),
• opuščanje zastarelih naprav in nakup sodobnih naprav za nanos FFS, ki so bolje opremljene za aktivno preprečevanje pojavov zanašanja (škropilnice z zračno podporo, škropilnice z varovalnimi zavesami, vgrajeni senzorji za zaznavanje hitrosti in smeri vetra …),
• uporaba reciklažnih in tunelskih pršilnikov.

Med organizacijske ukrepe za omejevanje drifta sodijo:

• dobra presoja ustreznosti vremenskih razmer (predvsem veter) pred nanosom FFS,
• presoja učinka topografskih dejavnikov na nanos FFS (delo v strminah in ob vodah),
• puščanje ustrezno velikih varnostnih pasov na robu pridelovalnih površin, kjer ne nanašamo FFS in služijo temu, da se na njih izvrši usedanje zanesenih kapljic in delcev,
• drugačen način nanosa FFS na robovih pridelovalnih površin kot v notranjosti površin (zmanjšan pretok zraka, enostransko škropljenje, uporaba antidriftnih šob z več kot 80 % redukcijo drfita, uporaba zgolj biotičnih pripravkov na robovih …),
• pršenje brez uporabe ventilatorja v trajnih nasadih v obdobjih, ko so rastline brez listja,
• zasajanje vegetacijskih pasov, ki imajo filter učinek,
• sprememba izbora FFS in prilagoditve škropilnih programov (izogibanje škropljenjem v obdobjih, ki so vremensko neugodna s stališča pojavov drifta …),
• sprememba načina nanosa FFS (zalivanje, premazovanje, posipavanje granulatov in drugi načini nanosa namesto škropljenja in pršenja),
• namestitev mrež in zaves, ki ujamejo zanesene kapljice,
• opustitev gojenja rastlin, katerih gojenje ni združljivo s sosednjimi gojenimi rastlinami,
• boljše prostorsko planiranje pred napravo trajnih nasadov,
• krajevna mikrorajonizacija pridelave in lokalna prilagoditev kolobarnih sistemov.

Obvladovanje drifta v trajnih nasadih

Pojave zanašanja pri nanosu sredstev za varstvo rastlin v trajnih nasadih omejujemo:

• z doslednim upoštevanjem varovalnih pasov (navadno od 20 do 100 m),
• z uporabo antidriftnih šob,
• z izvedbo nanosov pripravkov ob bočnem vetru do največ 2 m/s, če uporabljamo standardne šobe (kapljice 100–200 mm), in do največ 3 m/s, če uporabljamo antidriftne šobe (kapljice 300–400 mm),
• z ustrezno nastavitvijo vršnih usmernikov zračnega toka pri aksialnih pršilnikih in bočnih izvodov pri turbinskih in pnevmatskih pršilnikih,
• s prilagajanjem kapacitete ventilatorja volumnu zelene stene skozi rastno dobo in izklopom ventilatorja ob nanosih na zadnjih pet vrst spomladi, ko še ni polno razvite listne površine,
• z enostranskim nanosom pri zadnjih treh do petih vrstah dreves,
• z uskladitvijo gojitvenih oblik in tehničnih značilnosti naprav za nanos (pomembno je razmerje med višino dreves in medvrstno razdaljo),
• s spremembo gojitvene oblike v zadnjih treh vrstah nasadov, tako da je drevje robnih vrst višje od dreves v notranjosti in ima gostejšo krošnjo (notranja filtracija); tam posadimo sorte, ki jih ni potrebno pogosto škropiti, ali pa ne škropimo celotnega rodnega volumna,
• z izogibanjem nanosu v času temperaturne inverzije in pri visokih temperaturah (nad 25 ^oC),
• z zamenjavo aksialnih pršilnikov z radialnimi in tengencionalnimi,
• z zasajanjem varovalnih pasov rastlin, ki naj bodo zasajene na razdalji, ki je trikratnik do petkratnik višine dreves od zadnje vrste nasada; rastline v varovalnem pasu naj bodo visoke vsaj tako kot drevje v nasadu.

