Plodovke

Besedilo pripravili: Lovro Sinkovič, Andrej Vončina, Janja Lamovšek, Urša Prislan, Eva Praprotnik

Datum nastanka: januar 2024

1. Uvod

Med plodovke uvrščamo rastline, katerih plodovi so primerni za prehrano v tehnološki ali fiziološki zrelosti. Veljajo za pomembno skupino zelenjadnic, saj dosegajo visoke pridelke in posledično relativno veliko donosnost. V Sloveniji za prehrano najpogosteje pridelujemo paradižnik, papriko, feferone, jajčevec, kumare, bučke, melone in lubenice. Plodove lahko pobiramo dnevno, nekajkrat ali le enkrat v sezoni, odvisno od vrste. Vsem plodovkam je skupno, da so toplotno zelo zahtevne rastline, ki ne prenašajo nizkih temperatur.

Plodovke spadajo v dve botanični družini, ki imajo zelo različne lastnosti, tj. razhudnikovke (paradižnik, paprika, feferoni, jajčevec) in bučevke (kumare, bučke, melone, lubenice). V Evropo so prišle pred več kot sto leti, večinoma iz tropske Amerike in Indije. Razhudnikovke rastejo pretežno v obliki grma, medtem ko imajo bučevke pogosto bolj plazečo rast. Pri različnih vrstah obstaja več tipov, npr. paradižnik je lahko visoko rastoč ali grmičast, pri kumarah ločimo solatne kumare in kumare za vlaganje oz. kumarice, paprike so lahko podolgovate ali okrogle, pekoče ali sladke.

2. Pridelovanje plodovk po svetu in v Evropi

Plodovke so obsežna skupina rastlin, katere predstavnike: paradižnik, paprika, feferoni, čili, jajčevec, kumare in kumarice, mehiške kumare, buče in bučke, čajote, melone, lubenice in druge ljudje po svetu pridelujejo pretežno za prehrano ljudi in le v manjši meri za krmo živali (npr. buče). V nadaljevanju se bomo osredotočili predvsem na tiste plodovke, ki jih v Sloveniji pridelujemo in uporabljamo kot zelenjadnice za prehrano, to so paradižnik, paprika, jajčevec, kumare, bučke, melone in lubenice.

Glede na vrsto in pomembnost v kmetijski pridelavi FAO uvršča plodovke v sedem skupin: paradižnik, paprika in čili, bučke, kumare in kumarice, jajčevec, melone, ter lubenice (Preglednica 1). Po podatkih FAO (2022) se na svetu letno pridela največ paradižnika (187 milijonov ton), sledijo lubenice (102 milijona ton), kumare in kumarice (91 milijonov ton), jajčevec (57 milijonov ton), paprika in čili (36 milijonov ton), buče in bučke (28 milijonov ton) ter melone (28 milijonov ton). Največja pridelovalka vseh omenjenih vrst plodovk je Kitajska. V Preglednici 1 so predstavljeni podatki o pridelavi plodovk v svetu in štirih največjih državah pridelovalkah.

Povprečni svetovni hektarski pridelki paradižnika so bili v letu 2020 okrog 37 t/ha, paprike in čilija 18 t/ha, buč in bučk 14 t/ha, kumar in kumaric 40 t/ha, jajčevca 30 t/ha, melon 27 t/ha in lubenic 33 t/ha, odvisno od vrste ter tehnologije pridelave. Države z razvitim in tehnološko naprednejšim kmetijstvom dosegajo višji hektarski pridelek kot kmetijsko manj razvite države. Pri pridelavi paradižnika dosegata najvišji hektarski pridelek ZDA (111 t/ha) in Turčija (73 t/ha), medtem ko znaša ta v Indiji le okoli 25 t/ha. Pri pridelavi paprike in čilija dosegata najvišji hektarski pridelek Turčija (29 t/ha) in Kitajska (23 t/ha), najnižji pa Indonezija (9 t/ha). Pri pridelavi buč in bučk dosegata najvišji hektarski pridelek Ukrajina in Rusija (okoli 20 t/ha), najnižji pa Indija z okoli 10 t/ha. Pri pridelavi kumar in kumaric dosega najvišji hektarski pridelek Kitajska (57 t/ha), medtem ko znaša ta v Iranu okoli 30 t/ha. Pri pridelavi jajčevca dosega najvišji hektarski pridelek Kitajska (46 t/ha) najnižji pa Indija (okoli 17 t/ha). Razlike v višini hektarskega pridelka so tudi pri pridelavi melon in lubenic, vendar so razlike med državami manjše.

Plodovke so kot zelenjadnice zanimive predvsem zaradi barvitih, sočnih in okusnih plodov. Veljajo za nizkoenergijska živila in pomemben vir vitaminov, mineralov ter prehranske vlaknine. Plodovke uživamo pretežno v sveži obliki, nekatere tudi konzervirane ali kuhane oz. toplotno obdelane.

Svetovna poraba in posledično pridelava nekaterih plodovk, npr. kumar in kumaric ter jajčevca, se je od leta 2000 naprej več kot podvojila, paradižnika, paprike in čilija ter buč in bučk se je v povprečju povečala za 60–70 %, medtem ko se je pridelava melon in lubenic povečala manj izrazito za okoli 30–40 % (Slika 1). Če je znašala svetovna pridelava paradižnika leta 2000 okoli 109 milijonov ton, se je do danes povečala na skoraj 187 milijonov ton. Pri kumarah in kumaricah se je svetovna letna pridelava v tem času najbolj povečala, in sicer z okoli 37 milijonov ton na 91 milijonov ton.

Svetovni hektarski pridelek se je v obdobju 1961–2020 povečal pri vseh skupinah plodovk (Slika 2). Pri paradižniku, kumarah in kumaricah ter lubenicah v zadnjih letih znaša okoli 32–36 t/ha, pri melonah in jajčevcu 25–28 t/ha, pri papriki in čilijih ter bučah in bučkah pa 13–17 t/ha. Pri tem je treba poudariti, da so razlike med posameznimi državami pridelovalkami zelo velike, saj dosegajo tiste s sodobnimi in najnovejšimi tehnologijami ob manjši porabi vhodnih virov neprimerno višji hektarski pridelek ter posledično konkurenčno prednost pri samem trženju in prodaji.

V Evropi smo leta 2020 pridelali okoli 63 % celotnih svetovnih količin paradižnika, 13 % paprike in čilija ter 3 % jajčevca (Preglednica 2). Po količinah pridelanega paradižnika so največje evropske pridelovalke Italija (6,3 milijona ton), Španija (4,3 milijona ton), Ukrajina (2,3 milijona ton) in Portugalska (1,4 milijona ton). Med državami, ki mejijo s Slovenijo, je v letu 2020 največ paradižnika pridelala Italija, sledijo ji Madžarska (154.144 t), Avstrija (58.670 t) in Hrvaška (33.370 t).

Po površinah in količinah pridelane paprike in čilija je v Evropi daleč največja pridelovalka Španija (1,5 milijona ton). Med državami, ki mejijo s Slovenijo, pridela največ paprike in čilijev Italija (247.620 t), sledijo ji Madžarska (87.120 t), Avstrija (15.100 t) in Hrvaška (13.370 t). Po površinah in količinah pridelanega jajčevca sta v Evropi daleč največji pridelovalki Italija (304.690 t) in Španija (282.200 t). Med državami, ki mejijo s Slovenijo, pa pridela največ jajčevcev Italija, sledijo ji Avstrija (1.420 t) in Madžarska (830 t). Hrvaška po podatkih FAO ne prideluje oz. ne vodi evidence o pridelavi jajčevcev. Prav tako kot drugod po svetu, imajo tudi v Evropi pri pridelavi plodovk države s sodobnimi tehnologijami bistveno višji hektarski pridelek.

V Evropi smo leta 2020 pridelali okoli 13 % celotne svetovne količine lubenic, 11 % kumar in kumaric, 5 % buč in bučk ter 2 % melon (Preglednica 3). Po količinah pridelanih buč in bučk so največje evropske pridelovalke Ukrajina (1.268.270 t), Španija (775.090 t) in Italija (600.430 t). Med državami, ki mejijo s Slovenijo, je v letu 2020 največ buč in bučk pridelala Italija, sledijo ji Madžarska (33.280 t), Avstrija (26.850 t) in Hrvaška (8.640 t). Po količinah pridelanih kumar in kumaric so v Evropi največje pridelovalke Ukrajina (okoli 1 milijon ton), Španija (794.880 t), Poljska (442.600 t) in Nizozemska (430.170 t). Med državami, ki mejijo s Slovenijo, največ kumar in kumaric pridela Italija (60.690 t), sledijo ji Avstrija (46.330 t), Madžarska (24.620 t) in Hrvaška (7.020 t).

Po količinah pridelanih melon in lubenic sta v Evropi največji pridelovalki Španija (610.980 t, 1.234.850 t) in Italija (593.410 t, 651.860 t). Med državami, ki mejijo s Slovenijo, največ melon pridela Italija, sledita ji Madžarska (12.520 t) in Hrvaška (2.680 t). Avstrija po podatkih FAO ne prideluje oz. ne vodi evidence o pridelavi melon. Med državami, ki mejijo s Slovenijo, je v letu 2020 največ lubenic pridelala Italija, sledijo ji Madžarska (147.350 t), Hrvaška (15.590 t) in Avstrija (1.750 t).

Pridelovanje plodovk v Sloveniji

Nekatere plodovke, zlasti paradižnik, paprika, feferoni, kumare in bučke, so v Sloveniji dobro poznana in razširjena skupina zelenjadnic. Najpomembnejše regije za pridelavo plodovk so Savinjska, Posavska in Obalno-kraška. Različne klimatske in talne razmere, velika pestrost krajine, izoliranost, različne tehnologije pridelovanja in načini uporabe so omogočili nastanek nekaterih domačih sort plodovk. Udomačena[1] sorta paradižnika Val[2] in sorta paprike Soroksari (tip babure) sta priljubljeni zlasti v vrtičkarski pridelavi.

V Slovenski sortni listi je bilo v letu 2022 (Preglednica 4) skupno vpisanih 32 avtohtonih in vrtičkarskih sort plodovk, med njimi 19 sort paradižnika, 11 sort feferonov ali paprike, ena sorta kumare in ena sorta melone. Podrobnejši opisi različnih sort paradižnika vpisanih v sortni listi, ki so nastali v okviru Ciljno raziskovalnega prijeta na Kmetijskem inštitutu Slovenije so na voljo na naslednji povezavi: https://www.kis.si/f/docs/CRP_1/opisi_lokalni_sort_PARADIZNIK.pdf. V preteklosti so bile v sortni listi vpisane tudi nekatere druge udomačene (tradicionalne) sorte plodovk, npr. paradižnik Volovsko srce; paprika Rotund rumena in Rotund zelena; med feferoni Feferoni sladki, Feferoni rumeni in Feferoni zeleni; pri kumarah pa Delikates, Eva, Pariški kornišon, Senzacija, Sončni potok in Starozagorske dolge.

_{[1] Udomačena (tradicionalna) sorta je starejša sorta tujega porekla, ki se v Republiki Sloveniji prideluje že več kot 15 let oziroma pri vinski trti in sadnih vrstah več kot 50 let, in je dobro prilagojena na slovenske pridelovalne razmere (Uradni list RS, št. 38/2003).}

_{[2] Zahteve glede zapisa imena posamezne sorte so določene z evropskimi in slovenskimi predpisi, natančneje s 44. členom Zakona o semenskem materialu kmetijskih rastlin (ZSMKR) (Uradni list RS, št. 25/05 – uradno prečiščeno besedilo, 41/09, 32/12, 90/12 – ZdZPVHVVR in 22/18) in 12. ter 13. členom Pravilnika o postopku vpisa sorte v sortno listo in o vodenju sortne liste (Uradni list RS, št. 49/09, 96/09, 105/10, 88/11, 59/12, 16/13 in 63/16).}

_{[3] Zavarovana sorta je je sorta, za katero je bila izdana odločba o varstvu sorte. Določena je z uradnim opisom sorte, z varstvenim vzorcem in je poimenovana na način, kot ga določa zakon (Uradni list RS, št. 86/1998). V EU so praktično vse nove sorte rastlin zavarovane po sistemu EU in ne po nacionalnih sistemih. Z vstopom v EU so v Sloveniji postale zavarovane vse sorte rastlin, ki so zavarovane po sistemu varstva sort EU.}

_{[4] Ohranjevalna sorta je domača sorta ali sorta, ki je naravno prilagojena na lokalne in regionalne razmere, in je ogrožena zaradi genske erozije. Domača sorta je niz populacij ali klonov določene rastlinske vrste, ki so naravno prilagojeni na okoljske razmere določenega območja (Uradni list RS, št. 49/2009).}

_{[5] Vrtičkarska sorta je sorta zelenjadnic, ki nima nobene pomembne vrednosti za tržno pridelavo zelenjave, ampak se je razvila za pridelavo v posebnih klimatskih, talnih (pedoloških) ali agrotehničnih pogojih (Uradni list RS, št. 105/2010).}

Prve podatke o površinah in pridelkih paradižnika smo v Sloveniji začeli zbirati leta 1939 (Preglednica 5). Takrat smo na 305 ha površin pridelali okoli 2.460 t paradižnika. Za pridelavo buč v letu 1939 obstaja le podatek o pridelani količini (32.000 t), v letu 1954 pa naj bi se buče pridelovale na precej velikih površinah (30.201 ha, 56.898 t). V obdobju 1955–1990 se podatki o pridelavi buč v Sloveniji niso posebej zbirali in beležili, zato v Preglednici 5 niso prikazani. Od leta 1954 naprej so na voljo tudi podatki o površinah in pridelkih paprike (291 ha, 1.447 t).

Povprečne površine, posajene s paradižnikom, so se v letih 1955–1990 nekoliko zmanjšale s 1118 ha na 730 ha, povprečni hektarski pridelki pa so v tem obdobju dosegali okrog 10–15 t/ha. Povprečne površine, posajene s papriko, so se v letih 1955–1990 prav tako nekoliko zmanjšale s 320 ha na 213 ha, povprečni hektarski pridelki pa so dosegali okrog 4–6 t/ha (Preglednica 5).

Na področju tržne pridelave zelenjadnic so se v Sloveniji po letu 1990 zgodile precejšnje spremembe, zato se je morala panoga specializirati in prilagoditi spremembam ob izgubi tradicionalnih trgov. Z osamosvojitvijo Slovenije je prišlo do nove metodologije pridobivanja statističnih podatkov, zato jih pogosto težko objektivno primerjamo s starejšimi. Način zbiranja statističnih podatkov za pridelovanje plodovk od takrat zajema ločeno zbiranje podatkov za paradižnik, papriko in kumare v okviru pridelave zelenjadnic (Preglednica 6). V letu 2000 je bil izveden prvi samostojni popis kmetijstva, kjer so bile klasifikacije usklajene s priporočili FAO in EUROSTAT. Od leta 2001 naprej so na voljo tudi podrobnejši podatki o pridelavi kumar za solato in kumar za vlaganje (Preglednica 7), od leta 2011 pa še o pridelavi bučk (Preglednica 8).

