Vinogradništvo

Besedilo pripravili: Franci Čuš, Katja Šuklje, Primož Žigon, Andrej Vončina, Robert Leskovšek

1. Uvod

Integrirano varstvo vinske trte vključuje ukrepe, s katerimi v najmanjši možni meri vplivamo na okolje hkrati pa nam omogoča, da pridelamo kakovostno in zdravo grozdje. Prednost pri varstvu rastlin vinske trte dajemo preventivnim ukrepom, s katerimi omejimo vpliv škodljivih organizmov na pridelek in hkrati zmanjšamo porabo fitofarmacevtskih sredstev.

V Sloveniji se grozdje prideluje v treh vinorodnih deželah, ki se razdelijo na devet vinorodnih okolišev. Vinorodne dežele Primorska, Podravje in Posavje se razprostirajo po jugozahodnem, severovzhodnem in jugovzhodnem delu Slovenije. Po podatkih Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano iz leta 2018 je v register pridelovalcev grozdja in vina vpisanih slabih 16.000 ha površin vinogradov. V posameznem letu se pridela med 800.000 in 1.000.000 hL vina. V Sloveniji je dovoljena pridelava le tistih sort vinske trte (Vitis vinifera L.), ki jih določa trsni izbor. Trsni izbor določi minister na podlagi elaborata o pridelovalnih območjih. Elaborat zagotavlja primernost posameznih sort vinske trte za posamezno pridelovalno območje glede na ampelografske značilnosti sorte, značaj vina pridelanega iz te sorte in tržno zanimivost sorte. Trsni izbor trenutno dovoljuje pridelavo 48 sort vinske trte. Sorte v njem so razdeljene v skupino priporočenih in dobljenih za posamezen vinorodni okoliš.

Vinska trta (V. vinifera L.) spada v družino Vitaceae (Lindley) ali Ampelideae (Kunth), ki ima približno 600 vrst. Največje število vrst je v območjih z zmerno subtropsko in tropsko klimo in jih človek ne uporablja. Le približno 20 vrst se goji za pridelavo grozdja ali kot podlage. Vse pripadajo rodu Vitis L. (Cindrić, 1990). Predstavniki rodu Vitis L. so večletne lesnate rastline, ovijalke, ki se z viticami oprijemajo podlage. Planchon (1887) je rod Vitis L. razdelil na dva podroda, V. muscadinia Planch. in V. euvitis Planch. z 28 vrstami. Med njimi najdemo tudi žlahtno evropsko trto V. vinifera L. Glede na lastnosti sortimenta evroazijske gojene trte V. vinifera L., ki je sčasoma nastal v raznih ekoloških območjih deli Negrulj (1946, cit. po Burić, 1981) to vrsto v tri ekološko-geografske skupine:

  • vzhodna skupina ali Proles orientalis,
  • skupina črnomorskega bazena ali Proles pontica,
  • evropska skupina ali Proles occidentalis.

Sorte se med seboj razlikujejo po območju gojenja, morfoloških in bioloških lastnostih (Negrulj, 1946, cit. po Cindrić, 1990). Večina v Sloveniji gojenih vinskih sort spada v zahodnoevropsko skupino oz. Proles occidentalis.

2. Tehnološki ukrepi in prehrana rastlin

Zaloga hranil v tleh mora zadoščati letnim potrebam trte po hranilih za vegetativno rast (razvoj mladik, listov) in reproduktivni cikel (nastavek in razvoj pridelka). V primerjavi z drugimi kulturnimi rastlinami odvzame trta manj hranil. Pri gnojenju z organskimi in mineralnimi gnojili moramo vnos hranil dolgoročno prilagoditi načrtovanemu pridelku, pri čemer moramo upoštevati založenost tal in stopnjo mineralizacije dušika. Gnojenje z dušikom zahteva specifično ravnanje, saj se le ta hitro izpira. Za hranila fosfor, kalij in magnezij imajo tla večjo sposobnost vezave, zato je primerno založno gnojenje. Za oskrbo tal s temi hranili je potrebno upoštevati analizo tal. Poleg analize tal je za določanje potreb gnojenja z makro (dušik, fosfor, kalij in magnezij) in mikro elementi (bor, železo, mangan, cink in drugi) nujno potrebna vizualna ocena rasti vinske trte.

Gnojenje z dušikom

Pomanjkanje dušika, kakor tudi  prekomerno gnojenje z dušikom negativno vpliva na količino in kakovost pridelka.

Znaki pomanjkanja dušika: za pomanjkanje dušika je značilno bledenje (rumenenje) listov, ki se najprej pojavi na starejših listih. Listi izgubijo značilno temno zeleno barvo in postajajo svetlejši (svetlo zeleni, v primerih hudega pomanjkanja tudi rumenkasto-zeleni), listni peclji postajajo rožnato-rdeči. Za pomanjkanje dušika je značilna tudi slabša vegetativna rast vinske trte, manjša bujnost (rast mladik in zalistnikov se zaustavi), kratki internodiji in manjša listna površina. Pomanjkanje dušika ima negativen vpliv na količino pridelka in na vsebnosti kvasovkam dostopnega organskega ter anorganskega dušika.

Slika 1: List vinske trte z tipičnimi znaki pomanjkanja dušika (levo), šibka rast zaradi pomanjkanja dušika (desno) (foto: https://dracaenawines.com/grapevine-nutrient-deficiencies/)

Slika 1: List vinske trte z tipičnimi znaki pomanjkanja dušika (levo), šibka rast zaradi pomanjkanja dušika (desno) (foto: https://dracaenawines.com/grapevine-nutrient-deficiencies/)

Znaki prekomernih vsebnosti dušika: prekomerne vsebnosti dušika običajno prepoznamo po izjemno bujni rasti vinske trte (močna rast mladik in zalistnikov). Prekomerne vsebnosti dušika ima številne negativne posledice za nadaljnjo reproduktivno in vegetativno rast vinske trte, kot je na primer slaba lignifikacija mladik, slabše dozorevanje grozdja zaradi prevelikega senčenja, slabša rodnost zimskih očes in posledično manjši pridelek, večja možnost pojava bolezni, predvsem sive grozdne plesni (Botryotinia fuckeliana).

Slika 2: Bujna rast in temno zeleno listna masa pri prekomerni vsebnosti N. (foto: https://www.lodigrowers.com/nitrogen-part-i-the-pivotal-mineral-nutrient-in-vineyards/)

Slika 2

Glede na vsebnost organske snovi lahko tla več let zagotavljajo dovolj velike količine dušika nastalega pri mineralizaciji. Posebno v sušnih obdobjih, pri nižjih vsebnostih organske snovi (pod 1.5 %), so količine dušika za oskrbo trte premajhne. V teh primerih je potrebno dodati ustrezne količine dušika (glej Preglednica 1). Pri pomanjkanju dušika lahko z uvedbo trajne ozelenitve oziroma zelenega gnojenja (podorine) ter gnojenja s slamo dodamo ustrezno količino dušika (npr. pri uvajanju trajne ozelenitve še dodatno do 30 kg/ha). V vinograd lahko v enem odmerku vnesemo največ 50 kg/ha mineralnega dušika. Z načrtnim rahljanjem pospešujemo mineralizacijo dušika, da ga ima trta dovolj na voljo do cvetenja in v juliju za rast mladik in jagod.

Pri gnojenju z dušikom je primerno vnašati manjše količine dušika (organskega ali mineralnega) od maksimalno dovoljenih. Prav tako je priporočljivo dodajanja dušika v manjših količinah večkrat letno, še posebej na lahkih, peščenih rastiščih, kjer je se dušik hitro izpere v podtalnico. V težjih, globokih tleh bogatih z organsko snovjo je fiksacija dušika boljša in nevarnost izpiranja manjša.

Vnos dušika je potrebno omejiti na količine, kot jih dovoljuje Uredba o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov (Uradni list RS, št. 113/095/1322/15 in 12/17).

Gnojenje rodnih vinogradov z dušikom

Gnojenje z dušikom v rodnih vinogradih se ravna po:

  • rastnih razmerah v vinogradu (bujnost rasti, na katero vplivata tudi sorta in podlaga, starost vinograda, struktura tal),
  • vsebnosti organske snovi v tleh,
  • potencialu za rast določene sorte/podlage na določeni legi,
  • vremenskih razmerah,
  • načinu obdelave tal,
  • sproščanju dušika v tleh, če je obdelava tal izvedena v ustreznem času.

V rodnih vinogradih je pomembna ocena bujnosti rasti na osnovi rastnih razmer zadnjih let. Vsebnost organske snovi v tleh in potreba posamezne sorte (pridelek) po dušiku vplivata na celoten razvoj mladik in listja. Tudi pri gnojenju z organskimi gnojili je potrebno upoštevati vsebnost hranil v tleh. Za dušik je pomemben čas gnojenja, ker trta potrebuje večje količine dušika šele proti koncu maja. Zgodnje gnojenje z dušikom, pred brstenjem ali takoj po brstenju ni priporočljivo, saj je prevzem dušika iz tal v tem času majhen in trta za rast uporablja dušik shranjen v koreninah, deblu in drugih lesnatih delih rastline. Primeren čas za gnojenje z dušikom je 4-6 tednov po brstenju. Če dodajamo dušik v dveh delih, moramo drugega dodati okoli 2 tedna po cvetenju (običajno konec junija). Previdni moramo biti predvsem pri drugem odmerku dušika, da ne spodbudimo prevelike vegetativne rasti vinske trte, ki se bo nadaljevala še dolgo v fazo dozorevanja grozdja. Drugi odmerek dušika lahko dodamo tudi po trgatvi, v kolikor je listna površina še zdrava (ni poškodovana zaradi bolezni in še zelena) in so temperature še primerne.