Besedilo pripravil: Tomaž Poje, KIS

Uporabnik fitofarmacevtskih sredstev (FFS) mora biti pri svojem delu čim manj izpostavljen škropivom. Nepravilna uporaba FFS lahko škoduje samemu uporabniku FFS, drugim ljudem in okolju. Tveganje, da bo uporabnik FFS izpostavljen pesticidom, je zlasti veliko med samo pripravo škropiva – škropilne brozge. Tveganje za izpostavljenost škropivom se pojavlja že pri odpiranju embalaže s (koncentriranim – nerazredčenim) FFS, prelivanju v škropilnico ali v merilne vrče, mešanju FFS z vodo, spiranju (pranju) prazne embalaže, rokovanju s kontaminiranimi pokrovčki od embalaže itd. Ob vsem teh aktivnostih pri pripravi škropilne brozge lahko pride do nehotenega onesnaženja uporabnika in (ali) okolja. Pri takem onesnaženju okolja s FFS pravimo, da je to točkovno onesnaženje okolja.

Taka tveganja je potrebno zmanjšati kolikor je to mogoče. Ena izmed rešitev teh problemov so tudi različne konstrukcijske izboljšave (dopolnitve) strojev za nanašanje FFS. Razvoj gre v dve smeri. Prva je uporaba polnilnih posod, druga pa je uporaba CTS sistemov. CTS pomeni »Closed Transfer System« ali po domače zaprt sistem odvzema koncentriranega – nerazredčenega škropiva iz originalne embalaže. Oba sistema omogočata lažje rokovanje in polnjenje škropilnice, zmanjšajo se težave s pranjem embalaže, zmanjša se tveganje za onesnaženje (kontaminiranje) uporabnika FFS, zmanjša se nevarnost za razlitja (koncentriranega) FFS, izboljša se natančnost polnjenja škropilnice. Zmanjša se tveganje za onesnaženje podtalnice in površinskih voda, zmanjšajo se tudi težave s prazno embalažo. Seveda moramo pri obeh sistemih upoštevati navodila proizvajalca, sicer lahko pride ob nepravilni uporabi tudi do onesnaženja.

CTS sistemi ne potrebujejo več ročnega pretakanja (koncentriranih) FFS v škropilnico. S tem se bistveno zmanjša tveganja zaradi brizganja – špricanja ali razlitja škropiva. Nekaj CTS sistemov je že na tržišču ali pa se še razvijajo. Obstajajo sistemi, ki so kompatibilni s standardnimi embalažami FFS, so pa tudi sistemi, kjer morajo biti FFS dobavljeni v specialnih embalažah, ki omogočajo delovanje CTS sistema. CTS sistemi naj bi bili predpisani v Kaliforniji za določeno kategorijo pesticidov.

Eden izmed predstavnikov CTS sistema je tudi EasyFlow, ki je sad skupnega razvoja podjetij BayerCropscience in Agrotop-a. EasyFlow predstavlja sistem, ki omogoča zaprt odvzem (koncentriranega) tekočega fitofarmacevtskega sredstva iz manjših posod – kanistrov. Gre za zaprt sitem pretakanja (koncentriranega) fitofarmacevtskega sredstva brez kontaminacije uporabnika FFS in okolja s FFS. EasyFlow sistem omogoča tudi čiščenje (pranje) samega sistema. Sistem EasyFlow je namenjen za odvzem FFS iz kanistrov (posod), ki imajo odprtino premera 63 mm in prostornino 1, 5, 10 ali 15 litrov. Pri uporabi tega sistema ne potrebujemo več merilnega vrča (menzure).

Montaža adapterja na škropilnico ali pršilnik je relativno enostavna. Z nakupom EasyFlow-a dobimo tudi šablono s pomočjo katere si zarišemo pozicijo adapterja. Nato se napravi odprtina premera 95 do 97 mm. To napravimo s kronsko žago ali z vbodno žago, kjer pa moramo še prej izvrtati luknjo za vstop lista žage. Robove odprtine je potrebno pobrusiti. Za pritrditev adapterja je potrebno zvrtati še 6 lukenj premera 5,5 mm. Znotraj rezervoarja je ob teh delih potrebno podstaviti posodo v katero padajo opilki – okruški zaradi rezanja in vrtanja. tako da potem nimamo težav pri filtriranju škropiva. Namestitev adapterja mora biti na ravni površini oziroma je ta lahko nagnjena do 5 stopinj. Prav tako pod predvideno pozicijo v rezervoarju ne sme biti ovir. Pri adapterju pa mora biti tudi dovolj prostora, da lahko nemoteno priklopimo vodovodno cev. Za izravnavo nagiba sta na voljo dve podložni plošči, s katerima lahko izravnavamo nagib cisterne. Tudi na notranjo stran pride poseben del adapterja v katerega se privijejo vijaki.  Če so po montaži vijaki predolgi, jih je potrebno skrajšati. EasyFlow se lahko montira na glavni rezervoar na škropilnici ali pa tudi na polnilno posodo, če jo škropilnica ima.