V Preglednici 6 so zbrani podatki za pridelavo paradižnika, paprike in kumar v Sloveniji v obdobju od 1991–2021. Po letu 1991 so se skupne površine, namenjene pridelavi paradižnika, začele nekoliko zmanjševati in v letu 2010 dosegle najnižji obseg (117 ha). V zadnjih letih v povprečju presegajo 200 ha. V letu 2021 smo paradižnik pridelovali na 211 ha, od tega je bilo tržni pridelavi namenjenih okoli 45 ha. Na vseh teh površinah smo pridelali 8.771 t paradižnika, od tega v tržni pridelavi 5.326 t (61 %). Povprečni pridelek paradižnika je še vedno precej odvisen od rastne sezone, vremenskih razmer v času rasti in tehnologije pridelave ter za 10-letno povprečje znaša okoli 38 t/ha v skupni in 110 t/ha v tržni pridelavi.

Skupne površine namenjene pridelavi paprike se po letu 1990 začele nekoliko povečevati in v letu 2013 dosegle največji obseg pri 237 ha. V zadnjih letih je pridelavi paprike v povprečju namenjenih okoli 170 ha (Preglednica 6). V letu 2021 smo papriko pridelovali na 170 ha, od tega je bilo tržni pridelavi namenjenih 67 ha. Na vseh teh površinah smo pridelali 3.734 t paprike, od tega v tržni pridelavi 2.105 t (56 %). Povprečni pridelek paprike je podobno kot pri paradižniku precej odvisen od rastne sezone, vremenskih razmer v času rasti in tehnologije pridelave ter za 10-letno povprečje znaša okoli 25 t/ha v skupni in 34 t/ha v tržni pridelavi.

V Preglednici 7 so zbrani podatki za pridelavo kumar za vlaganje oz. kumaric in solatnih kumar v Sloveniji v obdobju od 2001–2021. Po letu 1991 so se skupne površine, namenjene pridelavi kumar, začele zmanjševati in v letu 2010 dosegle najnižji obseg (89 ha). Po letu 2010 so se površine namenjene pridelavi kumar nekoliko povečale in v zadnjih petih letih v povprečju dosegajo 135 ha (Preglednica 6).

V letu 2021 smo kumare pridelovali na 129 ha, od tega kumare za vlaganje na 57 ha in solatne kumare na 71 ha (Preglednica 7). Na vseh teh površinah smo pridelali 2.332 t kumar, od tega 803 t (34 %) kumar za vlaganje in 1.529 t (66 %) solatnih kumar. V tržni pridelavi smo pridelali okrog 30 % vseh kumar. Povprečni pridelek kumar je prav tako precej odvisen od rastne sezone, vremenskih razmer v času rasti in tehnologije pridelave: Pri kumarah za vlaganje pridelek v povprečju znaša 14 t/ha v skupni in 20 t/ha v tržni pridelavi, pri solatnih kumarah pa 24 t/ha v skupni in 50 t/ha v tržni pridelavi.

V Preglednici 8 so zbrani podatki za pridelavo bučk v Sloveniji v obdobju od 2011–2021. Po letu 2011 so se skupne površine namenjene pridelavi bučk začele povečevati. V zadnjih treh letih v povprečju presegajo 250 ha. V letu 2021 smo bučke pridelovali na 255 ha, od tega je bilo tržni pridelavi namenjenih 174 ha. Na vseh teh površinah smo pridelali 5.010 t bučk, od tega v tržni pridelavi 3.605 t (72 %). Povprečni pridelek bučk je odvisen od rastne sezone, vremenskih razmer v času rasti in tehnologije pridelave ter znaša okoli 23 t/ha v skupni in 29 t/ha v tržni pridelavi.

Od leta 2000 v sklopu popisa tržnega vrtnarstva vsake 3–4 leta v Sloveniji izvajamo podrobnejši popis o pridelavi posameznih vrst zelenjadnic. V Preglednici 9 so prikazani podatki za tržno pridelavo plodovk po vrstah in število kmetijskih gospodarstev, ki se ukvarja z njihovo pridelavo na prostem. V letu 2019 se je s tržno pridelavo paradižnika na prostem ukvarjalo 161 kmetijskih gospodinjstev na 11 ha, paprike 249 kmetijskih gospodinjstev na 32 ha, feferonov 62 kmetijskih gospodarstev na 2 ha, jajčevcev 127 kmetijskih gospodarstev na 6 ha, melon 56 kmetijskih gospodarstev na 8 ha, lubenic 70 kmetijskih gospodarstev na 15 ha, kumar 265 kmetijskih gospodarstev na 14 ha in bučk 458 kmetijskih gospodarstev na 171 ha. Glede na obseg pridelave na prostem v Sloveniji v tržni pridelavi plodovk pridelamo največ bučk, sledijo kumare in paprika.

Najpomembnejše regije za pridelavo plodovk v Sloveniji so Savinjska, Posavska, Obalno-kraška, Osrednjeslovenska, Podravska in Pomurska, v manjši meri pa tudi Gorenjska, Koroška in Primorko-notranjska. V Preglednici 9 so prikazani podatki za tržno pridelavo plodovk v Sloveniji po statističnih regijah. V Savinjski regiji je tržna pridelava plodovk v letu 2019 potekala na 72 ha površin, z njihovo pridelavo pa se je ukvarjalo 162 kmetijskih gospodarstev. V Posavski regiji se je v istem letu s pridelavo plodovk ukvarjalo 55 kmetijskih gospodarstev na 59 ha površin, sledijo Obalno-kraška (43 ha, 67 kmetijskih gospodarstev), Podravska (39 ha, 120 kmetijskih gospodarstev), Osrednjeslovenska (39 ha, 149 kmetijskih gospodarstev) in Pomurska regija (35 ha, 59 kmetijskih gospodarstev). V ostalih statističnih regijah pridelava plodovk poteka skupno na le okoli 11 ha pridelovalnih površin. V letu 2019 je bilo v Sloveniji tržni pridelavi plodovk namenjenih 344 ha površin, z njihovo pridelavo pa se je ukvarjalo 791 kmetijskih gospodarstev.

Osnovne lastnosti plodovk

Plodovke so tiste rastline, ki jih kot zelenjadnice pridelujemo zaradi užitnih plodov. Botanično spadajo v dve družini, tj. razhudnikovke (Solanaceae) in bučevke (Cucurbitaceae). Razhudnikovke so obsežna družina, ki šteje 90 rodov in 2000–3000 vrst. Iz družine razhudnikovk je pomemben predvsem rod Solanum v katerega uvrščamo rastline z razvitimi plodovi (paradižnik, paprika, feferoni, jajčevec, fizalis ali andska jagoda). Bučevke (tudi bučnice) so rastlinska družina z okrog 120 rodovi in 825 vrstami. Iz te družine so pomembni zlasti rodovi Cucumis (kumara, melona), Cucurbita (buče, bučke) in Citrullus (lubenica).

Poznamo različne vrste, podvrste in varietete plodovk, med katerimi so v Sloveniji najbolj poznane in uveljavljene v pridelavi za prehrano:

• paradižnik (Solanum lycopersicum),

• paprika in feferoni (Capsicum annuum L.),
• jajčevec (Solanum melongena L.),
• kumara (Cucumis sativus L.),
• bučka (Cucurbita pepo L.),
• melona (Cucumis melo L.) in
• lubenica (Citrullus lanatus L.).

Razhudnikovke (paradižnik, paprika in feferoni, jajčevec)

Paradižnik

Paradižnik izvira iz Južne Amerike iz perujskih Andov, kjer so ga pridelovali že Azteki. V Evropo je prišel s Krištofom Kolumbom v letu 1498. Sprva se je prideloval le kot okrasna rastlina, saj je zaradi grenkih plodov veljal za strupenega. V 19. stoletju so paradižnik začeli pridelovati kot vrtnino v Italiji, Angliji, Avstriji in na Madžarskem. V Nemčiji se je njegova pridelava razširila še po prvi svetovni vojni. Danes je pridelava paradižnika razširjena tako v Evropi kot v Ameriki in Aziji, največ pa ga pridelajo na Kitajskem, v ZDA, Italiji, Indiji in Egiptu.

Paradižnik je v ugodnih razmerah večletna rastlina, vendar jo v naših razmerah pridelujemo kot enoletnico. Rastline paradižnika razvijejo večino korenin v globini do 20 cm. Glede na tip rasti so rastline paradižnika lahko grmičaste ali determinantne (se končujejo s socvetjem) in visoke ali nedeterminantne (se končujejo s poganjkom). Visoke sorte potrebujejo oporo, zato jih pridelujemo ob oporah, količkih ali vrvicah in redno pinciramo oz. odstranjujemo zalistnike. Število listov je odvisno od sorte, temperature in osvetlitve. Običajno se med socvetji razvijejo en do trije listi, ki so dlakavi. V plodovih sprva nastane alkaloid solanin, ki z dozorevanjem izgine. Za obarvanje plodov so odgovorna rastlinska barvila karoteni (zlasti likopen) in ksantofili. Glede na obliko plodov ločimo sploščene, okrogle, podolgovate, hruškaste in srčaste oblike ter tip pelati (Slika 3).

Paradižnik pridelujemo zaradi plodov, ki jih uporabljamo v fiziološki ali tehnološki zrelosti. Obstaja na tisoče različnih tipov in sort. Paradižniki so lahko različno rdeči, rumeni, oranžni, rjavi ali črni. Glede na velikost so plodovi paradižnika lahko majhni kot češnje, teže nekaj gramov, ali veliki in težki do enega kilograma. V splošnem sorte paradižnika razlikujemo glede na velikost plodov (debeloplodni, drobnoplodni), barvo in obliko plodov, čas dozorevanja (zgodnje, pozne) in višino rasti (visoka, grmičasta). Pridelava paradižnika lahko poteka tako na prostem kot v zavarovanih prostorih v naravnih ali umetnih pogojih osvetlitve in ogrevanja.

Paprika in feferoni

Sladka paprika izvira iz tropskih krajev Srednje Amerike in Brazilije od koder so jo po odkritju Amerike prinesli v Evropo. Iz Španije in Madžarske se je kasneje preko Balkana razširila še v Azijo. Pekoča oz. ostra paprika pa verjetno izvira iz Azije, Afrike in Pacifika, kjer rastejo številne divje vrste. Sprva so pridelovali predvsem pekočo papriko kot začimbno rastlino. Šele v 19. stoletju se je začela pridelovati kot zelenjadnica tudi sladka paprika, ki ne vsebuje ostrega in pekočega alkaloida kapsaicina. Danes je pridelovanje paprike razširjeno po vsem svetu, največje pridelovalke so Kitajska, Mehika, Španija, Turčija in ZDA.

Rod paprik sestavlja preko 30 vrst, ki so si zelo različne. Paprika je v naših pridelovalnih razmerah enoletna rastlina, ki zraste od 30 do 150 cm. Steblo je zelnato, pri polno doraslih rastlinah pa začne leseneti. Sprva je rast pokončna, ob prvih cvetovih pa se rastlina začne razraščati. Velikost cvetov je povezana z velikostjo listov in posledično z velikostjo plodov. Plodovi so lahko viseči ali obrnjeni navzgor. Poznamo različne vrste paprik, ki se med seboj razlikujejo po barvi, obliki in okusu. Raznolikost barv je posledica vsebnosti rastlinskih pigmentov od rumene, oranžne, rdeče, zelene in mešanih odtenkov. Ločimo številne tipe med katerimi so pri nas najbolj poznani in uveljavljeni debeloplodna paprika babura, paradižnikova paprika (okrogli tip) in podolgovata paprika (tip kozji rog), med drobnoplodnimi paprikami pa feferoni (pekoči, sladki) in šipke (majhne ostre paprike).

Jajčevec

Jajčevec (tudi melancan) izvira iz tropskih delov vzhodne Indije, kjer se je uporabljal kot začimba. V Evropo so jajčevec kot okrasno rastlino v 17. stoletju prinesli Portugalci. Pridelovanje jajčevca je močno razširjeno v toplejših območjih Indije, Kitajske in Japonske, pa tudi Bližnjem vzhodu. Jajčevce nikoli ne uživamo surove, ampak jih pred uživanjem toplotno obdelamo (npr. pečenje, kuhanje), saj vsebujejo neprebavljivi solanin.

Jajčevec je enoletna rastlina z vijoličnimi cvetovi, ki zraste od 40 pa vse do 250 cm. Steblo je čvrsto in se razrašča podobno kot pri papriki. Plodovi so različnih oblik, od hruškastih, jajčastih, okroglih, ovalnih, do bolj podolgovatih in kijastih, ki dosežejo tudi več kot 30 cm. V Sloveniji podobno kot drugod po Evropi pridelujemo pretežno sorte s srednje velikimi (150–500 g) temno vijoličnimi plodovi okrogle, jajčaste ali hruškaste oblike. Sorte jajčevcev se med seboj razlikujejo predvsem po zunanjih morfoloških lastnostih plodov (barva, lesk, velikost, oblika, rebratost), notranji kakovosti plodov (barva, čvrstost in grenkost mesa, količina semena), višini in bodičavosti rastlin, zgodnosti dozorevanja plodov, izenačenosti plodov, odpornosti na bolezni, škodljivce in fiziološke motnje ter potencialu rodnosti.

Bučevke (kumare, bučke, melone, lubenice)

Kumare

Kumare naj bi izvirale iz tropske Afrike ali Himalaje, v Indiji so jih pridelovali že okoli 3000 let pred našim štetjem. Od tam so se preko Egipta razširile v sredozemsko območje, kjer so jih pridelovali že stari Grki in Rimljani. V srednjo Evropo so kumare prišle šele v srednjem veku iz Bizanca. Pridelovanje kumar v rastlinjakih in zaprtih prostorih se je začelo v 19. stoletju v Angliji.

Kumara je enoletna zelnata rastlina s plitvim koreninskim sistemom. Plazeče vreže zrastejo do 10 m, na njih pa se razvijejo listi in vitice. Plodovi so obrasli z dlačicami ali bodicami in različno oblikovani, najpogosteje so podolgovati klinasti ali valjasti. Kumare glede na namen uporabe in način pridelave delimo na solatne kumare in kumare za vlaganje oz. kumarice. Solatne kumare so rahlo bradavičaste ali gladke (holandski tip). Kumarice za vlaganje pa so precej manjše od solatnih in pretežno bradavičaste.

Bučke

Bučke spadajo med najstarejše vrste plodovk, ki izvirajo iz srednje in južne Amerike. Tam naj bi jih perujski Indijanci pridelovali že okoli 8000 let pred našim štetjem. Za Azteke in Maje so bile buče, poleg fižola, koruze in manijoke, vsakodnevna prehrana. V sredini 1. stoletja so se v Evropi pojavile predhodne oblike današnjih kumar, melon in lagenarije. Rimljani so jih poimenovali cucurbita. V primerjavi s krompirjem in paradižnikom so bile buče po prihodu v Evropo hitro sprejete v prehrano. Marija Terezija je s posebno odredbo spodbujala pridelovanje buč. Takrat so bučno olje uporabljali zlasti v zdravilstvu, bučno meso so dodajali moki pri pripravi krušnega testa. Pomen buč v prehrani je stoletja nihal glede na gospodarski položaj, od prehranske delikatese, krme za živali, do hrane za reveže. V sredini 20. stoletja je njihova pridelava v Evropi precej zmanjšala, v zadnjem desetletju pa so postale ponovno zanimive.