Preglednica 1:Priporočila za gnojenje z dušikom glede na bujnost rasti trt (kg dušika/ha odprta tla).

Za uspešno gnojenje z dušikom je pomembno, da je uporabljen dušik vdelan v tla (najbolj učinkovito je gnojenje tik pred dežjem ali ob zadostni vlažnosti tal) ali mehansko zadelan. V kolikor ostane dušik na površju začne izhlapevati (amonijak) kar povzroča njegove izgube.

Gnojenje mladih vinogradov z dušikom

V letu sajenja in naslednjih letih je za dovolj bujno rast trt najpomembnejša oskrba z vodo. Pri dobro založenih tleh prva tri do štiri leta po sajenju gnojenje z dušikom ni potrebno. Z uvajanjem zelenega gnojenja (in pri slabo založenih tleh) je potrebno dognojiti s tolikšno količino dušika, da rastline za zeleno gnojenje ne predstavljajo konkurence trti. V tleh z malo organske snovi lahko od drugega leta dalje dodajamo manjše količine dušika. V mladih vinogradih ne smemo uporabiti prevelikih odmerkov dušika zaradi premočne rasti, saj ta negativno vpliva na oblikovanje gojitvene oblike in koreninskega sistema trte. Natančne odmerke dušika je težko predpisati in se glede na tip tal gibljejo med 0-30 kg/ha čistega dušika. Gnojenje preko listov predstavlja možno dopolnitev v oskrbi s hranili, predvsem v sušnih letih, ko je učinek večji. Negativnih vplivov suše ne moremo nadomestiti z večjimi odmerki dušika. Z zalivanjem mladih vinogradov ne smemo predolgo odlašati. Po sušnem stresu mladike kljub zalivanju trt ne rastejo več optimalno.

GNOJENJE S FOSFORJEM (P) IN KALIJEM (K)

Znaki pomanjkanja fosforja: Pomanjkanje fosforja je običajno vidno pozno v rastni sezoni, ko se pojavi rumenenje medžilnega dela starejših listov pri belih sortah, medtem ko medžilni prostor pordeči pri rdečih sortah. Simptomi se najprej pojavijo na starejših, bazalnih listih in se nato kasneje kažejo tudi na mlajših listih. Pomanjkanje fosforja vpliva na zmanjšanje števila in velikosti listov, zgodnje odpadanje listov, manjše število kabrnkov in slabo oplodnjo. Prav tako pomanjkanje P vpliva na upočasnitev rasti glavnih korenin in stimulira rast stranskih korenin ter koreninskih laskov (manjša odpornost na sušo in pozebo).

Slika 3: Znaki pomanjkanja fosforja pri rdečih sortah. (foto: https://dracaenawines.com/grapevine-nutrient-deficiencies)

Slika 3

Znaki pomanjkanja kalija: Pomanjkanje kalija se običajno pojavi zgodaj ali v sredini poletja. Prvi vidni znaki so razbarvanje listnih robov, ki se nadaljuje v medžilni prostor lista in je ob žilah manj izrazito. Pri rdečih sortah se medžilni prostor obarva rdeče. Pri močnem pomanjkanju kalija se začne zvijanje listov (navzdol ali navzgor), rjavenje in pojav kloroz. Simptomi se največkrat pojavijo v začetku dozorevanja grozdja, saj je potreba po kaliju med dozorevanjem največja. Prav tako so znaki pomanjkanja kalija bolj izraziti pri trtah z visokim pridelkom. Podobno kakor pri pomanjkanju fosforja so znaki najprej opazni na starejših listih in se kasneje širijo tudi na mlajše liste. Močno pomanjkanje kalija vpliva negativno tudi na rast mladik in količino pridelka. Ob močnem pomanjkanju kalija lahko pride do osipanja socvetij (grozdi samo z nekaj jagodami), vpliva na počasno akumulacijo sladkorjev in slabo obarvanostjo pri rdečih sortah.

Slika 4: Znaki pomanjkanja kalija pri rdečih sortah. (foto: https://dracaenawines.com/grapevine-nutrient-deficiencies )

Slika 4

Založno gnojenje vinogradniških tal s kalijem in fosforjem

Korenine vinske trte so najbolj razvite v globini 30-60 cm. Ker se kalij, zlasti pa fosfor zelo počasi pomikata po profilu tal navzdol, moramo pred pripravo novega oziroma obnovo starega vinograda obogatiti celotno rigolano plast zemlje s fosforjem in kalijem. Tla so lahko zaradi prejšnjega založnega ali rednega gnojenja različno založena s hranili. Zato je treba pred napravo novega vinograda nujno dati zemljo v analizo. Odmerke fosforja in kalija za založno gnojenje določimo glede na založenost tal, ki je razvidna iz rezultatov analize tal. V Preglednici 2 so odmerki, ki jih je potrebno dodati glede na stopnjo založenosti tal. Tal, ki spadajo v D- in E-stopnjo založenosti, ni potrebno gnojiti na zalogo. Pri teh stopnjah založenosti je izjema le kalij in sicer v primeru, ko je založenost tal z magnezijem zelo visoka in je razmerje med kalijem in magnezijem ožje od 2 : 1.  V takem primeru kljub visoki založenosti tal s kalijem, le tega še dodamo v enaki količini kot pri stopnji C. Na enak način gnojimo tudi pri rednem gnojenju vinogradov. V takih situacijah se je pred gnojenjem priporočljivo posvetovati s strokovnjakom.

Preglednica 2: Priporočena količina hranil v kg/ha za založno gnojenje vinogradov glede na založenost tal.

Gnojenje vinogradov s fosforjem in kalijem

 

  • Gnojenje s fosforjem in kalijem mora biti usklajeno s stopnjo založenosti tal in z letnim odvzemom hranil.
  • Če je v gnojilu tudi dušik, se ravnamo po zahtevah za gnojenje z dušikom.

Za razliko od dušika, gnojenje s fosforjem in kalijem ni vezano na določen čas. Glede na njuno slabo mobilnost v tleh ju je najprimerneje dodati v jeseni. Pri trajni ozelenitvi moramo gnojila raztrositi po celotni površini vinograda. V nižje plasti tal hranila vnašamo tudi s podorom rastlin za zeleno gnojenje. Ob zadostni založenosti tal (stopnja C) v mladih vinogradih ni potrebno gnojiti, ker je odvzem hranil manjši. Če je določenega hranila po analizi tal veliko (D) oziroma zelo veliko (E) (tudi pri obnovi), moramo za nekaj let opustiti gnojenje s tem hranilom. Ko založenost posameznega hranila pade na stopnjo C (analiza tal po 5 letih), je potrebno le-tega dodati in to le v količinah, ki jih je trta odvzela z grozdjem (glej Preglednico 3). Če je vsebnost kalija in fosforja na stopnji A, moramo vinograd dognojiti do stopnje C. V takem primeru lahko v enem letu dodamo največ trikratno količino letnih potreb vinske trte.

Med dozorevanjem grozdja trta potrebuje več kalija, ki je pomemben za kakovost jagod in dozorelost lesa. V sušnem obdobju se priporoča foliarno gnojenje s kalijem, ker zmanjša potrebo po vodi. Pomanjkanje kalija vpliva na slabšo dozorelost lesa in s tem na manjšo odpornost vinske trte na nizke temperature. Gnojenje s kalijem in fosforjem ni potrebno vsako leto. V letih manjše porabe hranil lahko gnojimo vsako drugo leto. Na apnenih tleh in sušnih območjih moramo dati prednost vodotopnemu fosfatu (superfosfat). Na kislih tleh imajo prednost fosfati, ki vsebujejo kalcij (tomaževa žlindra, hiperfosfat).

Preglednica 3: Gnojenje s K in P pri stopnji založenosti C (dobro) pri pridelku 5000-10000 kg/ha pri golih in ozelenelih tleh.

Namen oskrbe tal skupaj z gnojenjem je ohranjanje rodovitnosti in strukture tal za zagotavljanje dolgotrajne in uravnotežene rasti vinske trte.

Z načinom oskrbe tal vplivamo na fizikalne lastnosti (struktura), založenost tal s hranili in organsko snovjo ter (mikro)biološke lastnosti tal (prisotnost mikroorganizmov, hitrost mineralizacije). Namen oskrbe tal je preprečevanje erozije tal, uravnavanje bujnosti rasti vinske trte, uravnavanje vlažnosti tal, obvladovanje plevelov, izboljšanje vezave in dostopnosti hranil. Namen oskrbe tal je v veliki meri odvisen tudi od podnebja in topografije.

Stalno mehansko obdelovanje tal skozi celotno rastno dobo v vinogradih ni zaželeno. Tla smejo biti obdelana le za kratek čas v določenih okoliščinah (pomanjkanje vode – vsaka druga vrsta). Izjema je le v vinorodni okoliš Kras, kjer vinogradniki lahko pustijo površino medvrstnega prostora od 15.4. do 1.11. neozelenelo.

Načini oskrbe tal v integrirani pridelavi grozdja so:

  • trajna ozelenitev (setev travno-deteljnih mešanic ali naravna ozelenitev, kjer gre za kontroliran razvoj plevelov oziroma travne ruše);
  • kratkotrajna ozelenitev (s setvijo ali naravna, podorine);
  • obdelava tal (grobo rahljanje tal v vsaki drugi vrsti);
  • pokrivanje tal (slama, lubje) in
  • kombinacije prej naštetih (vsaka druga vrsta).