Uporaba EasyFlow-a je enostavna. Kanistru s (koncentriranim) škropivom odvijemo pokrovček. Če ima kanister še folijo na odprtini, te ni potrebno odstraniti. Na odprtino kanistra oziroma na navoje se potem privije EasyFlow adapter za kanister. Pri EasyFlow adapterju na škropilnici ali pršilniku pa potegnemo ročico navzven in nato v smeri urinega kazalca obrnemo, tako da je adapter popolnoma blokiran oziroma zaprt. Nato pritisnem rdečo tipko (ročico) in odstranimo pokrovček adapterja. V odprtino na adapterju, ki se nahaja na škropilnici, vtaknemo kanister z adapterjem. Kanister je potrebno potisniti navzdol, da se adapter vsede na svoje mesto in prereže (odstrani) zaščitno folijo na kanistru. Nato moramo izvleči ročico in jo zavrteti v smeri urinega kazalca. S tem se odpira ventil in (koncentriran) FFS začne teči iz kanistra v rezervoar škropilnice.

Pretok škropiva  – hitrejše ali počasnejše pretakanje se nastavlja z vrtenjem ročice. Kanistri imajo ob strani tudi merilno  skalo, tako da vemo koliko škropiva smo iztočili. Ko smo odvzeli potrebno količino (koncentriranega) FFS ročico zavrtimo v levo (nasprotno od vrtenja ure). S tem zapremo pretok tekočine.

Nato sledi čiščenje. Na adapter na škropilnici pritrdimo vodovodno cev s hitro spojko. V kolikor smo porabili iz kanistra le del FFS potem speremo le adapter na kanistru. To napravimo taka, da pritisnemo na rdeči gumb (ročico) in odpremo vodo za približno 5 sekund. S tem speremo adapter na kanistru. Nato je potrebno odstraniti kanister. Najprej se prepričamo, če je adapter na škropilnic blokiran (zaprt). Nato pa pritisnemo ročico, povezava se sprosti in odstranimo kanister. Kanister z delno porabljenim FFS nato skladiščimo kar skupaj s privitim adapterjem. Ta ostane na kanistru, dokler ga popolnoma ne izpraznimo.

V primeru, da kanister popolnoma izpraznimo sledi njegovo pranje. Na EasyFlow moramo priključiti vodovodno cev. Sistem mora biti odprt, odpreti moramo tudi vodo, ki nato pride preko posebne šobe v kanister in ga spira. Pri tem je dobro da kanister obračamo, da so sprani – očiščeni vsi koti v kanistru. Nato sledi še čiščenje adapterja na kanistru (tako kot smo ga prej opisali). Potem je potrebno če ločiti povezavo, Kanister zavrtimo v desno. S tem se adapter na kanistru povrne v osnovni položaj (se raztegne). Rezilo za folijo se premakne navznoter v sam adapter. Nato pa se oba adapterja ločita. Adapter iz kanistra se odvije in je pripravljena za naslednjo uporabo.

Sistem Easy Flow omogoča doziranje koncentriranega FFS glede na potrebe. Za odvzem FFS ne potrebujemo dodatne črpalke, ampak se FFS pretaka gravitacijsko in hitro. Montaža in delo z adapterjem je hitro in enostavno. Podložne plošče omogočajo montažo tudi na nagnjenih stenah rezervoarja škropilnice. V adapter na kanistru je integrirana šoba za pranje kanistrov. Rezalnik folije na pokrovu kanistrov onemogoča kontaminacijo uporabnika. Uporabljamo lahko več adapterjev za kanistre z enim adapterjem na škropilnici. Pretok škropiva se nastavlja brezstopenjsko. Čistimo lahko adapterje na delno izpraznjenem kanistru. Operemo pa lahko tudi popolnoma prazne kanistre. Ni več kontaminacije in pranja merilnih vrčev za škropivo.

EasyFlow so vključili  tudi v študije izpostavljenosti uporabnika FFS. Za primerjavo je bil normalen uporabnik FFS, ki je delal z rokavicami. Meritve izpostavljenosti so pokazale, da je pri uporabi CTS sistema EasyFlow bila kar za 96 % manjša onesnaženost uporabnika s FFS.