Danes poznamo različne vrste in sorte, ki se razlikujejo glede na tip rasti (grmičaste brez vrež, plezeče z dolgimi vrežami), obliko plodov (podolgovate, okrogle, gobaste, hruškaste) in namen uporabe (jedilne oz. vrtne bučke, muškatne, okrasne, buče za olje).

Melone

Melona (tudi dinja) izvira iz stepskih predelov Afrike, kasneje pa se je razširila v tropska in subtropska območja Azije. V starem veku so jih poznali v Egiptu, Mezopotamiji, Grčiji in Rimu. Pridelava melon se je nekoliko bolj razširila šele v 18. stoletju. Rastlina melone razvije 1,5–2 m dolgo glavno vrežo iz katere izraščajo sekundarne in terciarne vreže. Glede na obliko in kožo plodov ločimo rebraste, mrežaste, gladke in sladkorne melone.

Lubenice

Lubenica podobno kot melona izvira iz stepskih predelov Afrike, od koder se je razširila v tropska in subtropska območja Azije. Na obalah Sredozemskega morja so jo poznali in pridelovali že stari Grki in Rimljani. V Evropi se je pridelava lubenic začela šele v 16. stoletju, ko se je iz Španije razširila na druga območja. Lubenica je enoletna rastlina, ki razvije razraslo steblo s tremi do štirimi dolgimi vrežami dolžine 3–4 m. Listi in steblo so obrasli z gostimi dlačicami. Plodovi so različnih oblik, velikosti in barv.

3. Rastne razmere, tehnološki ukrepi in prehrana rastlin

S tehnološkimi ukrepi vplivamo na rast in razvoj oz. kondicijo rastlin, preprečujemo pa tudi širjenje rastlinskih bolezni, škodljivcev in plevelov. Različne vrste plodovk imajo različne pridelovalne zahteve, vsem pa je skupno, da so toplotno zahtevne rastline, ki potrebujejo s hranili bogata in rodovitna tla. Prav tako so zahtevne glede kolobarja, lahko jih cepimo na odporne podlage in zmanjšamo probleme s talnimi boleznimi, potrebujejo veliko vode, previsoka zračna vlaga pospeši razvoj številnih glivičnih bolezni, zahtevajo veliko intenzivnost pridelave, močno osvetlitev, itd. V nadaljevanju opisujemo zahteve za v Sloveniji najbolj zastopane vrste plodovk: paradižnik, paprika, jajčevec, kumara, bučka, melona in lubenica. Opisane zahteve se nanašajo za pridelovanje plodovk na prostem.

Tla in izbira zemljišča

Paradižnik lahko pridelujemo v različnih tipih tal, ki so bogata s hranili. Najboljša so globoko obdelana peščeno-glinasta prepustna tla, ki so srednje bogata z organsko snovjo – humusom[1] (vsaj 2 %). Korenine pri paradižniku prodrejo vse do 1 m globoko. Optimalna pH-vrednost tal za pridelovanje paradižnika je od 6,0 do 7,0.

Paprika dobro uspeva v rahlih peščeno-glinastih tleh, ki so dobro pognojena in bogata s humusom (več kot 5 %). Optimalna pH-vrednost tal za pridelovanje paprike je od 6,5 do 7,8. Bolj kisla tla paprika prenaša precej slabše kot paradižnik.

Jajčevec je zelo zahteven glede kakovosti tal. Najbolje uspeva na globokih lahkih in srednje težkih strukturnih tleh dobro založenih s humusom (več kot 4 %). Hladna in težka tla za pridelavo jajčevcev niso primerna. Optimalna pH-vrednost tal za pridelovanje jajčevca je od 6,0 do 7,2.

Kumare najbolje uspevajo v toplih, zračnih, globokih in prepustnih tleh z veliko humusa. Primerni so različni tipi, tako peščena kot glinena tla kot tudi rodovitna ilovnata tla. Hladna in težka slabo prepustna tla niso primerna, prav tako so manj primerne vetrovne lege. Optimalna pH-vrednost tal za pridelovanje kumar je od 6,5 do 7,5.

Bučke dobro uspevajo v globokih srednje težkih do težko glinastih tleh, ki so dobro založena s humusom in se hitro ogrejejo. Zelo težka in zelo lahka hladna tla niso primerna. Optimalna pH-vrednost tal za pridelovanje bučk je od 5,5 do 7,5.

Melona najbolje uspevata v globokih, rahlih, prepustnih in toplih tleh. Zbita in hladna tla niso primerna. Optimalna pH-vrednost tal za pridelovanje melon je od 6,0 do 7,5.

Lubenica najbolje uspevata v toplih in globokih peščeno-glinastih tleh. Težka, vlažna in hladna tla niso primerna. Optimalna pH-vrednost tal za pridelovanje lubenic je od 5,5 do 6,5. Je redka kultura, ki lahko raste brez večjih težav tudi v nekoliko bolj kislih tleh s pH okoli 5,0.

_{[1] Humus je stabilni del nežive organske snovi tal in predstavlja večinski del organske snovi. Nastaja po različnih poteh iz razgradnih produktov odmrle rastlinske biomase in mikrobnih izločkov. Humus je visokomolekularna organska snov tal, ki je kemijsko ni mogoče natančno identificirati.}

Temperatura in toplotne zahteve

Paradižnik je toplotno zahtevna rastlina, ki na prostem najbolje uspeva v območjih, kjer so vsaj 150 dni v letu temperature višje od 15 °C in pogosto dosežejo preko 30 °C. Seme paradižnika začne kaliti pri 11 °C, optimalne temperature za vznik pa so okoli 25 °C, ko paradižnik vzkali že v 5–6 dneh. Optimalne temperature za rast so 18–25 °C. Paradižnik slabo prenaša nizke temperature, plodovi se poškodujejo pri okoli 0 °C.

Paprika najbolje uspeva v toplem podnebju. V primerjavi s paradižnikom potrebuje še nekoliko več toplote. Seme paprike začne kaliti pri okoli 15 °C, optimalne temperature za vznik so 25–28 °C, ko paprika vzkali že v 7 dneh. Optimalne temperature za rast so 20–30 °C. Paprika popolnoma preneka rast pri temperaturah pod 12 °C in nad 36 °C. Rastline prenesejo le temperature do 2 °C, plodovi pozebejo pri okoli 0 °C.

Jajčevec je toplotno zelo zahtevna plodovka, ki jo lahko uspešno pridelujemo v območjih, kjer v treh poletnih mesecih srednja dnevna temperatura presega 20 °C. Seme jajčevca začne kaliti pri okoli 14 °C, optimalne temperature za vznik pa so 22–30 °C. Jajčevec optimalno raste pri temperaturah 25–28 °C. Rast se ustavi pri temperaturah pod 8 °C in nad 36 °C, pri okoli 4 °C pa rastline že propadejo.

Kumare dobro uspevajo na območjih, kjer so vsaj dva meseca temperature okoli 20 °C, tri mesece pa med 17–19 °C. Seme kumar začne kaliti pri okoli 15 °C, optimalne temperature za vznik pa so 25–28 °C, ko kumare vzkalijo že v 4 dneh. Optimalne rastne temperature za razvoj kumar so 25–27 °C, pri temperaturi okoli 0,5 °C rastline propadejo.

Bučke so toplotno manj zahtevne od ostalih plodovk. Seme začne kaliti pri temperaturi okoli 12 °C, optimalne temperature za vznik pa so 22–24 °C, ko bučke vzkalijo že v 6 dneh. Optimalne rastne temperature za razvoj bučk so 25–27 °C. Plodovi se razvijajo pri temperaturah nad 15 °C, novejše sorte pa prenesejo tudi temperature do –1,5 °C.

Melone in lubenice so toplotno zelo zahtevne rastline, ki jih uspešno predeljujemo le v krajih, kjer je štiri poletne mesece temperatura več kot 20 °C. Seme melon in lubenic začne kaliti pri okoli 15 °C, optimalne temperature za vznik pa so 22–28 °C. Optimalne rastne temperature za razvoj rastlin melon in lubenic so 25–30 °C. Temperature pod 15 °C neugodno vplivajo na rast in razvoj obeh vrst.

Vlaga in namakanje

Paradižnik za obilen pridelek potrebuje enakomerno preskrbo tal z vodo in zmerno relativno zračno vlago (55–65 %). Za namakanje je najbolj primeren kapljični način, količina dodane vode pa je odvisna od teksture tal, povprečne dnevne evapotranspiracije[1] in potreb rastline. Optimalna vlažnost za pridelovanje paradižnika je 60–70 % poljske kapacitete[2] tal v času intenzivne rasti in okoli 80 % poljske kapacitete tal v času obiranja plodov. Če je nižja se plodovi ne razvijajo pravilno, cvetovi pa odpadajo.

Paprika za optimalno rast potrebuje konstantno namakanje in vlažna tla. Optimalna vlažnost za pridelovanje paprike je 60–80 % poljske kapacitete tal v času intenzivne rasti in okoli 85 % poljske kapacitete tal v času intenzivnega razvoja plodov. Optimalna relativna zračna vlaga je 60–70 %. Feferoni so nekoliko bolj odporni na pomanjkanje vlage v tleh kot paprika.

Jajčevec podobno kot ostale plodovke potrebuje nemoteno oskrbo z vodo, zato je namakanje ključnega pomena. Optimalna preskrba z vodo je ključna zlasti v začetni fazi rasti, tekom cvetenja in ob nastavljanju prvih plodov. Optimalna vlažnost za pridelovanje jajčevca je okoli 80 % poljske kapacitete tal, relativna zračna vlaga pa 55–70 %.

Kumare poleg visoke vlage v tleh potrebujejo visoko relativno zračno vlago (70–90 %). Za namakanje je najbolj primeren kapljični sistem, saj močenje listov pospešuje razvoj plesni. Če se med intenzivno rastjo tla osušijo so plodovi kumar grenki. Optimalna vlažnost za pridelovanje kumar je vsaj 70 do 80 % poljske kapacitete tal.

Bučke za optimalno rast potrebujejo primerno vlažna tla, ki jih namakamo. Optimalna vlažnost za pridelovanje bučk je 70–80 % poljske kapacitete tal, relativna zračna vlaga pa 65–70 %. Ob deževnem in hladnem vremenu cvetovi ter nastavki plodov pogosto odpadajo.

Melone in lubenice prav tako potrebujejo konstantno preskrbo z vodo, zlasti v začetni fazi rasti dokler se ne razvijejo močne korenine. Optimalna vlažnost za pridelovanje melon in lubenic je od 70 do 80 % poljske kapacitete tal in relativna zračna vlaga od 45 do 65 %. Pri višji zračni vlagi se poveča možnost razvoja glivičnih bolezni.

_{[1] Evapotranspiracija je izhlapevanje vode iz tal in rastlin.}

_{[2] Vodnozadrževalne lastnosti tal v območju rastlinskih korenin označujeta dve točki vsebnosti vode v tleh: poljska kapaciteta ali nasičenost tal z vodo in točka venenja ali vsebnost vode, pri kateri rastlina trajno ovene. Med točkama je območje rastlini dostopne vode.}

Osvetlitev in dolžina dneva

Paradižnik in jajčevec skozi celotno rastno sezono, od setve do spravila plodov, potrebujeta zelo intenzivno osvetlitev. Ob slabši osvetlitvi se kasneje razvijejo cvetni nastavki. Paprika je zelo zahtevna glede osvetlitve že med razvojem sadik. Najbolje uspevajo v času, ko je dan dolg 10 do 12 ur. V senci ali med višjimi rastlinami se paprika izredno slabo razvija. Kumare prav tako potrebujejo obilo svetlobe in od 10–12 ur dolg dan. Tudi bučke, melone in lubenice za uspešen razvoj potrebujejo intenzivno osvetlitev, zato zanje izberemo sončna in topla rastišča.

Kolobar

Glede na Tehnološka navodila Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) za integrirano pridelavo zelenjave za leto 2022 pri pridelavi paradižnika, paprike in feferonov velja, da se lahko v treh letih največ enkrat zvrsti razhudnikovka. Pri pridelavi kumar in bučk pa se lahko v treh letih največ enkrat zvrsti bučevka. Hranilna (gnojilna) vrednost žetvenih ostankov plodovk za naslednji posevek je prikazana v Preglednici 12. Plodovke navadno pridelujemo na prvi poljini.

Paradižnik sadimo na prvo poljino, saj potrebuje veliko organske snovi, na istem mestu pa ga pridelujemo po treh do štirih letih. V vrtnarskem kolobarju pridelujemo paradižnik po metuljnicah (npr. detelja, fižol, grah), korenovkah, kapusnicah, žitih in krmnih rastlinah. Slabo prenaša preozek kolobar z ostalimi plodovkami ali jagodami. Paradižnika prav tako ne pridelujemo po krompirju, saj spadata obe vrsti v isto družino in ju napadajo iste bolezni.

Paprika je zelo zahtevna glede predhodnih posevkov, na istem mestu jo sadimo po štirih do petih letih. Dobri predhodni posevki so korenovke, fižol, grah, žita in krmne rastline. Neprimerni predhodni posevki so krompir, paradižnik in jajčevci, saj jih napadajo iste bolezni.

Jajčevec sadimo na prvo poljino, ki jo dobro pognojimo s hlevskim gnojem. Na istem mestu lahko jajčevec pridelujemo po petih letih. Dobri predhodni posevki so stročnice in solatnice. Slabi kolobarni členi so ostale plodovke (npr. paprika, paradižnik), ki imajo podobne zahteve po hranilih, bolezni in škodljivce.

Kumare pridelujemo na isti poljini po štirih do petih letih. Dobri predhodni posevki so krompir, žita, kapusnice, solatnice in stročnice. Pri preozkem kolobarju tvegamo predvsem bolezni, ki izvirajo iz zemlje (npr. fuzarioze, bakterioze).

Bučke pridelujemo na prvi poljini vsake tri do štiri leta. V kolobarnem členu jih pridelujemo za žiti, krompirjem, prezimnimi krmnimi posevki in metuljnicami. V splošnem bučke uspevajo za vsemi poljščinami.

Melone in lubenice pridelujemo v širokem štiri do petletnem kolobarju na prvi poljini. Najbolje uspevajo po okopavinah, žitih, korenovkah, stročnicah in gomoljnicah. Obe vrsti sta dober kolobarni člen za večino zelenjadnic in poljščin, saj pustita z organsko snovjo bogata tla.

Gnojenje in dognojevanje

Za pričakovane pridelke nekaterih plodovk (paradižnik, paprika, kumare za vlaganje, bučke) so okvirne potrebe po hranilih pri normalno založenih tleh pri pridelavi na prostem opredeljene v Tehnoloških navodilih za integrirano pridelavo zelenjave za leto 2022, ki jih izdaja MKGP (Preglednica 13). V teh navodilih so opredeljene tudi okvirne potrebe po hranilih pri pridelavi v zaščitenih prostorih za paradižnik, papriko, kumare in jajčevec (Preglednica 14). Omenjene okvirne potrebe po hranilih se v primerjavi z avstrijskimi Navodili za pravilno gnojenje v vrtnarstvu in pridelavi zelenjave (Richtlinien für die sachgerechte düngung im garten und feldgemüsebau, 2008) nekoliko razlikujejo (Preglednica 15).