Tla v medvrstnem prostor morajo biti od 1. novembra do fenološke faze vinske trte B-C zatravljena ali ustrezno pokrita (slama ali naravna ozelenitev ali kratkotrajna ozelenitev). Možna je tudi kombinacija ozelenitve vsake druge vrste in ustreznega pokritja ostalega dela (slama).

Pri vinogradih na terasah nad 20 % strmine zadostuje, da je v času rasti trte pokrita oziroma zatravljena samo brežina. Poleg običajne nege travne ruše (mulčenje, košnja, valjanje – odvisno od padavin) lahko od fenološke faze B-C do 31. maja (Primorska fenološke faze B-C – 31.10.) tla tudi plitvo obdelujemo (kultiviramo, podrahljamo), pri čemer moramo ohraniti grobo strukturo tal. S tem ukrepom prizadenemo del korenin travne ruše in tako zmanjšamo porabo vode. Hkrati se s tem ukrepom izboljša mineralizacija dušika in poveča se sprejem vode v tla. Pri rahljanju postopamo tako, da so tla čim manj podvržena eroziji in da jih pri tem nismo preorali. Ozelenitev je potrebno izvesti tako, da takoj po pripravi tal posejemo semena za obnovo travne ruše. Ob tem pridelovalec lahko tla tudi pokrije s slamo oziroma slamo plitvo zadela v tla.

OZELENITEV TAL

Prednosti ozelenitve tal:

  • Izboljšanje fizikalno-kemijskih lastnosti tal in izboljšanje vodne kapacitete tal.
  • Preprečevanje vetrne in vodne erozije tal.
  • Povečanje biološke aktivnosti v tleh.
  • Lažja obdelava vinograda.
  • Manjše zastajanje vode.
  • Prihranek pri gnojenju (10-40 kg/ha) po nekaj letih ozelenitve.

Slabosti ozelenitve tal:

  • Tekmovanje za vodo in hranila.
  • Sprememba mikroklime v vinogradu.
  • Povečana možnost spomladanske pozebe.
  • Razrast plevelnih vrst v vinogradu.

Ozelenitev tal je najprimernejši način oskrbe tal v integrirani pridelavi grozdja. Je najcenejša alternativa ustaljeni oskrbi tal (obdelavi). V sušnih letih lahko povzroči zmanjšanje pridelka, vendar lahko s pravočasnim mulčenjem travne ruše konkurenco za vodo v veliki meri zmanjšamo. Kjer trajna ozelenitev ni mogoča, mnogi vinogradniki izkoriščajo prednosti začasne ozelenitve spomladi ali preko zime (manjša konkurenca za vodo in vezanje dušika v biomaso). Ozelenitev vinogradnih tal (trajna ali začasna ozelenitev ali podorine) je v bistvu spremenjen način zatiranja plevelov in gnojenja z organskimi gnojili.

Ozelenitev tal je za vinogradnika velikokrat zanimiva šele takrat, ko se zaradi neustrezne obdelave, struktura tal toliko poslabša, da začne neprepustnost tal ovirati razvoj trte tudi v globljih plasteh tal. V teh plasteh skušamo s podorinami ali ozelenitvijo povečati količino organske snovi in tako izboljšati prepustnost tal za zrak in vodo. Pri ozelenitvi se življenje v tleh bistveno spremeni, mikroorganizmi se bolj razmnožijo, na stalno obdelovanih tleh pa je število vrst in absolutno število mikroorganizmov močno zmanjšano. Podoben pomen, glede življenja v tleh in obogatitve tal z organsko snovjo, kot ga ima ozelenitev tal (podorine, trajna in začasna ozelenitev vinogradnih tal), ima tudi hlevski gnoj in druga organska gnojila (slama, šota, rožje, kompost, itd.). Razlika je le v tem, da so ti učinki bolj izraziti le v zgornji obdelovani plasti tal.

Z ozelenitvijo postanejo rastline koristne za oskrbo in obogatitev tal z organsko snovjo. Izgube hranil zaradi izpiranja se v veliki meri zmanjšajo. V času, ko trta sprejema malo ali nič hranil, ostale rastline učinkovito biološko konzervirajo hranila in ustvarijo življenjski prostor za raznoliko življenje v tleh. V takih tleh je tudi veliko deževnikov. Poleg tega ozelenitev na tleh z nedostopnimi zalogami fosfatov poveča dostopnost le-teh za trto. V tujini se mešanice rastlin za pokrovne posevke v ekoloških vinogradih pogosto uporabljajo tudi kot privabilo za koristne organizme (insekte, nematode), s katerimi lahko učinkoviteje zatiramo škodljivce. Za ozelenitev posejemo eno- ali dveletne rastline v vsako ali vsako drugo vrsto ob hkratni kombinaciji drugega načina pokrivanja tal ali z rahljanjem tal v sušnih območjih (vsaka druga vrsta). Ozelenitev tal lahko dosežemo s setvijo ali po naravni poti (kontroliran razvoj plevelov).

Lastnosti travne ruše pri ozelenitvi tal morajo biti naslednje:

  • ne sme ovirati rasti in razvoja trt,
  • v sušnih letih ali v območjih z malo padavinami ne sme konkurirati trtam  za vodo,
  • pri močnemu razvoju travne ruše mora le ta ostati nizka,
  • travna ruša mora imeti dobro regeneracijsko sposobnost (mulčenje),
  • travna ruša mora razviti veliko maso korenin.

Trajna ozelenitev

Pri trajni ozelenitvi gre za košnjo travne ruše, pri čemer vso zeleno maso pustimo v vinogradu. Pestrost travne ruše v trajni ozelenitvi je ekološko najbolj sprejemljiv način oskrbe tal, ki povečuje rodovitnost tal.

Kratkotrajna ozelenitev

Za kratkotrajno ozelenitev je značilno menjavanje obdelave tal in setve rastlin, ki hitro rastejo in dajejo veliko zelene mase (Preglednica 4). Kratkotrajna ozelenitev je lahko tudi naravna za krajše obdobje. Kratkotrajno ozelenitev izvajamo:

  • ko je oskrba tal z vodo nezadostna,
  • v mladih vinogradih, kot priprava za trajno ozelenitev ali
  • v kombinaciji s trajno ozelenitvijo ali obdelavo ali pokrivanjem tal v vsaki drugi vrsti.

Za kratkotrajno ozelenitev so primerne tudi metuljnice za izboljšanje vsebnosti organske snovi v tleh.

Kratkotrajno ozelenitev izvajamo:

  • v jeseni; jesenska kratkotrajna ozelenitev je uspešna po trgatvi z rastlinami, ki so odporne proti mrazu. Kalitev semen v jeseni in rast teh rastlin izkoristi jesensko vlago in spomladi začnejo rasti hitreje in močneje. Zeleni pokrov še izkoristi jesenske količine dušika v tleh in s tem zmanjša tudi izpiranje.
  • zgodaj spomladi; zgodnja spomladanska kratkotrajna ozelenitev je v kombinaciji z rahljanjem primerna za odpravo slabe strukture tal oziroma škode na strukturi tal. Z rahljanjem preprečimo zbitost tal mehansko, korenine rastlin začasne ozelenitve pa to stanje stabilizirajo. Glede na količino vode v tleh, lahko ozelenimo samo vsako drugo vrsto. Rastline za začasno ozelenitev moramo zmulčiti pri višini okrog 50 cm (prehajajo ali pa so že v fazi cvetenja), vendar najpozneje 14 dni pred cvetenjem trte. Ozelenitev prilagodimo vremenskim razmeram, tlom in oskrbi z vodo. V vlažnih letih lahko rastline že cvetijo preden jih zmulčimo.
  • proti koncu poletja; poletna kratkotrajna ozelenitev je najprimernejša v času zaključka rasti mladik trte, t.j. od začetka do sredine avgusta. V sušnih območjih je to včasih prezgodaj za kalitev semen, saj je oskrba z vodo nezadostna. Z izhlapevanjem vode (transpiracijo) iz rastlin za začasno ozelenitev se v vrstah temperatura zmanjša, poveča pa se relativna zračna vlaga. To lahko poveča okužbo s sivo plesnijo in zmanjša kakovost grozdja.
  • kratkotrajna naravna ozelenitev v jeseni; pri tem načinu oskrbe tal gre za razvoj trav in plevelov, ki so značilni za posamezen tip tal. Zaželena je čim večja pestrost zelenega pokrova. Glede na sestavo trav in plevelov je razvoj travne ruše pri naravni ozelenitvi zelo različen. Na območjih, kjer je padavin več, je naravni način ozelenitve uspešnejši kot na območjih z malo padavinami. Zato na sušnih območjih pokritost tal in dober razvoj rastlin lažje dosežemo s setvijo. Za hitrejšo pokritost tal v celoti, lahko nepokrite dele rastišča posejemo z ustreznimi travnimi mešanicami. Pri naravni ozelenitvi jeseni, od sredine avgusta naprej, tla mehansko več ne obdelujemo in pleveli ter trave se prosto razvijejo. Tako ostanejo tla preko zime vsaj delno pokrita. Spomladi plevele uničimo z obdelavo ali mulčenjem.

Preglednica 4: Rastline primerne za zeleno gnojenje.