Ne glede na to, da uporaba EasyFlow-a predstavlja bistveno manjše tveganje, da se bo uporabnik FFS kontaminiral, proizvajalci navajajo, da je tudi ob EasyFlow-u potrebno uporabljati osebno varovalno opremo kot so zaščitna očala, rokavice, zaščitna obleka itd.

Ob aplikaciji fitofarmacevtskih sredstev (FFS) bi morali stremeti, da vsa škropilna brozga pride na ciljno površino. Žal pa se ob aplikaciji pojavljajo tudi izgube škropilne brozge. Del jo lahko pristane na tleh, del gre v ozračje zaradi drifta (zanašanja škropiva). Del tega škropiva kot razpršeno onesnaženje lahko pristane tudi na samem pršilniku in na traktorju, ki nosi ali vleče pršilnik. Zunanja onesnaženja naprav in traktorjev so zlasti vidna, če uporabljamo žvepleno apnene brozge.

Uporabniki FFS bi morali redno čistiti tudi zunanjost pršilnikov. Nekateri to opravljajo redno, drugi pa temu ne posvečajo velike pozornosti. Pršilnike lahko od zunaj čistimo že tam, kjer smo izvajali aplikacijo (v nasadu). Sodobni pršilniki so lahko opremljeni s sistemom za zunanje pranje naprav. To je lahko v obliki navite cevi, ki ima na koncu škropilno palico s pištolo. Voda prihaja iz rezervoarja čiste vode, ki ga morajo imeti sodobne naprave. Uporabnik mora imeti  ob pranju – čiščenju zunanjosti naprave tudi ustrezno osebno zaščitno opremo. Pralna voda in ostanki FFS ob (po) pranju padejo iz naprave na tla, kjer so ostanki FFS podvrženi delovanju mikroorganizmov. Tako pranje je načeloma dokaj učinkovito, saj je na pršilniku (pa tudi na traktorju) še sveža škropilna brozga, tako da se dokaj enostavno spere.

Samo napravo lahko od zunaj čistimo tudi na samem dvorišču kmetije. Vendar moramo poskrbeti za odpadno vodo, tako da ne bi prihajalo do točkovnega onesnaženja podtalnice ali odprtih vodotokov z ostanki fitofarmacevtskih sredstev. Običajno se na teh mestih za pranje naprav in traktorjev tudi pripravlja škropilna brozga tako, da je to potencialno mesto za točkovno onesnaženje z ostanki fitofarmacevtskih sredstev, s tekočino od čiščenja naprav za škropljenje, z razlivanjem sredstev itd.

Za boljše pranje notranjosti kot za pranje zunanjosti so na voljo posebna sredstva (kot je na primer Tecnet GD, FITO-Concentryl-pena, FITO-Concentryl-Koncentrat itd.). Nekatera lahko uporabljamo tudi s tlačnimi čistilniki. Če uporabljamo visokotlačne čistilnike moramo upoštevati tudi ustrezno razdaljo čistilne šobe od stroje (npr. 30 cm).

Pranje pršilnikov na dvorišču kmetije mora biti opravljeno na betonski površina za polnjenje in čiščenje pršilnikov. Betonska površina mora imeti drenažni sistem in zaščito pred padavinami. Onesnažena voda pa ne sme prosto odtekati v kanalizacijo ali po površini, ampak mora biti ustrezno obdelana, da ne prihaja do onesnaženja okolja.

Odpadno vodo onesnaženo s FFS lahko obdelamo na več metod. Vodo lahko očistimo na biološki, kemični in fizikalni način. Biološki načini čiščenja vode temeljijo na bioloških procesih degradacije FFS (biopurifikacijski sistemi). Sem sodijo sistemi kot je BIOFILTER, BIOBED, BIOBAC itd. Druga vrsta čiščenja odpadnih voda je s pomočjo kemičnega sistema, ki uporablja osmotske procese za čiščenje. Dobljeni ostanki so uvrščajo med nevarne odpadke. Tretja vrsta čiščenja pa je s pomočjo fizikalnih sistemov, kjer se po naravni poti ali prisilno odstrani vodo. Ostane suha usedlina FFS, ki je ravno tako nevaren odpadek.

Biološki in kemični sistemi za čiščenje kontaminirane vode s FFS zahtevajo relativno visoko investicijo. Postavitev fizikalni sistem pa je cenovno ugodnejše. V zahodni Evropi je postavljeno že na tisoče takih sistemov. Pri nas pa jih imamo do sedaj (konec leta 2019) samo nekaj. Trije delujejo na fizikalen način, četrti pa na biološki.