Za plodovke v splošnem velja, da jih v Sloveniji zaradi kratke vegetacijske dobe pridelujemo iz predhodno vzgojenih sadik. Precej pridelave plodovk (okoli ¾) poteka na prostem, okoli ¼ pa v zaščitenih prostorih. Pridelava paradižnika je bolj razširjena v zaščitenih prostorih kot na prostem, medtem ko pridelava paprike poteka tako v zaščitenih prostorih kot na prostem približno v enakem obsegu. Pridelava ostalih plodovk (feferoni, kumare, bučke, melone, lubenice) poteka v večji meri na prostem.

Tako kot vse zelenjadnice moramo tudi plodovke gnojiti v skladu s priporočili in normativi, da bomo dosegli pričakovan in kakovosten pridelek. Pri tržni pridelavi plodovk izvajamo kemično analizo tal, saj le tako dosežemo sorazmerje med ekonomičnostjo in uravnoteženo prehrano, seveda pa se s tem ognemo tudi morebitnim fiziološkim motnjam v rasti in razvoju rastlin. Koliko gnojil dodamo je odvisno predvsem od kakovosti zemljišča, načrtovanega pričakovanega pridelka in založenosti tal. Količino rastlinam dostopnega dušika v tleh lahko povečamo z večkratnim okopavanjem, rahljanjem medvrstnega prostora in foliarnim dognojevanjem.

Paradižnik

Za pričakovan pridelek 75 t plodov/ha so okvirne potrebe paradižnika za pridelavo na prostem pri normalno založenih tleh: 240 kg/ha N, 45 kg/ha P₂O₅, 180 kg/ha K₂0, 30 kg/ha MgO in 22 kg/ha CaO (Tehnološka navodila za integrirano pridelavo zelenjave za leto 2022, MKGP). Pred presajanjem paradižnika v tla zadelamo okoli 30 % celotnega odmerka dušika, 70 % fosforja in 50 % kalija. Ostalo dodamo v več dognojevanjih tekom rasti, pri čemer se priporoča merjenje rastlinam dostopnega nitratnega dušika v tleh (N_min ali hitri talni nitratni test[1]). V vsakem primeru pri gnojenju upoštevamo gnojilni načrt, pripravljen v skladu z rezultati analize tal.

Ob pomanjkanju dušika bodo rastline paradižnika slabo razvite, listi manjši in rumenkasti, plodovi pa slabše kakovosti. Količina kalcija, magnezija in mikroelementov je zelo odvisna od matične osnove tal. Na karbonatnih tleh je precej več kalcija in magnezija kot v drugih tipih tal. V primeru pomanjkanja kalcija se na plodovih paradižnika pojavi značilna fiziološka motnja gniloba na muhi plodov. Slednje je še posebej izrazito ob preslabem namakanju in sunkovitemu porastu dnevnih temperatur. Kalcij pri pridelavi paradižnika navadno dodajamo preko listov (foliarno), saj je le-ta v poletnem času, ko so temperature visoke v rastlini zelo slabo mobilen.

Ves čas vegetacije pazimo, da paradižnik dognojujemo z majhnimi odmerki fosforja, s čimer zadostimo potrebo po tem hranilu za nastajanje novih cvetnih zasnov. Pred razvojem plodov začnemo za dognojevanje paradižnika uporabljati vodotopna gnojila. V fazi formiranja plodov se povečajo predvsem potrebe po kaliju, zato uporabimo ustrezna gnojila. Prav tako ves čas rasti pazimo na dodajanje kalcija, magnezija in mikroelementov. Vsaj enkrat tekom rasti je priporočljivo dognojevanje z borom.

_{[1] Nmin analizo tal (hitri talni nitratni test) na vsebnost mineralnega dušika (N) tal se opravlja pri pridelavi kmetijskih rastlin na njivah, z namenom določiti potrebni odmerek dušičnih gnojil za dognojevanje in gnojenje.}

Paprika

Za pričakovan pridelek 40 t plodov/ha so okvirne potrebe paprike za pridelavo na prostem pri normalni založenosti tal: 275 kg/ha N, 60 kg/ha P₂O₅, 300 kg/ha K₂0, 22 kg/ha MgO in 38 kg/ha CaO (Tehnološka navodila za integrirano pridelavo zelenjave za leto 2022, MKGP). Gnojila porazdelimo tako, da v začetku vegetacije po presajanju v tleh prevladujeta fosfor in kalij, z dušikom pa dognojujemo, ko paprika nastavi prve plodove. Prvo dognojevanje paprike se priporoča 15 do 20 dni po presajanju sadik, ko se na rastlinah razvijeta prva dva nova lista. Drugo dognojevanje opravimo ob začetku cvetenja in nastavljanju prvih plodov. Poleg osnovnih hranil papriko foliarno dognojujemo s kalcijem, magnezijem in mikroelementi.

Kumare

Za pričakovan pridelek 40 t plodov/ha so okvirne potrebe kumar za pridelavo na prostem pri normalno založenih tleh: 260 kg/ha N, 65 kg/ha P₂O₅, 220 kg/ha K₂0, 40 kg/ha MgO in 220 kg/ha CaO (Tehnološka navodila za integrirano pridelavo zelenjave za leto 2022, MKGP). Pri osnovnem gnojenju pred presajanjem kumar tla pognojimo s 40 % celotnega odmerka dušika, 70 % fosforja in 50 % kalija. Nekoliko več dušika dodamo v začetni rasti kumar za hitrejši razvoj vrež in razvoj zadostne zelene mase ter listov. V času dozorevanja plodov kumare gnojimo z vodotopnimi gnojili, ki jih dodajamo preko kapljičnega namakalnega sistema. Poleg osnovnih hranil kumare foliarno dognojujemo s kalcijem, magnezijem in mikroelementi.

Bučke

Za pričakovan pridelek 40 t/ha so okvirne potrebe bučk za pridelavo na prostem pri normalno založenih tleh: 200 kg/ha N, 55 kg/ha P₂O₅, 210 kg/ha K₂0, 25 kg/ha MgO in 85 kg/ha CaO (Tehnološka navodila za integrirano pridelavo zelenjave za leto 2022, MKGP). Pri osnovnem gnojenju pred presajanjem bučk tla pognojimo s 30 % celotnega odmerka dušika, 80 % fosforja in 50 % kalija. Bučke za razvoj tržno zanimivega pridelka zahtevajo neprekinjeno oskrbo z vodo, zato tržno pridelavo zasnujemo s kapljičnim namakalnim sistemom, preko katerega opravimo tudi gnojenje z vodotopnimi hranili. Pri tem upoštevamo, da se potrebe po kaliju v času formiranja plodov bučk povečajo. Prav tako je pomembno dognojevanje z mikroelementi kot so mangan, bor, baker in kobalt.

Tehnologije pridelovanja plodovk na prostem

V Sloveniji ima pridelava plodovk, zlasti paradižnika, paprike, kumar in bučk, dolgo tradicijo, vendar je bila vse do 90. let prejšnjega stoletja pridelava namenjena predvsem družinski oskrbi in prodaji na tržnicah. Številni potrošniki še danes poznajo paradižnik Val in papriko Soroksari. Na področju tržne pridelave zelenjadnic in plodovk so se v Sloveniji po letu 1990 zgodile precejšnje spremembe, zato se je morala panoga specializirati ter prilagoditi spremembam. V pridelavo so prišle novejše sorte in hibridi, ki so bili bolj odporni na bolezni ter škodljivce. Prav tako so na visok in izenačen pridelek vplivale nove tehnologije in načini pridelave kot so presajanje predhodno vzgojenih sadik s koreninsko grudo, uporaba zaščitenih oz. zavarovanih prostorov (tuneli, plastenjaki, rastlinjaki), sajenje na zastirko oz. prekrivno polietilensko (PE) folijo, natančnejše gnojenje s specializiranimi mineralnimi gnojili, dognojevanje z vodotopnimi gnojili, uporaba kapljičnega namakalnega sistema, itd.

Plodovke v Sloveniji pridelujemo tako na prostem (gola tla, organske zastirke, prekrivna folija) kot v zavarovanih prostorih (tuneli, plastenjaki, rastlinjaki), prevladujoča pridelava pa je odvisna od vrste in sorte. Okoli ¾ pridelave plodovk poteka na prostem, približno ¼ pa v zaščitenih prostorih. Pridelava paradižnika je bolj razširjena v zaščitenih prostorih kot na prostem, medtem ko pridelava paprike poteka tako v zaščitenih prostorih kot na prostem v podobnem obsegu. Pridelava ostalih plodovk (feferoni, kumare, bučke, melone, lubenice) poteka v večji meri na prostem.

Vse obravnavane plodovke, tj. paradižnik, paprika, feferoni, jajčevec, kumare, bučke, melone in lubenice, pridelujemo izključno iz predhodno vzgojenih sadik, ki jih presajamo na končno mesto pridelave. V Sloveniji je trenutno pridelovanje plodovk še vedno precej razdrobljeno, pridelovalci so slabo povezani, prav tako je precej neorganiziran odkupni trg. Največji delež pridelave predstavlja tradicionalna vrtičkarska pridelava in tržna pridelava na manjših specializiranih vrtnarskih kmetijah.

Pridelava kumar za vlaganje oz. kumaric v Sloveniji je bila v preteklih desetletjih organizirana v okviru kmetijskih zadrug in je praktično pokrivala potrebe živilsko-predelovalnih obratov. Manjše kmetije so s pridelavo kumaric pridobile dodaten vir zaslužka. Gre namreč za delovno intenzivno proizvodnjo, kjer je potrebno veliko ročnega dela za pravočasno pobiranje pridelka. V zadnjih letih je praktično vsa organizirana proizvodnja zamrla, zato se s pridelavo kumaric ukvarja vedno manj kmetij, čeprav bi v Sloveniji lahko pokrili večji del potreb tako pri solatnih kumarah kot pri kumaricah za vlaganje. Ogromen napredek v pridelavi plodovk je v zadnjih 10 letih odkar obstaja naredilo podjetje Paradajz iz Prekmurja, ki v zaščitenem prostoru v 9 ha velikem steklenjaku na integriran način prideluje paradižnik blagovne znamke Lušt.

Setev in vzgoja sadik v gojitvenih ploščah

Pridelovanje plodovk se vedno začne z vzgojo sadik s koreninsko grudo. Tovrsten način ima številne prednosti kot so: zgodnejši in večji pridelek; kalijo vsa posejana semena, saj imajo optimalne pogoje za rast; vzgoja sadik lahko poteka rastlinjakih že v hladnejših mesecih leta. Za uspešno vzgojo sadik različnih plodovk so ključni optimalna temperatura, hranilen substrat, optimalna osvetlitev, uravnoteženo namakanje in prezračevanje ogrevanega/neogrevanega rastlinjaka.

Na trgu so v ponudbi številni kakovostni substrati za uspešno gojenje sadik, ki so obogateni tako z makro kot mikrohranili. V primeru, da hranil iz substrata začne primanjkovati, lahko sadike dognojimo foliarno. Sadike plodovk najpogosteje gojimo v stiropornih ali plastičnih setvenih ploščah z različnim številom lukenj (običajno 40–48 lukenj). Po setvi semen plošče prekrijemo z vermikulitom, zalijemo in postavimo v kalilno komoro, kjer lahko zagotovimo enakomerne optimalne temperature za vznik. Takoj po vzniku znižamo temperaturo in povečamo osvetlitev. Zalivamo previdno, saj lahko premočne kapljice poškodujejo majhne in nežne rastline, ki so v začetni fazi rasti zelo občutljive. Posledica je lahko padavica rastlin, prav tako je lahko slaba rast sadik posledica pregrobega zalivanja. Z dognojevanjem začnemo čim pozneje, pri čemer uporabljamo gnojila s poudarkom na kaliju in fosforju, ki zagotavlja zdrav in močan koreninski sistem. V primeru, da so sadike nizke in rumene uporabimo gnojila z več dušika. V praksi velja, da se manjše sadike hitreje prilagodijo novemu okolju in imajo manj začetnih težav po presajanju kot fiziološko prestare.

Pri gojenju sadik je pomembno dosledno in kontrolirano namakanje (npr. razpršilci, namakalne rampe), da zagotovimo dobro razvit koreninski sistem vsake posamezne sadike. Zdrava dobro prehranjena sadika je namreč ključen predpogoj za uspešno rast in razvoj rastline po presajanju. Pred presajanjem, ko sadike oblikujejo 4–6 pravih listov, je nujna faza utrjevanja sadik, ki jo izvajamo 7–10 dni pred presajanjem na stalno mesto v hladnejšem rastlinjaku ali na prostem. Sadike lahko utrjujemo tudi z zniževanjem temperature v samem rastlinjaku, intenzivnim zračenjem, prav tako jih v tem času nekoliko manj zalivamo in s tem povečamo delež suhe snovi v rastlinah.

Rastlinjak za gojenje sadik ogrevamo na ustrezno temperaturo, odvisno od zahtev posamezne plodovke (Preglednica 16). Pri vzgoji sadik toplotno bolj zahtevnih plodovk, kot so paprika, kumare, jajčevec, melone in lubenice, v fazi setve in vznika še posebej pazimo, da so temperature optimalne. Navadno sejemo plodovke od decembra do januarja za presajanje sadik v marcu in aprilu v zavarovane prostore kot so neogrevani plastenjaki. Kasnejše setve v februarju ali marcu opravimo za presajanje sadik na prosto v aprilu in maju.

Tehnologija pridelovanja paradižnika

Pridelovanje paradižnika se začne z ustreznim izborom sorte, ki jo imamo namen pridelovati. Izbira je odvisna od višine rasti (visoka, grmičasta), časa dozorevanja (zgodnje, pozne sorte), velikosti plodov (debeloplodni, drobnoplodni), barve in oblike plodov, namena pridelave (sveža raba, predelava) in v primeru tržne pridelave v veliki meri možnosti prodaje.

Pri izbiri sorte paradižnika si lahko pomagamo z rezultati sortnih poskusov že preizkušenih sort v poljskih poskusih v Sloveniji, ki jih izvaja Kmetijski inštitut Slovenije v okviru Javne službe v vrtnarstvu (https://vrtnarstvo.javnasluzba.si/) in s podrobnimi opisi o značilnostih posamezne sorte, ki jih pripravljajo ponudniki semen ali semenarske hiše. Za tržne pridelovalce so ključne karakteristike dobre sorte paradižnika visok in izenačen pridelek, odpornost na bolezni in škodljivce ter dobre senzorične in skladiščne lastnosti plodov.