Preglednica 5: Travno-deteljne mešanice za trajno ozelenitev na različnih tipih tal:

Uravnovešena rast in rodnost vinske trte je izjemno pomembna za kakovostno in količinsko dober pridelek. Bujna rast (posledica nepravilne odbire podlage, sorte in klona ter odbire zemljišča) lahko zelo hitro privedeta trto v vegetativen rastni krog v katerem imamo prevlado rasti mladik nad pridelavo grozdja in posledično prekomerno senčenje grma. Posledica je slabše odganjanje očes, slabša tvorba socvetij in cvetenje ter rast jagod. Zaradi naštetega se zmanjša količina pridelka na mladiko, kar vpliva na njihovo še močnejšo rast in dodatno neuravnoteženost rasti in rodnosti. Senčenje se ponovno poveča in začaran krog je sklenjen.

Vegetativen rastni krog, ki smo ga opisali, lahko prekinemo, če zmanjšamo senčenje grma. Boljša osvetljenost poveča pridelek grozdja na mladiko in s tem dobijo vršički mladik več konkurentov za hranila, kar zmanjša intenzivnost njihove rasti in senčenje grma. Obstajata dva glavna načina zmanjšanja prekomerne bujnosti: sprememba gojitvene oblike (kar je dokaj kompleksen postopek v kolikor se odločimo za večje gojitvene oblike, ki bi lahko zmanjšale bujnost) in drugi postopki zmanjšanja bujnosti. Nekaj možnosti bomo našteli spodaj.

Zmanjšanje bujnosti z upravljanjem območja koreninskega sistema. V vinogradih z manjšo količino poletnih padavin zmanjšamo bujnost rasti z načrtovanim vodnim stresom po cvetenju. Ker v večini slovenskih vinogradov ni opaznega vodnega stresa že takoj po cvetenju, lahko povečamo konkurenčnost za dostopno vodo in hranila bodisi z zatravitvijo medvrstnega prostora ali pa povečanjem gostote sajenja.

Nekatere izkušnje kažejo, da se bujnost rasti zares zmanjša pri gostem sajenju na bolj plitva in manj rodovitna tla, medtem, ko je pri globokih, rodovitnih tleh, učinek lahko ravno obraten: trte lahko porežemo le na določeno število očes, kar pa morda ni dovolj za rastni potencial sorte in zaradi tega se bujnost rasti in senčenje grma na takšnih tleh povečata in ne zmanjšata.

Obremenitev trt. Z zimsko rezjo kontroliramo bujnost rasti. Krajša kot je rez, večja je nevarnost, da bo rast mladik hitra in premočna. Nasprotno, z minimalno rezjo oz. večjim številom puščenih očes zelo enostavno preprečimo prekomerno vegetativno rast; učinek je lahko tudi preveč izrazit – rast mladik se npr. po cvetenju zaustavi in njihova dolžina ne preseže 15 cm. Fiziološki princip minimalne rezi temelji na povezavi količine rezervnih snovi v večletnem lesu in številu mladik na trti na začetku rastne dobe, ter v kasnejši tekmovalnosti za hranila med nastajajočimi grozdi in že tako in tako slabše rastočimi vršički mladik. Pri puščanju večjega števila očes ob zimski rezi za zaviranje bujnosti govorimo o tako imenovanem učinku »velike trte«. Mladike, ki poženejo iz odvečno puščenih očes, kasneje odstranimo in s tem preprečimo senčenje. Večje število puščenih očes zahteva več prostora namenjenega eni trti. Običajno ta način zmanjšanja bujnosti uporabimo le pri kordonskih gojitvenih oblikah. Pri odprtih gojitvenih oblikah moramo paziti, da ne prekoračimo števila 15-20 očes oz. mladik na meter grma. Samo tako dobimo dovolj rodnih mladik, ki so pri teh gojitvenih oblikah edine zmožne zmanjšati rastni potencial trte. Velja si zapomniti precej enostaven podatek, da potrebujemo za zmanjšanje bujnosti trt z zimsko rezjo, 30-40 očes na trto, za vsak kg porezanega enoletnega lesa.

Za uravnovešeno rast vinske trte je najbolj pomembna premišljena odbira zemljišča in prilagoditev izbire podlage in sorte vinske trte danim pedološkim ter klimatskim razmeram. Na tak način se bomo izognili prebujni rasti vinske trte in posledično dodatnemu delu ter stroškom v vinogradu.

ZELENA DELA V VINOGRADU

Namen zelenih del v vinogradu je uravnavanje in oskrbovanje listnih površin pri vinski trti za izboljšanje prezračenosti grma in dvig kakovosti pridelka.

K zelenim delom v vinogradu štejemo:

  • pletev,
  • spravljanje in razporeditev mladik med žico,
  • razlistanje,
  • prikrajševanje mladik.

Pletev

Namen pletve je odstranitev:

  • nerodnih mladik, ki so vzbrstele iz sobrstov na šparonu ali rezniku,
  • jalovk na starem lesu, katere ne bomo uporabili naslednje leto pri zimski rezi,
  • slabo razvitih (hiravih) mladik,
  • odstranjevanje mladik s kabrnki, v kolikor ocenimo, da je nastavek pridelka (pre)velik.

Pletev je prvi ukrep po zimski rezi za kontrolo pridelka. S pletvijo se izboljša konfiguracija grma vinske trte, izboljša se prezračenost in zmanjša senčenost grma vinske trte. Število mladik na tekoči meter ne sme presegati 20 mladik, kakor je določeno v Tehnoloških navodilih za integrirano pridelavo grozdja. Če pletev opravimo dovolj zgodaj se zmanjša tudi poraba rezervnih snovi spravljenih v trajnih organih vinske trte (korenine, deblo, kordon), kateri so namenjeni odganjanju in zgodnji vegetativni rasti. Za ročno pletev potrebujemo med 15-30 h/ha. Količina potrebnega dela je odvisna predvsem od zgodnosti opravljanja pletve (kasneje ko plejemo vinograd, težje odstranimo mladike zaradi pričetka lignifikacije), kakovosti zimske rezi, bujnosti rasti in seveda sorte.

Pletev jalovk po deblu vinske trte lahko opravimo tudi strojno.

slika5_pletevmladik

Slika 5: Trta pred pletvijo mladik iz sobrstov (zgoraj) in po končani pletvi (spodaj) (foto: Sivilotti, 2016)

Spravljanje in razporeditev mladik med žico

Namen spravljanja mladik med žico je izboljšanje konfiguracije grma vinske trte, predvsem izboljšanje razporeditve mladik in povečanje zračnosti ter osvetljenosti. Pri tem opravilu je ključna fenološka faza razvoja vinograda. Če so mladike premajhne ne bodo ostale med žicami, če potikanje opravimo prepozno, je nevarnost lomljenja mladik večja, saj jih je potrebno upogibati ob spravilu med žice. Spravljanje mladik je potrebno pri šparonskih oblikah vzgoje vinske trte (guyot) običajno opraviti dva do trikrat letno. Za vsako spravljanje potrebujemo med 5-50 h/ha. Čas potreben za spravljanje mladik med žice je odvisen predvsem od sorte, bujnosti rasti, fenološke faze razvoja, ko opravljamo potikanje in sistema opore.

V praksi je dostikrat spravljanje mladik med žice izvedeno s premikanjem žic raje kakor potikanjem mladik med žice. Na spodnji povezavi je tudi posnetek kako poteka premikanje žic za spravilo mladik med rastno dobo:

https://www.youtube.com/watch?v=6707q2RTX8o

Povezovanje mladik je možno izvesti tudi strojno, za kar naj bi potrebovali 2-4 h/ha.

Razlistanje

Namen razlistanja je izboljšati osvetljenost in prezračenost grma vinske trte, kar vpliva na:

  • boljšo razporeditev škropiva po listni steni in grozdju,
  • boljše dozorevanje grozdja,
  • boljšo diferenciacijo zimskih očes in
  • vpliva na zmanjšanje vegetativnih, zelenih arom pri določenih sortah.

Vendar, mora biti za doseganje najboljših rezultatov razlistanje izvedeno premišljeno in predvsem prilagojeno podnebju. Če je grozdje izpostavljeno sončni svetlobi (≥40 %) razlistanje ni potrebno ali pa je celo nevarno. Razlistanje mora biti skrbno premišljeno v vročih podnebjih (nevarnost sončnih ožigov), medtem ko je priporočljivo v zmernem podnebju, kjer je grozdje senčeno.

slika6_sonozigi

Slika 6: Primer rahlega sončnega ožiga (A), močnejšega sončnega ožiga (B) in zelo močnega sončnega ožiga (C). Na sliki C vidimo na levi zdrav grozd sorte Barbera, medtem ko ima desni grozd močan sončen ožig, ki se odraža tudi v slabi obarvanosti in sušenju jagod (Krasnow in sod., 2010).

Razlistanje se izvaja v različnih fenoloških stadijih, vendar najpogosteje ob/po nastavku grozdnih jagod, in med dozorevanjem grozdja. Zgodnje razlistanje pripomore k aklimatizaciji grozdja na večje količine svetlobe (manj občutljivo na sončne ožige) in pozitivno vpliva na rodnost zimskih očes v prihodnjem letu. Nevarnost sončnih ožigov je večja, če odstranimo liste šele po začetku dozorevanja (obarvanja grozdja).

Razlistanje opravimo običajno tako, da odstranimo liste samo v okolici grozdja.

Pomembno: prekomerno odstranjevanje listov negativno vpliva na fotosintetsko sposobnost vinske trte-slabo dozorevanje grozdja in ima negativen vpliv na rodnost tudi za prihodnjo rastno dobo.