Na fizikalen način delujeta Syngentina sistema Heliosec in RemDry. Njihov sistem izkorišča izhlapevanje za ločevanje kemikalij (FFS) od zbrane odpadne vode. Sonce in veter povzročata izhlapevanje vode, preostanki fitofarmacevtskih sredstev pa ostanejo v zbiralniku kot suha usedlina. Heliosec sestavlja rezervoar zaščiten z mrežo in streho. V rezervoarju je vgrajena dvojna folija v katero steče ali se prečrpa zbrana odpadne tekočine pri čiščenju naprav. Rezervoar je pokrit s prozorno streho, ki pospešuje izhlapevanje zaradi delovanja sonca. V praksi se odpadna voda v Heliosec dovaja večkrat v manjših količinah. Manjše količine vode pa se lažje segrevajo in izhlapevajo hitreje. Običajno se jeseni zgornjo folijo z nabranimi suhimi usedlinami zvije in odstrani iz Helioseca. Vanj se namesti novo folijo. Staro folijo z usedlinami FFS pa je potrebno oddati kot nevaren odpadek.

Namestitev Helioseca je možna na več načinov. Čiščenje škropilnic kakor tudi njihovo polnjenje in mešanje škropiva se lahko izvaja na višje ležeči betonski ploščadi z dvignjenim robom. Površina ploščadi je nagnjena proti kanalu, ki odvaja odpadno vodo od pranja škropilnic neposredno v rezervoar Heliosec-a. Druga možnost je, da se odpadna tekočina in morebitna razlitja zbirajo tudi v rezervoarju pod površino in se nato prečrpavajo v Heliosec.

Heliosec ima lahko dva različno velika rezervoarja. Manjši ima 1600 litrov prostornine, večji pa 2500 litrov. S posebnim programom tudi ocenijo predvidene količine odpadnih voda zaradi čiščenja naprav in s tem izračunajo tudi ali je dovolj en Heliosec ali pa je potrebno več rezervoarjev. Zaščitna mreža Helioseca je iz pocinkanega železa z odprtinami 10 x 20 mm. Rezervoar predstavljajo dvojni polietilenski geotekstil, ki je nepropusten za vodo in odporen na UV žarke. Debelina folije je 150 mikronov. Streha je iz valovitega prozornega polikarbonata. Heliosec mora biti postavljen na vetrovno lego tako, da je nagnjena stran strehe obrnjena proti jugu.

Zaradi stroškov je smiselna postavitev Helioseca na večjih kmetijskih posestvih, drugače pa tudi na nivoju skupnosti (zadruge, kooperacije, vas, občina, strojni krožki, LAS). RemDry je dejansko cenejša izvedba Helioseca, saj za pranje pršilnikov ne potrebuje betonske ploščadi, ampak se to dela na foliji, pod kateroje na sred manjši rezervoar iz katerega se črpa kontaminairan voda v bližnji rezervoar v katerem poteka izhlapevanje.

Po vsaki uporabi pršilnika bi morali opraviti še notranje in zunanje pranje naprave. V praksi naj bi novejši in večji pršilniki imeli nameščen rezervoar za čisto vodo, ki je namenjena za notranje in zunanje čiščenju naprave. Priporoča se, da se notranje pranje naprave izvede takoj po koncu škropljenja. »Kontaminirana voda« oziroma razredčeno škropivo po notranjem čiščenju rezervoarja naprave naj bi se potem poškropila s hitrejšo vožnjo po parceli, ki smo jo že prej tretirali. Velikokrat razredčeno škropivo kar nekje spustijo ven, kar pripelje do točkovnega onesnaženja. Ali pa razredčeno škropivo pripeljejo nazaj na dvorišče in ga tam spustijo. Kam in kako pa je že drugo vprašanje. Skratka pranje naprav je veliko tveganje za nastanek točkovnega onesnaženja s FFS, ki po raziskavah prispeva celo 50 do 70 % FFS, ki jih odkrijejo v vodi.

Notranjost rezervoarjev pa nekateri po škropljenju čistijo tudi na dvorišču kmetije. Spet je najbolje, da se to opravi takoj po škropljenju, nekateri pa recimo po nočnem škropljenju (v trajnih nasadih) to čiščenje opravijo kasneje. V kolikor se čiščenje naprav izvaja na dvorišču, je prav, da gre kontaminirana čistilna voda  npr. v gnojno jamo (jamo za gnojevko), kjer potem poteka relativno hitra razgradnja aktivnih snovi. Če gre gnojevka nato na travnik ni problema z ostanki FFS. Če pa gre na površine za vrtnine, potem pa lahko nastopi problem, če ostanki FFS niso do konca razgrajeni. Napravo se lahko čisti na dvorišču tudi na biološko aktivni podlagi (npr. travniku). Idealno pa bi bilo, da bi na kmetiji imeli sistem za obdelavo te kontaminirane odpadne vode.