Pridelovanje paradižnika se začne z vzgojo sadik s koreninsko grudo po zgoraj opisanem načinu. Presajanje sadik paradižnika izvedemo na predhodno pripravljena gola tla ali grebene prekrite s zastirno folijo in urejenim kapljičnim namakalnim sistemom. Pridelava paradižnika v manjšem obsegu za lastno oskrbo pogosto lahko poteka tudi v plastičnih loncih ustrezne velikosti, premera vsaj 45 cm. Paradižnik presajamo na prosto konec aprila ali v maju na medvrstni razdalji 75–90 cm × 30–50 cm in pri tem dosežemo gostoto 2,5 do 3,5 sadike/m². Sadike paradižnika posadimo dovolj globoko, saj tudi iz podzemnega dela stebla tekom rasti odženejo nadomestne korenine. Takoj po presajanju rastline privežemo na oporo ali vrvico, po kateri jih ovijamo ves čas rasti. V času intenzivne rasti paradižnik namakamo in ustrezno dognojujemo (po že prej opisanem načinu) ter zatiramo morebitne plevele, škodljivce in bolezni.

Pri vzgoji visokega paradižnika redno odstranjujemo zalistnike oz. stranske poganjke in skrbimo, da rastlina razvija le glavni vrh. Ves čas rastline redno privezujemo na oporo ali ovijamo vrh rastline okoli vrvice. Rastline paradižnika, ki dosežejo višino preko 2 m lahko z odvijanjem vrvice na opori tudi spuščamo. Pri cepljenih sadikah in izredno rodnih hibridih paradižnika, ki so se pojavili na trgu v zadnjih letih, lahko vzgoja na eni rastlini poteka na dveh ali treh vrhovih. V septembru proti koncu rastne dobe paradižniku odstranimo rastni vršiček. S tem pospešimo zorenje že razvitih plodov, saj se sezona pridelave počasi izteka in paradižnik zaradi nižjih temperatur ter krajšega dneva zaključuje z rastjo.

Tehnologija pridelovanja paprike in feferonov

Pridelovanje paprike ali feferonov se začne z ustreznim izborom sorte, ki jo imamo namen pridelovati. Pri izbiri sorte si lahko pomagamo z rezultati sortnih poskusov že preizkušenih sort v poljskih poskusih v Sloveniji, ki jih izvaja Kmetijski inštitut Slovenije v okviru Javne službe v vrtnarstvu (https://vrtnarstvo.javnasluzba.si/) in s podrobnimi opisi o značilnostih posamezne sorte, ki jih pripravljajo ponudniki semen ali semenarske hiše.

Pridelavo vedno zasnujemo iz predhodno vzgojenih sadik s koreninsko grudo, ki jih presajamo na gola tla ali grebene prekrite z zastirno folijo in urejenim kapljičnim namakalnim sistemom. Papriko in feferone presajamo na prosto šele v drugi polovici maja, ko mine nevarnost slan, na Primorskem lahko tudi kakšen mesec prej. Gostoto presajanja prilagodimo načinu vzgoje, večinoma sadimo na medvrstni razdalji 30–50 cm × 30–40 cm in pri tem dosežemo gostoto 4 do 4,5 sadike/m².

Pri pridelavi na prostem se rastline oblikujejo v nizek in košat grm, ki praviloma ne potrebuje opore. Izjema so nekateri hibridi z višjim habuitusom ali pri pridelovanju v zaščitenem prostoru, kjer rastline zrastejo precej višje in je poleg opore potrebno tudi pinciranje rastlin na dva ali tri poganjke. Tekom intenzivne rasti skrbimo za namakanje, dognojevanje in varstvo rastlin pred boleznimi, škodljivci ter pleveli. Pri obiranju pridelka moramo biti previdni, saj imajo rastline paprike značilno krhko strukturo tako, da poganjki hitro pokajo in se zlomijo.

Tehnologija pridelovanja jajčevca

Pridelavo jajčevca vedno zasujemo preko sadik s koreninsko grudo. Pri izbiri sorte si lahko pomagamo z rezultati sortnih poskusov že preizkušenih sort v poljskih poskusih v Sloveniji, ki jih izvaja Kmetijski inštitut Slovenije v okviru Javne službe v vrtnarstvu (https://vrtnarstvo.javnasluzba.si/) in s podrobnimi opisi o značilnostih posamezne sorte, ki jih pripravljajo ponudniki semen ali semenarske hiše.

Presajanje sadik jajčevca na prosto izvedemo konec aprila oz. prve dni maja na končno mesto pridelave, tj. v lonce, gola tla ali na grebene prekrite z zastirno folijo in urejenim kapljičnim namakalnim sistemom. Jajčevec je med plodovkami toplotno najbolj zahteven, zato je zastirna folija pri pridelavi na prostem skoraj nujna. Pri presajanju sadike jajčevca posadimo nekoliko globlje, saj se bo s tem razvil boljši koreninski sistem. Jajčevce sadimo na razdalji 60 × 40 cm in pri tem dosežemo gostoto 3 do 3,5 sadike/m². Če rastline jajčevca tekom rasti ne pinciramo se razvije kompakten grm, ki le redko potrebuje oporo. V primeru vzgoje s pinciranjem in oblikovanjem grma s tremi do petimi vrhovi je potrebno po presajanju sadike privezati ob oporo. Tekom rasti rastline jajčevca redno dognojujemo in namakamo, prav tako redno spremljamo morebitne napade škodljivcev (npr. koloradski hrošč) in bolezni ter ustrezno ukrepamo.

Tehnologija pridelovanja kumar

Pridelovanje kumar se začne z ustreznim izborom sorte, ki jo imamo namen pridelovati. Izbira je odvisna od zlasti od namena pridelave (kumare za vlaganje, solatne kumare) in v primeru tržne pridelave v veliki meri možnosti prodaje. Pri izbiri sorte kumare si lahko pomagamo z rezultati sortnih poskusov že preizkušenih sort v poljskih poskusih v Sloveniji, ki jih izvaja Kmetijski inštitut Slovenije v okviru Javne službe v vrtnarstvu (https://vrtnarstvo.javnasluzba.si/) in s podrobnimi opisi o značilnostih posamezne sorte, ki jih pripravljajo ponudniki semen ali semenarske hiše.

Pridelavo kumar vedno zasujemo preko sadik s koreninsko grudo, ki jih presajamo na prosto konec aprila ali v začetku maja. Presajamo v predhodno pripravljena gola tla ali grebene prekrite z zastirno folijo in urejenim kapljičnim namakalnim sistemom. Kumare sadimo na razdalji 70 × 40 cm in pri tem dosežemo gostoto 3 do 4,5 sadike/m². Takoj po presajanju rastline privežemo na oporo (npr. mreža, vrvica). Pri pridelavi na golih tleh lahko rastline kumar, ko so visoke okoli 20 cm osujemo in jim takrat postavimo oporo z mrežo ter tla prekrijemo z organsko zastirko. Redna preskrba z vodo je ključna, da plodovi niso grenki.

Po presajanju skrbimo za hitro začetno rast kumar in zadosten razvoj listne mase. Pri vzgoji na vrvici praktične izkušnje kažejo na prednost odstranjevanja vseh plodičev in stranskih vrež do višine 50 cm, saj se plodovi na tako razvitih rastlinah razvijejo hitreje, so lepših oblik, ne izčrpajo rastlin, plodiči in cvetovi nad njim se hitro razvijajo ter zagotavljajo neprekinjeno obiranje od prvega do zadnjega plodu. Pri pridelavi na mreži lahko pustimo stranske vreže na rastlini in jih le po potrebi prepletamo, krajšamo ali redčimo ter s tem vzdržujemo primerno gostoto poganjkov. Vzgoja na vrvici zahteva nekoliko več začetne pomoči, da se glavni poganjek dovolj ovije okrog vrvice, šele takrat bo rastlina stabilna. Prav tako ves ta čas odstranjujemo stranske vreže in vzdržujemo le glavni vrh, ko pa se ta ovije preko žice, pustimo tudi stranske vreže. Steblo kumar je zelnato, šibko in težko vzdrži težo same rastline, zato se lahko ob preveliki obremenitvi sesede in zdrsi po vrvici na tla. Tako steblo je poškodovano, zato rastlina kljub popravljanju in dodatnemu ovijanju na vrvico pogosto propade.

Tekom intenzivne rasti kumare dognojujemo in zalivamo glede na potrebe. Izogibamo se prekomernemu zalivanju, saj s tem ustvarimo optimalne pogoje za razvoj bolezni in zmanjšanje pridelka. Prav tako ves čas spremljamo zdravstveno stanje rastlin in ob morebitnem pojavu bolezni ali škodljivcev ustrezno ukrepamo.

Tehnologija pridelovanja bučk

Pri izbiri sorte bučke si lahko pomagamo z rezultati sortnih poskusov že preizkušenih sort v poljskih poskusih v Sloveniji, ki jih izvaja Kmetijski inštitut Slovenije v okviru Javne službe v vrtnarstvu (https://vrtnarstvo.javnasluzba.si/) in s podrobnimi opisi o značilnostih posamezne sorte, ki jih pripravljajo ponudniki semen ali semenarske hiše.

Tržno pridelavo bučk vedno zasnujemo preko sadik s koreninsko grudo. Sadike presajamo na prosto v pripravljena tla v drugi polovici aprila. Presajamo na gola tla ali tla pokrita z zastirno folijo (hitrejše ogrevanje tal) in urejenim kapljičnim namakalnim sistemom. Bučke sadimo na razdalji 80 × 120 cm in pri tem dosežemo gostoto okoli 1 do 1,5 sadike/m². Glavni prednosti pri pridelavi bučk na zastirni foliji sta hitrejša rast in čistoča plodov. Ves čas intenzivne rasti skrbimo za ustrezno namakanje in dognojevanje. Tekom vegetacije rastline pregledujemo in spremljamo morebiten razvoj bolezni (npr. plesni) ali škodljivcev ter po potrebi ustrezno ukrepamo. Med boleznimi je poleti še največ težav s pepelasto plesnijo. Posebnih gojitvenih ukrepov bučke ne potrebujejo. Pri sodobnih hibridih namreč ni izraščanja stranskih vrež, saj so internodiji kratki in rastline ni potrebno vršičkati. Ob rednem obiranju plodov poskrbimo le za pravilno usmerjenost glavnega rastnega vršička. Rast buče naj se nadaljuje čim bolj po zastirni foliji v vrsti in čim manj v medvrstni prostor.

Tehnologija pridelovanja melon in lubenic

Tudi pri izbiri sorte melone ali lubenice si lahko pomagamo z rezultati sortnih poskusov že preizkušenih sort v poljskih poskusih v Sloveniji, ki jih izvaja Kmetijski inštitut Slovenije v okviru Javne službe v vrtnarstvu (https://vrtnarstvo.javnasluzba.si/) in s podrobnimi opisi o značilnostih posamezne sorte, ki jih pripravljajo ponudniki semen ali semenarske hiše.

Pridelavo melon in lubenic vedno zasnujemo preko sadik s koreninsko grudo, ki jih presajamo na prosto v maju. Dobro razvite in kompaktne sadike presadimo na končno mesto pridelave v pripravljena tla prekrita z zastirno folijo (hitrejše ogrevanje tal) in urejenim kapljičnim namakalnim sistemom. Melone sadimo na prostem na razdalji 80–100 × 160–180 cm, lubenice pa na razdalji 90–100 × 180–200 cm. Pri tem dosežemo gostoto okoli 1,2 do 2 sadike/m². Glede na velike razdalje medvrstni prostor redno obdelujemo in okopavamo ter skrbimo za ustrezno namakanje in dognojevanje posevka. Prav tako spremljamo razvoj morebitnih bolezni (npr. plesni) in škodljivcev ter po potrebi ukrepamo.

Posebnih gojitvenih ukrepov tako melone kot lubenice pri pridelavi na prostem in vzgoji na tleh ne potrebujejo. Stranske vreže pustimo kar na rastlinah, spremljamo le število razvitih plodičev in jih po potrebi odstranjujemo. Rastline namreč nastavijo preveliko število plodov, ki v našem podnebju ne dozorijo. Z ročnim redčenjem pustimo okoli 3–4 plodove na rastlino pri melonah in 2–3 plodove na rastlino pri lubenici.

4. Spravilo, skladiščenje in trženje/prodaja plodovk

Osnovna zahteva za uspešno shranjevanje plodovk je, da ima izbrana sorta prave značilnosti za skladiščenje, in pobiranje v optimalni fiziološki ali tehnološki zrelosti plodov za posamezno vrsto. Za podaljšanje skladiščenja in roka uporabnosti nekaterih plodovk so pogosti procesi konzerviranje s toplotno obdelavo kot sta pasterizacija vložene zelenjave (paprika, feferoni, kumare za vlaganje, zelen paradižnik), predelava v mezgo (paradižnik), ajvar, pindžur ali lutenico (paprika, jajčevec), itd.

V splošnem velja, da lahko večino plodovk v optimalnih pogojih uspešno skladiščimo relativno kratek čas (1–3 tedne). Plodovke se za pripravo na trg najpogosteje pakirajo v plastično ali leseno povratno (npr. PCV oz. leseni zaboji različnih dimenzij) ali nepovratno embalažo (npr. plastične vrečke, PP in PET košarice za enkratno uporabo, PE folija za ovijanje).

Skladiščenje plodovk v normalni in kontrolirani atmosferi

Za uspešno dolgoročno skladiščenje je ključen proces hitrega ohlajanja takoj po pobiranju. V pogojih normalne atmosfere skladiščimo plodovke v celicah v hladilnicah pri nizkih temperaturah in visoki relativni vlagi odvisno od vrste ter njihove fiziološke sposobnosti. Za uspešno skladiščenje je pomembno, da plodovke čim prej po pobiranju ohladimo na predvideno temperaturo. Tekom samega skladiščenja je ključna izmenjava zraka in prezračevanje. V preglednici 17 so navedene optimalne razmere za skladiščenje različnih vrst plodovk, pri tem pa je treba upoštevati tudi njihovo fiziološko oz. tehnološko stanje ob spravilu.

Za skladiščenje nekaterih plodovk, npr. kumar, se lahko uporablja skladiščenje v kontrolirani atmosferi, kjer je poleg nizkih temperatur, visoke relativne vlage in prezračevanja treba zagotoviti še spremenjeno sestavo zraka (CO₂, O₂). Prednosti skladiščenja v spremenjeni kontrolirani atmosferi so nadzorovanje glivičnih bolezni in fizioloških motenj, ohranjanje barve, vzdrževanje hrustljavosti in svežega okusa ter manjša izgube teže. Za skladiščenje kumar v kontrolirani atmosferi se priporoča < 1,5 % O₂ in 5–10 % CO₂. Kontrolirana atmosfera je v primerjavi s shranjevanjem pri nizkih temperaturah relativno draga, zato njene prednosti le redko zadostujejo za pokrivanje višjih obratovalnih stroškov takšnega načina skladiščenja.

Spravilo in skladiščenje razhudnikovk (paradižnik, paprika, jajčevec)

Pridelek paradižnika pobiramo v fazi tehnološko zrelih (sveža raba) ali fiziološko zrelih plodov (predelava). Sodobne hibridne sorte paradižnika pobiramo, ko so plodovi povsem rdeči, saj so selekcionirani na čvrsto povrhnjico, ki prenese transport in skladiščenje pri povsem zrelih plodovih. Plodove pobiramo ročno pri čemer si lahko pomagamo s škarjami za trto. Paradižnike ob pobiranju nežno zlagamo v predvideno embalažo v eno vrsto, da se med seboj ne poškodujejo. Sorte pri katerih pobiramo cele grozde so lahko zložene nekoliko višje v ustrezni embalaži. Plodove paradižnika vedno obiramo skupaj s pecljem. Optimalni pogoji za skladiščenje paradižnika so pri temperaturi 7–12 °C in relativni vlagi 90–95 %.