Liste lahko odstranjujemo:

  • Samo na eni strani grma vinske trte; v tem primeru samo na strani kjer imamo jutranje sonce (V stran), saj je jutranje sonce manj vroče kakor popoldansko-manjša nevarnost sončnih ožigov. Takšno razlistanje je priporočljivo v toplih/vročih vinorodnih okoliših in pri sortah, ki so občutljive na sončne ožige.
  • Razlistanje na obeh straneh grma vinske trte (primerno v hladnejših vinorodnih deželah).

V hladnejših vinorodnih deželah z zgodnjim razlistanjem (ob cvetenju ali po nastavku grozdnih jagod) lažje kontroliramo razvoj bolezni (tudi preko zbitosti grozdnih jagod) in s kasnejšim razlistanjem pozitivno vplivamo na dozorevanje in kakovostni potencial grozdja (akumulacija barve pri rdečih sortah, zmanjševanje zelenih arom pri sortah Sauvignon, Cabernet Sauvignon in Merlot).

V toplih vinorodnih okoliših mora biti razlistanje izvedeno izjemno previdno, če sploh izvajamo razlistanje, da se izognemo sončnim ožigom. Zavedati se moramo, da je temperatura grozda pri rdečih sortah, če je to izpostavljeno direktni sončni svetlobi 10 ali več stopinj C nad temperaturo ozračja. Previsoke temperature v območju grozdja imajo negativen vpliv na sintezo antocianov – barve pri rdečih sortah in pospešujejo razgradnjo jabolčne kisline.

Za razlistanje 1 ha potrebujemo okoli 50 ur ročnega dela, medtem ko lahko razlistanje opravimo tudi strojno.

Vršičkanje

je prirezovanje vrhov mladik z namenom preprečitve povešanja mladik v medvrstni prostor, ko prerastejo zadnjo žico in senčenja grozdov. Ukrep se izvaja kar se da pozno (ko mladike prerastejo zadnji par žice in se začno že rahlo povešati, običajno 40-50 cm nad zadnjo žico). Prezgodnje vršičkanje je nezaželeno, saj močno spodbudi rast zalistnikov. Če je bujnost rasti v vinogradu velika, je potrebno zgodnje in pogosto vršičkanje, kar seveda ni dobro za kakovost grozdja.

Reguliranje pridelka – odstranjevanje grozdja

Pri velikem nastavku grozdja, če hočemo doseči večjo kakovost, ne smemo pozabiti na zmanjšanje števila grozdov po cvetenju. Pri tem ukrepu bodo imeli pomembno vlogo tudi  predpisi za omejitev pridelka. Ne pozabimo, da količino pridelka kontroliramo že z zimsko rezjo (št. puščenih zimskih očes).

Splošna navodila za izvedbo odstranjevanja grozdja:

  • grozdje odstranjujemo sočasno z zelenimi deli (odstranjevanje mladik in listov),
  • nastavek pridelka lahko zmanjšamo že med opravljanjem zelenih del, tako, da ostranimo slabo rastle mladike in mladike, ki poženejo iz stranskih očes,
  • občutno povečanje sladkorja oz. suhe snovi je poleg vremenskih razmer, sorte in lege, pri prevelikem rodnem nastavku v prvi vrsti odvisno od odstranjevanja grozdja,
  • za zagotovitev kakovosti moramo odstraniti grozdje predvsem pri močno rastočih in zelo rodnih sortah na globokih tleh ter pri velikem rodnem nastavku,
  • če moramo posamezne grozde odstraniti, odstranimo zgornje ali slabše razvite ali prestreljene grozde,
  • ostali grozdi morajo imeti ugodne pozicije za razvoj – dobra osvetlitev,
  • zgodnje redčenje grozdov (sredi julija) vpliva na zboljšanje rastnih razmer in v vinogradih z optimalno rastjo se pridelek  v glavnem poveča zaradi večje mase jagod in grozdov. Če je odstranjen en grozd z mladike, je izravnava pridelka  posebno izrazita, če opravimo redčenje bolj zgodaj. Poveča se tudi kakovost grozdja,
  • če zaradi tveganja nismo grozdja razredčili v celoti, lahko to naredimo še enkrat v začetku dozorevanja oz. med zorenjem grozdja, ko odstranimo grozde, ki slabše zorijo.

Redčenje grozdov opravimo v naslednjih pogojih:

  • pri zelo rodnih sortah,
  • pri velikem nastavku grozdja,
  • v poznih letih (če se zavleče cvetenje),
  • na slabših legah,
  • na globokih, rodovitnih tleh,
  • v mladih vinogradih,
  • pri močni suši.

3. Zatiranje plevelov v vinogradih

Zatiranje plevela v vinogradih se nekoliko razlikuje od ostale kmetijske pridelave, saj se je v večini naših trajnih nasadov uveljavil sistem negovane ledine. Poraščena tla, še posebej na nagnjenih površinah, so manj dovzetna za erozijo in izpiranje hranil in omogočajo prevoznost tudi v obdobju obilnejših padavin. Izjema je le Primorska, kjer zaradi pomanjkanja padavin, tla v številnih nasadih še vedno intenzivno mehansko obdelujejo skozi celotno rastno sezono, po celotni površini vinograda. Podobno kot v poljedelski in vrtnarski proizvodnji, so pleveli tudi v vinogradu tekmeci za hranila, vodo in svetlobo, vendar to velja predvsem za vinograde v prvih letih po sajenju, kasneje pa prevelika zapleveljenost poveča pojav bolezni in škodljivcev. Ustrezno zatiranje plevela vpliva na večjo tekmovalno sposobnost in ustrezen razvoj mladih trt, kar je pogoj za doseganje visokih in kvalitetnih pridelkov v polni rodnosti vinograda. Tekmovalnost med trtami in pleveli je največja v prvih letih po sajenju trt, še posebno na območjih s plitvimi, lahkimi tlemi. Poleg neposredne konkurenčnosti za različne vire, pleveli v vrstnem prostoru povečajo prisotnost glodavcev (miši, voluharjev), ki se prehranjujejo tako s koreninami plevelov (posebno večletnih z rizomi ali korenikami), kakor tudi s koreninami vinske trte. Na ta način oslabijo njihovo rast, v skrajnem primeru pa povzročijo tudi propad celotnih rastlin. V kolikor želimo na dolgi rok ohraniti vse ekološke funkcije, ki jih ima negovana ledina v odraslem vinogradu, je vzdrževanje le-te precej zahtevno. Tako po eni strani stremimo k pestri vrstni sestavi, ki bo odporna na izrazite vremenske pojave (suša, mraz) in tehnološke ukrepe, hkrati pa si ne želimo izrazitega širjenja določenih plevelnih vrst, ki so gostitelji bolezni in škodljivcev.

Kljub nekaterim negativnim učinkom, ima zmerna zapleveljenost tudi precej pozitivnih vplivov. Posamezne nekonkurenčne plevelne vrste povečajo vrstno pestrost v negovani ledini in predstavljajo pomemben vir hrane in zavetja za koristne organizme. Še bolj pomembno vlogo pa pleveli opravljajo v primeru, ko se zaradi različnih vzrokov (intenzivno mulčenje, zanašanje herbicidov, mraz, suša itd.) v vegetacijskem pokrovu, zasejanem ob vzpostavitvi nasada, pojavijo vrzeli, saj prazna mesta oz. to ekološko nišo zapolnijo različne plevelne vrste.

Iz vseh zgoraj navedenih razlogov je stalno spremljanje plevelne populacije tudi v trajnih nasadih pomembno pri oceni prisotnosti posameznih vrst, njihovi številčnosti ter spreminjanje le-tega v različnem časovnem obdobju. Na podlagi monitoringa se tako lažje odločamo o načinu zatiranja ter ocenjujemo uspešnost metod zatiranja, ki smo jih uporabili v preteklosti. Plevele spremljamo tako v zgodnjepomladanskem kot tudi v poletnem času, takrat ocenimo uspešnost zatiranja s predhodno uporabljenimi metodami. Pri tem smo posebej pozorni na nenadzorovano širjenje trdovratnih trajnih plevelov, ki jih  lahko v začetni fazi zatiramo tudi točkovno.

Najprimernejši čas za zatiranje plevela na površinah, ker nameravamo vzpostaviti vinogradniško pridelavo je pred samim sajenjem vinske trte. To velja tako v primeru vzpostavitve nasada, kjer še ni bilo vinske trte, kakor tudi za površine, kjer bomo izvajali obnovo. Posebno pozornost pri tem namenimo trajnim plevelom, ki jih najlažje zatremo že ob sami pripravi zemljišča. Na ta način se namreč izognemo morebitnim poškodbam mladih rastlin vinske trte zaradi uporabe neselektivnih herbicidov, ki so najbolj učinkoviti pri uravnavanju populacije trajnih plevelov.

Nekemične metode

Med najbolj učinkovit ukrep za zatiranje predvsem trajnih plevelov, pred sajenjem vinske trte, še vedno spada osnovna obdelava tal. Pri tem se poslužujemo globokega oranja (rigolanja), katerega osnovni cilj je poleg same priprave zemljišča predvsem založno gnojenje s PK gnojili po celotni globini tal, kjer se bo razvijal koreninski sistem. Čeprav na trgu obstajajo tudi podrahljalniki z globinskimi inkorporatorji gnojil, v odraslem vinogradu ne moremo več tako učinkovito vnesti gnojil v koreninsko cono, saj tvegamo nastanek poškodb korenin vinske trte. Globino oranja prilagodimo fizikalnim lastnostim tal na sami lokaciji, kjer bomo sadili vinograd.  V kolikor so tla plitkejša, bo tudi sam razvoj korenin potekal v zgornji plasti tal, zato ni smiselno pretiravati s samo globino obdelavo, saj bomo kasneje težko ustrezno pripravili zemljišče za saditev vinske trte. Podobno velja za zelo strme površine, kjer globokega oranja ni mogoče izvesti, zato se raje poslužujemo podrahljavanja zemljišča.