Če nimamo ustrezne ploščadi za pranje naprav in nadaljnje obdelave kontaminirane vode, lahko pride ob pranju naprav do točkovnega onesnaženja s FFS. Ta kontaminirana voda ne bi smela iti v kanalizacijo ali pa kako drugače odteči v odprte vodotoke ali v podtalnico.

Nove naprave, ki imajo volumen rezervoarja večji od 200 l, morajo imeti dodaten rezervoar za vodo s prostornino najmanj 10 % imenske prostornine naprave, ali pa tolikšno, da se z njo razredči tehnični ostanek škropilne brozge za najmanj 10-krat. Dodatni rezervoar mora biti nameščen tako, da omogoča spiranje cevi pri polnem rezervoarju škropilne brozge, redčenje koncentriranega dela tehničnega ostanka škropilne brozge in spiranje zunanje površine naprave.

Tehnični ostanki škropilne brozge v teh napravah, določeni po standardu SIST ISO 13440, so lahko pri rezervoarjih s 400 l nazivne prostornine največ 4 %, pri večjih rezervoarjih pa največ 3 % nazivne prostornine rezervoarja. Tehnični ostanek je odvisen tudi od oblike rezervoarja. Pri »dobrih napravah« je do 1 % od cele prostornine, slabe pa imajo do 4 %. Nepoškropljeno škropivo pa ostane tudi v škropilnih letvah ozirom v škropilnem vencu.

Popolno čiščenje pršilnika obsega čiščenje vseh notranjih delov od glavnega rezervoarja, sesalnega filtra, črpalke, regulatorja tlaka, šob. Delno čiščenje stroja obsega čiščenje sesalnega filtra, črpalke, regulatorja tlaka, razdelilne kocke in šob, ne da bi se spremenila koncentracija škropiva v glavnem rezervoarju. V kolikor moramo nastavitve za pranje notranjosti naprave izvajati ročno in to notranje pranje ponovimo trikrat (kar se priporoča), mora traktorist kar nekajkrat stopiti iz traktorja in ponovno iti nazaj v njega. Tako (pravilno) pranje tudi vzame kar nekaj časa npr. najmanj 10 minut. Pri pranju notranjosti je pravilo, da čim večkrat po škropljenju operemo notranjost, tem boljši bo rezultat pranja oziroma bolj čista bo notranjost.

V kolikor imamo starejšo napravo brez rezervoarja za čisto vodo, se tudi na tako lahko dogradi dodaten rezervoar za čisto vodo in čistilne šobe za pranje notranjosti rezervoarja. V tujini celo kot rezervoarje ponujajo specialne balone za čisto vodo, ki se dejansko obesijo preko glavnega rezervoarja.

Kontinuirano čiščenje notranjosti rezervoarja

V zadnjih letih se uveljavlja tudi kontinuirano čiščenje notranjosti škropilnice ali pršilnika. Nekateri pri nas za ta postopek uporabljajo tudi izraze stalno čiščenje notranjosti ali neprekinjeno čiščenje notranjosti rezervoarja. Sedaj ga tudi nekateri proizvajalci šob ponujajo kot sistem za prvo vgradnjo v naprave v tovarnah, možno pa ga je dograditi tudi na obstoječe naprave. Pri nas Zupan za svoje naprave ponuja tudi to kontinuirano čiščenje

Za kontinuirano čiščenje notranjosti potrebujemo na škropilnici ali pršilniku dodatno črpalko¸ čistilne šobe v rezervoarju, rezervoar s čisto vode in ustrezno povezane cevi. Dodatno črpalko nekateri imenujejo čistilna črpalka. Njena naloga je, da črpa čisto vodo iz rezervoarja s čisto vodo (vodo, ki je namenjena za pranje škropilnice). Ta črpalka potiska čisto vodo do notranje čistilne šobe, ki je lahko ena, lahko pa sta tudi dve, ali pa celo več. Število čistilnih šob je odvisno od oblike rezervoarja. Očisti je potrebno namreč celotni rezervoar.