Papriko pobiramo v fazi fiziološke ali tehnološke zrelosti, odvisno od namena uporabe. Pri pobiranju pazimo na rastline, saj ima paprika značilno krhko strukturo in poganjki radi pokajo. Papriko pobiramo ročno pri čemer si lahko pomagamo s škarjami za trto. Obrane plodove nežno polagamo v predvideno embalažo ali vreče. Optimalni pogoji za skladiščenje paradižnika so pri temperaturi 5–8 °C in relativni vlagi nad 95 %.

Plodove jajčevca pobiramo v tehnološki zrelosti. Takšni plodovi imajo napeto in gladko povrhnjico večinoma vijolične barve (tudi pisane ali bele) ter so različno oblikovani glede na sortno lastnost. Plodovi morajo biti svetleči in nepoškodovani. Jajčevce pobiramo ročno in nežno polagamo v predvideno embalažo. Skladiščimo jih pri temperaturi 10–12 °C in relativni vlagi 90–95 %. Temperature pod 4 °C poškodujejo plodove, previsoke temperature pa pospešujejo staranje in povzročijo uvelost povrhnjice.

Spravilo in skladiščenje bučevk (kumare, bučke, melone, lubenice)

Solatne kumare pobiramo takoj, ko so plodovi tehnološko zreli. Primerna dolžina je vsaj 20 cm in teža nad 200 g. Plodovi morajo biti enakomerno zeleno obarvani in ravni. Pri kumarah se plodovi v času intenzivne rasti razvijajo izredno hitro, zato jih redno pobiramo (2–4 krat tedensko). Redno pobiranje omogoči večji cvetni nastavek in posledično pridelek. Kumare pobiramo pazljivo, da ne poškodujemo vrež. Kumare skladiščimo temperaturi 5–8 °C in relativni vlagi nad 95 %. Kumarice za vlaganje prav tako pobiramo v tehnološki zrelosti, ko so plodovi še mladi, dolgi le nekaj centimetrov, ravni, enakomerno obarvani in primerni za vlaganje. Zaradi hitre rasti kumarice v času polne rodnosti pobiramo vsak dan, sicer plodovi hitro prerastejo optimalno velikost. Kumarice skladiščimo le krajši čas pri podobnih pogojih kot kumare.

Plodove bučk pobiramo, ko so tehnološko zreli. Pobiramo ročno, pri čemer si lahko pomagamo z manjšim ostrim nožem, da čim manj poškodujemo rastline. Mlade bučke pobiramo, ko plodovi dosežejo dolžino okoli 10–15 cm. Večje bučke pobiramo v primeru namena uporabe in zmožnosti prodaje. Tekom vegetacije lahko z ene rastline poberemo vsaj 20–30 plodov. Optimalni pogoji za skladiščenje bučk so pri temperaturi 5–10 °C in relativni vlagi okoli 95 %.

Melone in lubenice pobiramo, ko so plodovi fiziološko zreli. V tem času plodovi spremenijo barvo in del ploda, ki se dotika tal, rahlo porumeni. Plodovi lubenic dajo ob trkanju s prsti votel zvok, prav tako je znak za dozorelost sušenje prve najbližje vitice ob steblu. Plodove melon in lubenic vedno pobiramo skupaj s peclji. Optimalni pogoji za skladiščenje plodov melon in lubenic so pri temperaturi 2–5 °C in relativni vlagi 90–95 %.

Standardi za trženje plodovk

Splošni standardi tržne kakovosti veljajo za različne vrste plodovk. Pripravlja jih Delovna skupina za standarde kakovosti v kmetijstvu pri Ekonomski komisiji Združenih narodov za Evropo (UNECE) in pomagajo spodbujati mednarodno trgovino, pospeševati proizvodnjo visoke kakovosti, izboljševati donosnost ter ščititi koristi potrošnikov.

Za plodovke, ki se potrošnikom dobavljajo sveže veljajo naslednji standardi:

• FFV-02 UNECE za trženje in nadzor nad tržno kakovostjo paradižnika (okrogli, rebrasti, izdolženi in češnjev oz. koktajl tip),

• FFV-28 UNECE za trženje in nadzor nad tržno kakovostjo paprike,
• FFV-05 UNECE za trženje in nadzor nad tržno kakovostjo jajčevcev (podolgovati in okrogli tip),
• FFV-15 UNECE za trženje in nadzor nad tržno kakovostjo kumar,
• FFV-41 UNECE za trženje in nadzor nad tržno kakovostjo bučk (pobrane mlade in nežne, preden njihova semena postanejo čvrsta, tudi bučke s cvetom),
• FFV-23 UNECE za trženje in nadzor nad tržno kakovostjo melon, in
• FFV-37 UNECE za trženje in nadzor nad tržno kakovostjo lubenic.

Minimalne zahteve za trženje omenjenih vrst plodovk zahtevajo, da so plodovi nepoškodovani, zdravi, čisti, svežega videza, brez škodljivcev in poškodb, brez neobičajne zunanje vlage, ter brez kakršnega koli tujega vonja in/ali okusa. Če gre za paradižnik v grozdu, morajo biti peclji sveži, zdravi, čisti in brez vseh listov ter kakršne koli vidne tuje snovi. Kumare morajo biti primerno razvite, vendar morajo imeti mehka semena. Bučke morajo biti čvrste, brez lukenj in razpok ter zadostno razvite, vendar ne s preveč razvitimi semeni.

Paradižnike, papriko, kumare in bučke se razvršča v tri kakovostne razrede: razred »ekstra«, I. razred in II. razred. Jajčevce, melone in lubenice pa se razvršča v dva kakovostna razreda, I. razred in II. razred. Velikost se določi z največjim premerom ekvatorialnega dela, maso ali štetjem (paradižnik); največjim premerom ekvatorialnega dela ali maso (paprika); največjim premerom v ekvatorialnem prerezu na vzdolžno os ali maso (jajčevci); maso ali kombinacijo premera in dolžine (kumare); dolžino, izmerjeno od stičišča med pecljem in spodnjim delom plodu ter konico plodu, ali maso (bučke); maso enote ali premerom ekvatorialnega dela (melone); in maso na enoto (lubenice). Podrobnejše zahteve za vsako vrsto so opisane v posameznem standardu.

5. Obvladovanje škodljivcev in bolezni

Načrt varstva plodovk prilagajamo njihovemu mestu pridelave: na prostem ali v zavarovanih prostorih (tuneli, plastenjaki, rastlinjaki). Na nobenem mestu pridelave ne moremo rastlinam nuditi popolno zaščito pred škodljivci in boleznimi. Pridelava v zavarovanih prostorih ima še dodatne izzive, predvsem ob pojavu škodljivih organizmov. Zaradi višjih temperatur in višje vlage se večina škodljivih organizmov po posevku širi hitreje kot na prostem. V integrirani pridelavi stremimo k smotrni porabi fitofarmacevtskih sredstev, zato je ključno redno spremljanje zdravstvenega stanja gojenih rastlin (oziroma dnevno v primeru zavarovanih prostorov) in ob upoštevanju okoljskih razmer predvideti in hitro ukrepati ob napadu škodljivcev ali pojavu bolezni, da zmanjšamo ekonomsko škodo.

Plodovke so tekom rastne dobe izpostavljene številnim škodljivim organizmom, kar se odraža tudi v zmanjšanju pridelka in njegove kakovosti. Med škodljive organizme, ki ogrožajo pridelavo plodovk, sodijo različne vrste žuželk in pršic ter različni povzročitelji bolezni kot so glive, bakterije, virusi in ogorčice. S primerno izbiro rastišča, setvijo/saditvijo zdravega sadilnega materiala, primernim gnojenjem, z izbiro ustreznega kolobarja, idr. ter ukrepi, ki jih izvajamo tekom rastne dobe (zatiranje plevelov, odstranjevanje okuženih rastlin ter rastlinskih ostankov, ustrezna higiena) so sestavni del integriranega varstva. Z izvajanjem teh ukrepov močno zmanjšamo napad in možnost okužb s škodljivimi organizmi in se izognemo oz. zmanjšamo porabo fitofarmacevtskih sredstev. Tekom rastne dobe je poleg spremljanja vremenskih razmer pomembno spremljanje rasti in razvoja škodljivcev ter bolezni in temu primerno ukrepanje.

Škodljivci plodovk

Med škodljivce plodovk spadajo pršice, različne žuželke in ogorčice koreninskih šišk.

Pršice

Na plodovkah se najpogosteje pojavljajo navadne pršice (Tetranychus urticae). Pršice se prehranjujejo s sesanjem rastlinskih sokov, kar se sprva opazi kot majhne bele ali rumene lise na listih. Ker se pršice v največji meri nahajajo na spodnji strani lista, jih težje opazimo, poškodbe pa zmotno pripišemo drugemu vzroku in s tem omogočimo hitro namnožitev pršic. Poškodbe pršic povzročijo rumenenje in rjavenje listov in posledično propad listov ali cele rastline. Največ pršic se nahaja na spodnji strani listov, ko pa se njihova populacija poveča, se lahko premaknejo na zgornjo stran lista ali na plod. Topli in suhi pogoji spodbujajo hiter razvoj in razmnoževanje pršic, kar jim omogoča, da dokončajo generacijo v pičlih 8-12 dneh, kar lahko vodi do 50-kratnega povečanja populacije v samo enem tednu. Močno okuženi listi so lahko v celoti pokriti s fino prejo, v katerih so odrasle pršice in jajčeca. Preja pršicam predstavlja zaščitno plast, zaradi česar je nadzor na tej stopnji otežen. Zgodnje odkrivanje je torej ključno za zatiranje pršic.

Žuželke

Težave pri pridelavi plodovk povzročajo številne skupine žuželk. Iz redu metuljev so pomembne sovke (družina Noctuidae), med katerimi so pomembnejši škodljivci južna plodovrtka (Helicoverpa armigera) in skupina talnih sovk (Agrotis spp.). Njihove gosenice se prehranjujejo s koreninami in stebli rastlin in v nekaterih primerih lahko popolnoma pregriznejo steblo. Lahko se tudi povzpnejo po steblu in se hranijo z listi in plodovi rastlin. Podnevi so gosenice skrite v zemlji, ponoči pa pridejo na plano in pričnejo s prehranjevanjem. Večje število gosenic lahko pričakujemo na območjih poraščenih s plevelom in z visoko vsebnostjo organskih snovi. Rastline lahko zaščitimo tako, da naredimo območje čim bolj negostoljubno za odlaganje jajčec in prezimovanje ličink, na primer z odstranjevanjem rastlinskih ostankov, plevela in visoke trave. Pomemben škodljivec iz redu metuljev je tudi paradižnikov molj (Tuta absoluta). Primarni gostitelj je paradižnik, škodo pa povzroča tudi na ostalih vrstah razhudnikovk. Paradižnikov molj z vrtanjem v listno sredico poškoduje liste, popke, cvetove in plodove, kar povzroči zmanjšanje pridelka tudi do 90 %. Ličinke se prehranjujejo z mezofilom (listno sredico) in s tem vplivajo na fotosintetsko sposobnost napadene rastline. Škodo na papriki in paradižniku povzroča tudi koruzna vešča (Ostrinia nubilalis). Njene gosenice se zavrtajo v stebla ali plodove, čemur sledi venenje rastlin, v primeru poškodbe plodov pa pogosto sledi pojav različnih bakterijskih in glivičnih okužb.

Pomembni škodljivci plodovk so tudi ščitkarji (Hemiptera: Aleyrodidae), in sicer rastlinjakov ščitkar (Trialeurodes vaporarium). Tako odrasli kot tudi nimfe se prehranjujejo s sesanjem rastlinskih sokov, kar povzroča zmanjšano delovanje fotosinteze ter slabo rast močno okuženih rastlin, pri katerih listi pogosto porumenijo, se posušijo in odpadejo. Presežek zaužitega rastlinskega soka izločijo kot sladko, lepljivo snov, imenovano medena rosa. Le-ta prekriva površine listov in deluje kot rastni medij za razvoj gliv. Ščitkarji so prav tako pomembni prenašalci več kot 100 različnih rastlinskih virusov, ki povzročajo škodo na plodovkah.

Ščitaste stenice (Heteroptera: Pentatomidae) so polifagna skupina žuželk in se, tako odrasle kot tudi nimfe, prehranjujejo z rastlinskim sokom iz listov, plodov, popkov ali cvetov. Samice odlagajo skupke jajčec pod površino listov, izlegle nimfe pa se po izleganju zadržujejo v skupkih in pričnejo s prehranjevanjem. Prebadanje in sesanje na rastlinah povzroči nastanek bledo rumenih površinskih lis. Poškodbe povzročijo venenje listov, nastanek nekrotičnih peg in jamic na mestih sesanja ter zaviranje rasti rastlin. Napadeni plodovi zaradi poškodb odpadejo, se deformirajo ali pa se sploh ne oblikujejo. Stenice so tudi dobri letalci in izločajo smrdljiv izloček, ko se počutijo ogrožene.

Resarji (Thysanoptera) povzročajo vidne poškodbe listov, brstov in plodov. Prehranjujejo se z vsebino rastlinskih celic, in sicer jim izločanje encimov v celico omogoča zaužitje celotne vsebine celice, z izjemo celičnih sten. Tako pride do tanjšanja listne površine in nastanka belo-srebrnih lis, ki kasneje lahko porjavijo. Resarji so tudi pomembni prenašalci virusov, na primer virusa klorotične pegavosti paradižnika – TCSV in virusa pegavosti in uvelosti paradižnika – TSWV. Do prenosa virusa lahko pride preko prehranjevanja mladih nimf resarjev (prve ali zgodnje druge stopnje nimfe) z okuženimi rastlinami. Po petih dneh razvoja in razmnoževanja v resarju, lahko le-ta s prebadanjem in sesanjem prenese okužbo na novo rastlino.

Listne uši (Aphididae) se prehranjujejo s sesanjem rastlinskih sokov. Rastline plodovk lahko prenesejo veliko število listnih uši brez izgube pridelka, vendar pa lahko hude okužbe povzročijo zvijanje listov in upočasnjeno rast rastlin. Simptom napada listnih uši je tudi prisotnost lepljive medene rose na listih in plodovih, le-ta pa deluje kot rastni medij za razvoj gliv. Listne uši so tudi prenašalci nekaterih rastlinskih virusov, kot sta virus mozaika kumare – CMV in virus Y krompirja – PVY, zaradi česar lahko pride do zvitosti listov, pojava rumenih ali svetlo zelenih lis na listih, plodovi pa so pogosto deformirani in neužitni.