Globoko oranje je posebej učinkovito za zmanjšanje populacije nekaterih trajnih plevelov (njivski slak, navadni slakovec, užitna ostrica), saj njihove razmnoževalne organe zakopljemo tako globoko, da onemogočimo njihov ponovni vznik in razvoj. Same enoletne plevele pa zatiramo podobno kot v poljedelstvu in vrtnarstvu. Zmanjšanje zaloge semena v tleh je lahko zelo učinkovit ukrep, s katerim pridobimo na konkurenčni sposobnosti trte v prvih letih. T.i. slepa setev v spomladanskem in poletnem času spodbudi kalitev semen v tleh. Obstoječe plevele, ki vzniknejo po osnovni obdelavi najprej zatremo z večkratno plitvo obdelavo tal. Ta postopek lahko po potrebi v suhem vremenu pospešimo z namakanjem tal. Vznikle rastline kasneje uničimo z mehansko obdelavo tal (brananje , česanje, oranje). Postopek lahko večkrat ponovimo, da zmanjšamo zalogo vitalnih semen v tleh.  Metoda je učinkovita za obvladovanje enoletnih plevelov, ki vznikajo iz semen, medtem ko  potrebno večletne in trajne plevele, ki vzniknejo po globoki obdelavi tal zatiramo drugače. Poslužujemo se lahko obdelave tal v zelo suhem, vročem vremenu. Takrat rastlinske organe v tleh (korenike, živice,…) razrežemo (freza, krožna brana) in pustimo na površini tal, da se v suhem vremenu posušijo. Ukrep je primeren samo, če pričakujemo daljše obdobje stabilnega suhega in toplega vremena. V nasprotnem primeru lahko že en sam padavinski dogodek povzroči, da s tem postopkom celo povečamo populacijo trajnih plevelov.

Drugi način za zatiranje plevelov pred saditvijo trt je solarizacija tal. Zemljišče, kjer nameravamo saditi trte, v poletnem času prekrijemo s prozorno folijo. Pod folijo se zaradi sončnega sevanja ustvarijo zelo visoke  temperature, ki povzročijo, da vznikli pleveli hitro propadejo. Ukrep je učinkovit tudi za zatiranje drugih trtam škodljivih organizmov v tleh.  Čas trajanja ukrepa naj bo vsaj 4 do 6 tednov, najbolje v vročih poletnih mesecih, pomembno pa je, da je v tleh dovolj vlage, ki omogoči sam vznik plevela, ki kasneje pod folijo propade.

V kolikor v istem letu, ko izvedemo pripravo zemljišča ne načrtujemo saditve trte, tla preko zime ozelenimo in jih zaščitimo pred erozijo. Na ta način ne samo zmanjšamo morebiten razvoj plevelne vegetacije ampak istočasno poskrbimo za obogatitev tal z organsko snovjo. Na voljo je precejšen izbor različnih vrst kmetijskih rastlin za namene kratkotrajne ozelenitve, najbolj primerne so mešanice križnic, metuljnic in medovitih rastlin (detelje, grašice, ogrščica, repica, facelija, ajda ipd.) s katerimi v spremenljivih pogojih lažje dosežemo ustrezno pokritost zemljišča.

Kemične metode

Plevele lahko v času priprave zemljišča, kjer nameravamo saditi trte, zatiramo tudi s kemični sredstvi, v kolikor ocenimo, da z mehanskimi ukrepi ne bomo zadovoljivo zmanjšali zapleveljenosti. Tudi v primeru, da nam sami pogoji v bodočem vinogradu (naklon, lastnosti tal, vremenske razmere), ne dopuščajo izvajanje mehanskih ukrepov, neposredno pred sajenjem uporabimo enega od neselektivnih herbicidov na osnovi glifosata.

Pred saditvijo trte lahko za razkuževanje zemlje in zatiranje plevela uporabimo pripravek na osnovi dazometa, s katerim preprečimo obstoj škodljivih organizmov na površini, kjer nameravamo saditi trte. T.i. zaplinjevalna sredstva (fumigante) vdelamo v vlažna tla, ki jih nato pokrijemo s folijo, ki preprečuje izhlapevanje plinov in povečamo samo učinkovitost delovanja. Ob izvedbi ukrepa se je potrebno zavedati, da ob uničenju škodljivih uničimo tudi koristne organizme v tleh. Pred saditvijo trt je zato priporočljivo narediti setveni preizkus.

Monitoring

V prvih letih po saditvi trt je še posebej pomembno spremljanje plevelne vegetacije v kolikor hočemo pravočasno in predvsem primerno ukrepati pri uravnavanju plevelne vegetacije v vinogradu. Še posebej pomembno je spremljanje številčnosti trajnih plevelov, katerih širjenje lahko najbolj učinkovito preprečimo še preden vinograd ozelenimo. V kolikor je trajnih plevelov malo, lahko le-te v začetni fazi širjenja zatiramo tudi točkovno, saj je ob pravočasnem ukrepanju njihovo zatiranje uspešnejše in zaradi manjše porabe herbicidov tudi okoljsko bolj sprejemljivo.

Mehanska obdelava tal

V prvih letih rasti mlade trte moramo biti pri uporabi herbicidov previdni, saj so rastline zaradi izpostavljenosti zelenih delov (stebel, listov) nižje tlom bolj dovzetne za poškodbe. V začetnem obdobju je zato priporočljivo izvajati ukrepe rahljanja tal in intenzivno mehansko zatirati plevele, dokler ne vzpostavimo negovane ledine in herbicidnega pasu. Medvrstni prostor v vinogradu običajno kosimo, mulčimo ali pa ga prekopljemo. Plevele najlažje nadzorujemo, ko so še v zgodnji razvojni fazi, kasneje nam visoke rastline otežujejo obdelavo, hkrati pa prihaja tudi do nenadzorovanega širjenja plevelnih vrst s semeni. Mehanske postopke obdelave tal je zato priporočljivo izvajati večkrat v sezoni, ko so pleveli še majhni. Orodja morajo biti nastavljena tako, da kultiviramo le plitvo, tako se izognemo nastanku morebitnih poškodb koreninskega sistema trte.

Zastirke

Zastirke preprečujejo vznik plevelov prek onemogočanja dostopa svetlobe do tal oz. rastlin pod njimi. Za zastiranje tal so uporabni mnogi materiali, slama, lesni sekanci, slama, žaganje, celo papir ali karton. Pomembno je, da zastirke v celoti prekrijejo tla in tako preprečijo dostopnost svetlobe za kalitev semen plevelov. Debelina plasti naravnih zastirk je precej odvisna od gostote materiala in le-te se sčasoma razkrojijo (približno 60 % v enem letu), zato jih je potrebno dodajati. Poleg pozitivnih učinkov imajo zastirke tudi slabo stran.  Zastirke so namreč dobro pribežališče za male glodavce (voluharji, miši), ki se lahko hranijo s koreninami in spodnjim deli stebel ter tako zmanjšujejo rast in razvoj mladih trt.

Kemično zatiranje

Že v drugem in tretjem letu rasti je tekmovalna sposobnost plevelov večja. Za dober razvoj vinske trte je potrebno primerno vzdrževati prostor okrog samih trt, za kar so v mladem vinogradu najbolj primerne mehanske metode, s katerimi istočasno prerahljamo zgornjo plast tal in poskrbimo za dober vodno-zračni režim. V kolikor nam pogoji tega ne dopuščajo, lahko to storimo tudi s pomočjo kemičnih pripravkov. Na voljo so predvsem neselektivni herbicidi za uporabo po vzniku in v polnem razvoju plevelov na osnovi glifosata in glufosinata, od letošnjega leta tudi sredstvo na osnovi pelargonske kisline. Za zatiranje ozkolistnega plevela pa je trenutno na voljo sredstvo na osnovi fluazifop-p-butila. Le tega uporabimo po vzniku plevela, ob upoštevanju navodil učinkuje tudi na nekatere večletne ozkolistne plevele (divji sirek, pirnica). Pri uporabi vseh vrst herbicidov je potrebno paziti, saj rastline trte na začetku še niso zavarovane s plastjo lubja, zato so bolj dovzetne za poškodbe. Nekatere herbicide lahko uporabimo, če so trte zavarovane (plastični ovoj,…), medtem ko večino neselektivnih sistemičnih herbicidov uporabimo šele, ko so trte starejše in tudi takrat pazimo, da ne pridejo v stik z zelenimi deli trte (mladi poganjki, listi). Sredstva vedno uporabljamo v skladu z navodili proizvajalcev.

V odraslem vinogradu uporabljamo kombinacijo kemičnega in nekemičnega zatiranja plevela. Ko  trte preidejo dobo 3 – 5 let, je vzdrževanje plevelne populacije na nizki ravni veliko lažje, saj rastline niso več tako občutljive na poškodbe zaradi mehanske obdelave in uporabe kemičnih sredstev. Še vedno pa je za sprejemanje pravilnih odločitev o ukrepih, ki jih nameravamo izvajati, pomembno redno spremljanje rasti in razvoja plevelne populacije. Pri tem smo posebej pozorni invazivne in trdovratne trajne plevele. Lokacijo le-teh si zabeležimo in jih na podlagi naših opazovanj tudi ustrezno zatiramo. Pravočasno ukrepanje ob nizki številčnosti je lahko zgolj točkovno, kar je na dolgi rok učinkoviteje in ceneje.