Ta dodatna črpalka je lahko gnana s pomočjo elektromotorja, ki dobiva energijo iz električnega sistema traktorja ali pa je gnana s pomočjo hidromotorja. Elektropogon se priporoča za manjše škropilnice ali pršilnike. Pretok črpalke mora biti v skladu z velikostjo naprave (škropilnice ali pršilnika) in naj bi znašal od 60 pa do 90 procentov skupnega pretoka vseh šob na napravi. Tudi pri pretoku čistilne šobe moramo uskladiti njeno velikost glede na napravo.

Prednost kontinuiranega čiščenja je, da je notranjost rezervoarja bistveno bolj očiščena z enako količino vode kot jo porabimo pri normalnem čiščenju. Čiščenje rezervoarja se izvaja med vožnjo, traktoristu ni potrebno izstopati iz traktorja, uporabnik FFS nima kontakta z že poškropljenimi rastlinami. Manjši je tudi potreben čas za čiščenje.

Ne glede na način čiščenja rezervoarja bi uporabnik FFS moral pred nanašanjem pravilno izračunati potrebno količino škropiva za škropljenje določene kulture oziroma parcele, tako da mu na koncu škropljenja ostane v škropilnici ali pršilniku le tehnični ostanek. Delež neporabljenega škropiva bi moral biti dejansko čim manjši.

Ko smo končali s škropljenjem oziroma smo porabili vso škropivo in dejansko v šobe že prihaja zrak, moramo pri kontinuiranem čiščenju vključiti dodatno čistilno črpalko, ki črpa čisto vodo iz rezervoarja za čisto vodo in jo pošilja po cevi do čistilne šobe nameščene običajno pod stropom rezervoarja in tako se čisti rezervoar. Običajna črpalka pa to pralno tekočino zbrano na dnu rezervoarja (ki razredči tudi siceršnji tehnični ostanek) nato potiska v šobe na škropilnih letvah in se tako razredčeno škropivo nanaša na rastline. Tako se poškropi dodatno razredčeno škropivo. S to čisto vodo s katero peremo rezervoar se po koncu pranja tudi koncentracija FFS v tehničnem ostanku zmanjša na dovoljeno raven, ki naj ne bi pomenila tveganje za rastline ob naslednjem škropljenju.

Za kontinuirano čiščenje notranjosti potrebujemo na škropilnici ali pršilniku dodatno črpalko¸ čistilne šobe v rezervoarju, rezervoar s čisto vode in ustrezno povezane cevi. Dodatno črpalko nekateri imenujejo čistilna črpalka. Njena naloga je, da črpa čisto vodo iz rezervoarja s čisto vodo (vodo, ki je namenjena za pranje škropilnice). Ta črpalka potiska čisto vodo do notranje čistilne šobe, ki je lahko ena, lahko pa sta tudi dve, ali pa celo več. Število čistilnih šob je odvisno od oblike rezervoarja. Očisti je potrebno namreč celotni rezervoar.

Priporoča se, da na koncu pustimo nekaj parcele nepoškropljene. Ta dotlej nepoškropljeni del parcele nato med delovanjem kontinuiranega sistema čiščenja notranjosti poškropimo z razredčenim škropivom in z bistveno manjšo vozno hitrostjo. Tudi za velikost nepoškropljenega dela parcele in potrebna manjšo vozno hitrost obstajajo izračuni.

Z rednim čiščenjem notranjosti rezervoarja se škropivo ne zasuši na notranji stani rezervoarja – zmanjša se možnost nastanka oblog s FFS. Te obloge sicer še rajši nastanejo v rezervoarjih, ki jih nismo prali in že imajo nekaj oblog. S čiščenjem se zmanjša tveganje, da bi se zamašile šobe. Tehnični ostanek je razredčen. V rezervoarju dejansko ne ostanejo več ostanki uporabljenega FFS in se tako ne morejo prenašati z naslednjim škropljenjem npr. na druge gojene rastline. Ni točkovnega onesnaženja okolja, saj se razredčeno škropivo (pralna voda) poškropi po nasadu.

V tujini potrebno opremo za kontinuirano čiščenje lahko kupimo tudi za naknadno vgradnjo v starejše naprave. Stane pa taka nadgradnja od 600 pa tja do 1500 EUR (v Švici med 1300 in 1750 frankov).