Varstvo pred naštetimi skupinami škodljivih žuželk in pršic izvajamo z ustreznimi posrednimi (preventivnimi) ukrepi v okviru izvajanja tehnoloških ukrepov dobre kmetijske prakse. Ciljno se za njihovo obvladovanje lahko poslužujemo mehanskih ukrepov, kot je na primer uporaba protiinsketnih mrež, ki pridejo še posebej v poštev pri pridelavi v zavarovanih prostorih. Za obvladovanje populacij nekaterih vrst žuželk, predvsem metuljev, se lahko poslužujemo uporabe feromonov ter izvedbe metode zbeganja. Pomemben način omejevanja škodljivcev plodovk so tudi ukrepi biotičnega varstva rastlin in uporabe koristnih organizmov. Izvedba ukrepov zatiranja temelji na spremljanju pojava škodljivcev s pomočjo vab (na primer uporaba barvnih lepljivih plošč za spremljanje resarjev in ščitkarjev). V primeru preseganja pragov škodljivosti, za njihovo neposredno zatiranje prednostno uporabimo pripravke FFS na podlagi mikroorganizmov in rastlinskih izvlečkov ter snovi z nizkim tveganjem. Na voljo so tudi kemični pripravki, pri uporabi katerih izberemo tiste s čim bolj ciljnim delovanjem proti določenemu škodljivcu in jih uporabimo na ustrezen ter varen način.

Ogorčice koreninskih šišk

Ogorčice koreninskih šišk se hranijo in razmnožujejo na koreninah rastlin, na katerih posledično povzročajo zadebelitve – šiške. Ker se ti škodljivi organizmi ohranjajo v tleh, je njihovo zatiranje težavno. Ustrezni fitosanitarni ukrepi so najboljši način za preprečevanje širjenja ogorčic; pomembno je saditi zdrav rastlinski material, poznati njegov izvor, skrbeti za higieno vrtnarskega orodja ter kmetijske mehanizacije.

Omenjene ogorčice uvrščamo v rod Meloidogyne, kamor prištevamo več kot 90 vrst. Razširjene so po celem svetu. V Sloveniji smo do sedaj potrdili prisotnost štirih vrst ogorčic koreninskih šišk: Meloidogyne hapla, M. arenaria, M. incognita terM. luci. Napadajo zelo veliko različnih rastlinskih vrst, od eno- in dvokaličnic, zelnatih in lesnatih rastlin (vinska trta, kivi, paradižnik idr.). Širjenje ogorčic iz napadenih korenin je zelo počasno, saj se lahko na leto premaknejo samo za nekaj metrov od žarišča okužbe. Za njihovo širjenje na večje razdalje je najpogosteje odgovoren človek. Pri obdelavi tal s stroji lahko prenesemo material z jajčeci / ličinkami na neokužene površine.

Preprečevanje širjenja je najučinkovitejši način obrambe pred temi škodljivci. V primeru, da se ogorčice na določeni površini razmnožijo jih lahko uspešno zatiramo na naslednje načine:

• uporaba nematocidov (aktivna snov: fluopiram (trenutno registriran za nekatere plodovke in krompir), dazomet)
• sajenje rastlin, ki so slabi gostitelji ogorčic (npr. rastline iz družine kapusnic)
• solarizacija tal (vsaj 48 °C, 10 min)
• biofumigacija tal (t.j. uporaba posevkov zelenega gnojenja (npr. kapusnice), ki po zaoravanju v tla sprostijo biocidne snovi).

Bolezni plodovk

Glivične bolezni

Pri pridelavi plodovk, glivični povzročitelji bolezni povzročajo nemalo težav, okužujejo tako podzemne kot nadzemne dele rastlin. Širijo se z okuženim sadilnim materialom in okuženim rastlinskim materialom. Na daljše razdalje se lahko prenašajo tudi s širjenjem spor, ki jih glive tvorijo za preživetje. Spore se prenašajo s pomočjo vodnih kapljic, preko zraka ali tal. Za omejevanje bolezni in ohranjanje zdravega pridelka je poleg uporabe fitofarmacevtskih sredstev nujno potrebno tudi izvajanje preventivnih ukrepov.

Veliko težav pri pridelavi plodovk povzročajo talne patogene glive, zaradi njihove zmožnosti dolgega ohranjanja v tleh. Največ težav povzročajo fuzarijske uvelosti (Fusarium spp.), verticilijska uvelost (Verticillium dahliae), oomicete iz rodu Pythium (padavica sadik) in Phytophthora (pritlehna trohnoba stebla paradižnika – Phytophthora nicotianae, paprikova plesen – Phytophthora capsici), glive iz rodu Rhizoctonia ter gliva Plectosphaerella cucumerina. Te glive in oomicete okužujejo koreninski sistem in nadzemne dele rastlin, v večini primerov povzročajo zamašitve prevodnega sistema rastlin, s tem je otežen prenos hranilnih snovi po rastlini, kar privede do venenja celotnih rastlin. Za omejevanje škod se poslužujemo kolobarjenja, vendar je v primerih, kjer imajo glive in oomicete širok razpon gostiteljskih rastlin to težje izvedljivo. Skrbimo tudi za dobro kondicijo rastlin, okužene rastline sproti odstranjujemo in uničujemo, nadzorujemo talno vlago ter izberemo polja, kjer ne prihaja do zastajanja vode.

Na nadzemnih delih rastlin se pojavljajo razne pegavosti. Pri pridelavi plodovk povzročajo težave predvsem listne pegavosti iz rodu Alternaria, okrogla listna pegavost (Septoria lycopersici), rjava žametna paradižnikova pegavost (Fulvia fulva). Prepoznamo jih po značilnih pegah na listih in steblih.  Pege se med rastjo večajo, okuženi listni se na koncu pogosto posušijo. Glive se širijo in ohranjajo preko okuženih rastlinskih ostankov na poljih, zato sta zadelava rastlinskih ostankov in kolobarjenje pomembna preventivna ukrepa. Listne pegavosti zatiramo z ustreznimi, registriranimi fungicidi.

Težave z okuževanjem nadzemnih delov povzročajo tudi različne plesni, kot sta paradižnikova plesen (Phytophthora infestans) in siva plesen (Botrytis cinerea). Prepoznamo ji po zvijajočih se listih in plesnivih prevlekah na nadzemnih delih. V izogib močnejšim škodam pazimo, da nadzemni deli rastlin niso omočeni, sproti odstranjujemo obolele rastline ipd., fungicide uporabimo dovolj zgodaj, preden se okužbe razširijo. Plodovke lahko okuži tudi gliva Sclerotinia sclerotiorum, ki povzroča belo gnilobo. Okužene rastline ponavadi začno gniti tik nad zemljo. Lahko se okužijo tudi plodovi, do gnitja lahko pride tudi med skladiščenjem.

Trohnenje paradižnikovega stebla, ki jo povzroča gliva Didymella lycopersici je bolezen, ki jo pogosteje srečamo pri pridelavi plodovk v rastlinjakih kot na prostem. Gliva okužuje vse nadzemne dele rastlin. Je bolezen vlažnih območij in zmernih temperatur. Za ohranjanje zdravih rastlin se izogibamo preobilnemu namakanju v rastlinjakih in skrbimo za redno zračenje prostorov.

Na plodovkah se lahko pojavi tudi pepelovka razhudnikovk (Leveillula taurica), a se pojavlja redkeje. V primeru, da pride do izbruha bolezni pa lahko povzroči velike izpade pridelkov. Pepelovko razhudnikovk lahko zatiramo s fungicidi, vendar je pomembno, da je začetek škropljenja pravočasen.

Bakterijske bolezni

Izvor bakterijskih bolezni na plodovkah je v večini primerov okužen sadilni material. V kolikor okuženih rastlin ne odstranjujemo, lahko patogeni preživijo v tleh na odmrlem organskem materialu in povzročajo bolezen še v naslednjih rastnih sezonah. Obvladovanje bakterijskih bolezni je težavno in zahteva od nas poznavanje biologije patogenov, da z uporabo različnih agrotehničnih ukrepov zajezimo izbruhe bolezni. Za obvladovanje bakterijskih bolezni nimamo na voljo učinkovitih fitofarmacevtskih sredstev. Edina sredstva z omejeno učinkovitostjo so pripravki na osnovi bakra. Nekatere gospodarsko pomembne bakterijske bolezni so nadzorovane na sadilnem materialu (NNŠO – nadzorovani nekarantenski škodljivi organizmi). S tem omejujemo širjenje bolezni s sadilnim materialom in hkrati preprečujemo okužbe v zgodnji rastni dobi, ko so rastline najbolj občutljive za razvoj bolezni.

V Sloveniji se na paradižniku občasno pojavlja bakterijski rak ali bakterijska uvelost paradižnika. Gre za gospodarsko najpomembnejšo bakteriozo paradižnika, ki jo povzroča bakterija Clavibacter michiganensis subsp. michiganensis (NNŠO) in se prenaša s semenom in sadikami. Bakterije so lahko na semenu ali sadikah prisotne brez pojava bolezenskih znamenj (latentno). Bolezen prepoznamo po začetnih znakih uvelosti. Bakterije namreč zamašijo prevodni sistem, kar se kaže kot venenje, zvijanje in rjavenje posameznih listov. Ko bolezen napreduje, se rjavkasto do temno rdečerjavo obarva notranjost stebla, kar je posledica razkroja prevodnih tkiv.  Z napredovanjem bolezni se zunanje tkivo stebla loči od notranjega.  Na steblu se pojavijo temne razjede, ki če počijo, se iz njih izceja rumenkast izcedek poln bakterij. Okužene rastline so nevitalne, slabše rastejo, ne tvorijo plodov, ali pa plodovi ne dozorijo, ali pa dozorijo neenakomerno. Rastline so na bolezen dovzetno skozi vso rastno sezono, zato moramo ob sumu sadike čim prej odstraniti.  Znamenja na plodovih so videti kot »ptičja očesa«, drobne, belo obrobljene pike s privzdignjeno sredico svetlozelene do svetlorjave barve velikost 3-4 mm. Ugodni pogoji za okužbo so zmerne temperature (23-28 °C) in visoka relativna zračna vlaga (>80 %). Sekundarne okužbe se v nasadu začnejo pojavljati ob visoki vlagi, izvira pa iz bakterijske sluzi, ki se izceja iz stebel in od tam na liste in plodove. Z rastline na rastlino se bakterija prenaša prek okužene opreme (predvsem škarje, roke delavcev) ter z dežjem in vetrom. Bakterije se v nasadu ohranjajo tudi na različnih plevelnih vrstah.  Za varstvo pred omenjeno boleznijo uspešno delujejo le preventivni ukrepi kot je sajenje zdravih sadik, uporaba neoporečnega rastnega substrata ter skrbno razkuževanje orodja (sploh med pinciranjem). Ob najdbi svetujemo takojšnjo odstranitev rastlin iz nasada (skupaj s koreninami in zemljo) ter globok zakop okuženega materiala v tla. Na mesto odstranjene rastline svetujemo posaditev negostiteljskih rastlin (npr. bazilike), pri čemer pazimo, da zemlje ne premeščamo, saj predstavlja možen vir okužb. Naslednje leto pa v kolobar vključimo rastline, ki niso iz družine razhudnikovk. Od fitofarmacevtskih sredstev delno baktericidno delujejo le bakrovi pripravki.

Druge nadzorovane bolezni (NNŠO) na semenskem materialu paradižnika in paprike so bakterioze, ki povzročajo različne pegavosti na plodovih in kot take neposredno vplivajo na tržnost plodov paradižnika in paprike. Bolezen  bakterijska pegavost plodov paradižnika in paprike je prisotna na vseh pridelovalnih območjih omenjenih rastlin. Bolezen povzročajo bakterije iz rodu Xanthomonas (X. euvesicatoria, X. vesicatoria, X. perforans in X. gardneri). Te bakterije za razvoj bolezni potrebujejo visoko vlago in toploto. V Sloveniji bolezen ni razširjena, se pa pojavlja predvsem zaradi okuženega semena. Bolezen se pojavlja na vseh delih rastlin paradižnika in paprike. Na listih, steblu in pecljih se pojavljajo okrogle pege rjave barve. Pege so manjše (3 mm) in vodenega videza. Za razliko od listne pegavosti (Alternaria spp.) pege niso obkrožene s koncentričnimi krogi. Po listih so porazdeljene neenakomerno. Ob rjavkasti pegi se lahko pojavi svetlejši zunanji rob. Ob močnejši okužbi se pege združujejo v večje temne proge. Vrhnji listi se pogosto deformirajo in uvihajo navzdol. Suhi listi ne odpadejo takoj. Zaradi manjše listne mase so plodovi (sploh pri papriki) podvrženi sončnemu ožigu. Na plodovih se pojavijo 3-6 mm velike rahlo privzdignjene pege, ki imajo hrapavo površino. V začetku so obdane s svetlejšim robom. Vrsta X. gardneri povzroča pege v obliki zvezd. Pege so lahko opazne tudi na listih in pecljih paradižnika. Bolezen pri papriki se kaže tudi v odpadanju cvetov in mlajših plodov. Za okužbo potrebujejo te bakterije zmerne do visoke temperature (24-30 °C) in visoko relativno zračno vlago (> 80 %). Znotraj nasada se prenašajo predvsem mehansko (orodje, roke delavcev) in imajo sposobnost, da preživijo na površini listov dokler niso doseženi ugodni pogoji za razvoj bolezni. Najboljše možnosti za obvladovanje te bolezni imamo s saditvijo zdravih rastlin, upoštevamo širok kolobar, sadimo na večje razdalje ter redno razkužujemo orodje. Odsvetujemo zalivanje s pršenjem od zgoraj, sploh, če je bolezen že prisotna. V primeru pojava bolezni na prostem, vse okužene rastline odstranimo (zažgemo ali globoko zaorjemo) in poskusimo nasad izolirati, da preprečimo prenos bolezni. Od fitofarmacevtskih sredstev delno baktericidno delujejo le bakrovi pripravki.

Na plodovkah iz družine bučevk se od bakterijskih bolezni pojavlja bakterijska oglata listna pegavost bučnic. Povzročajo jo bakterije vrste Pseudomonas syringae pv. lachrymans, ki so razširjene po vsem svetu in povzročajo ekonomske izgube, zlasti v toplih in vlažnih podnebnih pasovih. Glavne gostiteljske rastline od plodovk so kumarice in bučke. V Sloveniji bolezen ni razširjena in trenutno ne povzroča škode v pridelavi. Bolezen se pojavlja na listih, plodovih in se prenaša tudi s semenom. Na listih se pojavljajo manjše, vodene pege, ki se z napredovanjem bolezni združujejo v večje pege. Pege so omejene z listnimi žilami, kar jim daje videz oglatosti. Ob višji zračni vlagi se na spodnji strani lista izpod peg prične cediti brezbarvni do  mlečni izcedek poln bakterij, ki se na listu zbere v obliki solze (od tod ime, lacrima (lat.) solza). Ko se izcedek posuši, tvori belkasto skorjo tik ob pegi. Listne pege se sušijo, porjavijo in kasneje posušen sredinski del izpade, kar daje listom videz preluknjanosti. Na občutljivih sortah se okoli peg pojavi rumen rob, medtem ko so na bolj odpornih sortah pege manjše in brez rumenih robov. Pojav peg pa ni omejen zgolj na liste. Pojavijo se lahko še na pecljih, steblih, plodovih, kjer prav tako lahko opazimo belkasto skorjo zaradi zasušenega bakterijskega izcedka. Na plodovih je središče pege pogosto temnejše od barve robov. Propadanje tkiva se prične na površini plodu in se širi proti notranjosti do semen. Tkivo porumeni in porjavi, hkrati pa je tak plod bolj dovzeten za naknadno okužbo z bakterijami mehkih gnilob. Če do okužbe plodov pride v zgodnjem razvoju, potem so plodovi pogosto skrivenčeni in nepravilnih oblik. Običajno po primarni okužbi pogoji za razvoj bakterioz niso idealni in rastlina razvije dovolj mladih listov, da pokrije nastale izgube listov.  V najslabšem primeru bakterija okuži rastni vršiček, ki zaradi propade in tako omeji rast rastline. Bakterija P. syringae pv. lachrymans se prenaša s semenom. Pogosto je okužba tik pod ovojnico semena, zato lahko bakterija okuži kalček takoj po kalitvi. Z rastline na rastlino se bolezen prenaša z dežjem, zlasti ob neurjih, s sesajočimi žuželkami, ob mehanski obdelavi posevka, ter z rokami in orodji delavcev, sploh kadar so listi dobro omočeni. Bakterije prezimijo na odmrlih organskih ostankih, na suhih listih pa tudi več kot 2 leti. Proti bolezni se borimo s preventivnimi ukrepi kot so setev zdravega materiala, uporaba kapljičnega namakanja v nasadu in uporaba širokega kolobarja. Kot pri vseh bakteriozah pazimo, da po dežju z delom raje počakamo dokler se listje popolnoma ne posuši. Širjenje bolezni po nasadu deloma omeji uporaba sredstev na osnovi bakra.