Mehansko zatiranje

V vinogradih z odraslimi rastlinami trte imamo običajno že vzpostavljeno negovano ledino v medvrstnem prostoru in pa herbicidni pas v vrsti. Negovano ledino oz. plevele v medvrstnem prostoru običajno zatiramo z mehanskimi postopki, najpogosteje s košnjo in mulčenjem. Za uravnavanje plevelne vegetacije v vrsti pa se običajno poslužujemo košnje ali uporabe kemičnih sredstev. V nekaterih območjih z manj padavinami plevele še vedno zatirajo z mehanskimi postopki, to je s prekopavanjem in rahljanjem zgornje plasti tal. Večletne plevele zatiramo, še preden začnejo formirati podzemne vegetativne organe, iz katerih kasneje lahko ponovno izraščajo, to je v starosti do 3 tednov. S prekopavanjem lahko problem trajnih plevelov še povečamo, saj rastline s korenikami in rizomi še namnožimo. Tudi prepogosta mehanska obdelava v pasu in ob rastlinah trte lahko poškoduje njihov koreninski sistem in deblo, s tem pa se lahko zmanjša njihova sposobnost za sprejem hranil in posledično njihova rast. Poškodbe debla zaradi mehanskega zatiranja so lahko vstopno mesto za nekatere glivične, virusne in bakterijske bolezni trte. Ob uporabi mehanskega zatiranja v vrstnem prostoru namakanega vinograda moramo paziti, da so namakalne cevi nameščene dovolj visoko, da jih ob prehodu ne poškodujemo.

Uporaba ognja

V vinogradu, ki je v polni rodnosti, je za zatiranje plevelov možna tudi uporaba ognja. Tega postopka se poslužujejo predvsem v ekoloških vinogradih, kjer so druge opcije omejene. Ožiganje povzroči poškodbe rastlinskih celičnih struktur zaradi visoke temperature (nad 60°C) in s tem propad celotne rastline. Za učinkovito zatiranje plevelov s pomočjo ognja morajo biti plevelne rastline dovolj majhne, do faze 3 pravih listov. Ožiganje je zelo zahtevno tehnološko opravilo, ki ga je potrebno ponoviti večkrat v sezoni.  Predvsem je ožiganje slabo učinkovito pri zatiranju travnih plevelov, ki imajo rastne vršičke pri ali pod površino tal.

Zastirke

Zastiranje prostora v vrsti se poslužujemo na način, kot opisano zgoraj (novi vinogradi). Zastirke iz naravnih materialov se sčasoma razkrojijo ter lahko postanejo dobro okolje za kalitev plevelnih vrst. Le-te zatiramo z uporabo kemičnih ali nekemičnih metod zatiranja plevelov ter periodičnim obnavljanjem materiala za zastiranje tal.

Kemično zatiranje

Za kemično zatiranje plevelov v vinogradništvu se v Sloveniji uporabljajo predvsem neselektivni herbicidi na osnovi glifosata in gufosinata, na voljo pa je tudi sredstvo na osnovi pelargonske kisline. Z njimi škropimo plevele v polnem razvoju in v vrsti vinograda. Pazljivi moramo biti, da sredstva ne nanašamo na zelene dele trte, saj jih lahko poškodujejo ali uničijo. Zato neselektivne herbicide v veliki večini uporabljamo le v vinogradih, ki so že v polni rodnosti (ko trte že imajo lubje, ki jih varuje), prav tako se poslužujemo tudi uporabe ščitov za preprečevanje zanašanja sredstva na neželene dele trte. Za zatiranje ozkolistnega plevela je tudi v vinogradih v polni rodnosti na voljo sredstvo na osnovi  fluazifop-p-butila. Le to uporabimo po vzniku plevela, ob upoštevanju navodil učinkuje tudi na nekatere večletne ozkolistne plevele (npr. divji sirek in pirnica).

Za aplikacijo herbicidov lahko uporabimo traktorske škropilnice, na manjših površinah ali zahtevnejših terenih pa aplikacijo opravimo z nahrbtnimi škropilnicami. Pri traktorskih škropilnicah pazimo na čim manjše zanašanje, zato je najbolje uporabiti šobe, ki proizvajajo večje kapljic. Le te zaradi večje teže niso tako  izpostavljene zračnim tokovom in jih zato manj zanaša na dele rastlin, kjer lahko povzročijo škodo. Pri uporabi nahrbtnih škropilnic škropimo blizu tlom, za večjo varnost pa uporabimo tudi ščite, ki onemogočajo zanašanje sredstva na zelene dele trte. Ker za zatiranje plevelov v vinogradih v polni rodnosti večinoma uporabljamo neselektivne pripravke na osnovi glifosata, obstaja velika možnost, da se bodo sčasoma pojavile populacije plevelov, ki bodo postali manj občutljivi ali celo odporni na delovanje teh herbicidov. V kolikor v naših rednih opazovanjih vinograda zaznamo ta pojav, je potrebno vsaj za nekaj let uporabo glifosata nadomestiti s kombinacijo mehanskih ukrepov in uporabe glufosinata.

Širina herbicidnega pasu v vinogradu ne sme presegati 25 % neto površine nasada. Na primer v vinogradu, kjer je medvrstna razdalja 2 m je širina herbicidnega pasu lahko največ 50 cm. Če ni drugače navedeno, je uporaba herbicidov dovoljena le do 15. julija (izjema so vinogradi, kjer se pojavlja zlata trsna rumenica). Dovoljeno je jesensko tretiranje s herbicidi na osnovi glifosata v obliki izopropilamino soli, pri čemer je potrebno upoštevati najvišji letni dovoljen nanos herbicidov. Prednost jesenske uporabe je v boljšem delovanju herbicidov, še posebej na nekatere lesnate vrste plevelov (robida, robinija, bršljan, srobot, ipd.), zaradi pretakanja sokov v smeri korenin, zato je mogoče herbicide uporabiti tudi v polovičnem odmerku. Jesensko tretiranje je treba opraviti po trgatvi, vendar najpozneje do sredine novembra.

Preglednica 6: Pomembnejši pleveli v vinogradih

4. Zatiranje bolezni in škodljivcev

Varstvo vinske trte pred boleznimi in škodljivci je eden izmed najpomembnejših ukrepov pri pridelavi grozdja. Vinogradništvo glede na ostale kmetijske dejavnosti, še vedno velja za eno izmed najdonosnejših kmetijskih panog, katere cilj je pridelava kakovostnega grozdja, pri čemer pa optimalna izvedba ukrepov varstva izrazito vpliva na ekonomiko pridelave. Poleg tega je vinska trta več letna rastlina, ki v povprečju zaseda mesto v pridelavi 30 let ali več, dolga življenjska doba pa je odvisna predvsem od prehrane in varstva pred boleznimi ter škodljivci.

V 19. stoletju je bil obstoj pridelave vinske trte v Evropi na pomembni preizkušnji, saj sta se v relativno kratkem obdobju treh desetletji prvič pojavili dve najpomembnejši glivični bolezni, poleg tega pa je bila iz Amerike vnesena tudi trtna uš. Ti dogodki so zahtevali odločno ukrepanje in iskanje učinkovitih pristopov zatiranja škodljivih organizmov. Začetki novih dognanj o varstvu vinske trte so pomembno prispevali k splošnemu razvoju fitomedicine kot znanosti. Današnji programi nadzora širjenja karantenskih škodljivih organizmov, certifikacije sadilnega materiala in uporabe sodobnih sredstev za varstvo rastlin so med drugim ravno posledica opisanih dogodkov iz druge polovice 19. stoletja.

Tako kot na drugih rastlinskih vrstah se tudi na vinski trti pojavijo številni škodljivi organizmi. Nekatere bolezni in škodljivci v večji meri ogrožajo njen obstoj in pridelovalne sposobnosti, številni pa se na njej pojavijo le občasno in povzročajo zgolj manjšo škodo. Pridelava vinske trte je pri nas geografsko zelo razpršena in kljub majhnosti slovenskega prostora se lokalni pomen določenih škodljivih organizmov lahko precej razlikuje. Poleg tega je pomen škodljivih organizmov odvisen od sortnega izbora, infekcijskega potenciala in tehnologije pridelave. Pri nas obstajajo občutnejše razlike predvsem med vinorodno deželo Primorska ter med vinorodnima deželama Podravje in Posavje, vendar pa se lokalni pomen posameznih bolezni in škodljivcev v času spreminja. Te spremembe so posledica različnih vzrokov, med njimi predvsem povečanega obsega globalne trgovine in s tem intenzivnejšega premeščanja samih rastlin ter sadilnega materiala in sprememb klimatskih razmer.