Čistilne šobe

Proizvajalci šob ponujajo tudi specialne šobe namenjene za čiščenje notranjosti rezervoarja. Lechler je septembra 2017 za kontinuirano čiščenje ponudil serijo čistilnih šob ContiCleaner. Izdelane so v skladu s standardom ISO 10625. So različne velikosti in barvno kodirane. Serija vključuje štiri velikosti 12, 25, 30 in 60. Tako je pri tlaku 3 barov pretok 5, 10, 12 in 25 litrov na minuto. Vrtljiva čistilna šoba se samodejno vrti. ContiCleaner je odporen na kemikalije in ima robustno konstrukcijo. V rezervoarju doseže 360 stopinjsko pokritost. Potrebno število notranjih čistilnih šob je odvisno od oblike rezervoarja. Pomembno je, da je celoten rezervoar opran in da nima tako imenovanih mrtvih kotov, kamor ne pride čistilna voda. Izbor velikostnega razreda čistilne šobe je odvisna od delovne širine škropilnice (števila šob). Za učinkovito čiščenje prostorninski pretok čistilnih šob ne sme presegati 90 odstotkov skupnega pretoka vseh šob.

Varstvo rastlin je eno najbolj zahtevnih delovnih postopkov v trajnih nasadih. Škropljenje je potrebno optimizirati, tako da ob tem nastane čim manj drifta – zanašanja škropiva, sam nanos FFS pa mora biti kakovosten. Te zahteve oziroma problemi so še bolj izraziti pri visokih sadnih drevesih. Med najvišja sadna drevesa sodijo orehi, vendar so tudi druge vrste lahko dokaj visoke (npr. češnje, kostanji, visokodebelne jablane, itd.)

Pršilniki z aksialnimi ventilatorji za varstvo visokih dreves

Za varstvo visokih sadnih dreves nekateri proizvajalci ponujajo pršilnike, ki imajo vgrajene večje (zmogljivejše) aksialne ventilatorje. Od velikosti ventilatorja (premera ventilatorja) in števila vrtljajev je odvisna zračna kapaciteta ventilatorja (zračni tok), ki mora biti ustrezno velika, da zračni tok (s škropilno brozgo) prodre v vegetacijo visokih sadnih dreves. Eden izmed takih ponudnikov je tudi nemški Hans Wanner GmbH, ki ima v proizvodnem programu tudi serijo pršilnikov N. To so vlečeni pršilniki. Vgrajene imajo visoko zmogljive batno membranske črpalke s pretokom 140 ali 170 l/min pri 50 barih. S 122 ali 143 cm širokim aksialnimi ventilatorji, ki proizvedejo tja do 130.000 m3/h zraka, pa ponesejo škropivo do 14 ali celo 20 metrov visokih dreves (podatki proizvajalca). Italijanski Caffini v prospektu za svoje aksialni pršilnik Reverse Plus navaja, da lahko z 900 mm ventilatorjem škropimo tudi 12 do 14 metrov visoka drevesa. Tu priporočajo tudi tako imenovani »AVOCADO kit« – specialno pršilno ustje namenjeno za škropljenje visokih dreves. Nekateri proizvajalci imajo v ponudbi tudi specialna pršilna ustja za škropljenje visokih dreves, kar naj bi zadoščalo za drevesa tja do višine 7 metrov.

(antidriftnih šob). Na vsaki strani pršilnega venca z ustrezno velikim aksialnim ventilatorjem je nameščenih 7 TD šob različnih velikosti. Imajo dve varianti, v prvi so šobe , ki omogočajo škropljenje visokih dreves s 500 do 800 litri škropiva na hektar, v drugi varianti pa je hektarski odmerek 900 do 1000 l/ha. Ta sistem šob je nemški JKI uvrstil na listo šob, ki povzročajo manjši drift – zanašanje škropiva. Izgube škropiva se lahko zmanjšajo do 90 %. Za škropljenje se priporoča optimalen tlak od 25 do 30 barov, ob ustreznem ventilatorju imajo kapljice škropiva relativno veliko hitrost in domet, dobro pa je tudi prodiranje kapljic v samo krošnjo drevesa.

Pršilniki z aksialnimi ventilatorji imajo lahko za večjo učinkovitost nanašanja FFS vgrajen elektrostatični sistem. Ta omogoča naelektrenost kapljic škropiva, kar omogoča boljše oprijemanje na rastlino, ki ima nasprotni pol. Kapljice se tudi ne združujejo v večje kapljice. Pri nas ima domači proizvajalec Zupan že vrsto let v proizvodnem programu elektrostatične pršilnike.