Virusne bolezni

Plodovke okužujejo številni virusi, med katerimi je v našem okolju najpomembnejši virus pegavosti in uvelosti paradižnika (ToSWV). Za vse virusne bolezni velja, da jih ne moremo ozdraviti, lahko pa jih uspešno preprečujemo z naslednjimi ukrepi:

• Zdrav semenski in sadilni material

Večina virusov se prenaša s semenom. Številni so uvrščeni na seznam NNŠO (nadzorovani nekarantenski škodljivi organizmi), kjer se zahteva ničelna toleranca prisotnosti na semenskem materialu. Okuženih semen ne moremo ločiti od zdravih, to je možno samo z laboratorijsko analizo.

• Redni vizualni pregledi zdravstvenega stanja rastlin in odstranjevanje obolelih rastlin

Ta ukrep je priporočljiv predvsem v zavarovanih prostorih, da preprečimo hitrejše razširjanje virusa po nasadu bodisi mehansko (z orodjem, rokami) ali s prenašalci.

• Zatiranje prenašalcev

Nekateri virusi se prenašajo s prenašalci, zato je ena od strategij obvladovanja virusnih bolezni tudi zatiranje prenašalcev. Virus rumenenja in kodravosti listov paradižnika (TYLCV), ki se pojavlja na paradižniku in papriki, prenašajo ščitkarji (Bemisia tabaci). Tega virusa po naših podatkih še ni v Sloveniji. Virus pegavosti in uvelosti paradižnika (ToSWV), ki se občasno pojavlja v Sloveniji na plodovkah v zavarovanih pogojih, prenašajo resarji (tobakov (Thrips tabaci) in cvetlični (Frankliniella occidentalis) resar). Virus rumenega mozaika buče (ZYMV) in virus mozaika kumare (CMV) se v Sloveniji pojavljata na bučevkah (melone, lubenice, kumare, idr.) in se prenašata z listnimi ušmi. Zatiranje uši je smiselno dokler populacije niso previsoke. Eden od načinom obvladovanja je setev rastlin, ki privabljajo naravne sovražnike uši kot so polonice, steklokrilke in trepetavke.

• Higienski ukrepi

Pri obdelavi rastlin lahko nevede prenašamo viruse z rastline na rastlino. V EU je razširjen virus mozaika pepina (PepMV), ki ga v Sloveniji še nismo potrdili. Ta virus se prenaša mehansko z dotikom, orodjem, ter s čmrlji, ki so pogosto naseljeni v rastlinjakih kot opraševalci. V Sloveniji smo imeli prvo najdbo karantenskega virusa na rastlinah paradižnika – virus rjave grbančavosti plodov paradižnika (Tomato brown rugose fruit virus). Ta virus je izredno stabilen, prenaša se z dotikom, prek oblačil in orodij, ter na površinah ostaja infektiven dlje časa. Dokazano je tudi, da se prenaša z vodo. V primerih najdbe moramo največjo skrb nameniti izvajanju stroge higiene (preoblačenje, obutev, razkuževanje orodij, pravilno odstranjevanje okuženega rastlinskega materiala).

6. Obvladovanje plevelov

Varstvo pred pleveli je v pridelavi plodovk pomembno predvsem v pridelavi na prostem. Pleveli imajo veliko tekmovalno sposobnost za prostor, vodo in hranilne snovi, predvsem, ko so gojene rastline še mlade. Medvrstni prostor je pri gojenju plodovk relativno velik, s tem pa je povečana možnost za vznik in razvoj neželenih plevelov. Za varstvo pred pleveli obstaja kar nekaj načinov, smernice IVR pa za njihovo zmanjšanje dajejo prednost preventivnim ukrepom in nekemičnim ukrepom, kot so mehansko, fizikalno idr. Ker se pri gojenju plodovk iz večih razlogov najpogosteje odločamo za uporabo zastirk, je pritisk plevelov sorazmeroma majhen, kljub temu pa je uravnavanje plevelov še vedno pomembno opravilo. Odstranjevanje plevelov je pomembno tudi iz vidika prisotnosti bolezni in škodljivcev plodovk, katerih gostitelji so lahko posamezne plevelne vrste.

Monitoring

Spremljanje vznika in rasti plevelov na pridelovalnih površinah je pomemben del integriranega varstva pred pleveli. Poznavanje vrst plevelov in njihova pojavnost na določenih delih zemljišč nam lahko olajša odločitve o ukrepih, s katerimi bomo plevele kasneje obvladovali. Rast plevelov spremljamo skozi celotno rastno sezono, sploh pa v prvih fazah rasti posevka, saj je pravočasno obvladovanje plevelov (ko so ti še majhni) najučinkovitejše. Spremljanje rasti plevelov je pomembno že v predhodnih poljščinah, pozorni moramo biti na večje populacije trdovratnejših plevelov, sploh trajnih. Te lahko kasneje zatiramo ciljno samo na mestih njihove pojavnosti.

Preventivni ukrepi

Preventivni ukrepi obvladovanja plevelov so pomemben del IVR, ki zmanjša potrebo po uporabi kemičnih sredstev za uravnavanje plevelov. Izbira primernega zemljišča je pomembna iz vidika pojava bolezni in škodljivcev, prav tako pa je dobro, če zemljišče izbiramo na podlagi stanja zapleveljenosti. Pozornost namenimo preverjanju in zmanjševanju plevelne populacije v predhodnih posevkih, sploh prisotnost plevelov iz družine razhudnikovk (npr. pasje zelišče) in trajnih plevelov, ki jih je v nasadih plodovk težje zatirati, poleg tega pa so lahko tudi gostitelji bolezni in škodljivcev plodovk.

Za gojenje izberemo sorte plodovk, ki hitreje rastejo, saj tako hitreje pokrijejo medvrstni prostor in povečajo svojo tekmovalno sposobnost za hranila in vodo. Zgodnejše sajenje lahko vpliva na pojavnost predvsem toploljubnih plevelov, saj je sklenitev vrst hitrejša. Tudi gosteje sajene rastline podobno hitreje zapolnijo medvrstni prostor in tako onemogočajo rast plevelom.

Zaradi zahtevnega uravnavanja plevelne vegetacije  je skrb za čim manjšo zapleveljenost v predhodnih posevkih bistvenega pomena. Pred plodovkami sadimo primerne poljščine, v katerih lahko uravnavamo rast plevelov, ki bi se lahko kasneje razrasli, predvsem toploljubnih plevelov npr. ščiri, metlike, kostreba idr. Plevele uničimo, ko ti še niso semenili, saj v nasprotnem primeru povečamo zalogo potencialno kalivih plevelnih semen v tleh.

Zatiranje plevelov pred sajenjem

Mehansko zatiranje

Običajno pred sajenjem opravimo osnovno obdelavo tal. Mehanska obdelava ima poleg drugih lastnosti tudi vpliv na rast plevelne vegetacije. Plevele, ki so vznikli in semena pri površini tal namreč med obračanjem zemlje zakopljemo globlje v tla in, pretežno pri enoletnih plevelih, onemogočimo njihov razvoj. Pri obdelavi površine z orodji za osnovno obdelavo tal moramo biti pozorni na prisotnost večletnih, trajnih plevelov, pri katerih lahko z izvedbo ukrepa njihovo prisotnost še povečamo, Plevele, ki imajo sposobnost vegetativnega razmnoževanja lahko z razrezom na manjše kose namnožimo, tako nam predstavljajo velik zalogaj ob kasnejših poskusih njihovega uravnavanja.

Slepa setev

Pred saditvijo plodovk lahko opravimo predsetveno obdelavo tal, s katro spodbudimo semena enoletnih plevelov k kalitvi. Vznikle rastline po približno 2 tednih nato odstranimo s ponovno plitvo obdelavo tal ali kemičnimi pripravki. Naknadna obdelava tal naj bo plitva, ob globlja obdelava lahko privede do novih potencialno kalivih semen plevelov bližje površini tal. Pri izvajanju slepe setve naj bo v tleh dovolj vlage, obenem pa mora biti tudi temperatura dovolj visoka, da seme plevelov vzklije. Tako kot pri osnovni obdelavi tal moramo biti pazljivi tudi na prisotnost trajnih plevelov, saj lahko z uporabo ukrepa njihove korenine razrežemo in tako rastline še dodatno namnožimo.

Kemično zatiranje

Če je izbrana njivska površina močno zapleveljena, je smiselno zatiranje plevelov že v strnišču prejšnje kulture ali pred sajenjem. Z zatiranjem plevelov v strnišču preprečujemo semenitev plevelov in s tem zmanjšujemo potencialno kalitev le teh v kasnejših posevkih. Posebno pozornost namenimo plevelom, ki jih, ko so plodovke že posajene, zelo težko zatiramo. To so predvsem trajni pleveli (osati, kislice, večletne trave…) z razraslim koreninskim sistemom. Pred sajenjem običajno uporabimo neselektivni herbicid. Če prisotnost plevelov ni velika, lahko aplikacijo izvedemo lokalno ali točkovno, s tem zmanjšamo obremenitev herbicidov na okolje in zmanjšamo možnost za nastanek odpornosti plevelov proti uporabljeni herbicidni snovi.

Zatiranje plevelov po sajenju

Uravnavanje plevelne vegetacije po presajanju na pridelovalno površino je zelo pomembno, da s tem preprečimo izgube pridelka zaradi velike tekmovalne sposobnosti plevelov za prostor, hranila in vodo. Obdobje, ko moramo biti še posebej pozorni, na prisotnost plevelov, so prvi tedni po presajanju (4-10 tednov, odvisno od vrste).

Uporaba zastirk

Zelo pomemben del tehnologije pridelave plodovk na odprtem je uporaba zastirk. Zastirke imajo poleg drugih lastnosti, ki jih imajo v pridelavi plodovk (čistejši pridelek, manj bolezni, uravnavanje vlage), tudi vlogo pri uravnavanju plevelne vegetacije. Zastirka predstavlja fizično prepreko, ki zmanjšuje ali onemogoča kalitev, vznik in razrast plevelov. Uporaba zastiranja je smiselna zaradi majhnega nabora herbicidnih sredstev in delovno intenzivnih procesov v zvezi z mehanskim uravnavanjem plevelov. Zastiranje površine lahko izvedemo s pomočjo naravnih materialov (slama, sekanci,…) ali plastičnih folij, lahko tudi v kombinaciji obeh. Plastične folije namestimo na grebene, kamor kasneje sadimo sadike plodovk. Naravne zastirke zavrejo rast predvsem enoletnih plevelov, medtem ko plastične folije onemogočajo rast tudi trajnim plevelom. Možna je tudi uporaba obeh vrst zastirk, npr. plastične folije v vrstnem prostoru in slame ali sekancev v medvrstnem prostoru. Tudi zastiranje pa ima svoje slabosti, predvsem se pod zastirke lahko naselijo škodljivi organizmi, kot so polži, majhni glodavci, na naravnih zastirkah pa tudi razne rastlinske bolezni, za katere je vlažno okolje ugodno za preživetje.

Mehansko zatiranje

Če za gojenje plodovk uporabljamo zastirke, je običajno pritisk plevelov razmeroma majhen. Posamezne plevele tam najpogosteje odstranjujemo ročno. Če plodovke gojimo na golih tleh, je vznik plevelo večji. Tam, sploh v zgodnejših fazah rasti plodovk, lahko za učinkovito zatiranje plevelov uporabimo razna orodja za mehansko obdelavo tal. To so največkrat medvrstni okopalniki, kotalne brane idr. Ko so plodovke večje, sploh pri kumarah in bučkah, je mehansko uravnavanje plevelov oteženo zaradi samega dostopa in razraslosti rastlin. Učinkovitost mehanskega zatiranja je največja pri zatiranju enoletnih plevelov, ki rastejo blizu površine ter v času, ko so ti pleveli še v fazi kalic oz čim manjši. Ob uporabi namakalnih sistemov je potrebno upoštevati, da jih ne uporabimo takoj po mehanskem zatiranju, saj se morajo izpuljeni pleveli posušiti in odmreti. Paziti moramo tudi, da tal ne obdelujemo takoj po namakanju, saj je lahko mokra zemlja bolj sprijeta, tako lahko z grudami uničimo tudi gojene rastline. Ročno odstranjevanje plevelov je pri gojenju plodov na golih tleh pogosto neizogibno delo, sploh v kasnejših obdobjih, ko so rastline, tako gojene kot tudi pleveli, prevelike za uporabo mehanizacije za odstranjevanje plevelov.

Ožiganje in uporaba pare

Plevele lahko uravnavamo tudi z uporabo ožiganja ali vodne pare.  Postopek je lahko učinkovit predvsem pri zatiranju plevelov v začetnih fazah rasti. Visoka temperatura pri večjih širokolistnih plevelih in predvsem travah, ki imajo rastni vršiček pri tleh,  povzroči le zastoj v rasti, zato je potrebno postopke ožiganja ali uporabo pare ponoviti. Uporaba termičnih postopkov uravnavanja plevelne vegetacije lahko povzroči poškodbe nadzemnih delov plodovk. Zaradi visoke temperature ob izvajanju teh ukrepov je zapreprečitev ožiga gojenih rastlin potrebna uporaba ščitnikov, ki omejijo delovanje na medvrstni prostor.

Kemično zatiranje

Zaradi tehnologije pridelave in obsega le-te na prostem je nabor herbicidnih sredstev zelo majhen. Zatiranje plevelov v zaprtih prostorih, kjer se prideluje velik del plodovk, ali ob uporabi zastirk v veliki večini primerov ni potrebno oz. je omejeno na prostore med grebeni. Za manjše uporabe je v nasadih bučevk na prostem registrirano le sredstvo na osnovi pendimetalina, ki se ga lahko uporabi po setvi in pred vznikom.