Preglednica 7: Pomembnejše bolezni vinske trte

preglednica_bolezni

Tako kot druge kmetijske rastline, tudi vinsko trto ogrožajo številne bolezni. Bolezensko stanje je med drugim rezultat interakcije občutljive gostiteljske rastline in živega patogenega organizma. Na vinski trti največ bolezni povzročajo predvsem glive, pogoste so tudi okužbe z virusi in fitoplazmami. Na pojav in razvoj bolezni vplivajo tudi neživi oz. okoljski dejavniki, na katere lahko pridelovalci v določeni meri vplivajo z upoštevanjem in izvajanjem predhodno opisanih tehnoloških ukrepov. Če danes za najpomembnejši glivični obolenji kot sta predvsem peronospora (Plasmophara viticola) in oidij (Uncinula necator) vinske trte velja, da jih z uporabo fungicidov v večji meri lahko obvladujemo, pa doseganje ciljev pridelave vse bolj omejujejo virusne in fitoplazemske bolezni ter glivične bolezni lesa, proti katerim z uporabo sredstev za varstvo rastlin ne moremo ustrezno ukrepati. Sodobni žlahtniteljski trendi so zaradi potreb po zmanjšani rabi kemičnih sredstev za varstvo rastlin in naraščajočega interesa po ekološko pridelanem grozdju, usmerjeni k razvoju tolerantnih sort vinske trte. Njihova introdukcija omogoča doseganje visokih in kakovostnih pridelkov grozdja tudi ob zmanjšani uporabi sredstev za varstvo rastlin.

Strategija rabe fungicidov

Pri integriranem načinu varstva vinske trte je uporaba fitofarmacevtskih sredstev skrajni ukrep za preprečevanje okužb in razvoja bolezni. Načeloma fungicide proti glivičnim boleznim uporabljamo preventivno, saj glede na način delovanja ta sredstva preprečujejo kalitev glivičnih trosov ali onemogočajo njihov začetni razvoj. Uporabimo jih takrat, ko je verjetnost stika patogena z rastlino velika in so tudi okoljske razmere takšne, da spodbujajo razvoj bolezni. V naših klimatskih razmerah je v večini let pridelava zdravega grozdja brez uporabe fungicidov skoraj da nemogoča. Kljub temu je pri uporabi fungicidov potrebno stremeti k njihovi racionalni uporabi, s ciljem zmanjševanja števila škropljenj na najmanjšo možno mero. Uporabljena sredstva morajo delovati učinkovito, pri tem pa je bistvena pravilna izbira fungicida in ustrezen čas njihove uporabe. Pri izbiri sredstev in času njihove aplikacije so nam v pomoč navodila Javne službe za zdravstveno varstvo rastlin, ki v danih okoliščinah pridelovalcem zagotavlja pomoč pri odločanju glede varstvenih ukrepov.

V primeru, da uporabljamo zgolj anorganske fungicide kot sta baker in žveplo je običajno število škropljenj večje, sicer pa v praksi v povprečju proti najpomembnejšima glivičnima boleznima vinske trte, peronospori in oidiju, opravimo sedem do devet škropljenj na leto. V glavnini rastne dobe škropljenja proti obema boleznima izvajamo sočasno. Fungicide uporabimo v rednih časovnih presledkih, katerih dolžina je odvisna od količine padavin, intenzivnosti prirasta površine listov in jagod ter trajanja delovanja uporabljenega fungicida. Sredstva z dotikalnim delovanjem uporabljamo v 7 do 10 dnevnih časovnih presledkih, pri uporabi sistemičnih ali polsistemičnih pripravkov pa ti lahko znašajo največ 10 do 12 dni in jih lahko le izjemoma v primeru daljšega obdobja brez padavin podaljšamo na 14 dni. V primeru, da v obdobju med posameznimi škropljenji pade več kot 30 mm padavin/m2 upoštevamo krajše časovne presledke.

Zaradi relativno velike nevarnosti okužb s peronosporo, proti tej bolezni škropimo preventivno. Prva škropljenja proti peronospori opravimo običajno konec aprila ali v maju, ko so prvič izpolnjeni pogoji za primarno okužbo. Odločitev o pričetku škropljenj pridelovalec sprejme na podlagi vremenskih podatkov, lastnih opazovanj v vinogradu in priporočil strokovnih služb. Škropljenje je potrebno izvesti najkasneje dva do tri dni pred iztekom inkubacijske dobe, ki se po primarni okužbi običajno izteče v 10 do 12 dneh. Pri nas pridelovalce o izpolnitvi pogojev za okužbe, poteku inkubacijskih dob in pričetku škropljenj obvesti Opazovalno napovedovalna služba zdravstvenega varstva rastlin. Pri napovedovanju možnosti za okužbe, inkubacijskih dobah in razvoju bolezni so nam danes v pomoč prognostičnimi modeli, ki te dogodke izračunajo na podlagi analize agrometeoroloških in fenoloških spremenljivk.

Varstvo pred peronosporo in oidijem

Za prva škropljenja proti peronospori praviloma uporabimo dotikalne organske fungicide. Največjo gospodarsko škodo bolezen povzroča v času od razvoja kabrnkov do strnitve jagod v grozde, zato takrat uporabimo pripravke z izraženim sistemičnim ali polsistemičnim načinom delovanja. V primeru močnejšega izbruha bolezni je potrebno presledke med škropljenji skrajšati in uporabiti ustrezne pripravke, ki vsebujejo aktivne snovi s kurativnim delovanjem. S tem preprečimo nadaljnji razvoj glive in nastanek sekundarnih okužb. V zaključku aktivnega razvoja jagod peronospora ne povzroča več pomembnejše škode. Takrat lahko, odvisno od vremenskih razmer, z namenom ohranjanja zdrave listne mase še nekajkrat uporabimo pripravke z dotikalnim načinom delovanja. Za zaključna škropljenja so primerni predvsem pripravki na osnovi bakra ali drugi organski dotikalni fungicidi.

V primeru, da je bil v preteklem letu v vinogradu prisoten močan pojav oidija vinske trte, prvič proti tej bolezni škropimo že v času, ko so mladike dolge 5 do 10 cm. Običajno takrat škropimo s pripravki na osnovi močljivega žvepla ali uporabimo dotikalni fungicid na osnovi meptil-dinokapa. V tem času lahko po potrebi sočasno škropimo tudi proti črni pegavosti vinske trte, čemur prilagodimo izbiro fungicida. Do cvetenja vinske trte za škropljenje proti oidiju uporabljamo žveplove pripravke, kasneje pa, ko proti peronospori škropimo s sistemičnimi ali polsistemičnimi pripravki, tudi za varstvo pred oidijem škropilni brozgi dodajamo pripravke z dolgotrajnejšim delovanjem, ki omogočajo izvajanje škropljenj z daljšimi časovnimi presledki. Do okužb z oidijem lahko prihaja tudi v bolj sušnem vremenu, ko je nevarnost za okužbe s peronosporo manjša, zato tudi takrat presledek med škropljenji ne sme biti daljši od 12 dni. V primeru močnejšega pojava oidija je potrebno izvesti kurativni ukrep z zaporedno uporabo ustreznih sistemičnih pripravkov v presledku 5 do 7 dni, pri čemer je pomembno, da površino grozdnih jagod dobro omočimo.

Izbira kemičnih sredstev za varstvo pred boleznimi vinske trte

Izbira sredstev za varstvo pred boleznimi je v osnovi odvisna od lastnosti povzročitelja, rastnih razmer in razvoja vinske trte. Poleg tega je pri izbiri fungicidov potrebno upoštevati priporočila o menjavanju aktivnih snovi z različnim načinom delovanja, z namenom preprečevanja nastanka odpornosti škodljivih organizmov na fitofarmacevtska sredstva. Aktualna priporočila za varstvo vinske trte najdete tudi v obvestilih opazovalno napovedovalne službe za varstvo rastlin.

Dovoljeni fungicidi za aktualno leto
Antirezistenčna strategija rabe fungicidov

V primerjavi s povzročitelji bolezni predstavljajo škodljivci pri pridelavi vinske trte manjšo nevarnost za nastanek večje gospodarske škode. Na vinski trti se sicer pojavlja več vrst škodljivcev, ki s prehranjevanjem na različnih delih rastline povzročajo posredno ali neposredno škodo in s tem negativno vplivajo na pridelek. Pri večini škodljivcev izvajamo varstvene ukrepe za njihovo zatiranje zgolj občasno oziroma po potrebi, predvsem v primeru njihove prerazmnožitve. Okvirne termine zatiranja na podlagi spremljanja škodljivcev napove tudi lokalna opazovalna napovedovalna služba zdravstvenega varstva rastlin. V vinogradih je najpogosteje potrebno zatirati grozdne sukače (Eupoecilia ambiguella in Lobesia botrana), ki povzročajo poškodbe na kabrnkih in jagodah. Zatiramo jih le na podlagi ugotavljanja številčnosti ulovov odraslih osebkov na posameznih lokacijah. Na večjih površinah pri obvladovanju njihove populacije dajemo prednost uporabi biotehniških metod zatiranja, z uporabo spolnih feromonov (metoda zbeganja). Med občasne škodljivce uvrščamo še različne vrste pršic prelk in pršic šiškaric (Acarina). Zatiramo jih na podlagi izkušenj o pojavljanju v preteklih letih, več škode pa povzročajo predvsem v hladnejših in deževnih pomladih.

Nekateri škodljivci so pomembnejši predvsem zaradi povzročanja posredne škode, ki se odraža v povečanem obsegu glivičnih, virusnih in fitoplazemskih bolezni na rastlinah. V razmejenih območjih zlate trsne rumenice je tako obvezno zatiranje ameriškega škržatka (Scaphoideus titanus), prenašalca fitoplazme Grapevine Flavescence dorée (FD). V času zorenja lahko predvsem v vlažnih letih več škode povzroča tudi plodova vinska mušica (Drosophila suzukii), ki s poškodbami jagod vpliva na kakovost pridelka in pogostost okužb s sivo grozdno plesnijo (Botritys cinerea).

Dovoljeni insekticidi za aktualno leto

5. Registrirana FFS